Polona Lovšin
Mobitel, spolnost in nogomet

Sašo Vrabič, ki je letos sodeloval na vseh pomembnih skupinskih razstavah, tudi na iztekajočem se 24. mednarodnem grafičnem bienalu, se v Bežigrajski galeriji predstavlja s samostojno razstavo Nedelja za Bežigradom.

Razstava katere glavni "protagonisti" so štiri monumentalne skrilne slike ter CD-rom, ki vsebuje posnetke, fotografije, video in zvok, ima močno konceptualno ozadje, ki je tesno povezano s kulturno-sociološko urbanim okoljem in predstavlja zanimivo razmišljanje o sodobni družbi ter globalizaciji kulture.
Slika Ericssonovega mobilnega telefona, podobi z nogometnega igrišča (portret igralca med igro in izsek nog dveh nogometašev, ki se bojujeta za žogo) ter podoba dekleta, ki prek svetovnega spleta ponuja spolne užitke, so klasična slikarska dela, ki v sebi nosijo številne pomenske in vsebinske konotacije. S premišljeno izbranimi podobami se tako slikar najprej dotakne izbrane, toda značilne moške preokupacije; mobilni telefon je danes skorajda sanktificirane vrednosti, nogometna tekma in nogomet sam pa oblika manifestacije moškega in njegovih potreb po zmagovanju ter boju za zmago, spolnost (tudi virtualna) pa vir zabave in način dokazovanja svoje moškosti in eroticizma.
Mobitel, spolnost in nogomet predstavljajo tudi fenomene sodobne (predvsem moške) družbe. To pa poudarja tudi naslov razstave Nedelja za Bežigradom, ki ponazarja njihovo udeležbo na nogometnih tekmah na bežigrajskem stadionu. Hkrati pa s temi reprezentacijskimi poudarki (mobitel, svetovni splet in nogomet) opredeljuje tudi sam Bežigrad kot mikrokozmos, kjer se prepletajo prej omenjeni fenomeni: osrednji ljubljanski stadion z nogometom, mobilni telefon s komunikacijo povsod in kjerkoli (za Bežigradom pa je tudi sedež Mobitela) in virtualna pornografija, ki je dostopna v zasebnih stanovanjih. To, da slike apelirajo na sociološko-urbano značilnost predela, dopolnjuje tudi CD-rom. Osrednji moment je seveda sociološko-urbana struktura tega predela Ljubljane, to pa dopolnjuje tudi specifičnost slikarjevega rojstnega mesta Slovenj Gradca in Trojan kot vmesne točke med njima. CD-rom je skorajda dokumentarna podoba izbranih mest, kjer se izmenjuje objektivno s subjektivnim, zasebno z javnim. To nenehno manipuliranje med javnim in zasebnim omogoča tako prenosni telefon kot svetovni splet, pa tudi nedelja na bežigrajskem stadionu. Javno-zasebno je v resnici tudi del umetnikove eksistence. Slikar se tako dotakne tudi problema ekonomskega preživetja (od umetnikov se pričakuje tudi to). Tako kot reklamna industrija omogoča preživetje nekaterih objektov in dogodkov, se mora z marketinško strategijo srečevati tudi umetnik.
Vrabičevo slikarstvo hkrati izpričuje tudi to, da slikarsko mišljenje vse bolj obvladujejo mediji, saj je slikar predloge za upodobljene podobe dobil prek svetovnega spleta, fotografske podobe, iz reklamnih tiskovin. Prehod mediatizirane podobe na platno poteka pri njem zelo hitro in impulzivno, kar se tudi opazi opazi na platnih, saj slikar ne posega v detajle, jih tudi ne obdeluje. Hitro slikanje je prava prispodoba sodobnega tempa življenja, pa tudi posledica hitro minljive realnosti, ki jo ponujajo mediji. Tako Sašo Vrabič z danimi in tudi konkretnimi primeri ponazarja in komentira številne značilnosti in tudi probleme sodobne družbe, v katero je človek ujet kot posameznik.

go to s-elected topic