Kilimanjaro (Kilimadžaro) je eden od najvišjih osamelcev na svetu, speči vulkan s tremi vrhovi: Kibo (5895 m), Shira (3962 m) in Mawenzi (5149 m). Na 5895 metrov visoki afriški strehi je zrak redek, duševni procesi počasnejši, dihanje pa hitrejše. Srce divje razbija, da bi zagotovilo telesu dovolj zraka. Razgled pa, kot da ni od tega sveta. Vzame še tisto sapo, ki jo tisti, ki uspešno prileze na vrh, še ima. Vidi se celo obris zemlje.
Na nižjih pobočjih Kilimanjara živi pleme Wachagga, čigar trdoživi možje so kot tibetantski šerpe. Ti so za nosače na gorskih odpravah. Oblečeni so v tisto, kar pač je na voljo v tistih krajih, le redki so srečneži, ki jim člani odprav pustijo kak kos svoje luksuzne opreme. Kilimanjaro privablja vedno več ljudi iz vsega sveta: tistih 10.000, kolikor se jih vsako leto skuša povzpeti na vrh v tem nacionalnem parku s površino 756 km2, pa prinese revni Tanzaniji  zavidanja vreden kup denarja. Petdnevna odprava na vrh stane povprečno 600 dolarjev na osebo. Toliko stane pristojbina za park, hrana, spanje v kočah, zavarovalnina za reševanje, plačilo nosačem in obvezno spremstvo gorskega vodnika. Poročajo, da le polovica  ljudi doseže najvišji vrh Uhuru Peak, 5895 m (Uhuru pomeni Svoboda); nekaj se jih zadovolji z nekaj nižjim Gilman’s-om, 5685 m, drugi odnehajo prej.

Vzpon na Kilimanjaro

Na rob kraterja, do Gilman’s-a, 5685 m, smo se povzpeli četrtega dne pred sončnim vzhodom, na Uhuru Peak, 5895 m, pa približno uro in pol za tem.
1. dan: Vzpon se začne v vlažnem tropskem pragozdu, v kraju Marangu, 1970 m, kjer se opravijo  tudi vse formalnosti za vstop v nacionalni park Kilimanjaro. Ta gozd sega nekaj nad 2700 m, torej do okoli Mandara Hut, kjer smo prenočili. Do te postojanke, kjer je več koč, smo hodili približno 3 ure. Ker smo imeli dosti časa, smo se napotili še do bližnjega Maundi kraterja, poznanem po samosvoji - avtohtoni vegetaciji. Ko smo se vračali, je pričelo močno deževati, zaradi česar se je prej dokaj solidna pot spremenila v blatno z vodo pokrito drsalnico; pa tudi premočeni smo bili skoraj do kože, a ostali smo kljub temu dobre volje! Po večerji smo se hitro odpravili v dokaj udobne postelje, da bi odšli naslednji dan na pot spočiti.
2. dan: Pot do Horombo Hut, 3780 m, kamor smo se napotili nekaj  po  osmi uri, nas je vodila v
lepem sončnem vremenu čez suho visokogorsko stepo. Do te postojanke, kjer je več koč in več ležišč kot v Mandara Hut, smo prispeli po dobrih petih urah. Več koč nudi možnost prenočitve vsem: tistim, ki se vračajo z gore in onim, ki si želijo povzpeti na njo. Tudi ob tem gorskem naselju začasnih prebivalcev smo imeli kaj občudovati: na suho stepo prilagojene kserofilne rastline, poznane po bodičavju, med njimi so tudi rože ter v ozadju divji skalnati Mawenzi (5149 m), ki dovoli pristop na vrh le najbolj izurjenim alpinistom.
3. dan: Podobno kot  prejšnji dan smo  pohiteli  tudi tega dne. Povzpeti  smo  se morali do  Kibo
Hut, 4750 m, torej do višine, ki zaradi redkejšega zraka dela nekaterim, tudi izkušenim gornikom, težave v hoji v breg. Narava je v tem delu izrazito svojstvena in zato še posebej zanimiva: nekako do višine 4000 m seže visokogorska stepa, višje pa visokogorska puščava, ki daje zaradi posameznih nametanih skal na drobno zrnato kamnito podlago videz rdečkaste lunine površine. Prostrano sedlo tega sveta loči Mawenzi od Kilimanjare, ki se mogočno lesketa v ledu in snegu. Od Horomba Hut do Kibo Hut smo potrebovali okoli 6 ur. Še bolj kot prej, nižje, smo na tej relaciji srečavali prevzete in zasanjane obraze tistih ljudi, ki so uspeli priti na vrh Kilimanjara. Da bi bili tudi mi deležni te sreče, smo šli tega dne še v svitu v posteljo, da si odpočijemo in naberemo moči za naslednji dan.
4. dan:  Po  treh dneh  vzpona in nočnim  počitkom gorskih  postojankah  Mandara, Horombo in
Kibo, ki služijo  tudi aklimatizaciji ter z blagim vzponom po višini oddaljenih postojank za okoli 1000 m, smo si nabrali dodatno  kondicijo za naskok na vrh Kilimanjare tudi mi.
Bila je popolna tema, mrzlo in jasno zvezdnato nebo, ura pa je kazala 10 minut čez polnoč, ko smo dobro razpoloženi odrinili  na pot. proti vrhu. Od tu dalje pa Kilimanjaro le pokaže pravo goratost. Strmina vulkanskega stožca proti vrhu kraterja do Gilman’s Point-a se poveča; sicer pa ni nikakršne nevarnosti za zdrs ali padec, zato pa nam srce tolče svoj boj z višino, ki ne da pravega ťkruhaŤ - kisika lačnim mišicam. Skupino smo sestavljali:: Angelca, Maja, Marko in Tone, od domačinov pa gorski vodnik in njegov pomočnik. V  breg smo odrinili med prvimi, v želji, da ujamemo vzhajajoče sonce, ki z mehko svetlobo oblije v jasnem vremenu najprej ledeno obrobje in nato še dno kraterja. V avgustu je južno od ekvatorja zimski čas in zato sta vrh in krater pokrita s snegom in ledom. Bila je še noč - tema, ko smo po 6 urah prisopihali utrujeni na Gilman’s Point, 5685 m; ustavili smo se, počakali na zarjo in v čudovito čisti svetlobi nadaljevali pot po poledenelem, a položnejšem robu kraterja, do Uhuru Peak, 5895 m, kar pomeni v tamkajšnjem jeziku - Swahili svoboda! Ta najvišji vrh Afrike smo dosegli po dobri 1 uri in pol. Veseli, da nas je gora sprejela, smo se najprej prepustili svoji notranji sreči; nato užitju prekrasnega  razgleda, ki ga vse naokrog ne ovira ničesar več; s stiskom rok in objemom pa smo dali drug drugemu zahvalo za vzpodbudne besede  pri premagovanju skrajnega napora. Zasanjani od opojnosti lepote nam čas, nekaj ur, ni bil gospodar. Ker je vsak dogodek zaznamovan z zaključeno točko v verigi življenja, smo se oddaljili od gore zato 5. dan tudi mi; ne izbrisano pa je ostal spomin na čudovito lepoto in vsebinsko pestrost, ki kraljuje v tem delu Afrike.

Nazaj na prvo stran