Po vrnitvi s Kilimanjare smo se ustavili v Arushi, ki je z nekaj nad 200.000 prebivalci drugo največje mesto v Tanzaniji. Nastanili smo se v hotelu Elad, kjer pa nismo ostali dolgo. Na pot proti nacionalnemu parku Ngorongoro smo odšli navsezgodaj že naslednji dan. Vozili smo se skozi širine tanzanijske savane in mimo redkih masajskih vasi, v bližini katerih se je večji del pasla govedo, sem in tja pa tudi drobnica, koze in ovce.

Med potjo smo se ustavili ob orjaškem drevesu baobab (glej sliko), ki raste samo na sušnih in vročih afriških tleh. Domačini ga častijo kot sveto drevo. Iz njegovih sadežev si kuhajo omake in čaje; pravijo, da zdravi tudi malarijo, za katero med Masaji umre kar precej ljudi, zlasti otrok. Drevo je pozimi, v sušnem obdobju brez listov. Njegove veje uporabljajo za kurjavo, vendar le tiste, ki same odpadejo z drevja. Bivališč ne gradijo v senci tega drevesa, medtem ko dobre duhove pošiljajo počivat v njegovo krošnjo.
 

Baobab ali kruhovec, sveto drevo domačinov

Ob vstopu v nacionalni park Ngorongoro je bilo neizmerno lepo, ko smo zrli na krošnje visoki dreves tropskega pragozda, pokritega z meglenim "pajčolanom". Kot da bi ta varoval divje živali pod njim vodnih kapljic.   Pod vtisom te poti je Maja Žerovnik zapisala: Prijateljsko se je sklonilo nebo nad savano. Sramežljivo se je ogrnilo v meglo jutra. To je bil dan kot vsak drug. Šape v grmovju so se lačno zgrnile in pomahale življenju. Življenje pa se je zgrnilo v en sam val bežanja proti vrhu dežele.

Nacionalni park Ngorongoro meri več kot tretjino Slovenije; je precej gorat in porasel z gozdom. Poleg kraterja, ki predstavlja okoli 26 km široko usedlino vulkana, je to območje po svetu poznano še po številnih arheoloških najdiščih.
Po oceni poznavalcev živi v kraterju okoli 25.000 sesalcev, kot so kafrski bivoli, nosorogi, zebre, opice, bradavičerji, gnuji, levi, hijene, šakali itd. Tudi povodnih konj je precej, ki domujejo v majhnih blatnih jezercih in mlakužah. Veliko je tudi ptic, zlasti ob jezeru  Magadi, kjer prevladujejo flamingi in pelikani. Pa velikih nojev in še nekaterih drugih manjših  ptic biva v kraterju, ki pa se povečini zadržujejo na kopnem in močvirjih.

Doživeti ta svet, je dopolnitev vsega živega. Je pesem, ki poje"slavospev" živim bitjem. Je dih naravnih zakonov, kjer se ne loči dobro od zlega. Je učna ura tudi za človeka.

Nazaj na prvo stran