Jelka Šutej Adamič
Sašo Vrabič v Bežigrajski galeriji
Fuzbal, porniči, mobiči

Pot uveljavljanja mladega likovnega umetnika Saše Vrabiča se je začela skorajda zvezdniško. Zaključena Akademija za likovno umetnost v Ljubljani (leta 1997, letos pa zaključen podiplomski študij), nato takoj razstava (skupaj z Žigo Karižem) v Galeriji P74 v Šentvidu in nato v Moderni galeriji (v okviru razstave U3 kustosa Petra Weibla). Od tedaj naprej gre vse kot "po maslu". kar je - vsaj na področju sodobne likovne umetnosti - prej izjema kot pravilo. Vse razstavne projekte, ki jih je do zdaj uresničil, je pripravil na povabilo. Nocoj bodo v Bežigrajski galeriji v Ljubljani odprli razstavo njegovih slik in cederoma, pri katerem so mu ustvarjalno pomagali Žiga Kariž, Nina Schmidt in Vasja Cencič. K sooblikovanju cederoma pa bo vabljeno tudi občinstvo.

Sašo Vrabič slika impulzivno, z neverjetno hitrostjo, saj je junija letos ("mudilo se je zaradi prirave kataloga!") štiri velika platna ustvaril v tednu dni. Slika, kot pravi sam, v maniri hitrega realizma. Na razstavi v Bežigrajski galeriji prepleta klasične medije z modernimi in nasprotno - slikarske upodobitve mobilnega telefona, nogometne tekme, dekleta, ki ponuja svoje storitve prek spletne strani, in cederom so glavni akterji njegove postavitve. Ob njih se sprašuje o problemih sodobne družbe, vendar pri tem ne podaja sklepov, temveč z gledalci vzpostavlja dialog. Mi pa smo ga vzpostavili z njim ...

Na področju sodobne umetnosti delujete na treh ravneh, pri čemer kot tretjo izpostavljate komunikacijo in boj za preživetje. Kako bijete ta boj?
Komunikacija je v sodobni družbi in umetnosti problem, ker se pojavlja v zelo zaprtih krogih. Postaja tudi vse bolj specifična, saj je gledalec danes postal uporabnik. Nočem biti hermetičen. Ker so me slike po mnenju nekaterih zaznamovale kot popartista, pa še posebej hočem med ljudi, da jim predstavim tiste stvari, ki so jim blizu in jih poznajo. Pri postavitvi v Bežigrajski galeriji odkrivam neki mikrokozmos - mestno lokacijo Bežigrad -, kjer se prepletajo fenomeni sodobne družbe, kot so nogomet (centralni stadion, ki je v bližini), virtualna pornografija (dostopna v zasebnih stanovanjih na internetnih straneh) in mobilni telefoni (problematična popularna komunikacija, ki uporabnika doseže povsod in kadarkoli).
Pri preživetju pa se mi zdi kjučno, da lahko likovni umetnik posega tudi na druga področja, kot so programiranje, oblikovanje, multimedija. Zanima me združevanje različnih jezikov umetnosti.

Preživljate se torej med drugim tudi s programiranjem?
Ja, preživljam se s tem in oblikovanjem.

Kaj pa s prodajo slik?
Za večje formate težje najdem kupce, čeprav so se za moja dela že zanimale nekatere galerije in zasebniki. Očitno je, da se ljudje pri nakupu umetniških del še vedno najraje obračajo k sliki ali grafiki, skratka išejo nekaj v okvirju za na steno.

Kdaj ste presegli tradicionalne slikarske metode, kakršne ponujajo na akademiji, in se začeli izražati interdisciplinarno?
Že v času študija, čeprav me glasba spremlja že od prej. Delam tudi glasbo za gledališče, najraje elektronsko, sicer pa igram štiri inštrumente, blizu pa so mi vse glasbene zvrsti. Z družbo prijateljev, s katero se družim že iz dijaških let, pa smo že zgodaj odkrivali tudi druga ustvarjalna področja filma, glasbe, videa ...

Kako konkretno preslikavate podobe iz medijev na platno?
Različno, včasih s fotografije, spet drugič z različnih tiskovin, tretjič pa - kot se je zgodilo tudi pri zadnjih slikah - na pamet. Ne uporabljam nobene metode, kar se tiče tehnologije prenosa, drugače jih pa tematsko zberem.

In po kakšnem ključu gradite instalacijo?
Multimedijske razstave so zame praviloma improvizacije. V Bežigrajski galeriji, na primer, so slike na steni edina stalnica, drugo je improvizacija, saj gre za delo v procesu.

Ali ste se kot Slovenjgradčan kdaj počutili zapostavljenega v primerjavi z umetniki iz metropole?
Pravzaprav ne, saj sem v Ljubljani obiskoval že srednjo šolo. Ne vem, morda bi v Slovenj Gradcu imel probleme. čeprav imamo galerijo, ki podpira mlade umetnike, posebno lokalne. Življenje v urbanem središču sem problematiziral na razstavi Okus po mestu v Galeriji Škuc. Sprašujem se, kaj je sploh Ljubljana? Ali je res metropola?

Vendar drži, da vas prav momenti urbanega navdihujejo?
Verjetno gre za tisto drugo naravo, ki ti daje iluzijo realnega. Filmska podoba urbanega, velikega mesta je drugačna, kot je v resničnosti, in ta romantična podoba izvira iz filmov, kot to rad pravi Žiga Kariž. V večjem mestu se lažje skriješ, čeprav si po drugi strani bolj opazen, v manjšem kraju te vsi poznajo in se težje skriješ ...

Bi lahko vaš ustvarjalni začetek imenovali srečen splet naključij?
Res je bilo naključje, saj poznam še veliko dobrih avtorjev, ki ustvarjajo podobno, a za njih večine ne ve.

Kaj naj storijo za svojo večjo prepoznavnost?
Akademija likovniku ne daje znanj s področja marketinga in ekonomije, čeprav je prav to ključno za preživetje. Če hočeš imeti razstave, moraš za to nekaj narediti. Za začetek, morda, lahko izdelaš svoje spletne strani. Nekaj moraš pokazati, da te sploh opazijo - torej je važna tudi postprodukcija, ne samo produkcija.

Torej niste zagovornik romantične podobe umetnika, ki med štirimi stenami čaka na odkritje?
To ni zdravo niti za njegov razvoj niti za tiste, ki živijo v njegovi bližini.

Ali bi vam zadoščalo pojavljanje v medmrežju?
Galerije včasih dajejo razstavljalcu razstavnino, kar je zelo dobro (Bežigrajska galerija daje 50.000 sit - to je največ doslej zame). Čeprav je res, da ne čutim posebne potrebe po klasičnem galerijskem predstavljanju; bližja mi je virtualna publika, ki obiskuje spletne strani na medmrežju.

go to s-elected topic