Sašo
Vrabič: VOGUE #5,
fotografija, 30 x 20 cm, 2001-02,
kaširana na kapaline podlago, serija 1/2.
Za serijo VOGUE sta bila narejena dva izvoda.
Več o projektu VOGUE in avtorju si lahko preberete
na spodnjem naslovu in v kratkih izbranih odlomkih.
Komentarji
v povezavi s fotografijo:
" Sašo Vrabič z mega plakatom iz serije Vogue, ki
je lahko tudi stenska tapeta, po svoje kritizira organiziranost
zahodne družbe na koncu tisočletja. Tokrat vzame pod drobnogled
modne revije, te propagatorje kulta lepote, diktatorje unifikacije
sodobne potrošniške družbe."
Breda Škrjanec,
24. mednarodni grafični bienale, (kat.), MGLC, Ljubljana 2001,
str. 68.
"… Vrabičevi avtoportreti iz serije Vogue so pronicljive
opazke k antropologiji sodobnega življenja. Avtoportret je nedvomno
eno najširših poglavij likovne umetnosti – najpogosteje slikarstva
– spomnimo se neprekosljivega Rembrandta. Toda v tem primeru ne
gre za avtoportrete Rembrandtovega tipa – psihološke študije lastne
podobe, temveč gre v Vrabičevem primeru za avtoportrete (imenujmo
jih) Tisnikarjevega tipa. Tisnikarjevi avtoportreti so le protagonisti
na sliki, ki pa so prevzeli avtorjevo fizionomijo. Vendar ne toliko
zato, ker bi umetnik želel upodobiti samega sebe, temveč bolj
zato, ker njegova lastna podoba nadomešča podobo slehernika. Vrabičevi
avtoportreti sodijo v ta okvir."
Jernej Kožar,
M'ARS, časopis Moderne galerije Ljubljana,letnik XIII, 2001, št.
1-2, str. 24.
"Žiga Kariž in Sašo Vrabič ne delita le zanimanja za podobne
stvari, temveč sta si tudi v svojih slikarskih eksperimentiranjih
s fotografijo tako blizu, da nas šele videnje njunih del prepriča
v njuno različnost. Še dobro, da sta dvakrat nastopila skupaj,
na razstavah s povednima naslovoma "This Town Ain't Big Enough
fot the Both of US", Galerija P74 Ljubljana (1997) in "This
Town is Even Smaller", Likovni Salon Celje (1999). Ko se
junak Rushdijevega romana The Ground Beneath Her Feet otrese Bressonovega
vpliva in zapopade aranžirane prizore Roberta Franka pravi: "I
decided that nothing was forbidden. I was re-learning the imagination's
alphabet and so it was okay to play with all the toys." Tudi
Žiga in Sašo uporabljata fotografijo kot igračo. Lahko se zgodi,
da je fotka celo končni izdelek po morju transformacij, ki jih
doživi skozi teve ekran, fotokopiranja, olje na platno ali grafiko,
šele v zadnjem času tudi skozi photoshop, ni pa ne nujno, ne obvezno.
Morda tudi predvidljivo ne."
Dejan
Habicht,
Fotografija & Poligloti, Fotografija - revija slovenskih fotografov,
št.12, 2001, str. 8,9.
Škrjanec
