Kitajska – zrnje za okolje

Prof.dr. Tone Vidrih, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana

Pestro sestavljena skupina raziskovalcev z Biotehniške fakultete in Veterinarske fakultete v Ljubljani (veterinar, gozdar, živinorejec in agronom) že od leta 1997 sodeluje s kitajskimi strokovnjaki za področje kmetijstva pri razvoju province Guizhou in avtonomne pokrajine Guangxi. To je bilo v začetku na podlagi bilateralnega  sodelovanja med Slovenijo in Kitajsko, sedaj je v okviru in za potrebe strategije razvoja zahodnih pokrajin Kitajske. Slovenci se na Kras dobro spoznamo in ker 73 % province Guizhou leži na območju krasa so pri tem sodelovanju velika pričakovanja s kitajske strani za uspešno reševanje težav, ki jih pestijo zaradi dosedanjega načina kmetovanja na zemljiščih s karbonatno podlago.

V primerjavi s Kitajci nas je na splošno Slovencev malo, posebno še tistih, ki verjamemo, da je mogoče pomagati izčrpani in utrujeni zemlji zaradi večletnega ter prepogostega obračanja (prekopavanje, oranje) samo tako, da jo pokrijemo z gosto rušo in uporabljamo domače živali za žetev zelinja ter gnojenje zemljišča dolgo vrsto let neprekinjeno. Kako naj torej tako malo ljudi pomaga 300 milijonom ljudi, ki živijo v 80 milijonov gospodinjstev, ki zajema 1.100 občin in obsega 24 provinc in avtonomnih pokrajin Kitajske? Te podatke o velikosti območja, ki ga pestijo hude težave z erozijo na obdelovanih zemljiščih, sem pobral iz poročila o načrtih kitajske vlade, ki namerava porabiti 16,8 milijard dolarjev (US) za program »zrnje za okolje«.

Cilj navedenega programa je zmanjšati odplavljanje rodovitne zemlje z nagnjenih zemljišč, ki je posledica prepogostega prekopavanja zemlje in občasnega obilnega deževja. Izračunali so, da jim voda odplavi v vodotoke letno dve milijardi ton zemlje, predvsem s slabo rodovitnih nagnjenih zemljišč. Podatki o eroziji v provinci Guizhou so še bolj zaskrbljujoči, saj je kar 97 % njene površine opredeljene kot hribovito in gorsko območje, tam živi 220 ljudi/km²  in imajo samo 520 m²  obdelovalne površine na prebivalca province, v kateri živi 48 milijonov ljudi. Kljub veliki nuji po pridelave hrane je centralna vlada določila, da morajo opustiti obdelavo (prekopavanje) na zemljiščih, ki so nagnjena od 6 ⁰ - 25⁰ in jih zatraviti ter tista z večjim nagibom in močneje erodirana pogozditi in če je le mogoče usposobiti za drevesno-pašno rabo.  Na ta način želijo zmanjšati tudi škodo zaradi erozije zemlje s pobočij in odložene na riževih poljih, saj je prinešena zemlja slabo rodovitna z malo organske snovi.

Ker so verjetno tudi Kitajci spoznali, da ni vsega mogoče doseči s palico, ampak je lahko učinkovita pri doseganju ciljev tudi metoda korenčka, je denar v programu »zrnje za okolje« namenjen predvsem za neposredna plačila vsem tistim, ki so pripravljeni opustiti pridelavo koruze na nagnjenih zemljiščih in jih zatraviti ali posaditi drevesa. Za to spremembo v načinu izkoriščanja enega hektarja zemljišča prejme kmet vsako leto od države 2.250 kg žita (pšenica, riž) in 1.050 yuanov (okoli 35.500 SIT). Neposredno plačilo lahko prejema osem let. Do tukaj vse lepo in prav, saj poročajo o milijon in več hektarjev zatravljenih zemljišč. Težave nastopijo pri izkoriščanju zatravljenih zemljišč, saj pridelano zelinje požanjejo, v koših znosijo v hlev in tam krmijo krave molznice. Zaradi premajhnega zavedanja se tega, kaj paša in bivanje živali na zemljišču pomeni za izboljšanje rodovitnosti tal, imajo še vedno težave z erozijo z nagnjenih zemljišče. »Če bodo živali same žele zelinje in gnojile pašnik, kaj bomo potem delali mi, in kje bomo dobili glavno surovino za proizvodnjo metana s katerim si svetimo in kuhamo, če bodo iztrebki krav in bivolov ostali na pašniku«, je postavil vprašanje kmet, ko sem mu razlagal prednosti pašne reje.

V takih razpravih se je potrebno vedno znova vračati na izhodiščni položaj, da je potrebno opustiti obdelavo zemljišč in jih zatraviti zaradi preprečevanja erozije in izgubljanja kmetijskih zemljišč ter da je to vsedržavno mamutski projekt, kot ga včasih imenujejo, v korist cele Kitajske ali morda še širše. In kaj naj kmetje iz zahodnih provinc Kitajske delajo, če jim oblast ne bo pustila prekopavanja zemlje na njivah v nagibu? Ko bodo ugotovil, da je na sončni strani Alp, na Krasu, na Goričkem in v Halozah veliko opuščenih kmetijskih zemljišč ali takih zaraščenih z grmovjem in da lahko dobijo subvencijo za zemljišče že, če travo enkrat na leto pokosijo ali grmovje posekajo in ga uporabijo za kurjavo, potem se bodo priselili v naše kraje. Ocenjujejo, da je že sedaj na podeželju 400 milijonov presežnih delavcev. Kitajci so zelo marljivi in tudi skromni, ampak njihov pristop do kmetovanja na zemljiščih v nagibu je bil napačen. Zaradi razmer v katere so bili potisnjeni (pomanjkanje hrane) so iz zemlje vzeli preveč in pot (čas) so preveč skrajšali za tiste snovi, ki jih izločimo iz telesa in ponovno uporabimo za pridelavo hrane. In to je organsko (ekološko) pridelana zelenjava, samo nikar je ne uživajte presne, če boste obiskali Kitajsko.

Kakšna je potem vizija reševanja težav, ki so posledica preteklega načina kmetovanja v zahodnih pokrajinah Kitajske. Če jim bomo uspešno posredovali znanje, kako s pomočjo zatravitve nagnjenih zemljišč in pašno rejo domačih živali ter z drevesno-pašno rabo strmih zemljišč omejiti erozijo, potem bodo lahko ostali tam, kjer sedaj živijo. In ker se bo zmanjšala njihova delovna obvezo pri reji živali, bo še več kmetov na razpolago za delo v industriji. Ker se Kitajci zelo hitro učijo in pri izpolnjevanju naročil ne poznajo »ne« bodo verjetno kmalu izdelali raketo za polet na sosednje planete. Če vas pot pripelje v Peking, poglejte na svileni tržnici (silk market), kjer ponujajo izdelke najbolj znanih svetovnih firm. Morda imajo tam že tudi kopijo ameriškega vesoljskega plovila, ki ga boste lahko kupili po smešno nizki ceni, če ste dobri v barantanju z mladimi ponudniki raznovrstega blaga. Dovolj besed, naj nekaj prostora ostane še za slike z območja, zelo površno opisanega v tem sestavku.

Slika 1: Pogled na zbiralnik vode Hongfeng Lake, okrog katerega bodo uredili 3 – 10 km širok pas zemljišč za drevesno pašno rabo. Načrtujejo, da bodo tako zmanjšali odnašanje rodovitne zemlje v jezero z okoliških pobočij.

Slika 2: Eden od številnih gričev v provinci Guizhou, ki je do vrha obdelan pretežno za potrebe pridelave koruze. Ob vznožju in na sredini pobočja je grič že
pokazal kamenita rebra.

Slika 3: Tudi za 100 krav molznic v skupnem hlevu je ročna žetev zelinja in prenašanje v košu do hleva običajen način oskrbe živali s krmo. Vsak kmet skrbi za svojo kravo in tudi iztrebke od lastne krave uporabi na svojem riževem polju.

Slika 4: Med vrste krompirja posadijo še koruzo in zemljo pogosto prekopavajo, da bolje izkoristijo ugodno klimo (subtropi) za pridelavo hrane in krme.

Slika 5: Zaradi državne pomoči »zrnje za okolje« že znajo na pobočjih pridelati tudi deteljo, ampak da je to za območje boljše kot pridelava koruze, tega še ne verjamejo.

Nazaj na vsebino