Kmetijstvo v luči omejitev v zavarovanih območij

mag. Miran NAGLIČ, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije

Bralcu:

Zapis je nastal kot komentar k pripombam na posamezne določbe Uredbe o regijskem parku Snežnik, kar velja upoštevati pri presoji napisanega.

Avtor

Pri pregledu Uredbe o regijskem parku Snežnik ugotavljamo, da je iz vidika kmetijstva zaznati interes predlagateljev po ohranjanju te dejavnosti, saj je v veliki meri tista, ki zagotavlja obstoj nekaterih ključnih vrednot parka. Žal pa ugotavljamo, da ohranjanje sedanjega stanja v sedanjih razmerah ne zadostuje oz. vodi v nadaljnje opuščanje kmetovanja in zaraščanje. Zaradi majhne samoiniciativnosti in investicijske sposobnosti kmetij že navidezno majhne omejitve v zakonodaji zaustavijo proces razvoja.

Zaradi nizke akumulativnosti kmetijstva kot gospodarske panoge v celoti, posebej pa še v takšnih območjih, kot je regijski park Snežnik, kjer so razmere za kmetovanje (obdelovanje zemlje, košnja, paša …) bistveno težje (večja poraba delovnega časa, več ročnega dela, omejen je izbor kultur, možne so le dohodkovno manj zanimive pridelovalne usmeritve), je dohodkovni položaj kmetij praviloma slabši, kmetije so manj vitalne, investicijska sposobnost je slabša, posledica tega pa je, da se kmetije težje prilagajajo čedalje zahtevnejšim pogojem pridobivanja dohodka. Take razmere imajo za posledico opuščanje kmetovanja, počasno propadanje kmetij oz. delov vasi in zaraščanje zemlje. Zmanjšuje se biotska pestrost območja.

Zaradi naštetih dejstev mora biti politika razvoja za kmetijstvo manj ugodnih območij (iz vidika krajinske pestrosti, naravne in kulturne dediščine pa visokovrednih območij) zelo tenkočutna, če jih želimo ohraniti. Obravnavana uredba je namenjena prav temu. Ugotavljamo, da v načelu zasleduje tudi cilj ohranjanja kmetijstva, žal pa je še preveč omejujoča v delu, ki ureja planiranje in izvajanje razvoja prostora in gospodarskih dejavnosti v njem. Manjka ji po našem mnenju rešitev, ki zagotavljajo znosnejše življenje in manj obremenjujejo prebivalce z administrativnimi zadevami. Zaradi tega uredba ne zagotavlja in ne spodbuja razvoja kmetijstva. Zavedati se je potrebno dejstva, da območje ne bo ohranilo sedanje vrednosti, če se kmetijska dejavnost ne bo ohranila. Ohranila pa se ne bo, če se ne bo spreminjala in prilagajala zahtevam sedanjega časa, kar pa seveda ne pomeni nujno tudi prekomerne intenzifikacije pridelave in z njo povezanih negativnih vplivov na okolje. Razvoj oz. preobrazbo kmetijstva, ki ne bo slabšalo sedanje vrednosti prostora (biotska pestrost, naravna in kulturna dediščina), pa je potrebno zaradi prej naštetih vzrokov ne le omogočiti, temveč močneje vzpodbujati, posebej še zato, ker so “okolju prijazne pridelovalne usmeritve” v naših razmerah še vedno ekonomsko manj učinkovite. Spodbuda tovrstnemu razvoju je najprej urejena zakonodaja (posegi v prostor, omejitve rabe zaradi varovanja vodnih virov, jasni in smiselni pogoji za razvoj dopolnilnih dejavnosti …) in primerne finančne spodbude.

Izbira gospodarskih dejavnosti v območjih z omejenimi dejavniki za kmetijstvo, posebej še v zavarovanih območjih, je manjša kot drugod, kar pa ne pomeni da je ni. Možen je razvoj dopolnilnih in dodatnih dejavnosti na način in v obsegu, ki ne povzroča pretiranih negativnih posledic v okolju, možen je razvoj ekološkega kmetijstva, turizma na kmetijah, turizma na ekoloških kmetijah, predelave in trženja pridelkov in izdelkov na kmetijah…

Vsaka gospodarska dejavnost ali poseg v prostor ima lahko negativne oz. neželjene posledice tudi v okolju. Potrebna je strokovna ocena in presoja teh vplivov tudi iz vidika dopuščanja le teh v znosnih mejah s ciljem razvoja gospodarske dejavnosti, v tem primeru kmetijstva, ki zagotavlja ohranitev vrednot prostora. In tu smo na robu. Vzpostaviti je potrebno ravnotežje med koristjo za okolje oz. omejitvijo za gospodarsko panogo na eni strani in učinkom negativnih vplivov na okolje oz. koristmi gospodarske panoge na drugi strani. Potrebna je interdisciplinarna presoja vplivov in posledic ravnanj na eni in drugi strani ter izvedba ustreznih ukrepov. Razmere ne dopuščajo poenostavitev v smislu splošnih prepovedi: Uredba prepoveduje izvajanje naštetih dejavnosti. Potrebne so preverjene strokovne odločitve v smislu: Večino dejavnosti da, toda pod definiranimi pogoji in v definiranem obsegu. Splošne prepovedi preprečijo negativne posledice največkrat tako, da dejavnost propade.V primeru regijskega parka in kmetijstva tega ne moremo dopustiti. Zaradi takega modela odločanja pride do večje porabe časa in večjih stroškov v fazi priprave projekta in dovoljenj. Praksa, ki je v veljavi na tem področju, da nosijo bremena skoraj izključno tisti, ki bodo posege izvajali, ni sprejemljiva. Interes za varovanje okolja mora biti obojestranski, prav tako tudi bremena.

Kmetijska dejavnost je v tem območju v večini na meji finančnega zloma. Zato in zaradi neugodne kadrovske, starostne in socialne strukture ljudi je na meji opuščanja. Z omejevanjem razvoja osnovne in dopolnilnih dejavnosti oz. s postavljanjem pretiranih administrativnih omejitev se, ob nakopičenih drugih problemih, kmetovaje konča. Tako umirajo slovenske vasi. Trend, ki se dogaja je kritičen! Tudi izgledi niso boljši! Država je v zadnjih dveh letih začela namenjati izdatnejša sredstva za te namene v programu Slovenskega kmetijsko okoljskega programa in še v nekaterih manjših programih, vendar zaradi velikih potreb in “slabega zatečenega stanja” ne zadostujejo.

Trenutno je trend opuščanja rabe zemljišč in praznenja območij začasno upočasnjen zaradi angažiranja lokalnih prebivalcev in začasnega oz. stalnega vračanja v preteklosti odseljenih ljudi, kateri so izgubili delo oz. so se, še relativno mladi in delovno sposobni, upokojili. Zgodil se je dotok delovne sile v kmetijstvo, s kakršnim v prihodnje ne moremo več računati. Ta delovna sila je, glede na sedanje tehnološke zahteve relativno ekstenzivnega tradicionalnega kmetijstva, še delovno učinkovita in je zaradi drugih finančnih virov (pokojnina, nadomestila…) manj odvisna od dohodka iz kmetijstva. Kmetijska dejavnost se na ta način ohranja za nedoločen čas, žal pa ni razvojno naravnana.

Proces deagrarizacije in praznjenja podeželja se bo še nadaljeval. Ali smo ga sposobni usmeriti tako, da bomo ohranili najvrednejše elemente slovenskih krajin?

Ljubljana, 4. 7. 2002