REPUBLIKA SLOVENIJA
DELOVNO SODIŠČE V MARIBORU
2001 Maribor, Glavni trg 17

p.p 1578

Opr. št. Pd 769/98

Maribor, 16/12-1999

SODBA

v imenu ljudstva

Delovno sodišče v Mariboru je po senatu, ki so ga sestavljali okrožni sodnik-svetnik mag. sci. Božidar MERC, kot predsednik senata in sodnika porotnika Mario Žuraj in Franc Toš, kot člana senata, v individualnem sporu tožeče stranke mag. Danila Filipa Križmana, Jocova 36, Maribor, ki ga zastopa odvetnica Vesna Zakeršnik iz Maribora, proti toženi stranki Univerzi v Mariboru, Fakulteti za strojništvo, Krekova 2, Maribor, ki jo zastopa odvetnik Vladimir Cugmas iz Slovenskih Konjic, zaradi trajnega presežka delavca, po dne 16.12.1999 končani javni glavni obravnavi, dne 16.12.1999

razsodilo :

Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi:

"1.
Razveljavita se sklep o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu s štev. D-163/98, ki ga je tožena stranka izdala tožniku in odločba Komisije za pritožbe delavcev tožene strankes štev. 11-2744/98-OS z dne 10.6.1998

2.
Ugotovi se, da tožniku mag. Danilu Filipu Križmanu ni prenehalo delovno razmerje dne 20.12.1998 in mu še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga razporediti k opravljanju del in nalog, ki jih je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja oz. k delom in nalogam, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi, znanju in možnostim, mu vpisati v delovno knjižico, kot delovno dobo, obdobje, ko ni delal, ter mu za isto obdobje obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, za delo, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov pripadajoče plače, to je 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke ter mu priznati vse preostale pravice iz dela, za obdobje, ko ni delal, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

3.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe,"

se zavrne .

Obrazložitev :

Tožeča stranka je pri tukajšnjem sodišču vložila zoper toženo stranko tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev sklepov, na podlagi katerih ji je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje kot trajnemu presežnemu delavcu, uveljavljala pa je tudi reintegracijski zahtevek in aksesorne denarne zahtevke.
Tožeča stranka se je v svoji tožbi in svojih zatrjevanjih predvsem sklicevala na to, da nikoli ni delala na Inštitutu za tehnologijo materialov, v nadaljevanju pa tudi na to, da navedeni inštitut nikoli ni bil ukinjen.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in zatrjevanju tožeče stranke navedla, da je bil tožnik, kot višji raziskovalec, zaposlen pri toženi stranki v Inštitutu za tehnologijo materialov, ki je bil notranja organizacijska enota tožene stranke ukinjen, zaradi česar je postalo trajno nepotrebno delo vseh delavcev tega inštituta, torej tudi delo tožnika, kateremu ni uspela najti drugega ustreznega dela. Tožena stranka je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišče je v dokazne namene vpogledalo in prebralo: oba izpodbijana sklepa, zahtevo za varstvo pravic tožnika, pogodbo o zaposlitvi tožnika, sklep o prenehanju delovanja inštituta za tehnologijo materialov, sklep o ugotovitvi trajnega presežka delavca, mnenje sindikata, program reševanja trajnih presežkov, kadrovsko shemo zaposlenih na inštitutu za tehnologijo materialov ter vse ostale listine in priloge v spisu. V dokazne namene je sodišče zaslišalo kot pričo tudi prof. Adolfa Šostarja, dekana Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru ter tožnika kot stranko.
Ko je sodišče ocenilo izvedene dokaze, vsakega zase in vse v medsebojni povezanosti ter uspeh celotnega postopka je prišlo do naslednjih ugotovitev in zaključkov:

1.
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi (priloga A  3) št. 1/5-1638/91-66 z dne 28.6.1991 za nedoločen čas, na delovnem mestu višji raziskovalec, kar med strankama v sporu ni sporno.

2.
Tožniku je bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja kot trajnemu presežnemu delavcu z dne 30.3.1998 (priloga A 1), zaradi prenehanja delovanja Inštituta za tehnologijo materialov kot posebne organizacijske enote tožene stranke. Tožnikova zahteva za varstvo pravic (priloga A 2) je bila zavrnjena z odločbo Komisije za pritožbe delavcev Univerze v Mariboru (priloga B ) ter je tožniku prenehalo pri toženi stranki delovno razmerje po poteku 6-mesečnega roka od vročitve dokončnega sklepa (priloga B 9/1 in /2).

3.
Iz kadrovske sheme zaposlenih na Inštitutu za tehnologijo materialov (priloga B 10) je razvidno, da je bil tožnik zaposlen na tem inštitutu kot raziskovalec; iz določb 27. člena Statuta univerze v Mariboru Dne pa izhaja, da so inštituti organizacijske enote unverze oz. njenih članic. K sistematizaciji delovnih mest in razporeditvi zaposlenih je podal soglasje tudi minister za šolstvo in šport (priloga B 2). Iz navedenih listin izhaja je tudi razvidno, da je tožnik dejansko delal na navedenem inštitutu.

4.
Dne 24.12.1997 je dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru izdal sklep o prenehanju dela Inštituta za tehnologijo materialov na podlagi sklepa 26. seje Senata z dne 22.12.1997 (priloga B 3), taka odločitev pa ima svojo pravno podlago v določbah 35. člena statuta univerze v zvezi z odločbo 2. odstavka 30. člena istega statuta.

5.
Iz sklepa o ugotovitvi obstoja trajnega presežka delavcev z dne 20.3.1998 (priloga B 4) je razvidno, da so bili vsi zaposleni na navedenem inštitutu, zaradi prenehanja delovanja inštituta, opredeljeni kot trajno presežni delavci. O tem je bil obveščen tudi sindikat (priloga B 5), ki je podal svoje mnenje (priloga B 6).

6.
Tožena stranka je tudi sprejela program reševanja trajnih presežkov delavcev (priloga B 7). Iz izpovedb priči prof. dr. Adolfa Šostarja, dekana fakultete pa je razvidno, da si je tožena stranka tudi pri tožniku prizadevala, da bi zanj našla kakšno ugodnejšo rešitev kot je prenehanje delovnega razmerja, in sicer tako v okviru fakultete kot tudi univerze, vendar žal take rešitve, glede na potrebe fakultete in članic univerze, ni uspela najti (1.št. 36).

7.
Ker se je tožeča stranka v svojih zatrjevanjih sklicevala na to, da Inštitut za tehnologijo materialov dejansko sploh ni bil ukinjen, sodišče posebej ugotavlja, na podlagi že navedenih ugotovljenih dejstev, da to zatrjevanje tožeča stranka ni z ničemer dokazala. Iz sklepa pristojnih organov o ukinitvi inštituta je nedvomno razvidno, da je bil slednji kot organizacijska enota tožene stranke dejansko ukinjen. To pa je potrdila v svoji izpovedi tudi priča prof. dr. Adolf Šostar, ki je podrobneje pojasnila kadrovsko-ekonomske razloge za ukinitev inštituta (1.št. 36) , sodišče pa ni našlo nobenega tehtnega razloga, da bi v resničnost izpovedb te priče dvomilo. Po oceni sodišča sklicevanje tožeče stranke na zapis intervjuja s prof. dr. Adolfom Šostarjem v dnevniku Večer z dne 19.1.1999, ne more omajati dejstva, da je v obravnavanem primeru šlo dejansko za ukinitev inštituta. Ukinitev inštituta namreč potrjujejo ustrezni sklepi pristojnih organov, vsebinske razloge pa je dekan prof. dr. Adolf Šostar sodišču povsem sprejemljivo obrazložil in utemeljil, ko je povedal, da po odhodu prof. dr. Alojza Križmana na fakulteti ni bilo več ustreznega univerzitetnega profesorja, ki bi lahko prevzel vodstvo inštituta, zaradi česar inštitut ni imel več možnosti pridobivati sredstva iz naslova opravljanja naročenih raziskav in drugih tovrstnih projektov, saj je lahko nosilec takšnih projektov le redni univerzitetni profesor ter je bilo potrebno inštitut ukiniti. Glede na to izpoved in že navedene sklepe o ukinitvi inštituta sodišče šteje za dokazano, da je tožena stranka navedeni inštitut iz utemeljenih razlogov dejansko ukinila, s čimer je tudi prenehala potreba po delu tožnika.

Po oceni sodišča je potrebno razločevati pomen sklepov organov tožene stranke o ukinitvi inštituta in pomen izpovedi dekana prof. dr. Adolfa Šostarja, ki jo je dal kot priča v sodnem postopku, od pomena njegove izjave za laično javnost v dnevniku Večer z dne 19.1.1999. Po oceni sodišča njegova izjava v navedenem dnevniku, glede na že navedene izvedene dokaze, ne more predstavljati relevantnega dokaza, da inštitut ni bil ukinjen.

8.
Sodišče pri postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev in pri postopku v zvezi z opredelitvijo tožnika kot trajno presežnega delavca ter v zvezi z ugovornim postopkom tožnika ni ugotovilo nezakonitosti. zaradi katerih bi bilo potrebno izpodbijana sklepa razveljaviti. Iz programa reševanja trajno presežnih delavcev in iz izpovedi dekana prof. dr. Adolfa Šostarja pa tudi izhaja, da tožena stranka ni mogla zagotoviti tožniku drugačne rešitve, kot je prenehanje delovnega razmerja; tožnik pa tudi ni spadal med zaščitene delavce, ki jim po določilih Zakona o delovnih razmerjih, delovno razmerje ne bi moglo prenehati kot trajnemu presežnemu delavcu. Ker je v obravnavanem primeru šlo za ukinitev celotne organizacijske enote, toženi stranki ni bilo potrebno uporabljati kriterijev za opredelitev trajno presežnih delavcev.

Glede na vse dosedaj navedeno je sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

O procesnih ugovorih tožene stranke je sodišče odločilo s sklepom, ki je bil skupaj z obrazložitvijo razglašen na glavni obravnavi 16.12.1999 (1. št. 33-34).

Ker tožnik v pravdi ni uspel, nosi sam svoje stroške postopka.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo je dovoljena pritožba o kateri bo odločalo Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Morebitna pritožba se vloži pisno v dveh izvodih na Delovno sodišče v Mariboru v roku 8 dni od dneva prejema overjenega prepisa te sodbe. Dan priporočene oddaje pošiljke na pošto velja za dan izročitve sodišču.

PREDSEDNIK SENATA
Okrožni sodnik-svetnik
mag. sci. Božidar MERC l.r.

Na začetek