Po ogledu nacionalnega parka Lake Nakuru smo nadaljevali pot proti Mombasi, ki leži ob Indijskem oceanu štiri geografske širine južno od ekvatorja. Do 147 km oddaljenega Nairobija smo se vozili z Landroverjem, od tod naprej, do Mombase, pa ponoči z vlakom. Pred odhodom smo si še ogledali tragični kraj, kjer je pred nekaj meseci v bližini ameriške ambasade in ob železniškem kolodvoru razneslo tovornjak, napolnjenim z eksplozivom. Od več nadstropne palače, ob kateri je bila eksplozija, je po odkopavanju trupel in odvozu materiala ostalo le manjši kup ruševin; okoliške stavbe, oddaljene do okoli sto metrov, pa so bile večji del še vedno brez zastekljenih oken in vrat.

Potovanje z vlakom je trajalo celo noč. Bilo je dokaj udobno: dobili smo večerjo in zajtrk, dobre so bile tudi postelje, z mrežo na oknih pa smo bili zaščiteni tudi pred komarji. Ker poteka od Nairobija do Mombase precej železniške proge skozi nacionalna parka Zahodni in Vzhodni Tsavo, je imel vlak, čeravno ekspresni, nepričakovano pogosti postanek S štiri do pet ur spanja smo sicer skrajšali noč, prikrajšani pa smo bili zveri, ki bi jih ob dnevni vožnji sem in tja gotovo videli. Domačini so nam povedali, da je v omenjenih dveh nacionalnih parkih veliko zlasti slonov.

Po prihodu v Mombaso smo se odpeljali z osebnim avtomobilom in z vso potovalno prtljago proti  hotelu Bamburi Beach, ki stoji dobrih šest kilometrov severno od mesta ob znani turistični obali Kenyatta Beach. Namestitev v tem, dokaj udobnem hotelu, in to za tri dni, je bilo za nas pravo razkošje počitka, saj smo bili po dvajsetih dneh intenzivnega potovanja do pet in skoraj do šest tisoč visokem gorovju ( Mt. Kenya, Kilimanjaro) in po safarijih v savani (Ngorongoro, Masai Mara, Lake Nakuru) že precej zdelani - utrujeni.

Po krajšem počitku smo se najprej okopali v bazenu s sladko vodo, nato pa ob plimi zaplavali tudi v topli laguni. Sicer pa se od obale nismo preveč oddaljevali. Med oseko in plimo je tod skoraj štiri metre razlike, kar lahko privabi k obali tudi kaj nepovabljenega...? Pravijo, da živijo na oni strani koralnega grebena, na odprti strani oceana prave pošasti: morski psi, mante in velike hobotnice, če navedemo le nekatere izmed človeku najbolj nevarnih morskih zveri. Sicer pa nas ni nihče opozoril, da moramo biti previdni ob oseki tudi v laguni. V njej namreč živijo kamenjarke, za katere pravijo, da je najbolj strupena riba, kar jih premorejo morja oz. oceani. Pod vodo jo je težko opaziti, ker je podobna kamnu. Dolga je kakih 30 do 40 centimetrov, na hrbtu pa ima 13 bodic. In ker je tako podobna kamnu, je mogoče v nizki vodi stopiti nanjo, še zlasti, ker mirno in nepremično ždi na dnu. Včasih se zakoplje tudi v pesek. Tedaj je nevarno, da stopimo nanjo ali z roko nasadimo nanjo, če šarimo po pesku. Njen strup lahko povzroči v desetih minutah pri človeku delirij, srčno kap in nezavest ter utopitev.
Pod vodo plavajo tudi do meter dolge kače, s črnimi obroči. Pravijo, da je to ena najbolj strupenih kač na svetu. Menda je njen strup celo bolj strupen od tistega, ki ga premoreta zelena in črna mamba na kopnem. Na srečo ima ta kača slabo razvite strupnike, pa tudi ni posebno napadalna. Napade le, če je ogrožena ali zelo prestrašena. Povprečno je pri njenem ugrizu le četrti tisti, ki ji uspe v žrtev spustiti celotno količino strupa. Po ugrizu sledi evforija, depresija, driska, suho grlo in nato usodna paraliza.

Toliko nevarnih bitij v laguni med koralnim grebenom in obalo, pa nikjer nobene opozorilne table za nevedne turiste.
 
 

Nazaj na prvo stran