Zadnji moji dejanji, ki sta prinesli sredstva na račun laboratorija sta omenjeno 50 urno (približno 160,000 SIT) sodelovanje pri raziskovalni razvojni nalogi “Modeliranje kontinuiranega ulivanja” in en kratek tečaj decembra 1994. Soizvajalec tečaja od laboratorija še do danes ni prejel dogovorjenega honorarja. Meseca maja 1995 sem ga poravnal iz lastnega žepa, kar sem prof. Križmanu sporočil pisno. Reakcije do danes z njegove strani ni. Razumljivo je, da v takšnem vzdušju oz. odnosu ne morem prirejati prav ničesar, kar je podobno tečaju za zunanje ali notranje sodelavce. Enako lahko zaključim tudi za ostale oblike sodelovanja, ki so praviloma še zahtevnejša (vsaj v strokovnem pogledu).

Nimam navodil, na katero stroškovno mesto bi lahko naročeval strokovno literaturo, kopiral, kupoval nujno potrebne malenkosti ipd. Do začetka letošnjega leta sem to reševal z nabavo literature iz drugih virov, pisarniški material (za delo v službi) pa po spremembi nabavnega režima kupujem sam.

Leta 1995 sem imel odobren prispevek na mednarodni konferenci “Moving Boundaries 95” na Bledu. Načrtoval sem dva, pa mi je prof. Križman enega onemogočil z odobritvijo študijskega obiska sodelavca v najbolj kritičnem času načrtovanja in priprave poskusov.

Odobren prispevek je potem ostal še gladko prezrt in sem ga odpovedal. Brošura z odobrenimi prispevki je pri meni, zagotovo pa še kje, saj je bila poslana na vse pomembnejše naslove v Sloveniji. Kot obiskovalec sem se konference udeležil na lastne stroške.

Posledica takšnih in podobnih ukrepov je “samoblokada” sodelovanja s subjekti izven laboratorija, kar je bil namen takšnih dejanj že v samem začetku.

Na začetek