Predvsem torej, blagoslovljeni,⁽⁶⁾ ne žalite Svetega Duha,⁽⁷⁾ ki vas je spremil v ječo. Ko bi vas namreč zdaj ne bil spremil, bi tudi vas danes ne bilo tam. Zatorej si prizadevajte, da ostane tam pri vas; tako naj vas od tam povede h Gospodu. Ječa je namreč tudi hiša hudiča, kjer združuje svojo družino. Vi pa ste zato prišli v ječo, da bi ga celo v njegovi lastni hiši strli.

Zunaj ste ga namreč v boju že strli. Naj torej ne pravi: Na mojem so; preskusil jih bom z nizkotno razdraženostjo, s pobitostjo ali tudi z medsebojnimi prepiri. Zbeži naj pred vami in se skrije v svoje najglobje skrivališče, otrpel v svitu kakor uročena in od dima omamljena kača; naj nima v svojem kraljestvu toliko moči, da bi vas med seboj razdražil, marveč naj vas najde varne in oborožene s slogo, kajti mir med vami je vojna zoper njega. Ljudje, ki nimajo v Cerkvi tega miru,⁽⁸⁾ ga navadno radi prosijo od mučencev v ječi. In zato ga morate imeti in gojiti in čuvati tudi zategadelj, da ga boste lahko, če bo treba, delili tudi drugim.

2. Za vse drugo, kar še ovira duha, pa želim, da vas je spremilo samo do praga ječe, do koder so vas spremili tudi vaši sorodniki. Odtlej ste ločeni od sveta, kolikor bolj od posvetnosti in njenih skrbi! Naj vas ne prestraši beseda, da ste ločeni od sveta. Če namreč pomislimo, da je svet sam pravzaprav ječa, bomo spoznali, da ste vi iz ječe ušli, ne pa prišli v ječo. Na svetu je hujša tema, tista, ki dela srca slepa. Težje verige nadeva svet, takšne, ki vklepajo celo človeške duše. Gršo nesnago izpuhteva svet, človeško slo. In še to. Več krivcev je na svetu, namreč vesoljni človeški rod. Čaka pa ga sodba, ne prokonzulova, ampak božja. Mislite si, blagoslovljeni, da so vas iz ječe prepeljali kvečjemu v pripor. Tu je sicer tema, toda vi sami ste luč; so vezi, toda vi ste pred Bogom prosti; tam je zoprn zadah, toda vi ste prijeten vonj; pričakuje se sodnik, toda vi sami boste sodili o sodnikih.⁽⁹⁾ Tam naj žaluje, kdor vzdihuje po svetih užitkih. Kristjan pa se je že zunaj ječe odpovedal svetu, v ječi pa tudi ječi. Nič ni pomembno, kjer ste na svetu vi, ki ste zunaj sveta; in če ste izgubili nekaj življenjskih radosti, je vendar dobra kupčija, če nekaj izgubite, da dosežete večji dobiček.

Da ne govorim o plačilu, h kateremu Bog vabi mučence. Zdaj primerjajmo samo življenje med svetom in v ječi: ali ne pridobi duh v ječi več, kot meso izgubi; pa saj niti tistega, kar je prav, meso ne izgubi po skrbi Cerkve in ljubezni bratov; vrhu tega pa duh doseže, kar je veri zmeraj koristno. Ne gledaš tujih bogov; ne srečuješ njihovih podob; nisi deležen poganskih praznikov s svojo navzočnostjo; ne nadleguje te nečisti dim malikovalskih daritev; ne žali te vrišč pri igrah ali surovost, besnenje in nesramnost gledalcev; tvoje oči ne zadevajo ob kraje javne pohotnosti; prost si pohujšanja, skušnjav, slabih spominov in tudi preganjanja. Ječa nudi kristjanu, kar nudi puščava preroku. Sam Gospod je večkrat bival v samoti, da bi bolj nemoteno molil, da bi se umaknil svetu.⁽¹⁰⁾ Naposled je svoje veličastvo učencem razodel v samoti.⁽¹¹⁾ Opustimo ime ječa, recimo ji odmaknjenost! Čeprav je telo vklenjeno, čeprav je meso ujeto, duhu je vse odprto. Potuj v duhu, sprehajaj se v duhu, ne imej za cilj senčna igrišča ali dolge stebrenike, ampak tisto pot, ki drži k Bogu! Kolikorkrat boš v duhu hodil po njej, tolikokrat ne boš v ječi. Nič ne čuti noga v kitah, če je duh v nebesih. Celega človeka nosi duh in ga nese, kamor si želi: "Kjer pa je tvoje srce, tam bo tudi tvoj zaklad."⁽¹²⁾ Tam naj torej bo naše srce, kjer želimo imeti svoj zaklad.

3. Recimo zdaj, blagoslovljeni, da je ječa tudi kristjanu zoprna. Poklicani smo v vojsko živega Boga že odtlej, odkar smo odgovorili na besede prisege.⁽¹³⁾ Noben vojak ne gre na vojsko z udobnostmi in ne stopi v bojno vrsto iz spalnice, marveč iz naglo razpetih in tesnih šotorov, kjer je vse trdo, neprijetno in neudobno. Tudi v mirnem času se že z naporom in nevšečnostmi vadijo prenašati vojno, ko korakajo oboroženi, tekajo po polju, kopljejo jarke, se strnjajo v "želvo".⁽¹⁴⁾ Od potnih srag je odvisno, da se ne zmede telo in duh, ko je treba iz sence na sonce, iz sončne vročine na mraz, iz tunike v oklep, iz molka v trušč, iz miru v bojni metež. Karkoli je težkega, imejte torej, blagoslovljeni, kot za potrebno vajo v vrlinah duha in telesa. V lepo borbo pojdete. V njej bo sodnik živi Bog; vodja borbe je Sveti Duh; venec je večni; nagrada je življenje podobno angelskemu; domovinska pravica⁽¹⁵⁾ je za nebesa; slava je na vekov veke. Vaš nadzornik Jezus Kristus, ki vas je mazilil z Duhom in pripeljal na to borišče, vas je hotel pred dnevom borbe iz svobodnejšega življenja ločiti za trše ravnanje z vami, da bi se moči v vas utrdile. Kajti tudi borci žive ločeno, sami zase po strogem redu, da v miru goje svojo moč; zdržujejo se poltene naslade, slastnejših jedi, okusnejše pijače. Napenjajo se, mučijo, trudijo; kolikor bolj se pehajo in urijo, toliko bolj upajo na zmago, "in ti," pravi apostol,⁽¹⁶⁾ "da prejmejo minljiv venec". Mi pa, ki naj dosežemo večnega, imejmo ječo za vežbališče, da nas z vsakršnimi nadlogami izurjene povedejo na tekališče - pred sodbo;⁽¹⁷⁾ kajti trda vaja pomnoži moč, mehkužnost pa jo oslabi.

4. Iz Gospodovega nauka nam je znano, da je meso slabo, duh pa voljan.⁽¹⁸⁾ Nikar se torej ne izgovarjajmo, da je tudi Gospod dejal, da je meso slabo. Zategadelj je namreč poprej rekel, da je duh voljan, da bi pokazal, kaj mora biti podložno in komu, da naj namreč meso služi duhu, slabotnejše močnejšemu, da se od njega navzame tudi moči. Duh naj se z mesom pomenkuje o skupnem blagru obeh in naj ne misli več na nadloge v ječi, marveč na tekmo in borbo. Meso se morda boji silnega meča, visokega križa, (razjarjenih zverin, strašnih muk v ognju in prevejane iznajdljivosti mučitelja; duh pa naj temu postavi nasproti, da je sicer vse to njemu in mesu bridko, da so pa vendar mnogi to ravnodušno vzeli nase, dá, zaradi slovesa in slave si celo želeli, in sicer ne samo možje, ampak tudi ženske, da boste tudi ve, blagoslovljene, svojemu spolu ustregle.

Predolgo bi bilo naštevati posamezne, ki so se iz lastnega nagiba pokončali z mečem.⁽¹⁹⁾ Izmed žena mi pride na misel Lukrecija, ki se je, ko je bila posiljena, vpričo sorodnikov z nožem zabodla, da bi si pridobila slavo za svojo čistost. Mucij je svojo desnico sežgal na žrtveniku, da bi njegovo dejanje doseglo sloves. Manjše je, kar so storili modrijani: Heraklit, ki se je pomazal s kravjim blatom in se sežgal; Empedokles, ki je skočil v ogenj gore Etne; Peregrin, ki je nedavno stopil na grmado; saj so celo ženske prezirale ogenj, kot na primer Dido, da je ne bi po smrti prisrčno ljubljenega moža silili v drugi zakon; in Hasdrubalova žena, ki je, ko je Kartagina že gorela, s svojimi otroki tekla v požar rodnega mesta, da ne bi videla svojega moža, če bi Scipiona prosil milosti. Regul, rimski vojskovodja, ki so ga Kartažani ujeli, se ni hotel dati zamenjati za mnogo ujetih Kartažanov; rajši se je dal vrniti in je, stlačen v nekak zaboj ter od zunaj od vseh plati z žeblji preboden, pretrpel take muke, kakor da bi ga tolikokrat na križ pribili. Ženska je bila, ki je sama od sebe zahtevala divje zveri, dá, gade, kače, ki so strašnejše od bika in medveda. Te si je Kleopatra nastavila, da bi ne prišla sovražnikom v roke. Prav tako se je atenska hotnica uklonila rablju. Vedela je za zaroto; ko jo je dal trinog zaradi tega mučiti, ni izdala zarotnikov in si je naposled odgriznila jezik ter ga pljunila trinogu v obraz, da bi imela zavest, da ne bo mučenje nič doseglo, tudi če bi se nadaljevalo. Ni neznano, da je še danes pri Špartancih največja svečanost diamastígosis, to je bičanje. Na ta dan bičajo pred žrtvenikom plemenite mladeniče vpričo njihovih staršev in sorodnikov, ki jih spodbujajo k stanovitnost. Za čast in odličnejšo slavo bi se štelo, če bi se udarcem prej umaknilo življenje kot telo. Če sme torej zemeljska slava za plačilo človeške hvale toliko terjati od močnega telesa in duha, da prezirata meč, ogenj, križ, zveri, mučenje, lahko trdim, da je to trpljenje⁽²⁰⁾ za nebeško slavo in božje plačilo majhno.⁽²¹⁾ Ali je steklo toliko vredno kakor biser? Kdo ne bo torej za pravi biser iz srca rad toliko plačal, kolikor drugi za ponarejenega?

5. Ne bom več govoril o slavi. Vse te krute in mučne borbe je med ljudmi začela prezirati tudi že⁽²²⁾ nečimrnost in nekaka duševna bolezen. Koliko ljudi, ki lenarijo, spelje strast za orožje, da zagrabijo meč!⁽²³⁾ Dá, celo med zverine gredo iz nečimrnosti ter se zaradi ugrizov in brazgotin zde sami sebi lepši. Tudi kar se ognja tiče, so se že dali nekateri najeti, da so neko razdaljo v goreči halji tekli. Drugi so s potrpežljivimi pleči hodili med bikovkami borilcev z zvermi.⁽²⁴⁾ Tega, blagoslovljeni, ni brez vzroka Gospod dopustil na svetu, marveč zato, da bi nas zdaj spodbujal in tisti dan⁽²⁵⁾ osramotil, če bi se bali trpeti za resnico v odrešenje, kar si želijo drugi iz nečimrnosti v pogubljenje.

6. Toda pustimo te zglede stanovitnosti, ki izvira iz nečimrnosti! Obrnimo se in poglejmo človeško življenje, da nas tudi iz njega povzeti zgledi poučijo, če se je treba česa lotiti, kar človeka zadene proti njegovi volji. Kolikokrat so ob požarih ljudje živi zgoreli! Kolikokrat so zveri v svojih gozdovih in sredi mest, pobegle iz kletk, ljudi požrle! Koliko ljudi so razbojniki z mečem, sovražniki celo s križem pokončali, poprej pa jih mučili in kar se da do kraja zasramovali! Vsakdo utegne tudi zaradi človeka trpeti, ker se obotavlja trpeti zaradi Boga. Zato so nam vsaj sedanji časi dokaz, kako številne in kakšne osebnosti zaradi človeka doleti konec, kakršnega bi spričo njihovega rojstva, njihovega dostojanstva in njihove telesne moči ne pričakovali, bodisi da jih konča on sam, če so zoper njega nastopili, ali da jih pokončajo njegovi nasprotniki, če so stali na njegovi strani.⁽²⁶⁾

Prevedla Franc Ksaver Lukman in Franc Omerza.