Reja drobnice na prostem
Tomaž Kotnik, univ.dipl.inž.agr.
Sredi 18. stoletja je naraščajoče število prebivalcev na ozemlju današnje Slovenije povzročilo pomanjkanje hrane. Zaradi slabega ali nikakršnega gnojenja polja niso rodila dovolj, da bi prehranila številno prebivalstvo, dodatno pa jih je izčrpavala še paša na prašnem zemljišču ali strnišču. Zato je bilo nujno preiti k hlevski živinoreji, ki je z zbiranjem gnoja čez vse leto pomenila veliko izboljšanje gnojenja njiv. Poleg tega so krmne rastline in stročnice, ki so jih uvedli v njivski kolobar zaradi zadostitev potreb po živinski krmi, pomagale zemljišču pri njegovem počivanju po žitnih kulturah. Tako se je hlevska reja na Slovenskem počasi udomačila in postala tradicionalna.
Vzroki, ki so spreobrnili način reje živali v 18. stoletju iz proste reje na pašnikih v celoletno hlevsko rejo, že dolgo ne obstajajo več, še več, današnja živinoreja se vse bolj nagiba k ekstenzivni rabi travnatega sveta, ki je brezpogojno povezana s pašo. Zato je treba kljub današnji ustaljeni praksi hlevske reje dokazati, da so rastlinojede domače živali bitja, ki so se skozi milijone let evolucije razvijale kot pašne živali in so zato tudi več kot odlično prilagojene na najrazličnejše vremenske razmere.
Za razliko od rastlin, ki so vezane na določeno rastišče, se živali lahko gibljejo in si izbirajo svoje mikro okolje. Kadar imajo možnost svobodne izbire, živali med različnimi lokacijami vedno izberejo tisto, ki v danem trenutku najbolj ustreza njihovim potrebam. Vsak ovčerejec je zagotvo že opazil, da se njegov trop na nekaterih mestih raje zadržuje kot na drugih. Iskanje najustreznejšega mesta lahko razumemo kot vedenjski vzorec, s pomočjo katerega živali najenostavneje in najceneje uravnavajo svojo energijsko bilanco. Kadar živali iščejo sončno ali senčno, vetrovno ali zatišno, suho ali vlažno lego, pravzaprav izbirajo različne kombinacije sprejemanja in oddajanja energije. V ograjenem pašniku imajo bistveno manjšo možnost izbire ustreznega mikro okolja kot prosto živeče živali, vseeno pa je njihov položaj v primerjavi z vhlevljenimi vrstnicami bistveno boljši. Klimatske razmere na takšnih, prednostno izbranih mestih seveda odstopajo od idealnih, so pa prav gotovo najboljše od razpoložljivih.
Energijska bilanca
Za boljše razumevanje vpliva podnebnih razmer na počutje živali na kratko predstavimo nekaj osnovnih fizikalnih dogajanj.
Organizem lahko v okolje toploto oddaja, jo sprejema ali pa se nahaja v toplotnem ravnotežju, ko toplote niti ne sprejema niti ne oddaja.
Žival toploto iz okolja lahko sprejema:
- s sevanjem (sonce ali druga topla telesa),
- s konvekcijo (segrevanje od okoliškega zraka, če je toplejši od temperature živali),
- s kondukcijo (segrevanje, če žival leži na toplejši podlagi).
Oddaja pa jo prav tako:
- s sevanjem (ker ima žival stalno telesno temperaturo, v okolje ves čas seva določen tok toplote, ki je predvsem odvisen od površine živali),
- s konvekcijo (če je okoliški zrak hladnejši, ga žival segreva),
- s kondukcijo (ko žival leži na hladni podlagi, jo segreva),
- z izparevanjem (ko se živali potijo, voda izpareva, za kar je potrebna toplota, toplota se izgublja tudi pri izdihavanju navlaženega zraka).
Ker imajo živali stalno telesno temperaturo (nastajanje toplote v organizmu uravnava metabolizem), morajo biti vsi zgoraj omenjeni procesi prenosa toplote ves čas v ravnovesju. Toliko energije, kot jo bo žival sprejela, jo bo morala tudi oddati.
Stres
V bolj ali manj termično nevtralnem območju oddajajo živali 45% toplote s sevanjem, 30% s kondukcijo in konvekcijo ter 25% z izparevanjem. Ko se temperatura okolja zvišuje, postane delež toplotnega sevanja, konvekcije in kondukcije vse manjši, dokler se temperatura okolja ne dvigne nad temperaturo telesa (38-400C), ko ostane izparevanje edini način odvajanja toplote. Če je v primeru visoke temperature še visoka zračna vlaga, ki otežuje izparevanje, pride do toplotnega udara, ko žival ne more več nadzorovati svoje telesne temperature. Med termalnim stresom prihaja do fiziološkega prilagajanja znotraj organizma, s katerim skušajo živali ublažiti delovanje okoliških dejavnikov. Če fiziološki mehanizmi za vzdrževanje temperature ne zadoščajo, živali večinoma prenehajo uživati krmo. Nad zgornjo kritično mejo temperature se sorazmerno z dolžino in intenzivnostjo stresa zato zmanjša tudi proizvodnost živali. Vse bolj pa prevladuje mnenje, da trenutno zmanjšanje ne vpliva znatno na celoletno proizvodnjo, ker se po prenehanju neugodnih razmer pogosto izrazi kompenzatorna rast, ki nadomesti izgubljeno v času stresa. Znano je, da živali znatno težje prenašajo visoke temperature kot mraz, zato je tudi večina raziskav s področja biometeorologije živali usmerjena predvsem na proučevanje vplivov visokih temperatur na počutje živali.
Vrednotenje podnebnih dejavnikov
Temperatura zraka, zračna vlaga, sončno sevanje in hitrost vetra so okoliški dejavniki, ki odločilno vplivajo na počutje živali na pašniku. Natančno kombinacijo teh dejavnikov, pri kateri pride do stresa, je zelo težko, če ne celo nemogoče, določiti. Posamezne podnebne razmere so lahko bolj ali manj ugodne, odvisno od živali in njene kondicije. Če so živali ves čas na pašniku, tako da si lahko poiščejo zatočišče pred slabimi vremenskimi razmerami, je vrednotenje vpliva podnebnih dejavnikov na živali še težje. Pomembno vlogo pri vplivu vremena na živali igrata seveda tudi utrjenost same živali in njen kožuh. Znano je, da so ovce takoj po striženju bistveno občutljivejše na temperaturne spremembe, kot če imajo na sebi nekaj centimetrov debelo runo.
Toplotno udobnost za človeka ocenjujemo glede na subjektiven občutek udobja in na njegovo delovno sposobnost. Pri živalih pa sta merili zdravstveno stanje in proizvodnja, ker se občutka živalskega ugodja, razen v res ekstremnih razmerah, ne da ugotoviti.
Za vrednotenje podnebnih razmer za živali je izdelana vrsta podnebnih indeksov, ki večinoma upoštevajo le temperaturo zraka in zračno vlago. Zato so za rejo živali na prostem bolj ali manj neuporabni. Nekateri natančnejši in bolj specifični (za vsako živalsko vrsto posebej) indeksi pa upoštevajo tudi vpliv sevanja in hitrost vetra. Žal so vsi ti indeksi, ki služijo za ocenjevanje počutja živali glede na podnebne razmere, narejeni s pomočjo poskusnih živali, ki so bile zaprte v hlevih, tako da je bil dejavnik izbire prednostnega mesta oziroma iskanja zatočišča, ki je lahko pri izjemnih vremenskih razmerah odločilen, izključen.
Nekateri temperaturni pogoji, ki jih za ovce navajajo različni avtorji
Za ovce je po nekaterih navedbah (Hočevar, 1981) termično nevtralno območje od -30C do 200C, za jagneta le od 290C do 300C, po drugih (Asaj, 1974) je termično nevtralno območje za ovce le od 210C do 250C. Nekateri avtorji navajajo, da mora biti temperatura v hlevu od 100C do 180C, ker se jagneta zaradi slabe termoregulacije hitro prehladijo (Mitić, 1984), (Asaj, 1974) pa ugotavlja, da je kemijska termoregulacija komaj povrženega jagneta dobra. Zagožen (1981) navaja, da ovce lahko jagnijo na pašniku, če je povprečna dnevna temperatura vsaj 80C, za jagnitve v hlevu pa naj temperatura ne pade pod 60C. Nekateri poskusi, ki so jih delali na kozličih, so pokazali, da poskusne živali niso statistično slabše priraščale kot kontrolna skupina, čeprav so bile 28 dni vsak dan po 9 ur izpostavljene temperaturi zraka 33,30C in 65% zračni vlažnosti. Kljub tem raznolikim podatkom si je večina avtorjev enotna, da lahko odrasle, aklimatizirna živali prenesejo brez večih težav tudi temperature, precej nižje od 00C.
Glede na podnebne razmere v Sloveniji, kjer so poletne temperature nekje do 300C, višje le redko in nikoli za dlje časa, zimske pa nekje med 00C in -50C in redko do -100C ali -150C, lahko rečemo, da so pogoji za rejo ovc na prostem skoraj idealni. Zavetje, ki ga bo živalim nudil najbližji gozd, bo več kot dobra zaščita tako pred poletno pripeko kot pred zimskim mrazom, vetrom in mokroto. Še posebej bi bilo treba tak način reje in prezimovanja na prostem izkoristiti v Obalno Kraški regiji, kjer je snežna odeja redkost, tako da se živali lahko večinoma tudi celo zimo po malem pasejo. Če pa bi pripravili še dobro zimsko pašo, bi lahko znatno zmanjšali tudi potrebno količino zimske krme. Izkušnje nekaterih rejcev, ki živali že redijo na tak način, in nekateri primeri, ko so se posamezne ovce v planini pridružile gamsom, z njimi v hribih preživele zimo in se naslednje leto zopet pridružile tropu, kažejo, da so živali kljub selekciji še ohranile dobršen del sposobnosti prilagajanja. Seveda mora biti vsak prehod k reji na prostem počasen, da se živali prilagodijo novim razmeram. Najbolje je, če po poletni paši živali ne vhlevimo več. Da bomo lahko zgornje trditve tudi sami znanstveno podkrepili in dokazali, da reja ovc na prostem ni nikakršno mučenje živali, bo potrebno v kritičnih obdobjih leta (mraz pozimi in vročina poleti) na posameznih mikro lokacijah opraviti meritve nekaterih že prej omenjenih meteorloških parametrov, ki odločilno vplivajo na počutje živali, ter opazovati odziv živali na take stresne situacije.
Objavljeno v reviji Drobnica, I, 1996.
| |
|