Tomislav Vignjević
Podobe in mediji

Vsaka podoba je zavezana predstavam svojega časa in posledično zrcali imaginarni svet nekega obdobja. Ravno tako lahko trdimo, da vse podobe in vsak imaginarij prikličejo in obudijo k življenju nove podobe, ki bolj ustrezno odgovarjajo na zahteve časa. Številne podobe pa v zavezanosti k starejšim predstavam učinkujejo kot nove že, če jih prenesemo v nov, drugačen medij, ki iz njih - kljub njihovi tradicionalni pojavnosti - naredi aktualne, atraktivne vizualne nosilce pomenov. S temi lastnostmi podobe se v svojem slikarstvu oziroma v štirih slikah, ki so na ogled na njegovi zadnji razstavi, ukvarja Sašo Vrabič. Na platnih velikega formata je upodobil vizualni imaginarij in želje družbe, ki je tovrstne podobe producirala in v njih očitno (vsaj glede na število in razširjenost tovrstnega imaginarija) neizmerno uživa.
V nasprotju z zahtevo po poglobljeni refleksiji in analizi podob, ki nas obkrožajo, se jim Vrabič posveča z zanosom nekoga, ki jih povsem sprejema, prenaša iz fotografskega in računalniškega medija na slikarsko platno in s tem ohranja najaktualnejše, najbolj zaželene in atraktivne podobe. Že izbor motivov na štirih platnih nam veliko pove o idealih in predstavah določene dobe, saj vsaka podoba nosi s seboj časovno obliko, ki nam razgrne tako svet produkcije podob na različnih nosilcih oziroma medijih kot notranji svet posameznika in kolektivnih predstav, v katerih so s podobami ponotranjene tudi določene vrednote, želje in ideali družbe. Vrabič se jim približa in jih razgrinja z distanciranim pogledom kronista, ki ne skuša interpretirati teh likov, fotografij in računalniške slike, temveč je prepričan, da bosta že beleženje in prenos teh podob v medij slikarstva pred gledalca postavila na ogled platna, na katerih nista le poigravanje in prenos podob v drug medij, ampak jasen, nepotvorjen in brezkompromisen vpogled v ideale, želje in vrednote neke dobe.
Spektakel, konzum, nenehna komunikacija in instantne variante internet spolnosti so seveda teme, ki brez dvoma zaposlujejo predstavni svet številnih, in Vrabič je te teme le prenesel v svet galerijske "bele kocke" in na še bolj posvečeno površino slikarskega platna. Ali tovrstna transplatacija zadošča že sama po sebi, je seveda odprto vprašanje, dejstvo pa je, da ta razstava brez kompromisa in estetizacije sooči in nagovarja gledalca in posledično vso potencialno publiko z najaktualnejšimi podobami, v katerih to občinstvo v povsem drugem mediju, kot je slikarstvo, vsakodnevno nemoteno uživa.
Zdaj že preverjena taktika pop art (neovirano, brezmejno sprejemanje vsakdanjika z vsemi njegovimi podobami in željami) se v tem primeru izkaže za učinkovito. Sooči nas namreč med drugim tudi s sociološko zanimivim dejstvom, da je nekdaj tako prezirani šport, kot je nogomet, tako zelo zasedel nacionalne identifikacijske pozicije in strasti, da o njem in njegovih dosežkih razpravljajo in se z njim ponašajo že največje veličine umetniškega sveta in marsikak arbiter elegantiae. Vrabič ta svet banalnih podob in te vsakdanje figure neženirano ovekoveča na slikarskem platnu in zavrača vsako vsiljevanje estetske transcedence, ki bi bila obliž na rane, zadobljene v vsakdanjiku, zapolnjenim s (kot to interpretira njegov izbor) nogometnim spektaklom, dlančnikom Ericsson in internet seksom. Njegove slike tem temam podelijo ikonično prezenco in nekakšno digniteto, prenesene v galerijo pa nam lakonično sporočajo: You asked for it!

go to s-elected topic