Na začetek28. septembra 1994 mi je prof. Alojz Križman vročil lastnoročno podpisan dopis predstojniku oddelka za strojništvo takratne Tehniške fakultete, v katerem predlaga, da me nemudoma odpustijo.
Glavna vzroka za tako drastični zahtevek sta bila uradno dva: (moja) kasnitev izdelave moje doktorske naloge in pomanjkanje finančnih sredstev za moje nadaljnje delo.
O postopkih, ki bi stanje za odpust vsaj omilili, o alternativah tega dejanja in podobnem pred njim ni bilo nobenega govora.
Nekaj dni po zgornjem sporočilu sem dobil kopijo dokumenta, kjer (takratni) predstojnik Inoslav Rak zahteva mnenje sindikata SVIZ. Vzrok je bil začetek postopka prekinitve mojega delovnega razmerja.
Na 21. seji Inštituta za tehnologijo materialov dne 12/10-1994 ni prišlo do nobenega dogovora, ki bi v tem pogledu karkoli spreminjal.
Glede na opisana dejstva, sem se začel pripravljati na odpust. Kljub temu, da je bil doktorat v večjem delu gotov (po moji oceni okoli tri četrtine), sem ocenil, da kakršnokoli dodatno argumentiranje ne bo prineslo ničesar.
To je bil že drugi doktorat, ki sem ga začel delati po opravljenjem magisteriju v letu 1990.
Do januarja 1995 sem tako popolnoma prekinil sodelovanje z vsemi zunanjimi sodelavci, ki so bili vezani na moje delo pri nas. Delo v laboratoriju sem omejil na kratkoročne naloge in redni delovni čas.
Dne 6/6-1995 smo imeli 24. sejo našega inštituta. Alojz Križman je bil prisoten le delno, tako da sem glede svojega odpusta dobil informacijo le od prof. Leša. Glasila se je, da je postopek v teku in da bom lahko ostal na delovnem mestu, dokler bodo na voljo finančna sredstva.
Za 25. sejo vabila nisem prejel, zapisnik mi ni bil dostavljen.
Na 26. seji inštituta dne 25/1-1996, ki je bil napovedan ob 7. uri, sta prof. Leš in prof. Križman imela t.i. “predsestanek” za zaprtimi vrati do 7:40. Kakršnekoli informacije o mojem odpustu nisem prejel. Alojza Križmana na skupnem sestanku ni bilo. Komuniciranje z menoj je stalno zavračal. Tega si seveda nisem mogel drugače razlagati, kot da sem “odpisan”.