UVOD

Krščanstvo je zgodovina. V svojih izročilih ohranja zavest Cerkve in spomin na vsa njena nakopičena izkustva. V vseh mogočih okoliščinah so kristjani ohranili nedotaknjen in živ zaklad vere. Ta pa, po besedah Ireneja Lyonskega, kakor dragocena dišava ovija s svojim vonjem vso hišo Cerkve.

Dandanes, ko nove misli kalijo kot gobe po dežju, čutimo potrebo po tem, da bi vprašali pričevalce vere iz časov, ko je bila ta nabita z življenjem, Očete, ki so kovali dušo Cerkve. Najprej so bili poslušalci, potem sinovi vere. Končno so postali Očetje. Očetje pa so tisti, ki posredujejo življenje, in to v taki meri, v kakršni so pač sami bili deležni skrivnosti Cerkve. V vsakdanjost svojega življenja so prepisali tisto sporočilo, ki so ga nekega dne zaznali in sprejeli.

Ne vračamo se k njim iz nekakšnega domotožja po preteklosti, kakor so to počeli romantiki. Tudi ne zato, ker bi v sebi začutili poklic starinoslovca; pač pa zato, ker nas povezuje ista vera, ker smo člani iste karavane, ker iščemo isto veselje, ker nas vodi isto upanje.

Oziramo se nazaj, da bi korakali naprej. Če hočemo videti daleč, pravi Irenej, moramo vprašati za izročilo apostolov. Samo poznavanje Očetov, te modrosti vekov in izkustva zgodovine, lahko oblikuje dušo, duha in teologijo pravih sinov.

Prav zato, je nedavno zapisal pater de Lubac, je v naši zahodni kulturi vselej, kadar je krščanska prenova zacvetela tako v redu misli kot v življenjskem redu (kajti oba reda sta vedno med seboj povezana), je zacvetela v znamenju Očetov. Nihče ne more biti pristen teolog, če ni ukoreninjen v očetih. Sodobnost očetov je sodobnost, ki oplaja.

Na očete se ne obračamo zato, da bi dobili že izdelane rešitve ali celo recepte, temveč zato, ker je bila vera zanje hkrati drama in nauk, razmišljanje in izkustvo. Njihovo iskanje je naše iskanje in njihovo odkritje lahko razsvetli tudi nas; je namreč odgovor na edino vprašanje in od njega je odvisen naš padec ali vzpon, smrt ali vstajenje.

Skozi ves ta sklop razmišljanj bomo torej spraševali Cerkev, ki je stara komaj šestnajst ali dvajset let, Ignacijevo in Irenejevo. To je čas odraščanja in jasnih juter, čas, ki nosi mladost v svojih očeh. Videli bomo, kako je rasla, dozorevala, se v naslednjih stoletjih poglabljala, ko se je soočala z novimi problemi; Origen, Gregorij iz Nise, Avguštin; Vzhod in Zahod, še združena, enotna in hkrati različna; nadaljevanje in razvoj.

Vse to je izoblikovalo naš Zahod. Lotevamo se torej romanja k svojim izvirom.

* * *

Znamenje časov: leta 1980 je msgr. Berrar, predstojnik pri Notre-Dame v Parizu, sodil, da bi bilo primerno pod oboki te čudovite katedrale oživiti očete, ki so gradili Cerkev z živimi kamni. Dve leti je sodobnost Očetov zbirala pri Notre-Dame pozorne in lačne množice.

Temu občinstvu sem posredoval dve seriji predavanj. V prvi sem vsakič predstavil po eno izmed najbolj znamenitih osebnosti in po en vedno sodoben vidik njihovega nauka: Ignacija Antiohijskega in junaštvo mučeništva, Avguština iz Hipona in "dve ljubezni, ki sta zgradili dve mesti".

Tudi v drugem krogu predavanj, leta 1981, sem vzel za voditelje Očete in sem razvijal uvajanje v krščansko skrivnost prvih stoletij. Sledili smo stopinjam katehumenov od spreobrnjenja do občestva v božji ljubezni.

V antiki je bil poučevanju verskih resnic, kakor bomo videli, posvečen ves post. In to so označevali z besedo kateheza, z besedo, ki smo jo nedavno spet odkrili. Potem so razlagali zakramente, ki porajajo kristjana in Cerkev: krst, birmo in evharistijo. Simbolični pomen snovi, dejanj in obredov: vode, olja, lomljenja kruha, vina, je moral razodeti resničnost, ki je očem nevidna, veri pa odstrta: krščansko skrivnost.

Ta znamenja pripadajo tudi nam, ponavljamo jih. Nudijo nam isto govorico. Omogočajo nam, da prodremo v zaprti božji vrt, v skrivnost našega verovanja. Predvsem evharistija, zakrament našega krščanskega bivanja, tako domača in vedno tako nova, neizčrpna, nam nenehno odgrinja skrivnost ponujene ljubezni, božje agape. Samo od nas je odvisno, ali jo bomo v polnosti sprejeli.

Postavljeno 11.11.2008.