1. Zgodilo se je pred kratkim. V taboru se je po spisku izkazovala darežljivost preodličnih vladarjev, vojaki so z venci na glavah pristopali⁽¹⁾. Eden od njih, v resnici bolj Božji vojak, stanovitnejši od sobratov, ki so v svoji prevzetnosti hoteli služiti dvema gospodoma hkrati, je blestel med njimi razoglav, držeč venec vnemar. Že samo s tem dejanjem se je dal javno spoznati za kristjana.

2. Že je med bolj oddaljenimi vsak posebej kazal s prstom in se norčeval, tisti v njegovi bližini pa so škripali z zobmi. Mrmranje. Nazadnje stvar pride na uho tribunu. Vojak je bil medtem že stopil iz vrste. Spregovori tribun: "Zakaj se nosiš drugače kot ostali?" Odgovori, da mu ni dovoljeno kot drugim. In ko ga vpraša po razlogih, ta odvrne: "Kristjan sem." O vojak, ki iščeš slavo v Bogu! Vtem se dvigne hrup; sklenejo, naj se primer obravnava na višji ravni in storilca odpeljejo pred nadrejene.

3. Tu se začenja njegov dvig: takoj odloži pretežki plašč, si z nog odveže neznosne opazovalske čevlje in bos stopi na sveta tla⁽²⁾; vrne meč, ki ni potreben niti za Gospodovo obrambo⁽³⁾, in pusti, da mu venec zdrkne tudi iz roke. In zdaj odet v škrlat upanja, da bo smel preliti lastno kri, obut v evangelij, opasan z ostrino Gospodove besede, ves oborožen po Apostolovih napotkih⁽⁴⁾ in ovenčan z upom na mučeništvo v ječi pričakuje Kristusovega obdarovanja.

4. Že se slišijo obtožbe (ne vem, ali res prihajajo iz ust kristjanov - nič drugačne niso od tistih, ki jih izrekajo pogani), češ da je prenagljeno, brezglavo, da je preveč željan smrti; vprašajo ga po opravi, on pa odgovarja tako, da spravlja na slab glas krščansko ime - kot da je med tolikerimi brati soborci edino on pogumen, edino on kristjan. Potem ko so zavrgli prerokbe Svetega Duha, jim manjka samo še način, kako zaobiti mučeništvo.

5. Skratka, godrnjajo, da je ogrožena sreča dolgotrajnega miru. Nedvomno si bodo mnogi po potvorjeni razlagi Svetega pisma pripravili prtljago in se podali na beg iz mesta v mesto⁽⁵⁾ - nobenega drugega mesta iz evangelija ne držijo tako zvesto v spominu. Poznam tudi njihove pastirje: v miru so levi, v boju jeleni. Toda o javnem izpovedovanju vere bomo govorili na drugem mestu.

6. Sliši se tudi naslednji ugovor: "Kje je zapisano, da ne smemo nositi vencev?" Zato se bom spopadel s tem bolj obstranskim vidikom naše teme, da bodo pouka deležni tisti, ki jih skrbi njihova lastna nevednost, in da bodo morali poraz priznati tisti, ki hočejo upravičiti svoj greh. Zlasti imam v mislih prav te ovenčane kristjane, ki jim je vsa stvar samo tema za razpravo - kot da je greh, o katerem je mogoče razpravljati, ničen ali vsaj negotov. Jaz pa bom v nadaljevanju pokazal, da ni ne ničen ne negotov.

II

1. Trdim, da razen ob času tovrstnih skušnjav nihče od vernih ne dovoli, da bi njegova glava prišla v stik z vencem. Tega se držijo vsi od katehumenov do pričevalcev in mučencev⁽⁶⁾ in celo odpadniki. Glej, odkod izhaja veljava tega običaja, o katerem se zdaj postavlja toliko vprašanj. Po drugi strani pa že naše spraševanje po razlogih za spoštovanje nekega načela dokazuje, da se načelo v tistem trenutku spoštuje. Zatorej se prekršek zoper načelo, ki ima samo iz sebe vnaprejšnjo potrditev in ga v dovoljšnji meri podpira običaj, ne more zdeti ničen ali nejasen.

2. Denimo, da je treba iskati utemeljitve; a iščimo jo tako, da se ohrani spoštovanje načela: ne v njegovo izničenje temveč rajši v njegovo izgradnjo, da ga bo tem laže spoštovati, ko se boš prepričal tudi o njegovi utemeljenosti. Kakšen smisel ima, da nekdo izraža dvome o načelu, ki ga je že izdal? In da se sprašuje o izvoru načela, ko ga je že opustil? Čeprav morda hoče napraviti vtis, da ni prekršil načela, češ da ga je že nehal spoštovati, ga je vseeno prekršil za nazaj, za tisti čas, ko ga je še spoštoval.

3. Kajti če ga ni prekršil danes s tem, da je venec sprejel, ga je prej z zavračanjem. Zato ta razprava ni namenjena tistim, ki je spraševanje zanje brezpredmetno, temveč tistim, ki se hočejo poučiti - ne zato, ker bi hoteli utemeljiti dvom, temveč ker iščejo nasvet. V resnici se namreč vprašanja je pojavljajo vedno iz takih nagibov; hvalim pa vero, ki je prepričana v načelo, preden je spoznala razloge.

4. Nič lažjega, kot takoj zahtevati mesto, kjer je zapisano, da se ne smemo venčati. Toda kje je zapisano, naj se venčamo? Navadno od nasprotne strani zahtevamo potrditve v Svetem pismu, kadar domnevamo, da za svojo stvar tako potrditev imamo. Kajti če bomo rekli, da se je dovoljeno venčati, ker Sveto pismo tega ne prepoveduje, je mogoče argument takoj zaobrniti: venčanje ni dovoljeno, ker ga Sveto pismo ne zapoveduje. Kakšno ravnanje naj bo predpisano vernikom? Naj bo sprejeto oboje, ker ni ne eno ne drugo prepovedano, ali naj bo zavrnjeno oboje, ker ni ne eno ne drugo zapovedano? Toda, mar ni "dovoljeno vse tisto, kar ni izrecno prepovedano"? Nasprotno: prepovedano je vse, kar ni izrecno dovoljeno.⁽⁷⁾

III

1. In doklej naj se naša razprava izgublja v tej brezplodni smeri, ko pa je načelo globoko ukoreninjeno: tako dolgo je bilo spoštovano, da je naposled postalo obvezujoče. Četudi ga ne določa nobeno mesto iz Svetega pisma, pa ga je nedvomno utrdil običaj, ki zagotovo izhaja iz izročila. Kako lahko namreč nekaj sploh pride v veljavo, če nima izročila? Rekel boš, da je tudi za izročilo treba poiskati pisne potrditve.

2. Torej presodimo, ali izročila, če ni zapisano, ni dovoljeno sprejemati. Na vsak način se bomo izrekli zoper sprejemanje, če ni predhodnih zgledov, ko kako načelo spoštujemo brez vsakršne pisne opore, zgolj po izročilu, in je potemtakem utemeljeno samo na običaju. Če torej začnem pri krstu: v trenutku, ko stopamo v vodo, pa tudi malo prej v cerkvi, pod škofovo roko slovesno obljubimo, da se odrekamo hudemu duhu, njegovemu napuhu in njegovim angelom.

3. Nato nas trikrat potopijo v vodo, in takrat naši odgovori vsebujejo več, kot je Gospod določil v evangeliju. Ko nas dvignejo ven, smemo vnaprej okusiti mešanico mleka in medu⁽⁸⁾, in po tem dnevu se moramo ves teden vzdržati vsakdanje kopeli. Zakrament evharistije, ki ga je Gospod določil med nekim določenim obedom in ga zaupal vsem, smemo sprejemati tudi na shodih pred zoro, vendar od nikogar drugega kot od tistih, ki vodijo obred. Darovanja za rajne opravljamo ob obletnicah njihove smrti, kot bi bile rojstni dnevi.

4. Post na Gospodov dan štejemo za nedovoljen, enako molitev na kolenih. Iste olajšave smo deležni od velikonočnega do binkoštnega dne. Kar trepetamo pred tem, da bi kaj od našega kruha ali keliha padlo na tla. Ob vsakem koraku in premiku, ob vsakem vstopanju in izstopanju, pri oblačenju, obuvanju, umivanju, pred jedjo, pred prižiganjem luči, preden ležemo, preden sedemo, pred vsakim običajnim dejanjem se po čelu podrgnemo z znamenjem križa.

IV

1. Če boš za vsako od teh in podobnih predpisanih ravnanj terjal zakon, ga gotovo ne boš našel v nobenem stavku Svetega pisma. Kot edina utemeljitev ti bo ponujeno izročilo, kot edina potrditev običaj, kot edina uresničevalka vera. Da v prid izročilu, običaju in veri govorijo razumni razlogi, boš uvidel bodisi sam, bodisi boš to izvedel od koga, ki jih je uvidel. Za zdaj verjemi, da obstaja marsikatero načelo, ki mu dolguješ pokorščino.

2. Naj dodam samo še en primer; učiti se je treba tudi iz zgledov Stare zaveze. Pri Judih je običaj, da si ženske zagrinjajo glavo, tako močan, da jih po tem lahko spoznaš. Zdaj mi pokaži predpis (Apostol tu ne šteje⁽⁹⁾). Če je Rebeka, ko je od daleč zagledala svojega ženina, planila po ogrinjalu⁽¹⁰⁾, je šlo samo za posamezen primer sramežljivosti, ki še ni mogel poroditi predpisa; pa tudi če je tako ravnala posebej glede na svoj položaj, bi se pokrivala samo dekleta, in sicer samo takrat, ko gredo k svatbi, in sicer ne prej, ko so spoznale svojega ženina.

3. In če mi v dokaz navedeš še Suzano, ki se je pred sodiščem morala odkriti⁽¹¹⁾, lahko odvrnem: "Tudi to je le posamezen primer pokrivanja." Prišla je kot obtoženka, zardevala je nad svojo sramoto, in po pravici je skrivala lepoto, zlasti ker se je lahko že bala, da bo preveč ugajala. Sicer pa prav zato, ker je ugajala, ne verjamem, da se je po moževem vrtu sprehajala zakrita. Pa četudi vzamemo, da je bila vselej pokrita, bom moral tudi v njenem primeru kot pri katerikoli drugi ženski najprej najti predpis, ki je veleval tako nošnjo.

4. Če predpisa nikjer ne bom našel, sledi, da je to ravnanje po izročilu prešlo v običaj; pozneje je Apostol pokazal na razloge za njegov nastanek in ga tako podprl še s svojo avtoriteto. Iz teh primerov je jasno razvidno, da je mogoče zagovarjati tudi nepisana načela iz izročila, če jih potrjuje običaj, saj vztrajno spoštovanje teh načel potrjuje, da je bilo izročilo spoznano za pristno.

5. Običaj ima celo v civilnopravnih vprašanjih, kadar zakon umanjka, pogosto veljavo zakona, in pri tem ni pomembno, ali temelji na zapisu ali na razumski presoji - navsezadnje tudi zakoni izhajajo iz razumske presoje. In če ima zakon razumske temelje, je tudi vse, kar temelji na razumski presoji, neglede na avtorja, zakon. Ali pa morda sodiš, da ne more vsak vernik snovati in določati načel ravnanja, četudi v skladu z Božjo voljo, v korist pokorščini in v namen zveličanja? Saj vendar Gospod pravi: "Zakaj ne presodite tudi sami, kaj je pravično?"⁽¹²⁾

6. - in s tem niso mišljena samo pravna vprašanja, temveč vsaka odločitev, ki izhaja iz presoje. Tudi Apostol pravi: "Če česa ne veste, vam bo Bog razodel."⁽¹³⁾ - tudi on je imel navado dajati nasvete, kadar se ni mogel opreti na Gospodovo navodilo, in je govoril iz samega sebe, saj je vendar imel Božjega Duha, vodnika k resnici. Zato so njegovi nasveti dobili veljavo Božjih navodil: imeli so oporo v Božji presoji.

7. Te zdaj išči, seveda v spoštovanju do izročila, neglede na to, kdo se šteje za njenega začetnika; ne oziraj se na avtorja, temveč na avtoriteto, še zlasti avtoriteto samega običaja; običaj pa je treba spoštovati prav zato, ker temelji na razumnih razlogih; in če ti Bog nakloni tudi te, boš spoznal - ne ali moraš spoštovati običaj, temveč zakaj ga moraš.

V

1. Razumna narava krščanskih načel postane še bolj obvezujoča, ko spoznamo, da v njihov prid govori tudi narava, ki je prvobitno pravilo vseh stvari. In prav ta prva določa, da venec glavi ne pristoji. Jaz namreč mislim, da je Bog narave, naš Bog, ki je oblikoval človeka, vanj po nekem redu položil določene čute, orodja, prirejena posameznim delom telesa, da bi si z njimi mogel stvari želeti, jih oceniti in doseči njihovo užitje: ušesa mu je izkopal za sluh, v očeh mu je prižgal vid, v usta mu je zaprl okus, nos mu je prepihnil z vohom, roke mu je prevlekel z otipom.

2. S posredništvom teh orodij zunanjega človeka, ki so v službi notranjega, užitje Božjih darov prek čutov doseže dušo. Kaj pa je tisto, kar lahko užiješ pri cvetju (ravno poljsko cvetje je značilna in vsekakor glavna sestavina vencev). Bodisi vonj, boš rekel, bodisi barva, ali pa oboje hkrati. In katera sta čuta za vonj in barvo? Jaz menim, da vid in voh. In katerim organom sta bila dodeljena ta čuta? Če se ne motim, očem in nosu. Uživaj torej cvetje z vidom in vohom, čutoma, ki sta lastna tovrstnemu užitju, uživaj ga z očmi in z nosom, organoma, ki sta lastna tema čutoma. Snov ti je torej podeljena od Boga, njena raba pa je od tega sveta.

3. Vendar tudi neobičajna raba ni nujno v neskladju z redno obliko uživanja. Nanizano in prepleteno cvetje, povezano z vrvico ali ločjem, naj ti pomeni isto kot nevezano in prosto: kot nekaj, kar je namenjano gledanju in duhanju. Če hočeš, imej venec za sveženj cvetja, povezanega v red, zato da ga lahko držiš v rokah več hkrati, da ga lahko uživaš vsega hkrati. Da, tudi v naročje si ga položi, če se ti to zdi tako prefinjeno, in posipaj si ga v posteljo, če te tako mika njegova mehkoba, in natresi si ga v čašo, če si prepričan, da je neškodljivo: uživaj ga na toliko načinov, kolikor ti jih ponujajo čuti.

4. A če cvetje nosiš na glavi - kaj boš duhal, kaj občutil? Morda, kako te okovi venca vežejo in ti ne pustijo videti barve, kako ti odrekajo vonj in ti odtegujejo mehkobo? Slediti vencu z glavo je enako nenaravno kot jédi z ušesom in zvoku z nosom. Tisto, kar je zoper naravo, je po splošnem prepričanju izrodek, po našem krščanskem prepričanju pa povrhu še skrunitev Boga, ki je naravi gospod in stvarnik.

VI

1. Toda ti hočeš Božji predpis? Oglej si torej tistega, ki je skupen vsem ljudem na vsakem kraju sveta in je pisan na naravnih ploščah; nanje se ima navado sklicevati tudi Apostol, na primer ko v zvezi z pokrivanjem žensk pravi: "Vas tega ne uči narava?"⁽¹⁴⁾, ali v pismu Rimljanom, ko pravi, da pogani po naravi izpolnjujejo zakon;⁽¹⁵⁾ s tem misli, da ima zakon temelj v naravi in da je narava zakon. In že v prvem delu pisma, ko zatrjuje, da so moški in ženske svoj medsebojni odnos iz naravne oblike, ki je bila predvidena ob stvarjenju, sprevrnili v nenaravno, in sicer kot kazen za zablodo⁽¹⁶⁾ - tudi tu očitno zagovarja ravnanje v skladu z naravo.

2. Tudi Boga samega najprej spoznamo po naravi; zato ga imenujemo Boga nad bogovi⁽¹⁷⁾ in ga imamo za dobrega in ga naslavljamo kot sodnika. Morda boš vprašal, ali moramo v uživanju sadov stvarstva res slediti prav naravi. Ne pustimo se zapeljati sili, ki je z njo tekmec Boga skvaril človeka in obenem vesoljno stvarstvo. Bog je stvarstvo izročil človeku za čisto določeno rabo; zato tudi Apostol pravi, da je stvarstvo proti svoji volji podleglo ničevosti: zaradi ničevega, nato sramotnega, krivičnega in brezbožnega ravnanja je prešlo v stanje sprevrženosti.

3. Tako je tudi z užitki, ki jih ponujajo spektakli: tu so ustvarjene stvari pahnili v sramoto ljudje, ki sicer vedo, da so vse sestavine spektaklov po naravi od Boga, vendar njihova vednost ne zadošča za spoznanje, da je hudi duh vse stvari prenaredil. A tej temi sem se dovolj temeljito posvetil že drugje, našim igrosladnikom⁽¹⁸⁾ na ljubo tudi v grškem jeziku⁽¹⁹⁾.

VII

1. Zatorej naj tile naši venčarji spoznajo zakonito veljavo narave: kot ljudje v imenu modrosti, ki je skupna vsem, še bolj pa zaradi poroštva svoje lastne vernosti, ki jih zbližuje z Bogom narave; tako rekoč za nameček pa naj uvidijo tudi druge razloge, ki nam prav posebej prepovedujejo, da bi si venčali glave, in sicer s kakršnimkoli vencem.

2. Kajti zdaj se moramo od naravnih pravil ravnanja, ki so skupna vsem, obrniti k posebnim zahtevam krščanstva, ki jih moram obraniti v njihovi celovitosti. Ob tem bom pregledal tudi druge vrste vencev, za katere se zato, ker so napravljeni iz drugačnih sestavin, zdi, da so namenjeni za drugačen smoter. Venec, kot je na primer vojaški, ni izdelan iz cvetja, a ne smemo misliti, da ga samo zato, ker se izmika naravnih določilom, naša vera ne prepoveduje. Zato se mi zdi, da moram to stvar obravnavati z večjo temeljitostjo, in sicer od začetkov prek različnih točk razvoja do trenutnega stanja.

3. V ta namen moram poseči po svetnem slovstvu: svetne stvari je treba presojati s pomočjo njihovih lastnih virov. Nisem jih veliko bral⁽²⁰⁾, toda mislim, da bo zadoščalo. Če je obstajala Pandora, ki jo Heziod omenja kot prvo žensko, je bila njena glava prva, ki so jo ovenčale Harite (venčali so jo vsi bogovi, odtod ime Pandora)⁽²¹⁾. Nam Mojzes, ki ni bil pesniški temveč preroški pastir, prve ženske ne opisuje s cvetjem na senceh, temveč, kako si sram zakriva z listjem. Kake Pandore torej ni bilo. In kot moramo zardevati nad lažnivimi začetki venca, moramo odtod naprej tudi nad resničnimi dejstvi v zvezi z njim.

4. Drugi začetniki ali pospeševalci tega običaja so namreč nedvomno obstajali⁽²²⁾. Ferekides⁽²³⁾ priča, da je vence prvi od vseh nosil Saturn, Diodor⁽²⁴⁾ pa, da so Jupitra po zmagi nad Titani na ta način počastili drugi bogovi. Priapu⁽²⁵⁾ pripisuje naglavno prevezo, Ariadni venec iz zlata in indijskih draguljev, dar Vulkana in nato Libera⁽²⁶⁾. Kalimah Junono krasi s trto, in tako tudi njen kip v Argosu⁽²⁷⁾ s trtinim vencem na glavi in levjo kožo pod nogami ponazarja mačehino zmagoslavje nad obema pastorkoma⁽²⁸⁾. Herkul na glavi nosi včasih listje topola, včasih oljke, včasih tudi zelene.

5. Imaš tudi tragedijo o Kerberu⁽²⁹⁾, imaš Pindara in Kalimaha, ki omenja, da si je Apolon po uboju delfskega zmaja nadel lovorov venec kot priprošnjik (pri starih so namreč priprošnjiki nosili vence). Harpokration⁽³⁰⁾ pojasnjuje, da je Liber (oziroma pri Egipčanih Oziris) ovenčan z bršljanom zato, ker ima bršljan moč, da glavo obvaruje pred mačkom. Po drugi različici pa je Liber sploh iznajditelj venca, in sicer prav lovorovega, s katerim je zmagoslavno prišel iz Indije, in to različico priznava tudi ljudstvo, ko njegov praznik imenuje Veliki venec.

6. Če prelistaš še spise Leona Egiptovskega⁽³¹⁾, boš izvedel, da si je Izida po iznajdbi klasja z njim ovenčala glavo, čeprav ta reč bolj sodi v trebuh. Tistim, ki hočejo še več, bo vse razkril Klavdij Saturnin, ki je tudi na to temo nadvse izčrpen.

7. Napisal je namreč knjigo o vencih, v kateri obravnava njihov izvor in vzroke nastanka in zvrsti in z njimi povezane praznike, in sicer tako nadrobno, da ni mogoče najti niti ene mile cvetlice ali očarljivega lističa, nobene pleve ali vitice, ki ne bi bila posvečena kaki bogovski glavi. Tam se lahko dodobra poučimo, kako tuj nam mora biti običaj venčanja, saj so ga utemeljili in predvideli za svoje lastno čaščenje prav ti, ki jih ima svet za bogove.

8. Kajti če je snovalec lažnega bogovstva hudi duh - tudi v tem je moral biti od samega začetka lažniv - si je nadvomno sam izbral ljudi, ki bodo to lažno bogovstvo udejanjali. In kaj naj si ljudstvo pravega Boga misli o običaju, ki je bil na pobudo hudičevih izbrancev uveden in jim je bil od samega začetka posvečen in je že tisti čas uvajal v malikovanje, in sicer po malikih in v čast tedaj že živih malikov. Saj ne, da bi bil malik kaj, pač pa je tisto, kar drugi počno v čast malikov, slejkoprej namenjeno zlim duhovom.

9. Še naprej, če je tisto, kar drugi počno v čast malikov, slejkoprej namenjeno zlim duhovom, koliko bolj to velja za dejanja, ki so jih maliki še za življenja opravljali v svojo čast? Očitno so zli duhovi prek njih poskrbeli za svoje lastne časti: v njih so si jih želeli in si jih po njih priskrbeli⁽³²⁾.

VIII

1. Drži v zavesti to razlago, jaz pa moram tačas zavrniti še en ugovor. Že jih slišim govoriti, da je tudi veliko drugih stvari, katerih iznajditelje ta svet šteje za bogove, pa jih vseeno najdemo tudi v naših današnjih običajih, pri očakih starega zakona, v sveti zgodovini in tudi v življenju samega Kristusa, saj se je v človeškem svojstvu posluževal istih pomagal za vsakdanje življenje kot vsi ljudje. Priznajmo pač, da je tako, in ne posegajmo k še bolj oddaljenim izvirom.

2. Merkur je ljudi prvi učil pisanja: priznam, da je koristno tako za sporazumevanje kot za potrebe naše vere. Morda je tudi prvi napel strune in iz njih izvabil zven; brž ko slišim peti Davida, ne morem več tajiti, da je tudi ta njegova bistroumna iznajdba koristila očakom in služila Bogu. Denimo, da je Eskulap prvi preizkušal zdravila; tudi Izaija omenja, da je bolnemu Ezekiel predpisal neko sredstvo⁽³³⁾, in Pavel pravi, da zmerno pitje vina koristi želodcu⁽³⁴⁾. Recimo tudi, da je Minerva zasnovala prvo ladjo - kajti glej, plovejo tudi Jona in apostoli⁽³⁵⁾.

3. Še več, tudi Kristus se oblači⁽³⁶⁾ in Pavel ima celo plašč⁽³⁷⁾. Če boš tudi za vsak predmet v stanovanju in za vsako posodo imenoval katerega od svetnih bogov kot iznajditelja, bom prisiljen priznati, da Kristus leži na postelji, da učencem pod noge podrži posodo, da iz vrča nataka vodo, da se odeva v laneno platno, značilno Ozirisovo oblačilo.

4. Na tovrstne ugovore vselej odgovarjam tako, da sicer priznam občo rabo nekaterih pripomočkov, vendar opozarjam na razlikovanje med razumno in nerazumno rabo, in sicer zato, ker nam podvrženost grehu zastira pogled in nam ne pusti videti, da je stvarstvo v svojem sedanjem stanju podvrženo ničevosti. Naše stališče je namreč, da se z našimi običaji in običaji naših starozaveznih predhodnikov z obliko bogočastja in tudi z življenjem samega Kristusa skladajo samo tiste stvari, ki s stališča človekovih življenjskih potreb predstavljajo korist, pomoč in mu omogočajo častno ugodje - tako so nam namreč dane po Božjem navdihu, Bog pa je prej kot vsakdo drugi človekov skrbnik, učitelj in mu, če hočete, omogoča tudi zadovoljstvo. Tiste stvari pa, ki se temu redu izmikajo, niso skladne z našimi običaji, predvsem ker jih prav iz tega razloga ni najti niti v zvezi z očaki niti v sveti zgodovini niti v Kristusovem vsakdanjem življenju.

IX

1. In naposled, kateri očak, kateri prerok, kateri levit, svečenik ali arhon⁽³⁸⁾, kateri apostol, misijonar ali škof je nosil na glavi venec? Jaz mislim, da ne Božji tempelj⁽³⁹⁾ ne skrinja zaveze ne šotor pričevanja ne oltar ne svečnik niso bili nikdar okrašeni z vencem, saj če bil ta okras Boga vreden, bi jih bilo primerno krasiti z vencem vsaj ob dveh priložnostih: ob prvi posvetitvi templja⁽⁴⁰⁾ in ob zahvalni slovesnosti ob njegovi obnovitvi⁽⁴¹⁾.

2. In če so vse to predpodobe nas samih (mi sami smo Božja svetišča in oltarji in luči in posode)⁽⁴²⁾, nam kot preroške predpodobe tudi velevajo, naj se Božje ljudstvo ne venča. Podoba se mora skladati z resnico. Če boš morda ugovarjal, da tudi ima Kristus na glavi venec, ti bom odgovoril na kratko: "Tako se venčaj tudi sam: to je dovoljeno."

3. Vendar za žaljivo brezbožnost tistega venca ni bilo krivo ljudstvo. To je bil izmislek rimskih vojakov, temelječ na svetnem običaju⁽⁴³⁾, Božje ljudstvo pa ga ne dovoljuje niti v kot izraz javnega veselja niti zaradi naravnega nagnjenja k razpuščenosti; iz babilonskega suženjstva so se vračali z bobni, piščalmi ob petju psalmo⁽⁴⁴⁾, vendar brez vencev; tudi ko so po jedi in pijači vstajali k zabavi⁽⁴⁵⁾, niso nosili vencev na glavah.

4. Zakaj opis njihovega veselja ne bi molčal o lepoti vencev, in obsodba njihovega razvrata ne bi molčala o njihovi sramoti. Poleg tega tudi Izaija pravi: "Ker so pili vino ob spremljavi bobnov in piščali ter ob petju psalmov...", in gotovo bi dodal tudi "z venci na glavah", če bi bil ta običaj le izpričan⁽⁴⁶⁾.

X

1. Ko mi torej ugovarjaš, da se iznajdbe svetnih bogov pojavljajo tudi v zvezi z Bogom, in hočeš s tem upravičiti nošnjo venca kot ene tovrstnih iznajdb, s tem sam priznavaš veljavnost našemu načelu, da tisto, česar ni najti v sveti zgodovini, ne sme biti pripuščeno v občo rabo. Je kaj tako nevredno Boga kot tisto, kar je vredno malika? In kaj je bolj vredno malika kot tisto, kar je vredno tudi mrtvega?

2. Kajti tudi pri mrtvih obstaja podoben običaj venčanja; njihova posvetitev v bogove, ki jo omogočata tovrstna noša in krašenje, je za nas zgolj drugačna oblika malikovanja. Bodo torej oni, ki ničesar ne zaznavajo, mogli te reči uporabiti na isti način, kot bi jih želeli zlorabiti, če bi kaj zaznavali? Ko uporaba neha biti resnična, ni več meje med uporabo in zlorabo: kdo je bolj sposoben zlorabe, kot tisti, ki nima naravne sposobnosti zaznavanja - ta je potrebna za uporabo in si brez nje tudi ni mogoče zaželeti zlorabe.

3. Nam pa zloraba ni dovoljena; tako uči tudi Apostol, ko pravi, da se je bolje odreči tudi sami uporabi⁽⁴⁷⁾. Morda pa tisti, ki ničesar ne zaznavajo, tudi niso sposobni zlorabe? V resnici je vse to prazen nič, in tudi samo početje je, kar zadeva malike, mrtvo, živo pa je v zlih duhovih, ki jim je to praznoverje namenjeno⁽⁴⁸⁾. "Maliki narodov," pravi David, "so srebro in zlato: oči imajo, pa ne vidijo, nosove, pa ne vohajo, roke, pa ne tipajo."⁽⁴⁹⁾

4. Prav s temi organi pa uporabljamo tudi cvetje. In če David obsoja tudi izdelovalce malikov, češ da jim bodo postali podobni⁽⁵⁰⁾, potem so oni, ki uporabljajo kak predmet tako, kot se z njim krase maliki, že zdaj taki. Toda saj je "čistim vse čisto"⁽⁵¹⁾, kot je tudi nečistim vse nečisto. - "Ne, nič ni bolj nečisto od malikov." - "Toda snov je čista, ker je Božja stvar, in prav v tem svojstvu vsem namenjena v uporabo." - "Da, a obstajajo različne oblike uporabe."

5. Tudi jaz si namreč zakoljem petelina, tako kot Sokrat Eskulapu⁽⁵²⁾, in če me moti vonj kakega kraja, si zažgem malce arabskih dišav, a ne po istem obredu, ne v enaki noši in ne z istimi obrednimi pripomočki kot pri čaščenju malikov. Če je mogoče ustvarjeno stvar umazati že z golo besedo (po Apostolovih besedah: "Če vam kdo reče: 'To je posvečeno malikom', se ne dotikaj!"⁽⁵³⁾), potem jo boš tem bolj oskrunil s poplesovanjem v malikovalski noši, po malikovalskem obredu in z malikovalskimi obrednimi pripomočki.

6. Prav po takem obredu, v taki noši, in s takimi obrednimi pripomočki se venec daruje malikom, to je njegovim lastnim iznajditeljem. Uporaba venca je malikom tako zelo lastna prav zato, ker ni izpričana v sveti zgodovini in zato ne more biti pripuščena v občo rabo. Zato Apostol kliče: "Bežite od malikovanja!"⁽⁵⁴⁾. Seveda od vsakega in vsega.

7. Pomisli na gozd, in koliko trnja se skriva v njem. Maliku se ne sme ničesar dajati in od njega ničesar jemati. Če ni v skladu z našo vero, da sprejmemo povabilo k obedu v svetišču malikov, kako naj bo torej kazati se v noši malikov? Kaj imata skupnega Kristus in Beliar⁽⁵⁵⁾? Zatorej: "Bežite!" Priporoča nam, da ostanemo daleč proč od malikovanja. V nobeni stvari ne stopajmo v njegovo bližino; tudi zemeljska kača bo od daleč požirala ljudi s svojo sapo.

8. Še glasneje nam kliče Janez: "Otroci, varujte se malikov"⁽⁵⁶⁾ - pa ne samo čaščenja malikov, temveč malikov samih, to je od njihovih upodobitev. Ni vredno podobe živega Boga⁽⁵⁷⁾, da bi postala podoba malika, to je podoba mrtvega. Doslej smo tovrstno nošnjo glede na njen izvor in njeno praznoverno uporabo pripisovali izključno malikom, in sicer med drugim zato, ker ni izpričana v sveti zgodovini in jo je zato mogoče tem bolj upravičeno povezovati s tistimi, ki jo vključujejo v svoje izročilo, praznike in bogočastje.

9. Navsezadnje so z venci okrašena tudi vrata njihovih svetišč, žrtve in oltarji, pa celo svečeniki. Pri Klavdiju boš našel vence za vsak svečeniški kolegij posebej. Mi pa smo v odgovor tistim, ki na nekaterih priložnostnih primerov zagovarjajo pravico, da se pridružujemo poganskim običajem, uvedli tudi razlikovanje med razumnimi in nerazumnimi primeri rabe.

10. V zvezi s tem nam ostane samo še eno: preiskati je treba nagibe za venčanje in pokazati, da so tuji in celo nasprotni krščanskim načelom ter da se ne opirajo na razumen temelj; v nasprotnem primeru bi bilo tudi tovrstno nošnjo mogoče opravičevati kot običaj, skupen vsem ljudem, pač po zgledu nekaterih drugih, ki nam jih navajajo v prid svoje trditve.

XI

1. Naj se torej kar takoj posvetim nagibom za nošnjo vojaškega venca. Menim pa, da je treba najprej ugotoviti, ali kristjanom sploh pritiče vojaška služba. Kakšen smisel bi imelo premlevati posebne primere, če je krivda v samem začetku stvari? Morda mislimo, da je dovoljeno zaprisego človeku postaviti nad zaprisego Bogu? Se potem, ko smo se zavezali Kristusu, zavezati še kakemu drugemu gospodarju? Zatajiti očeta, mater in slehernega bližnjega, ki smo jim po Zakonu takoj za Bogom dolžni največje spoštovanje in ljubezen⁽⁵⁸⁾; ki jim tudi Evangelij namenja podobno spoštovanje in nad njih postavlja edino Boga?⁽⁵⁹⁾

2. Se je dovoljeno udejstvovati z orožjem, ko vendar Gospod pravi, da bo pod mečem padel, kdor bo prijel za meč? Se bo sin miru udeleževal bojev, ko mu ni dovoljen niti prepir? Se bo ukvarjal z okovi, ječo, mučenjem in smrtnimi kaznimi, ko se ne sme maščevati niti za žalitve na svoj račun? Bo, namesto da bi premišljeval postaje Kristusovega trpljenja, postaval na straži v službi nekoga drugega, in sicer tudi na Gospodov dan, ko niti v Gospodovi službi ne sme⁽⁶⁰⁾? Bo bedel pred svetišči, ki se jim je odrekel? In bo obedoval prav tam, kjer se zdi Apostolu neprimerno? Bo ponoči branil zle duhove, ki jih je še pravkar izganjal, in si odpočival oprt ob sulico, ki je prebodla Kristusovo stran? Bo nosil prapor, ki tekmuje s Kristusovim?⁽⁶¹⁾ Bo centuriona prosil za znak, ko pa je znamenje dobil že od Boga⁽⁶²⁾? Se bo še mrtev pustil vznemirjati vojaški trombi, ko vendar lahko pričakuje, da ga bo obudila angelova tromba⁽⁶³⁾? In se bo kot kristjan pustil sežgati po vojaškem običaju, čeprav njegovo truplo ne sme biti sežgano, čeprav ga je Kristus oprostil zaslužene kazni v ognju?

4. In tudi drugod lahko najdemo brez števila vojaških opravil, ki jih je treba šteti za greh. Greh je že samo to, da iz tabora luči prestopimo v tabor teme. Seveda je drugačen položaj tistih, ki jih je vera našla šele potem, ko so se že znašli v vojaški službi - kot na primer vojaki, ki jih je Janez pripustil h krstni vodi, ali dva globoko verna centuriona, od katerih enega hvali Kristus in drugega Peter uvaja v vero⁽⁶⁴⁾. Vendar morajo tudi ti v trenutku, ko sprejmejo in s krstom zapečatijo svojo vero, bodisi takoj dezertirati (mnogi so ravnali tako), ali pa se morajo na vse načine izmikati dejanjem, ki so zoper Boga in tudi zunaj vojaške službe niso dovoljena; v skrajnem primeru morajo za Boga pretrpeti tisto, na kar smo pripravljeni tudi civilisti.

5. Kajti vojaška služba ne opravičuje krivde in ne odvezuje mučeništva. Kristjan nikdar ni nekaj drugega, evangelij je en in vedno isti: Jezus bo zatajil vsakogar, ki zataji njega, in priznal vsakega, ki priznava njega⁽⁶⁵⁾; rešil bo življenje tistega, ki je življenje zanj izgubil, in nasprotno bo pogubil dušo, ki se je okoristila na račun njegovega imena. Zanj je veren civilist prav tako vojak⁽⁶⁶⁾ kot je veren vojak civilist⁽⁶⁷⁾.

6. Vera ne pozna dejanj v skrajni nuji; tistim, ki jim je edina nuja ne grešiti, greh ne more biti nuja. Mogoče je, da koga k žrtvovanju bogovom in odkriti zatajitvi Boga sili nevarnost mučenja in kazni. Vendar tudi v taki nuji ni mogoče zamižati nad krščanskimi načeli, saj sta strah pred zatajitvijo in pripravljenost na mučeništvo večji nuji kot beg pred trpljenjem in opravljanje dolžnosti.

7. Sicer pa tovrstno utemeljevanje sprevrača bistvo krstnega zakramenta, ker hoče sprostiti zapono tudi za prostovoljni greh. Tudi za voljo je namreč mogoče trditi, da je nekakšna nuja, saj tudi njo lahko upogne nekaj zunanjega. Naj te predhodne ugotovitve veljajo tudi za druge primere venčanja po uradni dolžnosti, pri katerih je tako priljubljeno sklicevanje na nujo; v teh primerih se je treba izmikati dolžnosti zato, da ne zapademo v greh, in pretrpeti mučeništvo zato, da zlomimo vez dolžnosti. O glavnem vidiku naše teme, o nedopustnosti same vojaške službe, ne bom več razpravljal, da bo ostalo več prostora za stranski vidik; kajti če bi šel z vsemi argumenti zoper vojaštvo in ga zavrgel v celoti, bi se lahko že začeta razprava o vojaškem vencu zdela nepotrebna. Postavi se torej na stališče, da je vojaška služba dopustna do tiste točke, ko se zahteva nošnja venca.

XII

1. Še prej pa spregovorimo o samem vencu. Lovorov, ki nas ravno zanima, je posvečen Apolonu in Liberu, prvemu kot bogu orožja in drugemu kot bogu triumfov. Tako uči Klavdij, in ko omenja, da se vojaki venčajo tudi z mirto, še dodaja: "Kajti mirta je posvečena Veneri, pramateri Enejevega rodu in Marsovi ljubici, njej, ki je Rimljanka prek Ilije in prek Romula z njegovim bratom."⁽⁶⁸⁾ Vendar sam ne verjamem, da bi Venera hotela biti Rimljanka v povezavi z Marsom, saj jo preveč boli prisotnost tekmice⁽⁶⁹⁾. Venčanje vojske z oljko pa je malikovalsko čaščenje Venere, tudi boginje vojaštva, ki pa se venča z listjem tega drevesa tudi v spomin na sklenitev miru z Neptunom. V takih povezavah srečamo praznoverno rabo vojaškega venca, ki je vseskozi nečist in vseokrog seje nečistost. Nečiste pa so tudi okoliščine njegove nošnje.

3. Tu je na primer obletno izrekanje zaobljub. Kaj se ti zdi o tem? O kraju dogajanja naj povem toliko, da se obred odvija na glavnem trgu vojaškega tabora in na mestnih utrdbah. Kaj pa besedilo? "Zaobljubljamo ti, Jupiter, bika s pozlačenimi rogovi." Kakšno sporočilo imajo te besede? Nedvomno so izraz odpadništva.

4. To je malikovanje, pri katerem za nekaj zlatnikov prodamo Kristusa - kot ga je Judež za nekaj srebrnikov⁽⁷⁰⁾. Je z izrekom "Ne morete služiti Bogu in mamonu"⁽⁷¹⁾ mišljeno, naj podamo roko mamonu in odpademo od Boga? In "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega"⁽⁷²⁾ morda pomeni, naj Bogu odrečemo človeka in Cezarju izmaknemo denar?⁽⁷³⁾ Je triumfalna lovorika spletena iz listja ali iz trupel? Jo krasijo pisani trakovi ali sij grmad? Je napojena z dišečimi olji ali s solzami žena in mater? Morda so med njimi tudi žene in matere kristjanov - tudi barbari poznajo Kristusa.

5. Se ni tisti, ki nosi na glavi venec zmage, tako rekoč tudi vojskoval? Obstaja pa še ena vrsta vojaške službe, tista v cesarski straži. Imenujejo se "palačna straža", in venci, ki si jih nadevajo ob slovesnih praznovanjih, nosijo oznako "službeni". Potemtakem si vojak in služabnik nekoga drugega, in če si v službi dveh, v Božji in v Cezarjevi, potem nisi v Cezarjevi, ker si zavezan Bogu, on pa je, tako sem prepričan, tudi v vsakdanjih prilikah boljša izbira.

XIII

1. Javne slovesnosti prisojajo lovorove vence tudi vsem državljanom, državnim uradnikom pa celo zlate, in sicer tako v Atenah kot v Rimu. Še večjo priljubljenost so si pridobili etruščanski venci. To je oznaka za vence, ki vsebujejo dragulje in zlato hrastovo listje in se jih drži Jupitrova slava; državni uradniki jih v bogovskem sprevodu nosijo k togi s palmovim ornamentom⁽⁷⁴⁾. Obstajajo tudi zlati venci za uradnike v provincah, ki že zaradi številnih podob prednikov terjajo večje glave. Toda ti veš, kako se imenujejo tvoje ljudstvo in tvoji državni uradniki in tvoja kurija? Kristusova Cerkev. Njegov si od trenutka, ko se vpišeš v državljansko knjigo življenja; tam je tvoj škrlat Kristusova kri, namesto široke obrobe na togi imaš njegov križ⁽⁷⁵⁾; tam je tudi sekira, nastavljena drevesom na korenino⁽⁷⁶⁾; tam so mladike iz Jesejeve korenine⁽⁷⁷⁾. Za ovenčane javne konje pa mi ni mar. Ko je tvoj Gospod hotel vstopiti v Jeruzalem, da bi se spolnilo Sveto pismo, ni imel niti lastnega osla⁽⁷⁸⁾. "Ti bodo zaupali v svoje vozove, oni v svoje konje, mi pa v Gospodovo ime."⁽⁷⁹⁾

3. V Janezovem Razodetju se nam odsvetuje celo bivanje v Babilonu⁽⁸⁰⁾, tem bolj udeležba v njegovem razkošju. Venča se tudi ljudstvo, včasih v proslavitev cesarskih uspehov, včasih v počastitev krajevnih praznikov. Razpuščenost ne zamudi nobene priložnosti javnega veselja.

4. A ti, tujec na tem svetu in državljan nebeškega mesta Jeruzalem (saj pravi Apostol: smo državljani nebes⁽⁸¹⁾): tam imaš svoj cenzus⁽⁸²⁾, svoje faste⁽⁸³⁾, radosti tega sveta pa niso zate nične - ravnati moraš nasprotno od tega sveta. Kajti "svet se bo veselil, vi pa boste žalovali"⁽⁸⁴⁾. Kot se mi zdi, Jezus blagruje tiste, ki so žalostni, in ne tistih, ki imajo na glavah vence. Tudi pri poroki se ženin in nevesta ovenčata, in prav to je razlog, da se ne smemo poročati s pogani: če je pri njih že sam začetek poročnega obreda malikovalski, nas zlahka speljejo v malikovanje.

5. Pred sabo imaš Zakon očakov in besede Apostola, ki nam veli, naj se poročamo v Bogu⁽⁸⁵⁾. Venča se tudi suženj, ki mu je svet dal svobodo. Toda tebe je odkupil že Kristus, in sicer za visoko ceno. Kako naj svet osvobodi sužnja, ki svetu ne pripada? Kar se na prvi pogled zdi svoboda, se lahko v resnici izkaže za suženjstvo; v tem svetu je vse navidezno in nič resnično. Kajti že preden te je Kristus osvobodil, si bil prost človeka, in tudi zdaj, ko te je človek osvobodil, si Kristusov služabnik.

6. Če misliš, da je svetna svoboda kaj resničnega, in jo hočeš obeležiti tudi z vencem, si se vrnil v človeško sužnost, ki jo imaš za svobodo, in izgubil Kristusovo svobodo, ki je nisi štel za sužnost. Ostane samo še to, da se v osebi kristjana ovenča olimpijski Jupiter in nemejski Herkul in ubožček Arhemor⁽⁸⁶⁾ in nesrečnik Antinoos⁽⁸⁷⁾ in da sam postane predstava, ki mu je ni dovoljeno gledati⁽⁸⁸⁾.

7. Menim, da smo našteli vse priložnosti, pri kateri se nosi venec, in nobena ni združljiva z našo vero: vse so nam tuje, nesvete, nedovoljene, vsem smo se enkrat za vselej odpovedali že tedaj, ko smo izrekli krstno zaobljubo. Sprevod hudega duha in njegovih angelov je namreč prav to: svetni obredi, počastitve, slovesnosti, ljudska zborovanja, lažne zaobljube, sužnjevanje človeku, prazne hvalnice, sramotna slava; v vseh teh stvareh je nekaj malikovalskega, kot tudi že v samem bistvu njihovega spremljajočega okrasa: vencev.

8. Toda saj Klavdij v svojem uvodu omenja, da je v Homerjevih pesnitvah nebo ovenčano z zvezdami⁽⁸⁹⁾ - nedvomno ga je okrasil Bog, in okrasil ga je za človeka; torej Bog venča tudi samega človeka. Vendar svet z venci krasi tudi bordele in stranišča in mline in ječe in gladiatorske šole in celo amfiteatre in hirališča gladiatorjev in njihove mrtvašnice. O svetosti, častnosti in čistosti tovrstnega venčanja ne sodi po podobi enega samega pesnika, temveč po tem, kakšne so njegove oblike na najrazličnejših krajih tega sveta.

9. Jasno je, da kristjan niti vrat svojega doma ne bo onečaščal z lovorikami, če se zaveda, kolikšno število bogov je hudi duh pripel na vhode: Janus izhaja iz "vrat" (ianua), Limentin iz "praga" (limen), Forkul in Karna iz vratnih kril (fores) in tečajev (cardines); tudi pri Grkih najdemo tirejskega Apolona in antelijska božanstva.

XIV

1. Še posebej mora Kristjan pred temi malikovalskimi predmeti varovati prav svojo glavo, rekel bi lahko: varovati samega Kristusa, če velja, da je Kristus glava moža⁽⁹⁰⁾. Svobodna je kot sam Kristus, obvezana ni niti k uporabi zagrinjala in ne trpi nobene vezi. Pa tudi ženska glava, ki je k uporabi zagrinjala obvezana⁽⁹¹⁾, je s tem že zasedena in ne dopušča še drugačne vezi: saj je že ponižno podvržena svojemu lastnemu bremenu.

2. Če se zaradi angelov ne sme kazati odkrite glave⁽⁹²⁾, se tem manj sme kazati ovenčana, ker bi jih s tem lahko pohujšala. Venec na ženski glavi ni nič drugega kot zvodnik njene lastne lepote, znamenje skrajne opolzkosti, popolno zanikanje kreposti, piš zapeljivosti. Zato se ženska v skladu z Apostolovimi ne bo preveč skrbno posvečala svojemu lastnemu krašenju; umetelno izdelana pričeska lahko kaj hitro dobi videz venca.

3. Sprašujem pa te, kakšen venec je moral sprejeti On, ki je glava moža in obraz ženske, Jezus Kristus, ženin Cerkve? Kolikor vem, venec s trni in bodicami, kot podobo grehov, ki jih je porodila zemlja, to je naše meso, in ki jih je odvzela moč križa, zdržljivost, s katero je Gospodova glava otopila sleherno ost smrti. Je več kot podoba: okrutnost, prepletena z žalitvijo, sramotitvijo in onečaščenjem, je tu, oprijemljiva in resnična.

4. Boš senca, ki so jih Gospodu razmesarili in izmaličili, zdaj krasil z lovorom, mirto, oljko in kakim še imenitnejšim rastlinjem? In kot je še bolj običajno, s stocvetnimi rožami iz Midovega vrta⁽⁹³⁾ in z obema vrstama lilij in z vsakovrstnimi vijolicami, in morda tudi z dragulji in zlatom? Boš hotel tekmovati tudi s tisto krono, ki je Kristusu pripadla potem? Resnično je tudi on okusil med, vendar je še prej okusil žolč, in v nebesih so ga pozdravili kot kralja slave šele potem, ko ga je napis na križu imenoval kralja Judov; najprej ga je oče naredil malo nižjega od angelov, šele nato je bil kronan s slavo in častjo⁽⁹⁴⁾. Če se ti zdi, da mu za vse to dolguješ svojo glavo, mu jo daruj, a tako, kot je on podaril svojo za rešitev tvoje; ali pa se vsaj ne venčaj s cvetjem, če se že ne moreš s trnjem; kajti tisto, s čimer se v resnici ne moreč venčati, je cvetje.

XV

1. Ohrani Bogu njegovo imovino neoskrunjeno. Če bo hotel, jo bo ovenčal sam. Saj tudi hoče; vabi nas z besedami: "Tistemu, ki zmaga, bom dal venec življenja."⁽⁹⁵⁾ Bodi tudi ti zvest do smrti, tudi ti bojuj dober boj in kot Apostol verjemi, da ti je prihranjen venec njegove zmage⁽⁹⁶⁾. Tudi angel sprejema venec zmage in gre na belem konju naprej k zmagi⁽⁹⁷⁾, in drugi je na okrašen z lokom smaragdne mavrice⁽⁹⁸⁾. Tam sedijo tudi starci z venci na glavah⁽⁹⁹⁾, in tudi sam Sin človekov z zlatim vencem blesti nad oblakom⁽¹⁰⁰⁾.

2. Če so to podobe videnja, kakšna bo šele njihova resnična podoba? Glej jih, okusi njihov vonj!⁽¹⁰¹⁾ Čemu obsojaš svojo glavo na ceneni venček, ko ji je namenjen diadem? Nas je Jezus Kristus za svojega Očeta napravil kralje⁽¹⁰²⁾. Kaj ti bo umrljivi cvet? Imaš cvet iz Jesejeve mladike⁽¹⁰³⁾, nad katerim počiva vsa milost Svetega Duha: ta je neskvarljiv, nestrohnljiv, večen⁽¹⁰⁴⁾.

3. Dobri vojak⁽¹⁰⁵⁾ je s tem, ko si ga je izbral, napredoval v nebeški hierarhiji. Zadrevajte, njegovi soborci: ne bo vam sodil on, temveč kak Mitrov vojak⁽¹⁰⁶⁾. Ob njegovi posvetitvi, ki se odvija v kaki jami⁽¹⁰⁷⁾, najpristnejšem taboru teme, mu (kot v posmeh mučeništvu⁽¹⁰⁸⁾) na koncu meča ponudijo venec; najprej si ga namesti na glavo, potem pa si ga mora v znak zavračanja sneti (včasih si ga položi na ramo), rekoč: "Moj venec je Mitra."

4. Od tega dne na glavi ne nosi več vencev, in to je njegov prepoznavni znak, če kdaj preizkušajo njegovo zvestobo vojaški prisegi: ko odvrže venec in reče, da ga ima v svojem Bogu, je takoj prepoznan kot Mitrov vojak. Spoznajmo ukane hudega duha, ki posnema Božje stvari, da bi nas pred svojimi verniki osramotil in nas sodil.

Prevedel Marko Marinčič.

Postavil fr. Miran Špelič OFM.

Postavljeno 10. septembra 2001.