Maja Šuštaršič
Javno : zasebno

Ustvarjanje Saša Vrabiča je tesno povezano z okoljem, iz katerega izhaja, tako v kuturno-sociološkem kot v formalno-likovnem smislu. Pripada mladi generaciji umetnikov, ki v središče svojega ustvarjanja postavljajo podobo kot posledico poplave vizualnih podob, ki se je z razvojem množičnih medijev vse od pop-arta pa do eksplozije v začetku devetdesetih let neprenehoma stopnjevala. Zmagoslavje medijev nad časovnimi in prostorskimi razdaljami znajo ti umetniki dobro uporabiti in so se hkrati sposobni enakovredno preizkusiti v klasičnem mediju ter ga uspešno integrerati v svoje delo.
Sašo Vrabič na pričujoči razstavi prepleta klasičen medij z modernim in obratno. Slikarske upodobitve mobilnega telefona, nogometne tekme, dekleta, ki nudi svoje storitve preko spletnih strani ter interaktivni film v obliki CD-roma so glavni akterji njegove postavitve. Ob njih se sprašuje o mnogokaterih problemih sodobne družbe, njegova razmišljanja pa so eksistencialne narave. Tako kot medij, ki ga uporablja za oris idej, naj bo ta slikarski ali računalniški, mu Bežigrad kot specifičen del mesta (arhitekturno, urbanistično in sociološko) služi le kot sredstvo, preko katerega izrazi svojo kritično refleksijo o problemih globalne kulture.
V monumentalni velikosti upodobljene motive svojih slik je izbral po ključu "nekaterih moških preokupacij". S tem se je ironično opredelil do mačistično naravnane poze moškega v sodobni družbi, katerega nujno pritiklino predstavlja mobilni telefon, najatraktivnejšo manifestacijo njegovega bitja nogometna tekma in poglavitni vir zabave virtualna spolnost.
Mobilni telefon je velik "hit" zadnjega desetletja, medosebna komunikacija je z njim dosegla skrajne razsežnosti vsesplošne dosegljivosti, v okviru katerih se je zasebno močno približalo javnemu. Internetni medij omogoča dostop do raznolikih informacij, tudi do tistih, ki imajo v osnovi zelo intimno konotacijo. Nudenje seksualnih storitev preko spletnih strani ohranja čar intimnega trenutka z ustvarjanjem lažnega občutka zasebnosti, pri čemer nastopajo gledalci v pasivni vlogi voajerjev. Z upodobitvama priorov iz nogometne tekme pa avtor aludira neposredno na bežigrajski stadion, ki prebivalcem Bežigrada strukturira "športne nedelje" na prav poseben način.
Ob upodobljenih motivih se Vrabič sprašuje o zanje specifičnih ekonomijah preživetja. Zelo jasno je, da se likovni umetnik težko kosa z marketinškimi strategijami navedenih primerov, a je kjub temu postavljen v položaj, ko okolje od njega pričakuje, da uspešno ustvarja in se hkrati ukvarja z marketingom samega sebe.
Izpostavljeni motivi so po zgledu fotorealizma izvzeti iz konteksta elektronskega medija (interneta in videa) in prevedeni na slikarsko platno. Proces izdelovanja slik je pri Vrabiču mnogo hitrejši, kot smo tega vajeni pri fotorealistih, in slike niso tako detajlno dodelane. Način slikanja, ki ga je moč opaziti tudi v njegovih predhodnih delih, sam imenuje hitri realizem. Po njegovem predstavlja le-ta logično posledico hitro bežeče realnosti, ki jo vzpostavljajo moderni mediji. Upodobljene podobe mu pomenijo simbolične nosilce vizualne komunikacije. Izvzame jih iz izvirnega konteksta in jim s postavitvijo v novo razmerje pripiše spremenjen pomen.
Z interaktivnim filmom združi Vrabič predstavljene probleme v stično točko. Bežigrada se loti v smislu video igrice, sestavljene iz dokumentarnih posnetkov, fotografij, videa, zvoka in pogovorov z Bežigrajčani. Gledalcu omogoči virtualno tavanje tako med javnim kot zasebnimi sferami Bežigrajčanov, na ta način skuša spomniti na javno in vsesplošno obsedenost z zasebnim. Originalnost zasebnega je v filmu umetno simulirana in simulacija realnosti je ključna naloga množičnih medijev na splošno. S tem se zabrisujejo meje med realnim in virtualnim, pri čemer igra slednje vlogo vzporedne realnosti, kot tiste realnosti, ki je od "prave" skoraj ne moremo več ločiti.
Vrabičevo problematiziranje o razmerju med zasebnim in javnim ostane odprto. Tako kot ostanejo odprta druga njegova razmišljanja, ki jih v pričujoči postavitvi izpostavi. Njegov namen namreč ni podajanje sklepov, temveč vzpostavitev dialoga z gledalci.

go to s-elected topic