Naše kmetijstvo in ekonomika

Mag. Jože Pratnekar, KSS Prevalje

K pisanju me je spodbudil strokovni članek, ki je bil objavljen v Kmečkem glasu. Napisal ga je prof. dr. T. Vidrih. Profesor v svojem sestavku razmišlja o tem, ali znamo naš travnati svet smotrno izkoriščati, ali je politika o razvoju slovenskega kmetijstva pravilno zastavljena in podobno.

V svetu se kmetijstvo sooča z velikimi problemi. Pridelava hrane se povečuje, stroški proizvodnje naraščajo, prodajne cene kmetijskih pridelkov pa se zaradi konkurenčnosti na tržišču znižujejo. Cena nafte, ki kroji celotno gospodarstvo, narašča in to v veliki meri vpliva tudi na stroške kmetijske pridelave.

Podobne razmere so tudi v državah članice EU, kjer se srečujejo z ogromnimi presežki hrane na eni in z vedno večjimi denarnimi zahtevami kmetijstva na drugi strani. Problemi se bodo še povečali s vstopom v EU ostalih držav kot so Poljska, Češka in Madžarska, saj gre v teh deželah za ogromne kmetijske potenciale z ugodnimi naravnimi pogoji za pridelavo hrane, po drugi strani pa tudi velike zahteve po denarnih subvencijah.

In kako kaže našemu kmetijstvu?

V Sloveniji so sorazmerno majhne kmetije. Po zadnjih podatkih popisa v mesecu juniju 2000 je razvidno, da je povprečna slovenska kmetija velika le slabih 5 hektarjev kmetijske zemlje. Drug zanimiv podatek je, da je preko 80 % kmetijskih površin travnikov, oz. pašnikov. To pomeni, da smo “ po travinju “ na posamezni kmetiji v samem evropskem vrhu.

Kako pa znamo smotrno izkoriščati to naravno danost?

Večkrat prihajajo k nam tuji kmetijski strokovnjaki in se ne morejo načuditi lepotam Slovenije. Ne morejo pa tudi razumeti, da se po naših kmetijah pase tako malo živine.

Žal je še vedno veliko kmetov, ki skozi vse leto držijo živali v hlevu, čeprav imajo na svojih kmetijah idealne pogoje za pašo. Le z malo dobre volje in s skromnimi stroški je mogoče na sleherni kmetiji urediti elektroograjo in uvesti nadzorovano pašo.

Tako pa živina ostaja vse leto v hlevu; potrebno je krmljenje s silažo in senom, odvažati gnojevko, plačevati veterinarja za zdravljenje bolezni, plodnostnih motenj, rezanje parkljev, saj je živina v takih pogojih reje bolj dovzetna za razne bolezni in podobno.

So primeri, kjer kmetija redi 70 molznih krav, živali so celo leto v hlevu, kmet vso krmo balira, čeprav so ob hlevu koritasti silosi, zgrajeni tudi iz republiških nepovratnih sredstev- žal prazni; gospodar pa je zaprosil za subvencije za nakup balirke in ovijalke. Kje je tu računica? Poleg ekonomike je velik problem tudi izgled krajine, saj verjetno 800 bal ni “ lepotni ponos kmetije in okolice.”.

Država že vrsto let namenja nekaj denarja za urejanje pašnikov, vendar je interes kmetov na nekaterih območjih za to še skromen. Še vse premalo se zavedamo, da je prireja mesa in mleka najcenejša na paši. Govedo in drobnica sta pašni živali. Živina na pašniku se kondicijsko in konstitucijsko utrdi, s samopostrežbo se poveča tudi konzumacija krme, iztrebki ostanejo na pašniku, ruša se s pašo zgosti in obogati s kvalitetnimi travami in leguminozami, itd.

Uvodoma smo zapisali, da cena nafte na svetovnem trgu raste. Verjetno bo podobno pot ubrala tudi v naslednjih letih. To pomeni, da bo ta strošek tudi za pridelavo hrane vedno večji. Že bežen izračun kaže, da na kmetiji, kjer živali ostajajo celo leto v hlevu in travo balirajo, porabijo za vsak namolžen liter mleka 1 dcl nafte (fosilno gorivo za pogon traktorjev, za izdelavo folije, mineralnih gnojil, močnih krmil, itd.). S pašo in drugačnim načinom konserviranja krme za zimo bi lahko prihranili marsikateri liter drage nafte.

Drugi problem, ki ga srečujemo na naših kmetijah, je opremljenost s traktorji. V zadnjem času je prava nakupovalna mrzlica velikih in dragih traktorjev. “ Če je sosed kupil nov velik traktor, ga moram tudi jaz”, je največkrat prisotno razmišljanje. Uvodoma smo zapisali, da je povprečna slovenska kmetija velika slabih pet hektarjev kmetijske zemlje. Podatki pa kažejo, da je v povprečju na vsaki kmetiji 1,7 traktorja, oziroma en traktor na 2,8 hektarje kmetijske zemlje. Evropski normativi kažejo, da mora traktor na leto opraviti vsaj 700 delovnih ur, da je rentabilen in da pokrije variabilne in fiksne stroške. So primeri, ko imajo na 10 hektarski kmetiji po sedem traktorjev; skoraj vsak priključek svoj traktor. Kmetje navadno to opravičujejo, da so traktorji stari, amortizirani in brez vrednosti, vendar nekoč so jih morali kupiti in zanj odšteti denar od mleka, mesa in lesa.

Podobno je pri gradnji hlevov. Vse preveč betona in železja je pri novogradnjah in adaptacijah govejih hlevov. Skoraj vsaka kmetija ima doma les, s katerim se da zgraditi primeren hlev, ki bo ustrezal pogojem za prirejo mleka in pitanje goveje živine.

V betonskih hlevih se živina slabo počuti. Pozimi so navadno topli in vlažni, kar povzroča obolenja in s tem stroške zdravljenja. Sploh bi morali pri reji govedi in drobnice ubrati druge poti, ki so v svetu že vrsto let utečene: živina naj bo skozi vse leto, tudi pozimi na prostem, na svežem zraku in v gibanju.

Kmetijska svetovalna služba bo morala v bodoče posvetiti več strokovnega dela ekonomiki, varstvu okolja in manj tehnologiji. Tudi v strokovnih revijah in časopisih bi morali temu vprašanju posvetiti več pozornosti. Tako pa, žal naše kmete “ zavajamo z vsemogočimi reklamami , z lepimi slikami traktorjev, kateri pesticidi so najboljši, itd. Zelo malo prostora in časa pa posvetimo ekonomiki pridelave, kako najbolj smotrno izkoristi naš travnati potencial, kako zmanjšati uporabo kemije v kmetijstvu, katera fitofarmacevtska sredstva so cenejša, predvsem pa manj strupeni in podobno.

Večina kmetov ima znanja za doseganje visokih hektarskih pridelkov, oziroma prireje mesa in mleka, manj pa “ so doma v ekonomiki “. Marsikdaj visoka proizvodnja ni tudi najcenejša in obratno.

S približevanjem in vstopom Slovenije v EU bo področje kmetijstva najtrši oreh, saj so naše kmetije sorazmerno majhne, pretežno hribovite in gorske, kjer so pogoji kmetijske pridelave težki.

Zato je za večino kmetij edina rešitev, da jih usmerimo v okolju prijazno kmetovanje , da pridelamo poceni zdravo hrano, ki bo tudi v EU našla svoje mesto.

Prevalje, dne 7.8.2000

You are farming to live rather than living to farm.

Kmetujemo zato, da živimo in ne živimo zato, da kmetujemo.