Pismo Flavijanu
Tomus ad Flavianum
Za PDF verzijo klikni tukaj.
Povezava na članek o kristologiji na koncilih.
Leon dragemu bratu Flavijanu.
1. Ko sem prebral tvoje ljubeznivo pismo, ki me je začudilo, ker je bilo tako pozno, in ko sem pregledal zapisnik škofovskega posveta, sem končno spoznal, kakšno pohujšanje proti pravi veri se je porodilo pri vas. To, kar je bilo prej videti skrito, mi je zdaj popolnoma jasno. S tem se je Evtih, ki se je zdel častitiljiv zaradi duhovništva, pokazal kot zelo nespameten in zelo nevešč, tako da tudi zanj velja preroška beseda: »Ni hotel razumeti, da bi prav ravnal; na svojem ležišču je razmišljal o pregrehi« (Ps 36,4-5). Kaj pa je bolj grešnega kot nesveto misliti in ne verjeti modrejšim in bolj učenim? Toda v to nespamet zapadejo tisti, ki se takrat, ko jih pri razumevanju resnice ovira kakšna nejasnost, ne zatekajo k preroškemu glasu ne k apostolskim pismom niti k evangeljski avtoriteti, ampak k samemu sebi. Tako postanejo učitelji zmote, ker niso bili učenci resnice. Kakšno znanje si je pridobil iz Stare in Nove zaveze tisti, ki ni doumel niti začetka veroizpovedi? In to, kar po vsem svetu izrekajo novokrščenci, srce tega starca ne razume.1
2. Ker torej ni vedel, kaj mora misliti o učlovečenju božje Besede, in ker se ni hotel truditi, da bi zaslužil luč razumevanja v obsežnih svetih pismih, naj bi z vestnim poslušanjem sprejel vsaj tisto običajno in nesporno izpoved vere, «da veruje v Boga vsemogočnega in v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je rojen iz Svetega Duha in Device Marije.« Ti trije stavki porušijo nakane skoraj vseh krivovercev. Ko namreč verujemo, da je Bog vsemogočen in Oče, priznavamo, da je njegov Sin sovečen in da se v ničemer ne razlikuje od Očeta, ker je Bog od Boga, vsemogočen od vsemogočnega, iz večnega je rojen sovečni in ne kasnejši v času; ni nižji v moči, ni drugačen v slavi, ni deljen v bistvu.2 Isti večni edinorojenec večnega Očeta se je rodil iz Svetega Duha in Device Marije. To rojstvo v času onega večnega in božanskega rojstva v ničemer ni zmanjšalo, v ničemer mu kaj dodalo, temveč se je popolnoma usmerilo na ozdravljenje prevaranega človeka, da bi premagalo smrt in s svojo močjo uničilo hudobnega duha, ki je imel oblast smrti. Ne bi namreč mogli premagati začetnika greha in smrti, ko ne bi privzel naše narave in je naredil za svojo on, ki ga greh ni mogel omadeževati ne smrt zadržati. Spočet je bil torej od Svetega Duha v telesu matere device, ki ga je rodila in pri tem ohranila devištvo, kakor ga je ohranila pri spočetju.
Toda če iz tega najčistejšega studenca krščanske vere ni mogel zajemati jasnega spoznanja, ker je blesk očitne resnice zatemnjeval s sebi lastno zaslepljenostjo, bi se vsaj podvrgel evangeljskemu nauku. Matej namreč pravi: »Rodovnik Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina«(Mt 1,1). Iskal naj bi tudi nauk apostolskega oznanjevanja. Ko bi bral v Pismu Rimljanom: »Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, odbran za oznanjevanje božjega evangelija, ki ga je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih knjigah, torej za evangelij o njegovem Sinu, ki se je po telesu rodil iz Davidovega rodu« (Rim 1,1-3), bi se moral s pobožno skrbnostjo obrnti na preroške spise.
In ko bi našel božjo obljubo Abrahamu, ko pravi: »Blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi« (1 Mz 22,18), in da ne bi dvomil, kateri zarod je to, bi moral slediti apostolu, ko pravi: »Obljube so bile izrečene Abrahamu in njegovemu zarodu. Sveto pismo ne pravi "in zarodom", kakor če bi šlo za mnoge, ampak "in tvojemu zarodu" tako, da gre za enega, in ta je Kristus« (Gal 3,16).
Z notranjim sluhom bi dojel Izaijevo oznanjevanje, ko pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel« (Iz 7,14), kar pomeni "Bog z nami". Zvesto bi prebral besede istega preroka: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan, oblast je na njegovih ramah. Imenuje se: čudoviti, Svetovalec, Močni Bog, Knez miru, Oče prihodnjega veka« (prim. Iz 9,5-6).
Tako ne bi v prazno govoril, da se je Beseda tako učlovečila, da je imel on, ki je izšel iz materinega telesa obliko človeka, ne pa resničnega telesa, kot je bilo materino.3 Je morda zato menil, da naš Gospod Jezus Kristus ni naše narave, ker je angel blaženi Mariji vedno devici rekel: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi otrok, ki bo rojen, svet, in se bo imenoval Božji Sin« (Lk 1,35), kakor da bi zato, ker je bilo deviško spočetje božje delo, telo spočetega ne bilo iz narave nje, ki ga je spočela.
Toda tega enkratno čudovitega in čudovito enkratnega rojstva ne smemo razumeti, kakor da je zaradi novosti stvarjenja bilo odstranjeno to, kar je značilno za (človeški) rod.
Rodovitnost je sicer Devici podelil Sveti Duh, resničnost telesa pa je bila vzeta iz telesa; saj si je Modrost sezidala hišo (Prg 9,1): »Beseda je človek postala in se naselila med nami« (Jn 1,14), in to v tistem mesu, ki ga je privzel iz človeka in ga z duhom razumnega življenja oživil.
3. Ker je torej ohranjena lastnost ene in druge narave in substance ter se zlivata v eno osebo,4 je veličastvo privzelo ponižnost, moč šibkost, večnost umrljivost; in da bi odplačal dolg našega stanja, se je nedotakljiva narava združila s trpljivo, da bi skladno z našimi zdravili eden in isti srednik med Bogom in ljudmi (1 Tim 2,5), človek Jezus Kristus po eni strani mogel umreti, in po drugi ne mogel umreti.
V celotni in popolni naravi pravega človeka se je zatorej rodil pravi Bog, ves v svojem, ves v našem. Naše pa pravimo temu, kar je stvarnik v nas od začetka ustvaril in česar se je lotil obnoviti. Kajti o tistem, kar je zapeljivec podtaknil in prevarani človek sprejel, ni bilo niti sledu v Odrešeniku. Ker se je podvrgel občestvu človeških slabosti, zato še ni bil sodeležen naših grehov. Privzel si je podobo sužnja brez madeža greha; človeško je povišal, božjega ni zmanjšal. To izničenje namreč, s katerim se je nevidni pokazal kot vidni in je stvarnik ter Gospod vseh stvari hotel biti eden od smrtnikov, je bilo vzgib usmiljenja in ne pomanjkanje moči.
Zatorej je on, ki je v podobi Boga in ki je naredil človeka, v podobi sužnja postal človek. Brez umanjkanja namreč ohranja svojo značilnost ena in druga narava. In kakor božja podoba ni odstranila podobe sužnja, tako tudi podoba sužnja ni zmanjšala podobe Boga. Kajti hudi duh se je hvalil, da človeku po njegovi zaslugi primanjkuje božjih darov in da je, prikrajšan za dar nesmrtnosti, podvržen kruti sodbi smrti, tako da je našel v svoji nesreči nekakšno tolažbo. Tudi Bog je, ker je pravičnost zahtevala povračilo, spremenil svoj odnos do človeka, ki ga je bil ustvaril v toliki časti. Zato je bil potreben skrivni odrešenjski sklep, da je nespremenljivi Bog, čigar volja ne more biti brez dobrotljivosti, izvršil prvoten namen svoje naklonjenosti do nas v skriti skrivnosti, da bi človek, priveden pred obsodbo zaradi prevejanosti hudobčeve pregrehe, ne preminil proti božjemu sklepu.
4. V nižine tega sveta torej prihaja Božji Sin, ko sestopa z nebeškega prestola in ne odstopa od očetove slave; rojen je v novem redu in z novim rojstvom. V novem redu, ker je po svojih lastnostih nevidni postal viden v naših; nedojemljivi je hotel biti dojet; on, ki je pred vsemi časi, je začel bivati v času; gospodar vesoljstva si je privzel podobo sužnja, ko je prikril neizmernost svojega veličastva; netrpljivemu Bogu ni bilo za malo, da je postal trpljiv človek in da je se neumrljivi podvrgel zakonom smrti. Rodil se je z novim rojstvom, ker neomadeževano devištvo ni poznalo poželenja, a je priskrbelo snov za meso.
Iz matere je Gospod privzel naravo, ne pa krivde; in v Gospodu Jezusu Kristusu, ki se je rodil iz deviškega telesa, narava ni tuja naši zato, ker je njegovo rojstvo čudežno.
On, ki je pravi Bog, je tudi pravi človek; v tem zedinjenju ni laži, ko se soočata nizkost človeka in veličina božanstva. Vsaka podoba namreč v občestvu z drugo opravlja, kar ji je lastno, in sicer: Beseda deluje, kar je lastno Besedi, in meso opravlja, kar je lastno mesu. Eno se blešči od čudežev, drugo podlega krivicam. In kakor se Beseda ne odmakne od Očetove slave, tako meso5 ne zapusti narave našega rodu.
Pogosto moramo reči, da je eden in isti resnični Božji Sin in resnični Sin človekov. Bog je v skladu z besedami: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bil Beseda« (Jn 1,1); in človek v skladu z besedami: »In Beseda je človek postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Bog v skladu z besedami: »Vse je po njej nastalo in nič ni brez nje nastalo.« (Jn 1,2 3); človek v skladu z besedami: »... rojen iz žene, podrejen postavi« (Gal 4,4).
Rojstvo mesa pokaže človeško naravo; deviško rojstvo pa kaže na božjo moč. Malčkovo otroštvo kaže ponižna zibka; veličino najvišjega oznanjajo angelski glasovi. On, ki ga Herod brezbožno skuša pobiti, je podoben ljudem od njihovem začetku; toda Gospod vseh je on, ki ga Modri z veseljem ponižno častijo. In ko pride h krstu svojega predhodnika Janeza, je zadonel Očetov glas iz nebes, da ne bi ostalo skrito, kako tančica mesa prekriva božanstvo, in rekel: »To je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel« (Mt 3,17). Njemu, ki ga kot človeka hudič prekanjeno skuša, so kot Bogu v pomoč in službo angeli. Biti lačen, žejen, utrujen in zaspan je očitno človeško. Toda nasititi tisoče ljudi s petimi hlebi; Samarijanki dati žive vode, katere že požirek stori, da tisti, ki jo pije, ne bo več žejen; hoditi po morski gladini, ne da bi se stopala udirala; in v grozeči nevihti pomiriti divjanje valov, je gotovo božansko. Kakor torej, če preskočim mnogo drugega, ne pripada isti naravi objokovati, prevzet od ginjenosti, prijateljevo smrt in istega, ko je odvaljena peza štiridnevnega pokopa, oživljenega prebuditi z ukazom besede; ali pa viseti na križu in storiti, da vztrepetajo elementi, ko se luč spremeni v temo; ali biti pribit z žeblji in razbojniku odpreti nebeška vrata; tako tudi ne pripada isti naravi reči: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30) in reči: »Oče je večji od mene« (Jn 14,28).6 čeprav je v Gospodu Jezusu Kristusu ena oseba Boga in človeka, je vendar drug izvor skupne žalitve obojega, drug izvor skupne slave. Iz našega mu izvira človeškost, ki je manjša od Očeta; od Očeta ima božanstvo, ki je enako Očetu.
5. Zaradi te edinosti osebe, ki jo je treba razumeti v obeh naravah, beremo, da je Sin človekov sestopil z neba, ko je Božji Sin iz Device, iz katere se je rodil, privzel meso. Prav tako rečemo, da je bil Božji Sin križan in pokopan, ko je vse to pretrpel ne v samem božanstvu, po katerem je Edinorojenec sovečen in enega bistva z Očetom, ampak v šibkosti človeške narave.7
Zato tudi vsi priznavamo v veroizpovedi, da je bil Božji Sin križan in pokopan, v skladi z apostolovimi besedami: »Zakaj ko bi bili spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali« (1 Kor 2,8). Ko je sam naš Gospod in Odrešenik z vprašanji poučeval vero svojih učencev, je rekel: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem jaz,8 Sin človekov?« (Mt 16,13). Ko so mu oni navedli različne odgovore drugih, je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,14) Jaz, ki sem Sin človekov in ki me vidite v podobi sužnja in v resničnem mesu, kdo pravite, da sem? Tedaj je Peter po božjem navdihu in v korist vseh ljudstev rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Ni ga brez razloga Gospod blagroval in ni brez razloga dobil trdnost imena in moči od prve skale on, ki je po Očetovem razodetju njega priznal za božjega Sina in Kristusa; samo eno od tega brez drugega namreč ne bi koristilo odrešenju; enako nevarno je bilo verovati, da je Gospod Jezus Kristus bodisi samo Bog brez človeka, bodisi samo človek brez Boga.
Po Gospodovem vstajenju (ki je bilo vstajenje resničnega telesa, ker ni eden bil križan in umrl, drug pa vstal), kaj se je godilo v dobi štiridesetih dni, kot to, da se je celovitost naše vere čistila vsake temine? Pogovarjal se je s svojimi učenci, bival z njimi in jedel, se dal dotikati radovednosti in natačnosti njih, ki so jih vklepali dvomi; zato je tudi vstopal k učencem pri zaprtih vratih in jim dal z dihom Svetega Duha; ko jim je dal luč razumevanja, jim je razlagal skrivnostna mesta Svetega pisma; in znova jim je pokazal ranjeno stran, luknje od žebljev in vsa znamenja nedavnega trpljenja in rekel: »Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz« (Lk 24,39), da bi spoznali, kako ostajajo v njem ločene lastnosti božje in lastnosti človeške narave. Vedeli naj bi, da Beseda ni isto kot meso, zato da priznali, da je Beseda in meso en Božji Sin.
O tej skrivnosti vere je treba reči, da je povsem tuja Evtihu, ki ni prepoznal naše narave v božjem Edinorojencu niti po ponižanju umrljivosti niti po slavi vstajenja. Niti se ni prestrašil apostolovih besed, ko pravi: »Vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v telesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa odvezuje, pa ni od Boga. To je duh antikrista« (1 Jn 4,2-3). Kaj pomeni odvezati Jezusa, če ne to, da ločiti od njega človeško naravo in zakrament, ki smo edino po njem bili rešeni, izprazniti z nesramnimi izmišljotinami? Saj mora biti čisto v temi glede narave Kristusovega telesa, da celo v njegovem trpljenju nespametuje z isto zaslepljenostjo. Kajti če Gospodovega križa nima za namišljenega in ne dvomi, da si je resnično trpljenje za odrešenje sveta naložil on, v čigar smrt veruje, naj prizna tudi meso; naj ne zanika človeka našega telesa, za katerega prizna, da je trpljiv, kajti zanikanje pravega mesa je tudi zanikanje telesnega trpljenja.
Če se je torej oklenil krščanske vere in svojih ušes ni odvrnil od evangeljskega oznanila, naj sprevidi, katera narava je prebodena z žeblji visela na križu; in ker je vojakova sulica odprla stran križanega, naj spozna, od kod sta pritekli kri in voda, da je bila Cerkev oblita s kopeljo in pijačo. Posluša naj tudi blaženega apostola Petra, ki oznanja, da posvečevanje Duha pride s kropljenjem z njegovo krvjo. (cf. 1 Pt 1,2). In naj ne prebira le površno besede istega apostola, ko pravi: »Saj veste, da vas iz vašega brezplodnega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak predragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta« (1 Pt 1,18-9). Tudi pričevanju blaženega apostola Janeza naj se ne upira, ko pravi: »Kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha« (1 Jn 1,7). In znova: »Zmaga, ki premaga svet, je naša vera« (1 Jn 5,4). Pa tudi: »Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin! Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo. Ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, Duh pa je resnica. Trije namreč pričujejo: Duh in voda in kri. Ti trije pričujejo popolnoma isto.« (1 Jn 5,5-7). Namreč duh posvečevanja, kri odrešenja in krstna voda; te tri stvari so eno in ostajajo ločene med seboj; in nobeno od njih se ne loči od medsebojne povezanosti, kajti katoliška Cerkev živi v tej veri, v njej napreduje, v veri, da v Jezusu Kristusu ni človeškosti brez pravega božanstva niti božanstva brez prave človeškosti.
6. Ko pa je Evtih odgovoril na vaše vprašanje med preiskavo in rekel: »Priznam, da je bil naš Gospod iz dveh narav, preden sta se združili; po združitvi pa priznam eno naravo,« se čudim, da njegovega tako nesmiselnega in tako sprevrženega priznanja sodniki niste zavrnili z nobeno grajo. In ta neizmerno nespametni in bogokletni govor je bil tako preslišan, kot da bi ne bilo ničesar, kar bi zbodlo ušesa, ko pa je vendar tako brezbožno misliti, da je edinorojeni Božji Sin pred učlovečenjem bil iz dveh narav - kako bogokletno - potem pa, ko je Beseda človek postala (Jn 1,14), trditi, da je bila v njem ena narava.
Da ne bi Evtih menil, da je ta trditev pravilna ali sprejemljiva, ker je ni zavrnila nobena vaša obsodba, opominjamo tvojo skrbnost in marljivost, dragi brat, da se očisti nespamet tega neveščega človeka tudi od tega njegovega kužnega pojmovanja, če bi po navdihu božjega usmiljenja zadeva prišla do zadoščenja.
On pa je, kot je razvidno iz zapisnika, pohvalno začel že odstopati od svojega prepričanja, ko ga je vaša sodba prisilila k priznanju, da je rekel, česar prej ni rekel, in je končal v veri, ki je prej ni poznal. Toda ko ni hotel izkazati soglasja s tem, da bi obsodil brezbožni nauk, je vaše bratstvo spoznalo, da ostaja v svojem verolomju in da je vreden sprejeti obsodilno razsodbo. Če mu bo iskreno in njemu v prid žal in če bo čeprav pozno spoznal, da je škofovska oblast upravičeno delovala, ali če bo za popolno zadoščenje vse, kar je napačno mislil, z lastno izjavo in podpisom v vaši navzočnosti obsodil, ne bo kaj očitati usmiljenju do poboljšanega, naj bo še tolikšno. Saj naš Gospod, pravi in dobri pastir, ki »dá svoje življenje za ovce« (Jn 10,11) in ki prihaja človeške duše rešit in ne pogubljat, hoče, naj bomo posnemalci njegove pobožnosti, tako da grešnike prisili s pravičnostjo, spreobrnjenih pa z milostjo ne odvrača. Tako je končno torej vera zelo plodovito branjena, ko krivi nauk obsodijo celo njegovi privrženci.
Da bi se vsa zadeva zvesto izvršila, smo poslali naša brata, škofa Julija in duhovnika Renata od sv. Klemena, pa tudi svojega sina diakona Hilarija, da nas bodo zastopali. Njim smo pridružili našega notarja Dulcicija, katerega vero smo preskusili; zaupamo, da bo po božji pomoči on, ki je zablodil, rešen, ko bo obsodil svoje zmotno mišljenje. Bog naj te ohrani zdravega, dragi brat.
Dano na junijske ide, ko sta bila konzula preslavna moža, Asturij in Protogenes.
Postavljeno 5.1.2004. Popravljeno 20.10.2006.
Iz: Tretji dan 9-10/2001.
Opombe: