Zakladnica duha, vrelec življenja

Indija je podkontinent razkošnega bogastva in obupno velike revščine. Je dežela neizmerne duhovnosti, iz katere zro tople oči... Je dežela,

Prebivalstvene razmere

Na pot proti severu smo krenili v ranem jutru

Vrvež na indijskih cestah

Z razmajanim in škripajočim džipom smo se kar nekaj ur prevozili po indijskih cestah. Sprva se zdi, da vsak vozi po svoje in da vse skupaj v ravnovesju držijo srečna naključja, ko voznik vozila, ki drvi nasproti v zadnjem trenutku zavrti volan in ob tem še navdušeno trobi. Edino pravilo, ki se ga vsi vestno držijo je hupanje. In to ob vseh mogočih priložnostih: "Odmakni se, prehitevam!", "Ej spelji, imam slabe bremze!", "Hej, tebe pa poznam, si od mojega brata prijatelja zet!"...Trobijo kravam, psom, ptičem, opicam, ki po nesreči zaidejo na cesto.

Človek se na začetku počuti kot v lunaparku: premetava te na sedežu, vsa okna so na stežaj odprta, da veter vrtinči lase, hitrost je za razmere na cestah itak prevelika, zabava pa te še neverjetna raznolikost prevoznih sredstev: kamele, oprežene na vozove, ki dajejo občutek daljne preteklosti, motorji, ki običajno prevažajo preveč ljudi naenkrat, tri-cikli ali rikše, motorne ali na pedalni pogon, ki so običajno prepolne potnikov in okrašene kot v cirkusu, zelo novi in zelo stari avtomobili, tovornjaki, poslikani s podobami hindujskih bogov in z napisom, ki spodbuja k prehitevanju: "Blow horn, use dipper at night!" ("Pohupaj, ponoči pa poblendaj z lučmi"). Ob vsem tem križanju poti in jeznem mahanju z rokami pa ne vidiš grenkega izraza na obrazih, tudi nesreče so za čuda redke. Nekaj takega bi si včasih želel naš voznik...

Ko smo zapustili zvezno državo Punjab, so nas pričakale gorske ceste. Lukenj je povsod dosti, saj vsakoletno monsunsko deževje v tem predelu Indije običajno prehiti namene popravila. Kljub videzu zapuščenosti cest, pa se ves čas popravlja, krpa, asvaltira in to vse ročno, vsaj v gorskih predelih. Ob cestah srečuješ ljudi, ki čepijo in vztrajno drobijo kamenje. Druga skupina ljudi - omeniti je treba, da je delavne sile na pretek - nato pripelje smolo in gorivo. Pod kotli s črno lepljivo smolo zakurijo, vanj vmešajo zdrobljen pesek in to nanosijo na pripravljeno podlago, ki jo ženske prej skrbno pometejo. To na videz neučinkovito in počasno "flikanje" cest hrani milijone najrevnejših ljudi, ki prihajajo tudi z Nepala in juga Indije. Tega projekta se je država lotila pred približno desetimi leti, da ne bi več lovila očitkov, da svojim ljudem ne ponuja državnih služb. Ti ljudje so po upokojitvi deležni pokojnine, ki znaša 500 indijskih rupij letno, kar je petkrat toliko v tolarjih. Znesek ne zadostuje niti za hrano, ampak vsak denar je dobrodošel v državi brez socialnega varstva. Za stare ljudi skrbijo njihovi otroci, po tradiciji sinovi, saj hčere po poroki zapustijo domove in se preselijo k možu in njegovi družini. Kdor nima sinov, mora na starost na cesto in zadnja leta življenja preživi z beračenjem. Za nas je to dejstvo grozljivo in nespremenljivo, za njihov način mišljenja pa je to le del življenja: človek se mora postopoma odpovedati vsemu, kar ga veže na ta svet, saj ga po smrti čaka novo življenje. In če je živel dobro ter pošteno, nastopi reinkarnacija v lepše življenje človeka ali katere od svetih živali: krave, kače ali opice.

Danes se glede tega razmere spreminjajo. Starodavni kastni sistem, ki človeka že ob rojstvu zapečati in omeji na krog ljudi iz iste kaste in na poklic, ki ga ta kasta opravlja, ne glede na zmožnosti in stremljenja, preplavlja svobodomiselnost mladine, ki išče vzore na zahodu. Vedno več je porok iz ljubezni in ne odrejenih od staršev, tudi hčere sedaj skrbijo za svoje starše in jim omogočajo udobno starost.

Če se vrnem h gorskim cestam, so nekatere prava mojstrovina: vklesane so v čisto skalo, sicer enopasovnice, a z odstavnimi pasovi. In ko se tvoje vozilo umika drugemu vozilu, lahko zreš v prepad pod sabo in se tolažiš ob misli, da ti je namenjeno živeti. Ampak človek se vsega navadi in tudi pogled na nepredstavljive globine sčasoma vzljubiš kot del panorame.
Medtem ko vladata na ravninskih cestah hitrost in zmeda, gorske ceste s svojo neizprosnostjo iz voznikov izzovejo strpnost in solidarnost. Neštetokrat je treba voziti vzvratno, neštetokrat čakati, če se kaj popravlja... čas se ustavi, "mudi se mi!" nima pomena. Življenje se okrene po svoje.

Obrazi delavcev včasih prikličejo v človeku sočutje. A pomilovanja ti ljudje nočejo, so ponosni v svoji prepuščenosti v usodo. Pri nas bi že zdavnaj grbančili obraze in črno gledali, a tam se črne oči svetijo v volji do preživetja. Ljudje z rokami čistijo kanale ob cestah, največkrat sta zaradi nezadostne prehrane potrebna dva, da dvigneta lopato - drugi na nasprotni strani povleče na lopato privezano vrv, ko je potrebno dvigniti in tako pomaga prvemu. Na hrbtih žensk spijo otroci, medtem ko matere prenašajo težko kamenje.
Zime so v Himalaji neizprosne in snežni zameti velikokrat onemogočijo promet. Med letom so prometne povezave javnih prevozov zelo dobre, avtobusi pa vedno polni, saj Indijci veliko potujejo in romajo po svoji deželi. Tudi v najbolj odročne kraje pelje avtobus dvakrat na dan,

Ljudje ob vsem tem ohranjajo veselje. V vseh vozilih z največjo jakostjo igra radio z indijsko pop sceno, ob cestah pa vedrijo napisi za zmanjšanje hitrosti: "I love you baby, but not so fast!" (Rada te imam ljubi, ampak ne tako hitro!), "Be patient, I'm waiting for you!" (Bodi potrpežljiv, saj čakam nate!), "Drive slow for ling life!" (Vozi počasi za dolgo življenje!)... Velikokrat naletiš na vdore, prednje pa postavijo obvestila kot je npr. to: "Be patient, the earth is still mooving!" (Bodi potrpežljiv, zemlja se še premika!). Poleg zanimivih napisov, ki ne prepovedujejo, ampak nagovarjajo, so skoraj za vsakim voglom postavljena znamenja hindujskim bogovom, bolj ko pa te vodi pot proti Kitajski - Tibetu, več je budističnih svetih znamenj: "santi stupa", nekakšni spomeniki razsvetljenemu - Budi in znamenja miru, ter razobešene molilne zastavice, ki plapolajo v vetru in molijo za mir in vse dobro na svetu. Na prelazih se vozniki skoraj vedno ustavijo ob znamenjih bogov, svetih sil in se priporočijo za srečno nadaljevanje poti. Sveti kraji so v Indiji nekaj, kar še ni pozabljeno in je čaščeno od vseh, ne glede na pripadnost različnim veram.

Ceste so del indijskega vsakdana, kakor se zdijo nemogoče, pa te pripeljejo kamorkoli, tudi v najbolj odročne gorske vasice. Včasih se voziš in voziš in se ti zazdi, da zadnje naselje sploh ne obstaja, vedno znova se ti odpirajo pogledi na vasice in mesteca, ki dajejo divji pokrajini čarobni učinek. Opozarjajo na človekovo prilagodljivost in iznajdljivost. Te odporne vasice pa se končajo šele pod najbolj belimi vrhovi, kjer lahko domujejo le še bogovi.

Treking

Po Indiji, deželi barv in raznolikosti, nas niso vodile le ceste, ampak tudi navidezna razpotja, ki vodijo po čudoviti gorski pokrajini. Odpravili smo se na dva trekinga. Na prvem smo premagali prelaz Bhaba pass (4890 m), na drugem pa prečkali nenavadna področja na višini med 4000 in 5000 m, brez kakršnegakoli zelenja, kjer so na površje prodrle geološke plasti kamenim še iz časa oceana Tetis, ki se je od zahodne Evrope do Daljnega vzhoda raztezalo pred približno 150 milijoni let. Te kamenine mimoidoče presenečajo z raznovrstnimi fosili školjk, polžev in okostij živali.

Treking je vrsta planinarjenja, ko pohodniki največkrat najamejo vodiča in mule ali osle, ki nosijo hrano in prtljago. Veliko se jih odloči tudi za kuharja, pridruži pa se mu še njegov pomočnik. Le redki se odločajo za samostojno planinarjenje po Himalaji, saj so zemljevidi zelo slabi, doline pa se cepijo in vejajo v neskončnost, tako da je orientacija za neizvežbano oko zelo težka. Takšni podvigi so zelo tvegani in se večkrat končajo z izginotjem oseb, ki odtavajo v neznano.

Mi smo se odločili za popolno spremstvo in izkazalo se je, da je bila naša odločitev dobra. Potem, ko človek hodi pet do sedem ur na veliki višini (od ok. 3000 do ok. 5000 m), je zelo izčrpan in si želi le umik pred žgočim višinskim soncem, kuhanje pa ti po dnevni turi še ne pamet ne pade. Vedno so nas ob prihodu na prostor kampiranja postregli s čajem in nam skuhali dobro ter raznoliko večerjo, večinoma indijske, kitajske ali nepalske jedi, tako da so potovanje spremljali še avtentični okusi. Šotore lahko popotnik prinese sam ali pa si jih sposodi pri agenciji, pri kateri najame vodiča in ostale. Zanimivo je bilo to, da smo pričakovali le nekaj ljudi v spremstvu, zbralo pa se jih je več. kot je bilo nas: vodič (včasih se mu pridruži še pomočnik), kuhar, pomočnik kuharja, mulovodec (ki skrbi za delavne živali, ki potrpežljivo nosijo na svojih hrbtih tudi do 80 kilogramov), pomočnik mulovodca. To, da plačaš več ljudi, kot jih potrebuješ, je v Indiji običajno, saj je delavne sile na pretek, ljudje pa se na vse načine znajdejo pri zaslužku za vsakdanji kruh. Kljub temu je takšna "odprava" za naše razmere še vedno poceni. Znesek, ki smo ga odšteli za prvi petdnevni treking, z vsem tem spremstvom vred, je bil manjši, kot bi pet dni planinarili po naših gorah ter spali in jedli v planinskih kočah.

Treking smo začeli na višini okoli 2900 m zgodaj zjutraj, da smo lahko še pravočasno prečkali ledeniško reko, ki v popoldanskih urah zaradi močnejšega sonca in posledično večje količine stopljenega snega naraste in postane zelo deroča. Spremstvo, razen vodiča, nas je prehitelo že na začetku, saj so vajeni hoditi na velikih nadmorskih višinah. Ko pa smo prispeli na prostor kampiranja, so oni že postavili vse šotore in nam skuhali čaj.

Drugo noč smo prespali na višini 4180 m pod prelazom, ki smo ga osvojili tretji dan. Vzpon je bil počasen in zdelo se je, da se pred očmi odpirajo vedno nove strmine. Po petih uran smo zagledali bleščeči se ledenik na vrhu, budistične zastavice, ki so nas pozdravljale v mrzlem vetru in santi stupe (budistična sveta znamenja miru, spomeniki velikemu Budi). Na vrhu se nam je odprl veličasten pogled v drugo dolino, ki predstavlja začetek sušnega področja Spiti in kjer zaradi redkega dežja in velike višine ni videti niti travne bilke. Imeli smo občutke, kot bi hodili po luninem površju, le da dolino na pol po dolžini preseka ledeniški potoček, ki s pritoki v dolini ustvari mogočno reko Pin.

Četrti dan smo srečali prvo vasico Mud (3900 m), kjer so ravno mlatili pridelek ječmena in je ritem preganjanja upreženih živali odmeval daleč naokoli. Tu živijo delavni ljudje, ki se pozimi borijo z neusmiljeno zimo. Njihove domove zasneži tudi do nekaj metrov snega, veter neprestano brije, kuhajo in grejejo se pa s posušenimi živalskimi iztrebki, ki jih otroci in ženske pridno nabirajo vse ostalo leto. Družine so velike, običajno s pet ali več otroci, zato so potrebne precejšne zaloge hrane, ki jo pridelajo s pomočjo namakanja. Vode je seveda dovolj, saj se mogočni ledeniki po vrhovih gora od aprila pa do septembra, kolikor traja poletje, topijo. Pokrajina ima posebno barvitost: neštete odtenke peščenih barv rdeče sive in rjave, redki oblaki pa rišejo sence po pobočjih gora. Za naš, zelenja navajen pogled, je precej nenavadna.

Peti dan smo kampirali v bližini vasice Tiling (3800 m). Ob našem prihodu so takoj prihiteli vaški otroci vseh starosti in nas prosili za bombone, nato pa so nas do večera opazovali in se igrali družabne igre.

Šesti dan smo treking končali s prečkanjem visečega mostu, kar so morale z velikim strahom storiti tudi mule, natovorjene z opremo. Po dve so jih njihovi skrbniki z metanjem kamenja gnali čez razmajan most, one pa so se upirale s svojim močnim instinktom za nevarnost. Ena je padla, a se je z veliko muko pobrala in vsem je odleglo.

Drugi treking je bil krajši, kampirali smo le dvakrat. Na poti pa smo srečali kar nekaj domačinov, ki so pot, ki smo jo ubrali, uporabljali za povezavo med gorskimi vasicami. Človek misli, da je zašel v samo divjino, nato pa sreča lahkonogega domačina, ki smeje se prehiteva in pozdravlja "džule".

Treking je čudovita oblika spoznavanja dežele. Obiščeš tudi odročne vasice in samostane, v miru opazuješ naravo in njene metamorfoze oblik in barv, preživljaš večere ob tabornem ognju in še preizkusiš svojo fizično moč. Pri tem ne gre za ekspedicije osvajanja vrhov, ki so veliko dražje in nevarnejše, saj so na tem področju Himalaje vrhovi vsi visoki nad 6000 m. Na treking pa se lahko poda vsak, ki ima kondicijo in izkušnje s hojo po gorah ter nekaj dobre volje in ljubezni do čiste narave.

Obredje

K vsakodnevnem obredju Indijcev spadajo obiski templjev. V vsaki vasi je postavljenih vsaj nekaj, saj imajo hindujci kar lepo množico bogov, h katerim je treba pomoliti, jih počastiti in jim darovati. Templje srečuješ tudi ob cestah, včasih pa so postavljeni na prav samotne kraje in ti običajno nimajo duhovnika, ki bi blagoslavljal mimoidoče. V bolj obljudenih svetiščih pa ob kipih bogov v osrednjem prostoru sedi duhovnik, ki skrbi za red in čistočo. Preden vstopiš v sveti kraj se moraš sezuti in si ponekod pokriti glavo z ruto, klobukom ali robcem, če nimaš drugega pri roki. Spodobi se, da daruješ nekaj denarja, nato pa ti duhovnik ponudi sveto vodo, ki jo spiješ in sveto hrano (največkrat kakšni oreški ali suho sadje in majhne sladkorne penice), ki jo poješ ali pa vržeš opicam, ki se po nekaterih predelih Indije zbirajo okoli templjev. Te so poleg krav in kač svete živali in je treba z njimi lepo ravnati.

Nek tempelj v Shimli se imenuje opičji tempelj in je posvečen opičjemu bogu Hanumanu, naokoli pa se sprehaja in skače zelo veliko opic. O njihovem nastanku govori legenda v epu Mahabharata: v opice so se spremenili vojaki, ki se niso pravočasno zbudili in odšli v gore po zdravilni napoj, ki ozdravi vsako rano. In res so to najbolj nemirne in nagajive opice naokoli. Navajene so od obiskovalcev dobivati hrano, včasih pa se jim zahoče tudi po kakšnem fotoaparatu, torbici ali očalih. Ravno, ko smo zapuščali tempelj, je neka opica ugriznila moškega, ki jo je hotel odgnati, saj se je ustrašil za svojo videokamero. Večinoma pa se ljudi bojijo in opazujejo dogajanje z varne razdalje.

V gorski vasici Sarahan pa smo se srečali z bolj nenavadnim obredjem. Tam stoji tempelj, posvečen Kali, boginji maščevanja in kaznovanja. Povedali so nam, da so tu ob posebnih praznikih vse do 19. stoletja opravljali krvne daritve in zaklali za pomiritev boginjine jeze kokoši, ovce ali koze.Takšno čaščenje bogov je bilo iz obredja nam bližjih narodov, npr. Grkov, pregnano že pred nekaj tisočletji, nadomestilo pa ga je simbolično žrtvovanje, ki se ohranja tudi danes v krščanskem obredju.

Zadnji dan smo stopili v tempelj boga Krišne v mestu Matura, južno od Delhija, kjer je bilo fotografiranje strogo prepovedano, ob vstopu pa so nas pregledali vojaki. Ta tempelj je še posebej varovan, ker hindujci verujejo, da se je tu rodil Krišna. V osrednjem prostoru, kjer so še danes vidni odtisi Krišnevih stopinj, se vsako dopoldne zbirajo ženske. Prepevajo in plešejo, igrajo na inštrumente, ploskajo in vabijo medse vsakogar, ki vstopi v prostor.

Hrana

Vsi večji templji nudijo obiskovalcem obrok hrane. Za nas, nenavajene in občutljive želodce, je takšna, ne preveč sveža hrana, malo tvegana, saj v Indiji, če človek ne pazi dovolj, hitro nastopijo nevšečnosti s prebavo. Preveč previden pa človek spet ne sme biti, saj se s tem odpove mnogim zanimivim okusom, ki jih vsebuje indijska hrana. Znane so slaščice, ki pa so zelo sladke, tako da so včasih okusi težko razločljivi. Pri pripravi jedi uporabljajo veliko začimb: čili, ingver, poper, curry, kardamom, klinčke, cimet, koromač, kumin, meto, moškatni orešek, žafran in mnoge druge, ki jih pri nas ne poznamo. Okus v hrani je čarovnija začimb, dobro pa je, da se navadiš na močne in pekoče okuse, saj je takšnih večina jedi.

Indijci jedo hrano v uličnih restavracijah, kjer pripravljajo svežo hrano in jo ponudijo še zelo vročo. Te restavracije so skromne in običajno ne ravno urejene, so pa večinoma čiste, predvsem pa veš, kaj poješ, saj vso hrano pripravijo pred tvojimi očmi. So zelo poceni. Obrok z rižem, omakami in indijskim nekvašenim kruhom (čapati), dobiš že za nekaj sto tolarje. Na krožnik pa ti nosijo riža in čapatijev dokler nisi sit. Zraven pijejo vodo, pri kateri pa mora biti tujec še posebej previden in piti samo flaširano vodo, ki jo lahko kupiš na vsakem koraku. Zelo poživljajoč učinek ima indijski čaj, z mlekom in zelo sladkan, pa še tveganje je minimalno, saj je voda prevreta. Seveda pa so na voljo tudi bolj urejene restavracije, ki so dražje, ne pa tudi vedno bolj okusne.

Večina Indijcev je vegetarjancev, tako da jedo veliko zelenjave, sadja in riža. Dobiš pa lahko tudi meso: piščance, ki so zelo koščeni in svinjino. Jasno je, da ne strežejo govedine, saj krave častijo kot svete živali in bi pomenil njihov zakol eden največjih grehov.
Kako pomembne so začimbe v indijskem vsakdanu smo videli na tržnici začimb v Delhiju. To je velika stara stavba, kjer se od nadstropja do nadstropja povzpenjaš po ozkem stopnišču, ves čas pa te dušijo vonjave čilija. Vsak trgovec ima prostor, ki se odpira v notranje dvorišče. V tem prostoru tudi spi, saj le tako lahko obvaruje blago, ki ga prodaja. Najdeš vse, večino stvari pa je zelo nenavadnih na pogled. Preden prideš do vrha, se ti kar vrti od eksotične mešanice vonjev. Iz terase na strehi, kjer tudi pripravljajo hrano za neko restavracijo in z ogromnimi noži sekljajo zelenjavo, pa je čudovit razgled na vrvež ulic tega deset milijonskega mesta.

Živijo za današnji dan

Za človeka zahodne kulture je zaželjeno, da je individualist, materialist, povzpetnik vsaj do neke mere, da je v družbo sprejet kot enakovreden član. Če niti malo ne stremi za imetjem, znanjem, napredkom, ga označimo za apatika ali nezanimiveža. Razvojna pot posameznika poteka ob nenehnih željah in načrtih. V veliki meri smo prekinili s tradicijo in vedno znova silimo v novosti. Včasih se ustavimo in se vprašamo, od kod pa potem izvira vse to nezadovoljstvo, saj smo si pridobili vse za udobno življenje.

V obsedenosti z željami zeva razkol med samo željo in njenim uresničenjem. Če pa se nam nekaj vendarle izpolni, postavimo še višje zahteve, ker smo navajeni življenje usmerjati po ciljih.

Indijska modrost bi nas podučila, da so ravno neskončne želje tiste sovražnice miru in preprečujejo, da bi v svoji duhovni rasti prišli do globljega spoznanja sebe ter do zmožnosti, da se življenju predamo, takšnemu kakršno je in mu zaupamo.

Indijce pred nezadovoljstvom rešuje popolno sprejemanje življenja, to, da ne načrtujejo za vsako ceno in si včasih privoščijo življenje iz dneva v dan. Reveži, katerih življenje je brezciljno in odvisno od posameznega dne, so del družbe in ne na njenem robu, niso preganjani ali zasmehovani. Ne samo turisti, tudi Indijci sami podarijo kaj revežu, ki prosjači, če le lahko.

V vsakdanjem življenju se Indijci zelo veliko družijo z bližnjimi, sosedi, someščani in večina časa preživijo zunaj, ne v hišah, kar jim v večini predelov Indije omogoča blaga klima. Otroke ves čas nosijo s sabo in pogosteje kot drugje vidiš otroke v naročjih moških. Na vsakem koraku prisostvuješ veliki nežnosti do otrok, kar se nedvomno odraža v razvoju posameznika in naroda.

Večinoma smo izkusili pristno, neprisiljeno človeško bližino, ki jo ustvarjajo v medčloveških odnosih. Tudi preprostejši ljudje se učijo angleščine in njihova gesta, ko se trudijo sporazumevati s tem skromnim znanjem jezika, včasih izzveni, kot da bi čakali na stike s tujci, ki prinašajo popestritev v njihova življenja. Ne dajejo pa ti občutka, da si tujec, ne obravnavajo te z distanco. Sicer si malo bolj opazovan zaradi drugačne zunanjosti in včasih oblegan od najrazličnejših trgovcev.

Med domačini in tujci poteka odprta komunikacija. Tudi če ni jezikovno izpopolnjena ne potegnejo zavore. Mnogi Evropejci se tam dobro počutijo ravno zaradi atmosfere: neprisiljenost gest, predanost trenutnim situacijam, pozitivnost in vera v tradicijo, ki daje kulturi trden temelj in ki je pri nas že v veliki meri spodkopana.

Filozofija in religija

Prisotnost svetosti nekaterih krajev, čaščenje bogov in pristna religija so odraz indijske filozofije, ki ni oddaljena od vsakdanjega življenja, ampak trdno zasidrana v njem. Religija in filozofija prehajata ena v drugo, obe pa si zavzemata za duhovni razvoj posameznika. Pri obeh je najpomembnejša praksa in ne le napisano ali izrečeno, zato so živi še mnogi kulti, čaščenja, obredja.

Velik usmerjevalec njihovih življenj je karma. Dejanja v prejšnjem življenju so s tem temeljnim konceptom vzroka in učinka povezana s stanjem človeka v tem življenju. Zato upor proti dogodkom nima smisla, saj človeka skozi življenje vodi usoda, ki pa ni neka zunanja vsemogočna sila, ampak zbirka afektov lastnih dejanj. Vedno je človekova lastna preteklost povzročila njegovo nesrečo, vendar si zato ne očita. Nek izrek bi lahko ponazoril njihovo dojemanje krivde, ki lahko človeka zelo obremeni: nevednež bo krivil drugega, drugi nevednež bo vso krivdo prevalil nase in trpel, razsvetljeni pa bo rekel, da je že moralo do tega priti in da ni kriv nihče.

Takšno mišljenje se odraža v etiki: slaba dejanja bodo porodila še več slabih dejanj in negativno vplivala na karmo.

Indija se sicer v svoji filozofiji življenja upira napredku, ki človeka neustavljivo žene v cilje in želje, vendar ni popolnoma imuna proti vplivom zahoda. V njem išče vzore za sedanjost in načrtuje bogato prihodnost v skladu z napredkom.

Kako potovati v Indijo