UVAJANJE V KRŠČANSTVO



POVABILO monsignorja Berrarja, vaša prijetna družba in vaša zvestoba so omogočili, da smo se spet zbrali in da bomo skupaj zbirali bogastvo iz naše krščanske dediščine. To so kopičili v stoletjih bujne rasti, gorečnosti in ustvarjalnosti možje iz mesa in krvi, geniji in svetniki.

V prejšnjem sklopu smo nanizali teme, ki so posebej značilne za posamezne pisatelje. V nadaljnjih poglavjih pa se mi zdi bolje povezati pet razmišljanj okrog ene same téme. Vsakič si bomo vzeli enega od očetov za vodnika. Vseh pet predstavitev bo posvečenih uvajanju v krščanske skrivnosti, ki poteka prek bistvenih zakramentov: krsta, birme in evharistije. To uvajanje so Stari imenovali mistagogija.

Beseda mistagogija prihaja iz grščine in pomeni uvajati v krščansko skrivnost, omogočati vstop vanjo, omogočiti, da v njej človek zadiha, v njej zaživi in pridobi polno postavo odraslega vernika.

V antiki so poučevali resnice vere, kakor bomo videli, ves post. To so imenovali katehezo; to besedo smo nedavno spet odkrili. Potem so razlagali zakramente, ki naredijo človeka kristjana in gradijo Cerkev: krst, birmo in evharistijo. Simbolika dejanj in obredov: vode, olja, lomljenega kruha, vina naj bi pomagala odkriti resničnost, ki je očem nevidna in ki je razkrita veri: krščansko skrivnost.

Ta znamenja so tudi naša. Ponavljamo jih. Na nas se obračajo z isto govorico. Omogočajo nam prodreti v zaprti božji vrt, v skrivnost, ki vanjo verujemo. Zlasti evharistija, zakrament našega krščanskega bivanja, tako domača in vedno tako nova, nam nenehno razkriva skrivnost podarjene nežne ljubezni, božje agape (nežnosti). Samo od nas je odvisno, če jo bomo v polnosti sprejeli.



Postavljeno 11.11.2008.