SODOBNA RABA TRAVINJA
Prof.dr. Tone VIDRIH
Osnovni način rabe travinja je paša, tako kot je osnovni način našega premikanja hoja. Seveda je lahko tudi drugače. Povsem razumljivo je, da je vsakokratna sodobna raba travinja posledica razmer za kmetovanje določenega časa in območja. Zato ni nujno, da je paša tudi tisti način rabe travinja, ki najbolj ustreza potrebam za življenje ljudi nekega zgodovinskega razdobja ali prostora. Lastnosti zelinja, kot osnovne krme za pašne živali in živali same se zaradi tega bistvene ne spremenijo. Posledic sodobne rabe travinja so deležni ljudje in zemlja. Kratek pregled nekaterih sodobnih načinov rabe travinja iz preteklosti in spremljajočih posledic naj bi nam bil v pomoč pri razvoju postopkov rabe travinja, ki jih potrebujemo za današnje, to je sodobne razmere.
Pretekle izkušnje
V drugi polovici 18. stoletja so pričeli z uvajanjem hlevske živinoreje in leta 1768 je Marija Terezija odredila, da morajo razdeliti vse skupne pašnike med dotedanje koristnike. Ti so morali dobljeno zemljo obdelovati kot njive ali travnike. Takrat je pač prevladovalo fiziokratsko prepričanje, da predstavlja podlago državnega bogastva samo dohodek od zemlje, če na njej dela veliko poceni rok. Prav tako so bili takrat prepričani, da je paša domačih živali zelo neučinkovit način kmetovanja. Zaradi močne okuženosti zemljišč z živalskimi zajedalci in kužnimi boleznimi, so živali slabo priraščale in na pašnikih jih je veliko poginilo. Da bi pridelali več hrane za vse številnejšo vojsko, uradnike in lačne podložnike, so pričeli z uvajanjem novih poljščin. Krompir, koruza in detelje so slabo uspevale, če ni bila zemlja dobro zagnojena s hlevskim gnojem. Pridelati dovolj gnoja, je postal osnovni cilj reje živine. Krmiti živino tako, da bo dala veliko "tečnega" gnoja, je bil pomemben strokovni nasvet živinorejcem več kot 100 let.
Krmo za vhlevljene živali so dobivali s travnikov, ki so jih pozno v jeseni tudi popasli. Ostalo je tudi nekaj skupnih pašnikov, če so bila tla tako siromašna in zemljišče tako kamenito, da ruše ni bilo mogoče pokositi. Od časa do časa so grmovje na skupnih pašnikih zažgali. Pri takem načinu kmetovanja je travnik postal mati njivi, pašnik pa je bil pastorek. Travniki so bili izkoriščani zato, da so njive rodile. Tudi s pašnikov so živali odnašale rudninske snovi, saj so morale prenočevati v hlevih zaradi varnosti in lažjega zbiranja njihovih iztrebkov. Najbrž je razumljivo, da tak način kmetovanja ni trajnosten, čeprav je postal pri nas tradicionalen. Z redkimi izjemami poteka že več kot 200 let. Opuščanje kmetijskih zemljišč v sedanjem času je lahko tudi posledica prekomerne izčrpanosti zemlje pašnikov in ne samo neustrezne kmetijske politike. Zato so se na Krasu najprej zarastli z grmovjem pašniki, kot tista najbolj izčrpana zemljišča, sedaj se zaraščajo travniki, medtem, ko so njive, sadovnjaki in vinogradi marsikje že premočno zagnojeni z rudninskimi gnojili.
Podoben primer toda nekoliko mlajšega datuma se je odvijal v ZDA. Tam so v 50-ih letih pričeli z uvajanjem pitanja govedi s koruzo. S tem so želeli kmetje iztržiti nekaj več za koruzo, kot če so jo neposredno prodali na svetovni trg. Ustrezne površine za pridelavo koruze so pridobili z preoravanje travinja (prerij). Z namakanjem so učinkovitost pridelave koruze še povečali in pitanje s krmili se je razširilo tudi v Evropo, pogosto na osnovi koruze kupljene v ZDA. Poročajo, da je 87% vse pridelane koruze porabljene za rejo domačih živali in 90% tega je namenjenega pitanju goved. ZDA imajo veliko prednost v pridelave koruze (klimatske razmere, rodovitno zemljo, cestno povezavo, skladiščne zmogljivosti, pristanišča). Da vsega tega še bolje ne izkoristijo je ovira v tem, da države, ki jim primanjkuje hrane nimajo denarja za nakup koruze. Toda ugotavljajo, da postaja pridelava koruze vse dražja, zaradi padanja naravne rodovitnosti zemljišč in erozije, ki jo pospešujejo z prepogostim oranjem zemlje. Za 1,5 kg pridelka koruze je izgubljene (porabljene) 1,0 kg zemlje. Koruza postaja predraga krma za pitanje goved na način, kot ga imamo na splošno vpeljanega sedaj.
Še nekoliko mlajši primer sodobne rabe travnatega sveta poznajo na Kitajskem. Za časa Mae Ze Tunga je prevladovala doktrina, da je ohranjanje travinja škodljivo za blaginjo države in da je trava zajedavec zemlje. Od ljudi je zahteval, da morajo travo izkoreniniti (izpuliti skupaj s koreninami kjerkoli je že najdejo). Ta odklonilni odnos do travnatega sveta je pri Kitajcih še vedno prisoten, vsaka ped zemlje je izkoriščena za pridelovanje žit in koruze. Zaradi te sodobne rabe travinja v severnih provincah Kitajske letno izgubijo 80.000 ha obdelovalne zemlje zaradi erozije vode in vetra. Vsi vodotoki so blatno rjavi in v Pekingu pada blaten sneg. Zaradi tega Kitajci niso več lačni in imajo kar polovico vseh svetovnih rezerv žita (ZDA jih ima samo 11 %). Te zaloge žit so grožnja vsem pridelovalcem žit, ker bo cena na svetovnem trgu zelo padla, krmila bodo še cenejša za hlevsko rejo živali.
Nekoliko bolj poznani so nam primeri sodobne rabe travinja iz zahodne Evrope, kjer so z visokimi odmerki dušika hoteli doseči večjo produktivnost dela na manjših kmetijah. Onesnažili so si podtalnico podobno kot pri nas na Dravskem polju, ali vsaj močno zasmradili zrak z razvažanjem gnojevke. Seveda so zaradi takega načina dela in državnih podpor, ki so jih dobili za sodoben način reje živine ustvarili več dohodka na kmetiji, postali so bolj bogati, sedaj so bolj močni, bolj so pripravljeni na krizne čase, to je na sušna leta. Zakaj je potem potrebnih toliko državnih podpor ravno za območja kjer naj bi bili kmetje bogati zaradi sodobnih postopkov reje živine.
Današnje razmere in potrebe
Zaradi objektivnih vzrokov (razdrobljenost zemljišč) in zgodovinskih razlogov (rodovitnost njiv odvisna od hlevskega gnoja) naš travnati svet povečini izkoriščamo s košnjo. Zato v primerjalnih proučevanjih vzporejajo pašo in košnjo samo kot način spravila pridelka z zemljišča, kar košnja tudi dejansko je. Toda paša je veliko več kot samo pobiranje pridelka, torej žetev zelinja. Paša je gnojenje zemljišča in izboljševanje njegove rodovitnosti. Paša je zmanjševanje delovne obveze rejcev živine, paša je zniževanje stroškov veterinarskih stroritev in zdravstvenega varstva živali. Paša je reja živine ob minimalnih sredstvih za investicije in stalnih stroškov. Paša je pridelava hrane, ki izboljšuje našo obrambno sposobnost proti raku ter boleznim srca in ožilja. Za ohranjanje vrst rastlin in živali ter povečevanje pestrosti v naravi je paša najbolj učinkovit način rabe travinja. S pašo lahko veliko prispevamo k varovanje fosilnih goriv, povečanju ponora ogljikovega dioksida in s tem zmanjšanju učinkov tople grede.
Vse te današnje razmere za kmetovanje in potrebe ljudi, bi morali upoštevati pri razvoju sodobne rabe travinja. To je tiste rabe, ki bi ustrezala današnjim razmeram za kmetovanje in življenje. Izkušnje od drugod kažejo na to, da postane paša glavni način reje prežvekovalcev šele takrat in tam, ko so odkupne cene mleka in mesa tako nizke, da ne prenesejo nespametne porabe dosežkov modernega kmetijstva in kadar ni več državnih podpor vezanih na količino prirejenega mleka in mesa. Najlažje je kmetovati takrat, kadar je veliko denarja. Takrat so kmeta vsi veseli, ker kupuje stroje, gnojila, herbicide in krmila. Vsak nekaj zasluži na njegov račun in kmetijska stroka ga hvali, kadar namolze veliko mleka in ima lepo rejene plemenske živali. Dobička s takim načinom kmetovanja je vse manj, saj večji del dohodka vrne nazaj v rejo živine in vse manj se splača kmetovati.
Sodobna raba travinja bo postala učinkovit način kmetovanja samo, če bomo poznali in ustrezno upoštevali naslednje danosti in ugotovitve:
- lastnosti zemljišč kjer bomo sodobno rabo travinja izvajali.
- zmožnosti živali, ki naj bi to delale.
- varljive predstave o nujnosti strojev.
- obsega znanja ter volje ljudi, ki naj bi to sodobno rabo travinja vodili.
ZEMLJIŠČA
Vse več opuščenih zemljišč pri nas, tudi v ravnini, je zagotovo tudi posledica prekomerne izčrpanosti zemlje. Kmetovati na dobro rodovitni zemlji ne predstavlja posebnih težav. Že ob skromnem znanju o kmetovanju in ob majhnih vlaganjih za dobro rast rastlin so zaslužki s pridelavo poljščin odlični. Toda dobra rodovitnost zemlje ni večna. S prepogostim oranjem travnikov, opuščanjem kolobarja in pretirano uporabo herbicidov, večletno košnjo travinja in enostranskim gnojenjem, preveč izčrpamo zemljo. Zaradi vse slabše mikrobiološke aktivnosti v tleh je potrebno vse bolj gnojiti ter globlje orati za podobne pridelke kot v preteklosti. Nizka vsebnost organske snovi v zemlji ima za posledico slabo trpežnost gospodarsko pomembnih trav v obnovljenih rušah. Na takih tleh ima pomanjkanje dežja poleti vse bolj škodljive posledice za dobro uspevanje rastlin in preveč dežja spomladi in jeseni povzroči kup težav pri setvi in spravilu pridelkov. Tudi zato je zaslužka s kmetovanjem vse manj na zemljiščih, ki smo jih izčrpali z uveljavljenimi postopki pridelave hrane in krme. Vzpodbujan je bil čim bolj enostaven način kmetovanja. Kompleksnost rodovitnosti zemlje je bila poenostavljena na NPK gnojila in tudi zmago nad pleveli je mogoče kupiti v trgovini. Kdor bo nadaljeval s kmetovanjem na takih zemljiščih bo potreboval veliko več znanja o dogajanjih v tleh kot tisti, ki je gospodaril z njimi, ko je bila zemlja še dobre rodovitnosti.
Na splošno je med ljudmi uveljavljeno prepričanje, da je treba opuščena zemljišča najprej dobro pognojiti zato, da bo več pridelka. Toda za gospodarno izkoriščanje opuščenih travnikov in izčrpanih njiv so sodobni stroji predragi in tak pristop je napačen. Tako ostane paša kot edini način rabe izčrpanih zemljišč, ker je samo energija živali dovolj poceni za tisto delo, ki ga je treba opraviti za izboljšanje rodovitnosti zemljišč. Kdor bo na opuščenem zemljišču v ravnini urejal pašnik, naj prvo postavi učinkovito obodno ograjo in zagotovi oskrbo živine na pašniku z vodo za napajanje in šele v naslednjih letih prične zemljišče apniti in gnojiti! Tu je treba najprej izkoristiti tisti pridelek, ki ga ruša lahko da pri obstoječi rodovitnosti tal. Ob pravilno vodeni paši bodo živali vrnile, z iztrebki in sečem, v zemljo vse tiste rudninske snovi potrebne za boljšo rast ruše, ki bi bile za dolgo vrsto let vezane v odmrlih rastlinah in surovem humusu. S tem se bo izboljševala rast ruše in kakovost zelinja. Zmanjšana bo potreba po nakupu dragih rudninskih gnojil, pa bo kljub temu tlem povrnjena življenska moč, naj bi jih varovala pred opuščanjem, erozijo in uničenjem. Zavedati se moramo, da bi morali našim potomcem zapustiti bolj rodovitno zemljo, kot smo jo prejeli od prednikov, saj jih bo na Zemlji več kot je nas!
Najpogosteje izrečen razlog za počasno uvajanje paše na zemljišča v ravnini je tisti, že kar pregovoren, o razdrobljenosti kmetijskih zemljišč na naših kmetijah. Najbrž je to tudi res, toda zakaj potem ne rešujemo tega problema? Zakaj ga rejci ne pričnejo reševati z zamenjavo zemljišč med seboj in država bi jim morala pri tem pomagati, ne pa da je pomagala vsakemu, ki je želel rediti prežvekovalce ali konje, ne glede na to ali je imel pogoje za to ali ne! In osnovni pogoj za rejo teh živali so zagotovo zemljišča primerno združena za ureditev pašnika. Morda v razdrobljenosti zemljišč in številnih drugih izgovorih za odklanjanje paše, nekateri poiščejo samo obrambo pred dejstvom, da bi se morali za drugačen način reje prežvekovalcev ponovno učiti in to o stvareh, ki jih že dolgo v skladu s tradicijo dobro opravljajo.
Razdrobljenost zemljišč je zagotovo ovira za urejanje pašnikov, ampak tudi voznik velikega tovornjaka si pridobi najprej na majhnem vozilu Začetno znanje o vožnji avtomobila in obnašanju v prometu. Temu podoben bo moral biti naš pristop pri širjenju pašne reje živali. Čim prej si je treba pridobiti več praktičnega znanja o tem, kako urediti pašnik, voditi nadzorovano pašo, doseči visok izkoristek ruše in jo vzdrževati trpežno. To učenje lahko poteka tudi na majhnem pašniku in kdor bo pri tem delu uspešnejši, bo verjetno odkupil ali vzel v najem sosednja zemljišča, da bo povečal pašnik in postal še bolj uspešen. Morda se bo celo preselil tja, kjer bo lažje pridobil več zemlje za ureditev pašnika, če bo ugotovil, da mu pašna reja živine ustreza zaradi zaslužka in življenskega sloga družine.
ŽIVALI
Paša kot sodobna raba travinja bo imela nekaj več možnosti da se uveljavi kot način gospodarnega kmetovanja, če ji bodo sledili tudi postopki reje živali in tudi selekcija v živinoreji. Nesporno je, da so krave prevelike za kmetovanje v razmerah kjer je kar 75 % kmetijskih zemljišč v območju z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo. Sezonska prireja mleka in mesa bi morala postati osnova učinkovite sodobne rabe travinja v vseh območjih z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo. V takih razmerah je mogoče samo s pašo doseči dovolj nizko ceno proizvodnje. Ta je še prav posebno pomembna v primeru mleka in govejega mesa. Pri tem imamo namreč presežke in kadar je nečesa preveč ima pač nizko ceno, razen če ni zaradi državnih podpor lahko tudi drugače. Za sezonske telitve pa žal nimamo ustreznih živali in verjetno tudi ne dovolj tehtnih strokovnih podlag, da bi bilo to potrebno.
Napačno je tudi mnenje večine, da je za pašo na takih opuščenih zemljiščih najbolj primerna ovca. Z govedom ali konji in osli je lažje izkoristiti rušo v kateri so pretežno visoke trave in grobe zeli, kot pa s pašo ovac. Le zaradi površnosti v poznavanju in opazovanju živali dobimo vtis, da je za ovce dobra tudi slaba paša. V preteklosti so ovce dobivale slabšo krmo kot govedo in morale biti z njo zadovoljne zato, ker so bile v podrejenem položaju, saj od njih ni bilo mogoče dobiti tako “tečnega gnoja” kot od goveda. Ampak zaradi širšega razmerja med deležem prebavil in skupno živo maso potrebuje ovca krmo boljše kakovosti kot govedo. Samo zaradi načina izbiranja grižljajev iz ruše je ovci omogočeno, da pri paši na slabši ruši zaužije boljši obrok kot govedo. Če je ruša slabe kakovosti bo ovca porabila veliko časa za tako prebiralno pašo, manj bo pojedla in prireja bo nizka. In kaj naj izbere ovca iz ruše kadar so vse rastline v njej slabe kakovosti? Taki so namreč naši opuščeni travniki!
Najbrž je v korist živinorejski stroki, da so rejci živali razdeljeni na govedorejce, konjerejce, ovčerejce, kozjerejce in združeni v društva rejcev določene pasme. Toda to za gotovo ni v korist razvoju sodobne rabe travinja. Ohranjanje kmetijskih zemljišč in zagotavljanje ustrezne kakovosti zelinja za potrebe določene vrste živali, je mogoče samo z delom vseh teh živali. Vsi ti rejci bi morali biti predvsem vešči v vodenju intenzivne rabe travinja s pomočjo živali, to je paše. Če naj drži trditev, velikokrat zapisana s strani živinorejcev, da je travnati svet osnova reje živine v naših razmerah, potem bi morali v tej smeri tudi raziskovati, poučevati in svetovati, kako s pomočjo živali in ne zaradi njih, ljudem ustvariti bolj kakovostno življenje.
STROJI
Stroji s katerimi nadomeščamo delo živali zagotovo ne vodijo v zmanjševanje delovne obveze ljudi na kmetiji temveč v njeno povečevanje. Morda stroji olajšajo delo ljudem pri spravilu krme in uporabi gnoja. Toda to delo naj bi opravile živali. S stroji samo nadomestimo cenejše delo živali, za dražje delo strojev in vse večjo delovno obvezo za ljudi. Vsak stroj je treba namreč upravljati, da uspešno dela. Z uporabo dragih strojev pri spravilu pridelka se povečujejo stroški prireje mleka in mesa hitreje kot skupni dohodek na kmetijo. Prikazovanje uspešnosti razvoja neke panoge v skupnem prihodku je vedno pristransko in povolji tistega, ki pobira davke. Manjši odstotek od višjega zneska da več davka in obratno. Pri takem prikazovanju razvoja neke gospodarske panoge ni pomembno kdo je najboljši, temveč kdo porabi več, torej ustvari več stroškov. Bistvo razvoja naj bi bilo ustvarjanje in ne poraba.
V preteklosti je bil travnati svet v ravnini predvsem tam, kjer so bila zelo težka tla, poplavna ali zamočvirjena zemljišča. Ta tla tudi za pašo težkih živali (goved) niso primerna in tako so jih predvsem izkoriščali s košnjo. Na dobri zemlji so bile njive, kjer so sejali tudi krmne rastline v takem obsegu, kot je zahtevala rodovitnost zemlje (kolobar). Opuščanje rabe kmetijskih zemljišč iz hribovitih območij se je že preselilo tudi v ravnino. Marsikje se njive spreminjajo v slabe travnike. Vse bolj izdatna opremljenost kmetij s stroji, ki jo zahteva sodobna poljedelska pridelava, je verjetno glavni razlog, da se tudi sedaj paša v teh razmerah ne more uveljaviti. Da je naložba v velike in drage stroje opravičena in porabljena sredstva vsaj delno povrnjena, se morajo ti stroji vrteti čim več časa. Hlevska reja domačih živali je zagotovo tista pot, ki za delo na kmetiji zahteva še več in dražje opreme.
Pri taki visoki stopnji opremljenosti kmetij s stroji kot je pri nas prevladuje prepričanje, da je mogoče rušo izboljšati najbolj učinkovito na podoben način kot nam to uspeva v ostali poljedelski pridelavi. Težji kot je traktor in dražji kot je stroj bolj naj bi uspelo izboljšanje ruše travinja. Tak pristop je napačen, ker pašnik ni njiva. Učinkovit način izboljšanja ruše je tisti, pri katerem najprej spremenimo vodenje njene rabe. Preiti je treba od ekstenzivnega vodenja k intenzivnemu vodenju rabe travinja in šele nato z izbranimi ukrepi vplivamo na njeno nadaljne izboljšanje, če je potrebno.
LJUDJE
Pod izrazom intenzivno kmetijstvo so razumljeni sodobni postopki pridelave hrane s pomočjo dragih strojev, visokih odmerkov dušika, uporabi herbicidov in vse večjega deleža zrnja žit (krmil) v obroku prežvekovalcev. Lahko bi tudi dejali, da vse kar veliko stane je intenzivno. In ker je izkoriščanje ruše s pašo živine lahko zelo poceni, torej nasprotno od intenzivnega kmetovanja, marsikje pašno rejo živine poimenujejo ekstenzivni način kmetovanja. Seveda je to napačno. Rastlinojede živali se vedno zelo intenzivno pasejo, da se dovolj nasitijo. Če so site tudi gnojijo intenzivno in zato ruša intenzivno raste. Ravno s tem intenzivnim načinom izkoriščanja naravnih danosti območja ohranjamo trpežnost ruše, povečujemo rodovitnost zemlje in zmanjšujemo stroške reje živine. Intenzivno kmetovati pomeni dobiti na ves denar vložen v pridelavo rastlin ali rejo živine več zaslužka, kot bi lahko dobili obresti za isti denar dolgoročno vezan v banki.
Ekstenzivno kmetovanje bi lahko poimenovali tudi varčno ali celo skopuško gospodarjenje. Pri tem ni veliko vlaganj v pridelavo poljščin in rejo živali in tudi ne veliko dohodka z njimi. Lahko je tudi izguba, ampak nekaj vrednosti je vendarle ustvarjene, ki ohranja ekstenziven način dela. Kdor kmetuje z izgubo ali dobi za denar vložen v proizvodnjo zelo malo zaslužka, potem slabo gospodari. Denar slabo obrača, torej kmetuje ekstenzivno kljub temu, da vloži veliko denarja v izbran način kmetovanja. Vsako uspešno vodenje (management) kmetije je povezno z veliko znanja, zatorej ga lahko imenujemo intenzivno kmetovanje. Več je vloženega lastnega znanja, več je lahko zaslužka od denarja vezanega v tako proizvodnjo. Seveda je mogoče tudi kupiti znanje in to je tisti najdražji vložek v neko proizvodnjo. V sodobnem traktorju je veliko znanja strojnikov, v novem herbicidu je znanja kemikov in v novih (GSO – gensko spremenjenih organizmih) sortah rastlin, veliko znanja genetikov. Tisti, ki vse to dragoceno znanje potrebuje in kupuje za svojo pridelavo na kmetiji, mora biti zelo dober trgovec. Le tako bo s prodajo drago proizvedenih pridelkov kaj zaslužil. Pri tistem načinu kmetovanja, ki je vezano na velike materialne stroške, ni dovolj, da je človek samo zelo priden ter dela od jutra do noči. Od tega je samo utrujen in potem težje razmišlja!
Za vodenje nadzorovane paše je treba imeti tudi veliko znanja in izkušenj, torej je intenzivnost kmetovanja velika. Toda to znanje je tisto, ki je ustvarjeno na kmetiji. Pridobimo si ga z opazovanjem rastlin in živali, prebiranjem strokovnih knjig, zbiranjem koristnih izkušenj ter učenjem na napakah, tudi tistih, ki jih naredijo drugi. Vsak sistem nadzorovane paše, s katerim učinkovito izkoriščamo naravne danosti travinja na določenem območju, je intenziven način kmetovanja. Tega brez veliko znanja in izkušenj ni mogoče uspešno voditi. Slabše kot so naravne razmere za kmetovanje (ekstenzivno okolje), več znanja bo moral imeti nekdo, ki bo v takem območju želel obstati in uspevati (intenzivno vodenje). Zato mora biti vsak sistem nadzorovane paše intenzivni način izkoriščanja ruše in ta naj bi bil osnova sodobni rabi travinja pri nas. Za ponovno uvajanje paše na sončni strani Alp so namreč odrinjena izčrpana in opuščena zemljišča. V takem ekstenzivnem okolju ne bomo uspeli brez intezivno vodenega kmetovanja, ki pa zahteva veliko znanja. In ravno to znanje je tisto najbolj dragoceno (drago) kar mi raziskovalci lahko ponudimo vam svetovalcem in vi naprej kmetom in ste za to tudi ustrezno plačani. Verjetno jih ne bomo učili ekstenzivnega kmetovanja, saj sedaj vsi tisti, ki imajo izgubo s kmetovanjem to že delajo.
KAKO DO SODOBNE RABE TRAVINJA?
Kakor je vodenje nadzorovane paše enostavno delo za tistega, ki ima dovolj znanja o tem, je sam prehod na drugačen način reje prežvekovalcev, torej na sodobno rabo travinja, zelo trd oreh. Zmotno je mnenje, da je z ograditvijo dovolj velikega zemljišča že vse rešeno. Postaviti si je treba jasne cilje, kaj bi radi s tem prehodom na drugačen način reje dosegli. Taki cilji so:
- zmanjšati porabo rudninskih gnojil in herbicidov za pridelavo krme, da bomo s kmetovanjem manj obremenjevali naravo in ceneje pridelali hrano.
- razpoloviti količino potrebne močne krme za enako prirejo mleka ali mesa, da bo dobiček od kmetovanja in reje živine večji.
- vzeti v najem ali dokupiti opuščena zemljišča v soseščini v naslednjih dveh ali treh letih, da bo več delovnih mest na kmetiji omogočalo boljše življenje družini.
- bistveno skrčiti čas potreben za oskrbo živine, da bodo tudi druge dejavnosti, ki so lahko donosnejše kot kmetovanje, bolje zaživele na kmetiji.
- spremeniti način kmetovanja zato, da bo reja živine zopet zanimiva tudi za mlade ljudi in kmetija ne bo ostala brez naslednika.
Brez točno določenih ciljev in njihove časovne razporeditve ni mogoče napraviti nobene dobre poslovne odločitve. Najprej je treba ugotoviti kateri od omenjenih ciljev je za gospodarja neke kmetije najpomembnejši. Morda poznate rek: "Če ne veš kam bi rad prišel, potem te bo tja pripeljala vsaka pot, po kateri boš šel"! Pot do zastavljenega cilja največkrat vodi preko pašne reje živine, ki naj bi postala osnova sodobne rabe travinja.
Pi sodobni rabi travinja bo moral biti dan večji povdarek na dodatni vrednosti, ki jo lahko iztržimo za mleko in meso prirejeno s pašo. Ljudje imajo na splošno pozitiven odnos do takega načina reje tudi zaradi ohranjanja negovanega izgleda pokrajine, vpliva na biološko pestrost (To je dnevna soba naših piščancev)
SKOP
Prehod na sodobno rabo travinja v Sloveniji so nam olajšali pripravljalci SKOP-a, ki je bil sprejet poleti letošnjega leta. V njem so zapisali, da je “bistveni cilj SKOP vzdrževanje kmetovanja in popularizacije take kmetijske pridelave, ki zagotavlja sonaravno rabo naravnih virov, ohranja biotsko pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter varuje naravno in kmetijsko krajino ob sočasnem trajnostnem razvoju dežele”. Kaj si lahko želimo še več. Sodobna raba travinja bo nekaj čas tista, ki jo bo plačevala država, ker bodo sredstva namenjena prednostno v območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo (okoli 350.000 ha kjer prevladuje travinje in živinorejska proizvodnja). Za izvajanje tega programa bo v prihodnje zagotovljenih kar 8 mlr denarja, zato si oglejmo za katere načine kmetovanja ga bodo namenili.
Žal bo urejanju pašnikov in vzpodbujanju paše namenjenega bolj malo denarja. Skoraj pri vseh ukrepih za katere je predviden denar v SKOP-u, je zahtevano izvajanje tradicionalnega kmetovanja. To je bila pri nas košnja travinja in hlevska reja živali. Zato bodo neposredna plačila namenjena predvsem košnji (20 krat) in za pašo bo mogoče dobiti denar samo v štirih primerih. Pri ukrepu “odprava zaraščanja” je zahtevana odstranitev zarasti in ni predvideno, da bi bilo lahko to izvajano tudi z živalmi in še pognojile bi zemljišče istočasno. Pri ukrepu “ekološko kmetovanje” je dvakrat več vredno tisto kar na zemljišču lahko naredimo s kosilnico, kot tisto kar naredijo lahko živali.
Strme travnike bodo morali lastniki samo kositi, čeprav se s tem izpostavljajo nesreči, da bodo upravičeni do neposrednega plačila. Planinski pašniki res nimajo velikega pomena za prirejo mleka z visoko proizvodnimi (prevelikimi) kravami, ampak tako podcenjevalnega odnosa si ne zaslužijo – samo 4.000 SIT/ha. Tudi po grbinastih travnikih naj se kmetje še naprej mučijo s koso, čeprav bi jih s pašo drobnice bolj zagotovo ohranili ali celo ustvarili nove. Kako je lahko hlevska reja živali, ta je namreč tradicionalna oblika kmetovanja pri nas, tudi sonaravna reja vedo razložiti le pripravljalci SKOP-a.
Ali ni bolje, da se velike zveri prehranjujejo z drobnico kot z govedom? Ovca je cenejša kot telica! Tam kjer pasejo pri obtežbi tako visoki, da je izkoriščena proizvodna zmogljivost pašnika, je vedno veliko ptic, ker imajo veliko hrane. Zakaj je na območjih habitata ptic dovoljena samo 0.75 GVŽ/ha.. S plačilom 7.000 SIT/ha ne bo povrnjena izguba zaradi tako nizke obtežbe? Površina mora biti negovana, je verjetno mišljena pokošena in ne popašena. Težko je razumeti, da bodo cilji zapisani v SKOP-u hitreje in bolje doseženi, če bo naše travinje košeno, kakor če bi bilo pašeno. Opuščena in z grmovjem zaraščena kmetijska zemljišča so posledica dejstva, da je bila košnja tako dolgo sodobna raba našega travinja.