Splošni vpogled

Da bi se odzvali na povabilo Slovenskega planinskega društva Bariloche, ki je 22. februarja praznovala 50-obletnico svojega obstoja, se je skupina 22 gornikov iz Slovenije napotila v Argentino in tam s slovenskimi priseljenci praznovala ta pomemben jubilej. V Bariloche smo pripotovali preko Rima in Buenos Airesa. Na letališču so nas pričakali številni slovenski izseljenci v Argentini, pozdrav in stisk rok je bil med nami spontan in izjemno prisrčen. V skupini, ki je pripotovala iz Slovenije, sva bila tudi avtorja tega članka, ki bo v nadaljevanjih predstavil doživetja v gorovju Andov.

Argentina, ki leži na drugem koncu sveta in južno od ekvatorja, meri 2,780.000 km2 in šteje nad 36 milijonov prebivalcev. V primerjavi s Slovenijo je Argentina 137 krat večja, prebivalcev pa ima 18 krat več. Je zelo redko naseljena, saj znaša gostota poselitve komaj 13 preb./km2, kar je 7,5 krat manj kot v Sloveniji. V Patagoniji je gostota poselitve še redkejša, saj znaša manj kot 1 preb./km2. 94 % prebivalcev Argentine je belcev, 5 % je mesticev (mešanci med belci in Indijanci), okoli 35.000 pa je Indijancev.

V Argentino se je priselilo približno 31.000 Slovencev; do 2. svetovne vojne iz od Italijanov okupirane Primorske okoli 25.000 ljudi, ostali med leti 1947 in 1951, nekaj pa tudi pozneje, (okoli 6000). Največ jih živi v Buenos Airesu, poznana pa je tudi skupina Slovencev v Mendozi in Barilochah, kjer jih je okoli 200.

Po veroizpovedi je v Argentini 88 % katoličanov, 8 % je protestantov, okoli 500.000 je muslimanov, približno 300.000 pa je judov, preostali so anglikanci, batisti in evangeličani. Večina ljudi živi v mestih, v Buenos Airesu z okolico celo 12 milijonov, kar predstavlja približno tretjino prebivalstva Argentine. Iz Buenos Airesa smo nadaljevali pot z manjšim letalom, saj bi vožnja z avtobusom, če bi se zanjo odločili, trajala kar 25 ur po vročih Pampah (puščavi).

Ob prihodu na letališče je bilo lepo sončno vreme z močnim vetrom, ki je celo motil pristanek letala. Po krajši vožnji z avtobusom po stepi do San Carlos de Bariloche smo prispeli do jezera Nahuel Huapi, kar v jeziku aravkanskih staroselcev pomeni Tigrov otok. Jezero nas je sprejelo s sijočo modrino in penečimi valovi, pritegnila pa nas je tudi njegova izjemna velikost, ki se s 55.700 ha globoko zajeda v gorati svet Andov. Dolgo je namreč skoraj 100 km, pa tudi globoko je precej, ponekod celo prek 460 metrov. Sicer pa skupaj s številnimi manjšimi jezeri spada v porečje reke 'Zmaj', ki se daleč na vzhodu izliva v Atlantski ocean.

Ob južni obali jezera Nahuel Huapi so tudi naselja, med njimi je največji San Carlos de Bariloche, kjer prebiva okoli 100.000 ljudi. V njem, bolje rečeno v hotelu Carantania, smo našli svoje začasno bivališče tudi mi. Ker smo prispeli precej pozno, je načrtovani program za ta dan odpadel. Sicer pa se nam je po več kot dvajset urnem potovanju in neprespani noči najbolj prilegel počitek.
Narodni park, imenovan po jezeru Nahuel Huapi, obsega 710.000 ha ozemlja severne argetinske Patagonije ob čilski meji. Patagonske gore spadajo med najbolj ohranjena naravna okolja na svetu. Park Nahuel Huapi pa zaradi velike raznovrstnosti, saj zajema visokogorje z ledeniki, gozdove v gorah in nižavju, številna jezera in reke ter močvirja, pa tudi stepo, spada med najbolj zavarovana območja Argentine.

Poleg največjega ledeniškega jezera Nahuel Huapi so tu še jezera Gutierrez, Mascardi, Guillelelmo, Steffen, Martin, Fonck, Friaz, Hess, Los Cesarez, Rey in številna manjša jezera in jezerca, ki skupaj s porečjem Monse in Limay predstavljajo eno najpomembnejših zalog pitne vode na svetu. Sicer pa prastara indijanska legenda o tem kraju pripoveduje naslednje: "Nekoč v davnini je zli duh Kan kan zapeljal ljudi, da so postali hudobni. Oče sonce in mati luna sta z žalostjo gledala na svet in naposled sklenila, da bosta človeški rod pokončala. Nebo so zagrnili oblaki in začelo se je veliko deževje. Narasle vode so grozile, da bodo potopile svet. Toda, ko je vse to videl dobri duh, so se mu ljudje zasmilili. Iz ravnine, ki jo je zalivala voda, je dvignil visoke gore in tako rešil ljudi pred izumrtjem". Tako so po tej legendi nastale mogočne gore, ki se dvigajo naravnost iz prostrane ravnine patagonskih step.

Bariloche je mlado mesto, ki se je začelo razvijati po napeljavi železnice leta 1936, je zelo slikovito. Arhitektura mesta nam omogoči vpogled v življenje različnih narodnosti, in slojev ki tu živijo. Tako vidimo male skromne hišice, pa slikovite lesene hiše, kamnite palače, stolpnice vse v eni ulici. Okrog hiš je veliko negovanega cvetja in trat, vrta z zelenjavo pa ni videti nikjer. Prebivalci so umirjeni in prijazni., turistov pa je malo, če tudi so Bariloche turistično mesto. Zmanjšan obisk turistov je povzročila predvsem gospodarska kriza in visoke cene.

Bariloche in Paso Flores sredi puščave

Ob prihodu v San Carlos de Bariloche se je dan nagibal že proti večeru. Postajalo je vse bolj hladno, pa tudi veter je močno zavijal okrog vogalov. Konec februarja je v Argentini po letnem času kot konec avgusta pri nas. Vreme že kaže nadih jeseni. Slovenski priseljenci, ki živijo v tem turističnem mestu, ob jezeru Nahuel Huapi, pravijo, da jih tamkajšnja klima močno spominja na vremenska dogajanja v Sloveniji. No, če je že tako, potem je vendarle tamkajšnja vetrovnost podobna klimi na našem Krasu, kjer ob burji zori pršut in dozoreva teran.

Sonce vzhaja v Barilochah približno pet ur kasneje kot v Sloveniji, zraven tega je bilo tam koledarsko poletje, pri nas pa zima. Poleg potovalne utrujenosti z neprespano nočjo, ko je vožnja z letalom samo iz Rima do San Carlosa de Bariloche trajala dobrih 16 ur, smo občutili kot dodatek tudi to spremembo.

Preden se človek odpravi na pot, ponavadi pogleda v nebo, da se prepriča o vremenu. "Šajba je", tako radi rečemo lepemu, čistemu, jutranjemu nebu in drugi dan našega bivanja v Argentini je bil takšen. Sicer pa smo se odpravili proti vzhodu, v puščavski svet Bariloch, kjer večino leta prevladuje jasno, poleti pa tudi precej vroče vreme. Od jezera Nahuel Huapi nas je večji del poti spremljala reka Rio Limay, ki odvaja vodovje izpod ledeniških jezer pod Andami Bariloch v Atlanstki ocean.

V reki je veliko postrvi, tudi 'proizvodnih gojišč postrvi', domačini pravijo, da je to pravi raj za ribiče in gojitelje rib. Čistoča reke in njena modrina, ki je sevala iz nje v kontrastu z okoliškim rjavim puščavskim svetom, je ustvarjala nepozabno lepoto; podobno kot reka Jordan, ki se izliva v slano Mrtvo morje ob puščavi Judeje v Izraelu, le da je reka Limay polna življenja rib in drugih vodnih prebivalcev, ponekod ob bregu pa tudi sveže zelenega drevja in grmičastega rastlinja.

Na travniških, bolj ali manj strmih pobočjih, nad katerimi se na zahodnejši strani Patagonije vzdiguje večinoma granitno skalovje s posameznimi skalnatimi stolpi, rastejo ne avtohtoni borovci, jagnjeta in čilske ciprese, pod katerimi se po dežju v simbiozi z njihovimi koreninami rade razbohotijo gobe, predvsem jurčki. Tedaj pravijo ljudje: "Ne grem nabirat jurčke, grem jih pobirat". Povedo tudi, da ni v tem, pa tudi v ostalem delu Bariloch, strupenih gob in strupenih kač.

Za naravni park Nahuel Huapi je značilna velika pestrost življenjskih prostorov. Ogromne povšine ledeniških jezer, obdanih z naravnimi gozdovi, se dotikajo prostrane Patagonske stepe, kjer močni vetrovi sproti odnašajo rodovitnejšo prst in razen pomladi, so deževja v jugovzhodnem delu parka zelo redka. Tu uspeva le nizko grmičevje, ki ga domačini imenujejo koyron. Sestavljajo ga različne rastlinske vrste, ki se vetru in suši upirajo z izredno globokimi koreninami. Tudi v tem surovem puščavskem okolju se spomladi razcvetijo številne cvetnice, ki privabljajo žuželke z omamnim vonjem po medu. Posebej opazna je Mutisija ali črna kraljica, ki zaradi izjemne lepote pridobi največ občudovanja obiskovalcev. Stepsko rastje daje hrano kar številnim rastlinojedom, poleg drobnih sesalcev pa živijo v parku tudi črede guanakov, ki pa so v tem delu Patagonije redki. Zdesetkali so jih lovci, njihovo izginjanje pa so močno pospešile tudi številne ovčje črede, zlasti v 19. stoletju.

V Patagonski stepi kraljuje puma, ki pa se zelo spretno izogiba ljudem in jo je skoraj nemogoče videti. Zato pa lisice niso prav nič sramežljive in kar dosti jih je. Guanaki so zanje preveliki, zato se raje ozirajo po drugem plenu. Med potjo smo videli zanimive pianduje, velike ptice (po velikosti podobne noju), ki ne znajo leteti. Zanje pravijo, da so potomke dinozavrov, ki so živeli v času, ko so Pampo še preraščali prostrani gozdovi.

Po prehodu čez most reke Limay, kjer je zgrajena mogočna hidroelektrarna, smo se zapeljali na makadamsko cesto, ki se vije skozi še bolj izrazito puščavo. Začutili smo samoto in odmaknjenost pokrajine. Le na območju manjše, leno tekoče rečice, smo naleteli na indijansko družino, ki si je ob vodi zgradila preprosto leseno prebivališče; ne daleč od tod pa na dva mlada jahača, ki sta v galopu ob makadamski cesti poganjala sem in tja konja in nas pozdravljala.

Kmalu za tem smo vstopili na območje, ograjeno z bodečo žico, imenovano "Paso Florez", kjer se dober kilometer od vstopa nahaja zelena oaza z bujno cvetočim rastlinjem. Ob prihodu nas je prijazen gospodar po rodu Nemec, potomec posestnikov, ki so imeli svoj čas veliko posestvo na kraju sedanje hidroelektrarne, pozdravil in nas povabil, da si ogledamo "njegov zeleni raj" sredi suhe puščave.
Ker je bilo sredi dneva, je sonce močno pripekalo, zato smo iskali senco pod košatimi drevesi Ravkarije, ki ima užitne plodove, podobne kostanju in se prosto sprehajali po oazi. Delavcev posestva ni bilo videti. Živina, med katero prevladujejo konji in govedo, se je sredi vročega dne umaknila v zavetje stavb in pokritih, večinoma lesenih hlevov.

Ne dolgo po prihodu smo vstopili v prijetno ohlajeno leseno restavracijo, kjer so nas postregli z jabolčnikom. Ob bogato obloženi mizi z značilno argentinsko kuhinjo, pri kateri ne sme manjkati 'osado', pečena govedina na žaru in druge mesne specialitete dušene v vinu ali z dodatkom jabolčnega kisa, smo preživeli preostanek popoldneva. Ob pogrnjeni mizi pa je najlepši pogovor. Pogovarjali smo se o življenju na samotnih 'stancijah' ali domačijah, kamor so se naselili ljudje iz različnih delov sveta, vsak s svojo osebno zgodbo in iskanjem življenjskega prostora. Tako zanimive so bile te življenjske zgodbe, da nam je bilo težko oditi. Prijetnim gostiteljem pa smo se oddolžili še s slovensko pesmijo, 'za vsakega po eno', od pridnih kuharic, točajke, gospodinje in gospodarja.

Povratek v Bariloche, sicer po isti cesti, nam je nudil povsem drugačen pogled na s soncem ožarjene Ande in padajoči mrak ter skrivnostne sence v dolini reke Limay.

Vzpon na Catedral Sur

Precejšen del parka Nahuel Huapi se dviga nad gozdno mejo. V davnini so vse visoke gore, med katerimi je veliko nekdanjih ognjenikov, pokrivali ledeniki. Ko so izginili, ohranil se je le na Tronadorju, je za njim ostal dolg visokogorski svet granitnih pobočij in sten. Razlike med nočnimi in dnevnimi temperaturami, med zimo in poletjem, so tu izredno velike. Podnevi sonce močno pripeka, ponoči pa zmrzuje celo poleti. Ko se sneg stopi, je vode v gorovju zelo malo, pobočja pa nenehno bičajo močni vetrovi. Granit razpade v grušč s kot britvica ostrimi robovi.

Proti Catedral Sur smo se napotili skozi obsežno pogorišče pragozda, kjer so štrlela v nebo velika požgana drevesa Lenge, Kaje in Nire, nekatera debla pa so v gozdu podrta. Po treh urah hoje smo prišli do zavetišča "Pod Skalco", po slovenskem alpinistu imenovano "Petriček" To je še danes zelo priljubljena planinska postojanka med slovenskimi rojaki, do katere so pot izsekali požrtvovalni začetniki slovenskega planinskega društva in postavili prvo zavetišče pod naravnim skalnim obokom. Od zavetišča smo nadaljevali pot po dolini Slovenskega zvonika, 'po brezpotju' proti Catedral Sur. Najprej smo se prebijali skozi pragozd in nato skozi grmovje, ki ga imenujejo nire. Plazeče se veje nire so se zapletale v naše nahrbtnike, nas ovirale v iskanju smeri, preden smo prišli na prosto, kjer nas je očaral razgled po številnih vrhovih Catedrala. Pot naprej je bila strma skalnata in krušljiva.

Vendar, tudi tako divji in odmaknjen svet je imel polno svojevrstne lepote in rastlinja. Preživijo lahko le tiste rastline, ki so se prilagodile na sušo in veliko izpostavljenost ultravijoličnim žarkom sonca. Bolj težavno življenje si je zanje težko zamisliti. V tem visokogorju traja zima skoraj devet mesecev, zato imajo rastline zelo malo časa za svoj razvoj. Kakor hitro skopni sneg, se v enem samem dnevu pojavijo med gruščem drobni otočki zelenja. Med balvani, ki jih je nekoč odložil ledenik, se sneg obdrži dalj časa; v njihovi senci so rastline varne pred prehudim soncem in vetrom, pa še vlage je precej, zato ima vsaka večja skala v svoji senčni strani pravcato zeleno oazo. Žuželk, ki bi opraševali cvetove, je visoko v gorah malo, zato morajo imeti rastline, ki računajo nanje, kar živahno obarvane cvetove. Stalnih izvirov vode je tam, kjer ni ledenikov, zelo malo; več je snežišč, izpod katerih poleti in v jeseni odteka voda, zato okrog njih uspeva bujno in zelo raznoliko pritlikavo rastlinje. Na nekaj kvadratnih metrih rastejo skoraj vse vrste visokogorskih rastlin Patagonskih Andov. Celo tam, kjer vode ni videti, zelenje pokaže, da se pod površino grušča preteka skromen potoček iz talečih ostankov snežišč. Granitna pobočja namreč ne prepuščajo vode, zato ostane vsa voda na površju. Drobni potočki so zato v visokem poletju značilnost pogorja Katedral, od koder se stekajo v visokogorske krnice in napajajo ledeniška jezerca.

Ozračje je zelo čisto in vrh se zdi, da je blizu, vendar smo bili po dvanajstih urah še tako oddaljeni od Catedral Sur, da smo se odločili za povratek. Ugotovili smo, da smo precenjevali pot do vrha in nazaj do zavetišča, saj si nismo predstavljali, da je pot tako dolga. Nismo osvojili vrha, doživeli pa smo divjino Catedrala, se vživljali v razmere prvopristopnikov in uživali samoto. Vračali smo se po suhi strugi nato ob hudourniku in v mraku in temi še skozi pragozd do steze, ki vodi k zavetišču Pod Skalco. Tudi nevarne trenutke smo doživljali ob rušenju kamenja, malih zdrsih, iskanju prehodov, a smo se vsi zdravi in srečni vrnili. Ob ognju smo se nekoliko okrepčali, odpočili, tudi zapeli z drugimi in zaključili dan s Sveto mašo (ob polnoči). Za vsa doživetja dneva in varstvo smo se tako zahvalili Bogu.

Naslednje jutro smo se povzpeli po dobro shojeni poti do koče Rifugio Frey, ki stoji ob Laguni Tonček, ki je največje visokogorsko jezerce pogorja Katedral. Imenovano je po slovenskem alpinistu Tončku Pangrcu. Visokogorska jezera in tudi majhne luže, ki jih napajajo drobni izviri kristalno čiste vode, so domovanja za vodno življenje. Mnoge vrste drobnih vodnih prebivalcev so endemične, saj med posameznimi jezerci in lužami zelo dolgo ni nobene povezave.

V tem čudovitem svetu pogorja Catedral in sončnem vremenu je bilo popoldne tudi praznovanje 50. obletnice obstoja Slovenskega planinskega društva Bariloče. Številni Slovenci smo sodelovali na proslavi, slovenska pesem je odmevala med vrhovi.

Pred nočjo je sledil še povratek v dolino, zopet skozi požgani pragozd. V duhu varovanja in obnavljanja narave pa so otroci s svojimi starši posadili nekaj sadik lenge, ki so jih prinesli s seboj. Gorovje narodnega parka Nahuel Huapi privablja ljudi iz vsega sveta, da bi si na njem naužili lepoto, se sprehajali po prostranih gozdovih, se povzpeli na vrhove, plezali, se s čolni spuščali po deročih rekah. In prav gore so bile tiste, ki so v Bariloche privabile številne Slovence.

Kot vse gore na svetu, so tudi gore ob jezeru Huel Huapi nevarne in so terjale že številne žrtve. Pod prepadnimi stenami Lopeza je urejeno pokopališče, kjer počivajo žrtve teh gora in zaslužni gorniki in andinisti. Med skromnimi nagrobniki in križi najdemo tudi slovenska imena.

Gore narodnega parka Huel Huapi so na poseben način tudi slovenske gore, čeprav ležijo daleč od Slovenije, na čisto drugem koncu sveta.

Tronador nam ni dovolil stopiti na njegov vrh

Tronador, 3478 m visoka gora, leži na meji med Argentino in Čilem. Pokriva ga velikanski ledenik, ki je ostanek celinskega ledu iz ledene dobe. Na argentinski strani tvorijo ta ledenik trije daljši jeziki: Glaciar Alerce, Glaciar Castańo Overo in Glaciar del Manso. Med prvima dvema ledenikoma, v zgornji kopni zajedi, stoji na višini 2.050 m Refugio (planinska koča) Otto Meiling, med drugim in tretjim ledenikom pa pritekajo iz talečega se ledenika ogromne količine vode, ki v mogočnih slapovih padajo čez več kot tisoč metrov visoke prepadne stene.

Tod je tudi rojstvo reke Rio Manso, ki se po številnih pritokih kot veletok izliva v Pacifik (Tihi ocean).

Prvi slovenski vzpon na Tronador, najvišjo goro v severno-patagonskih Andih, je bil opravljen 4. aprila 1950, opravila pa sta ga Janez Flere in Dinko Bertoncelj. Slednji je v okviru argentinske ekspedicije v Himalaji poskušal osvojiti 8.107 m visoki Dhaulagiri, kjer se je precej časa za tem odmevno izkazal z vzponom preko centralne stene Tomaž Humar.

Na Tronador smo se napotili drugi dan po vrnitvi z gorovja Catedral. Veseli, hkrati pa z utesnjenim srcem smo odšli na pot. Nekaj dni pred našim odhodom se je namreč na ledeniku Tronadorja smrtno ponesrečilo, v navezi osmih članov, šest mladih fantov. Kot vojaki so ob opravljanju vaje zdrsnili v razpoko (špaltno). Ledenik ima namreč veliko nevarnih razpok pokritih s snegom, ki tod pada zelo pogosto, zato tudi večkrat zabriše sledi možnih prehodov.

Našo skupino je vodil Boris Kambič iz San Carlosa de Bariloche. Na Tronador se je do sedaj povzpel sedemkrat, večkrat pa mu je vzpon preprečilo slabo vreme. Uspeh na tej gori je namreč močno odvisen od vremena, ki je tod izredno muhasto. Najbolj pa je nevarno, če se na ledeniku pojavi megla, ki človeka zaradi neizrazite konfiguracije terena povsem zmede - dezorentira. Zgubiti se na ledeniku pa je zaradi številnih s snegom pokritih razpok smrtno nevarno.

Iz San Carlosa de Bariloche nas je vodila cesta mimo kristalno čistega in z zelenjem obdanega jezera Lage Maskardi. Ob njem smo se za krajši čas ustavili in pozdravili Slovence, ki ob jezeru upravljajo prikupen hotel s čudovitim razgledom na jezero. Neposredno ob njem je tudi vhod v Nacionalni park Tronador, kjer smo morali plačati po štiri ameriške dolarje na osebo. Z avtobusom smo nadaljevali pot do Pampa Linda in naprej do Garganta del Diablo, od koder smo se povzpeli peš v bližino mogočne stene Tronatorja, po kateri bobnijo številni slapovi s talečega se ledenika; zgodi pa se tudi, da se nad tisoč metrov visoko steno odtrga kos ledenika (serak), ki grozeče zgrmi čez ostenje. Odtod ime Tronador, kar pomeni grmovnik. Ker pot na goro s tem imenom ne vodi odtod, smo se vrnili do Pampa Linda, od koder smo peš zakorakali proti planinski koči Refugio Otto Meiling. Pri tem se nam je ponudila priložnost, da del poti opravimo jahajoči na konjih. Za jahanje sta se odločila le dva, medtem ko je večina oddala na konje le nahrbtnike. Za hojo smo se odločili zaradi lepega vremena in iz želje, da od blizu spoznavamo ob poti floro in favno tega dela Andov. Občudovali smo lahko mogočna drevesa lenge in nire, pa različnega grmičevja, kjer je prevladoval do 4 m visoki bambus, ki močno preprečuje prehodnost čez pragozd. Ko smo se po izdelani poti povzpeli nad pragozd, se nam je razgrnil pogled na slapove in ledenik, le vrh Tronadorja se je skrival v megli. Indijanec, ki je vodil konje na hrbtu katerih so bili naši nahrbtniki, je zmajal z glavo in naznanil, da bo jutri še manj vidnega vrha. Na tem razglednem kraju se nam je približal kondor (največja ujeda Andov; razpetina peruti lahko doseže do 3.6 m) in nekajkrat zaokrožil dokaj nizko nad nami. Od tega mesta smo hodili do koče Meiling še dobro uro po skalovju, ali bolje rečeno po strnjeni lavi in občudovali mogočen ledenik.

Koča Otto Majling je skromna in sorazmerno majhna. Pritličje je v celoti jedilnica, z nekoliko pregrajeno malo kuhinjo, celotno podstrešje pa je skupno ležišče, kjer so položene pene. Odej ni, spalne vreče in vse drugo si mora vsak prinesti s seboj. Gorniki in andinisti iz različnih celin in držav smo postali prijetna druščina in radovedni 'zakajčki' v komunikacijah. Sredi noči je začel zavijati veter, zaslišali smo dežne kaplje, ki so močno škrebljale po strehi, tramovje pa je škripalo. V zavest se je tihotapila misel, da nam vreme najbrž ne bo dovolilo stopiti na željeni vrh. Močno je deževalo vse dopoldne, pa tudi popoldne ni bilo dosti bolje. Ko smo zapuščali varno gorsko zavestišče in se napotili v dolino je padala celo sodra. Tudi, ko se je na povratku od časa do časa zvedrilo, tega nismo občutili, saj je močno kapljalo od drevja, bambus pa se je na več mestih upognil nad pot, tako smo hodili skozi "naravni tuš". Mokri, a vseeno dobre volje smo se v Pampa Lindi (lepa raven) zatekli v lokal, ki so ga upravljali indijanci; nad našo mokroto se niso pritoževali. Sledilo je čakanje na avtobus, ki bi moral priti po nas ob dvajseti uri. Vsake pol ure smo spraševali, ali bo sploh prišel po nas; domačini pa so nas z nasmehom tolažili in venomer ponavljali, da je naša skrb odveč. In res, ob pol enajstih zvečer je vstopil v gostišče nasmejani šofer in nas prijazno povabil v mali avtobus ter nas varno pripeljal do hotela Karantanija v San Carlos de Bariloche. Prijazni lastnik pa nam je ponudil hotelsko sušilnico, tako da nam premočena obleka ni bila več problem, kajti v mislih smo imeli naslednji vzpon na "Slovensko goro Kapižo", v izvirniku imenovano Capilla.

Cerro Capilla, argentinski Slovenci ji pravijo "slovenska gora Kapiža"

Cerro Capilla, v nadaljevanju Kapiža, 1.958 m, je poleg Tronadorja najbolj znamenita gora v parku Nahuel Huapi. To najbolj slovensko goro v Argentini so Slovenci osvojili prvič v začetku februarja (takrat je pri nas avgust) 1951 in obenem sklenili ustanovitev Slovenskega planinskega društva - Bariloche. Leto za tem so na vrhu Kapiže postavili križ, ki je postal simbol slovenstva v Argentini. Tako je gorništvo združilo slovenske priseljence v Patagoniji in jih združuje še danes. V okviru Slovenskega planinskega društva deluje tudi slovenska šola, poimenovana po Jakobu Aljažu.

V obviseli dolini tolmunov pod vrhom Kapiže so leta 1996 postavili še slovenski bivak "Slovenija", z originalnim napisom Vivac Slovenia, ki so ga ob 50. obletnici poimenovali po pokojnemu častnemu predsedniku planinskega društva dr. Vojku Arku.

Dostop na Kapižo je mogoč samo z jezera Nahuel Huapi. Da bi se povzpeli nanjo, smo se do zaliva Bahia Lopez pripeljali z avtomobili, kjer smo se vkrcali na manjšo ladjo, ki nas je popeljala po dokaj razburkanem jezeru do vznožja Kapiže. Bili smo kar nekoliko presenečeni, ker so plovilo s sprednjim kljunom zapeljali kar na peščeno obalo, hkrati pa zadovoljni, saj smo iz ladje lahko neposredno izstopili na kopno.

Edina pot, ki so jo uhodili Slovenci in jo tudi vzdržujejo, se torej začne z izkrcavanjem na zelo strmem in divjem delu Gore. Kapiža, na katero je hoje približno pet ur, je takoj pokazala zobe: po gozdu je najprej ležalo polno podrtih, na pol strohnelih dreves, povečini leng, kar nas je pri vzponu po izjemno strmem bregu močno oviralo. Neprijeten je bil tudi prah, ki se je ob vsakem koraku dvigal izpod čevljev, zato smo večinoma hodili razkropljeno. Prah je bil večinoma ostanek pepela od davnega izbruha vulkana. Preplezati je bilo treba tudi nevarno steno brez vsakršnih varovanj, kaj šele stopinj v skali, za tem pa se po vrvi dvigneš na višino, kjer se prične ostro in nevarno drseče kamenje, pravzaprav granitne plošče, ki občasno zgrmijo v dolino proti jezeru Nahuel Huapi, ki se tod v njegovem zalivu imenuje Brazo de la Tristeza. Potrebna je bila izredna previdnost, na kar nas je še posebej opozarjalo dejstvo, da se je prav tu hdo ponesrečil legendarni Dinko Bertoncelj, ki je v petdesetih letih osvojil vse nevarne in dotlej še neosvojene vrhove bariloških Andov; skušal pa je osvojiti tudi 8.167 m visoki vrh Daulagiri v Himalaji.

Odtod naprej, tja do bivaka Slovenija, ki stoji na višini okoli 1.500 m, smo se prebijali skozi grmičasto lengo, ki v nižji nadmorski višini predstavlja mogočno drevesno avtohtono vrsto v Andih argetinske Patagonije. Ob postavitvi so za bivak Slovenia pripeljali vse gradbene dele z vojaškim helikopterjem. V bivaku lahko prenočuje do 20 ljudi.

Dolina tolmunov je prostrana dolina potočkov in malih jezerc. Je izjemno primeren in prijeten prostor za oddih. Po prihodu v ta kraj, so tamkajšnji gorniki - Slovenci, tako kot je navada pri njih, zakurili ogenj in pripravili čaj za vse udeležence izleta. Večer smo preživeli ob ognju v prijetnem pogovoru in slovenski narodni pesmi.

Jutro je bilo nekoliko zamegljeno, kar pa nas ni motilo, da se ne bi odpravili proti vrhu Velike Kapiže, Male Kapiže in na bližnji greben, odkoder je bil čudovit razgled na jezero Nahuel Huapi in na okoliške vrhove, zlasti najbližji Lopez. Po dobri uri se je megla nad dolino tolmunov razkadila in deležni smo bili lepega sončnega vremena.
V dolini tolmunov je izredno veliko raznovrstnega cvetja, zato so fotografi porabili kar precej časa, da so odtod lahko v sliki ponesli sporočilo te gorske lepote tudi za druge.

V zgodnjih popoldanskih urah smo se ob bivaku zopet vsi zbrali, odkoder smo se napotili proti vznožju do jezera. Z vso zbranostjo in previdnim korakom smo navzdol premagovali strmino, ki je bila ponekod še nevarnejša kot ob vzpenjanju navzgor. Na najbolj zahtevnem mestu, skozi strmo skalnato pečino, so bolj izurjeni morali priskočiti na pomoč tistim, ki te poti s težkimi nahrbtniki niso zmogli.

Utrujeni, vendar veseli, da smo se s te zahtevne gore vsi srečno vrnili, smo se v jezeru še umili in v obujanju spominov čakali na ladjo, ki je priplula do nas v dogovorjenem času.

Samota in popolna odrezanost od civiliziranega sveta sta nas navdajali z mirom, čeravno so visoki valovi razburkanega jezera nevarno premetavali ladjo sem ter tja.

Naslednjega dne smo se z argentinskimi Slovenci srečali najprej pri maši v cerkvi Maria Auxiliadora v San Carlos de Bariloche, nato pa še v gostišču Weiss, kjer je ob slavnostnem kosilu potekal za slovo tudi kulturni program ob podelitvi plaket najzaslužnejšim ob 50. obletnice Slovenskega planinskega društva - Bariloche. Nastopili so tudi "Vrabčki", tamkajšnji otroški pevski zbor, ki je pred kratkim uspešno gostoval tudi v Slovenji.

Ob odhodu in spontanih stiskov rok je ob zahvalah prevladovala iskrena želja, da se zopet snidemo.

Marko in Angelca Žerovnik