TERTULIJAN

Spreobrnjenje ali kako biti kristjan

NAJPREJ bo naš vodnik veliki Afričan, Tertulijan. Zakaj nas spominja na Léona Bloya in na Bernanosa? Morebiti zato, ker je tako podoben duhovniku Menou-Segraisu, ki ga srečamo »Pod Satanovim soncem«, samo da je še bolj genialen? Zakaj ni nobenemu založniku prišlo na misel, da bi zaprosil Bernanosa, naj nam naredi portret tega nenavadnega afriškega duhovnika? Kako bi pisatelj zagrabil vso tragičnost tega človeka, čeprav mu ne bi sledil vse do konca njegovega popotovanja!

Na vsak način je Tertulijan prvi latinski teolog in izredna književna in teološka osebnost. Krščanski Zahod, sicer z enostoletno zamudo za grškim svetom, z njim stopa na oder, in to v vsem sijaju. Že na pragu latinski Zahod ustvari genija.

Popolnoma nepričakovano Afrika, in ne Italija, porodi prvega latinskega očeta. Njegova latinščina je res sui generis. Čeprav si je Tertulijan pridobil svojo književno in pravno izobrazbo iz rimske kulture in čeprav je nekajkrat bival v večnem mestu, je vendarle sin Afrike, dežele, ki so jo Rimljani kolonizirali, ne pa osvojili. Visoka in neodvisna Kartagina resda sprejema, razdaja se pa ne.

Sicer začne Tertulijan pisati v grščini; je namreč povsem dvojezičen. Želja po učinkovitosti pa tega moža dejanj pripravi, da se odloči za latinščino. Veliko mu je do tega, da njegovi udarci zadenejo, da njegovi pamfleti zbodejo.

Kartažanski duhovnik ne uporablja latinščine kot pisci dobe propada, ki posnemajo, namesto da bi ustvarjali. Nasprotno, on je kovač besede, ki trpinči in tare Ciceronov jezik, ga obogati z novimi izrazi in skovankami. Hope je leta 1932 naštel 982 besed, ki jih je skoval Tertulijan. Razbije zapleteno latinsko stavčno zgradbo in jo nadomesti z odsekanimi in opotekajočimi se stavki, ki so zasopli od trzanja in strasti. Vsaka beseda nosi svojo misel. Natančnost brez popuščanja. Lepota brez okraskov, a vedno z bleskom. Tertulijan je izumil afriški barok!

Vsi poznajo zaključek, tako imenovano peroracijo njegovega Zagovora: Kar dajte, dobri oblastniki, ljudstvo vas bo imelo še za boljše, če jim boste žrtvovali kristjane. Mučite, trpinčite, obsojajte, mrtvite nas! Vaša krivičnost je namreč dokaz za našo nedolžnost! Zato Bog trpi, da mi trpimo. In tudi če je vaša krutost še tako izbrana, ne koristi nič: samo ljudi privablja v našo skupnost. Kadarkoli naš požanjete, postanemo številnejši: kri kristjanov je seme... (Zagovor 50,12-13)

Bolj kot kjerkoli velja tukaj, da sta slog in človek eno. Ta centurionov, stotnikov sin je polatinjen, ne pa romaniziran. Nikoli ni pozabil, da Rimljani vojakom iz prekmorskih dežel ne dajo napredovati z nižjih činov. In to je nedvomno ponižalo ponosnega Afričana, hkrati pa mu je dalo smisel za red in disciplino, za strogost, ki je šla vse do grobosti in nepopustljivosti.

Kdo je zmogel izzvati spreobrnjenje tega sijajnega kartažanskega odvetnika in pravnika? O tem najdemo presenetljivo zaupno sporočilo v Zagovoru: Sprva, prizna, smo se temu smejali (18,4). Morda se je to zgodilo v študentski družbi, kjer je krožilo najbolj nemogoče obrekovanje: umor otrok, skrivna in torej razuzdana zborovanja.

Leta 180 je Tertulijan kot študent ali kot pravnik lahko prisostvoval prvemu velikemu afriškemu procesu v Kartagini, ko je bilo pred sodišče privedenih dvanajst kristjanov, skromnih vaščanov iz trga Skili. Obsodili so jih in vse usmrtili. Dokumenti o postopku, prvo latinsko krščansko besedilo, se je ohranilo do danes. Dokument, ki priča o plemenitem poreklu afriške Cerkve.

Ko je dvanajst vernikov slišalo za razsodbo, so enoglasno odgovorili:

Deo gratias. Bogu hvala. Njihovo mučeništvo se zaključi kot bogoslužje in bogoslužje se dopolni v mučeništvu.

To je moral biti eden od neizbrisnih spominov, junaštvo brez nadutosti, ki človeka prešine z nepozabnim srhom. Ti preprosti ljudje, obsojeni zločinov, zlasti tega, da se imenujejo kristjani, so znali plemenito umreti.

Junaštvo kristjanov je vznemirjalo mladega pravnika. Bil je po naravi radoveden. Začel je raziskovati. Preučeval je sveto pismo, šel je v shodnico, približal se je krščanskim skupnostim, da bi videl, kako živijo. Srečal je može in žene, ki so popolnoma zavračali poganski način življenja. Krščanska etika in junaštvo sta naredila na Tertulijana močan vtis. To pove v pismu prokonzulu Skapulu:

Vpričo tolikšne potrpežljivosti vsakdo čuti, kot da bi ga prevzela bojazen, in hoče z vsem srcem priti stvarem do dna: brž ko pa spozna resnico, se je oklene (Skapulu 5).

Ta evangeljski komandant ni nagnjen k zaupnim besedam; vendar pa v svojem Zagovoru izda, kakšen pretres je bil zanj pogled na kartažansko skupnost, ki sta jo prevevala junaštvo in svetost. Pred njegovimi očmi, na dosegu njegove roke, v mestu, kjer se kar iskri od užitkov in naslad, se razcveta skupnost mož in žena, za katere bogastvo enih ne povzroča zavisti pri drugih, ampak jih vodi k delitvi dobrin v korist najmanjših, najbolj ubogih; skupnost, kjer ubogi niso predmet zasmeha, ampak osebe, deležne skrbi, saj jih negujejo kot dojenčke vere - izraz je Tertulijanov - in jih z vso nežnostjo podpirajo.

Iz opisa skupnosti, ki ga je kartažanski polemik razbobnal po poganskem svetu, odsevata drhtenje in začudenje. Ni mogoče skriti pretresa, ki ga je Tertulijan občutil in ki ga je nekega dne nagnil k spreobrnjenju. Odločil se je, da stavi na Kristusa in se postavi na njegovo stran. Ni šlo za metafizično tesnobo niti za potešitev nemira srca, pač pa za sporočilo, ki izziva k dejanju, za vero, ki je eno telo z življenjem.

Evangelij je mlademu spreobrnjencu prinašal prej postavo kot svobodo, prej vojno kakor mir. Sam od sebe vstopi v Kristusovo vojsko in svojo vero rade volje izraža v vojaškem besednjaku. Svojo dejavnost označi kot sacramentum, zakrament, to je nekakšno prisego, ki jo rekrut poda svojemu poveljniku. Za Tertulijana je kristjan človek, ki stopi v vojsko, ki je mobiliziran.

Tertulijan ni lahka oseba ne za skupnost ne za rimske oblasti. Bratje občudujejo njegovo nadarjenost. Blesti, a ne ogreje. Nihče ga ne zaprosi, da bi vodil skupnost. Gverilci so slabi generali. Tertulijan je iz rodu gusarjev in ne upravnikov. Kot vojak ima raje spopad kot udobno pisarno.

Ta kartažanski duhovnik nevihtnega obraza je v razburkanidobi šel v Rim črpat iz virov govorništva in prava, vendar je ohranil od afriške zemlje njeno bogastvo in nezmernost. Ta mož žvepla in apokalipse je tako velik, da se ga ni mogoče dotakniti. Noben konzul si ni upal imeti opravka z njim.

Kartažanski duhovnik je poročen; mrk in ljubosumen mož je. V razpravi Svoji ženi (Ad uxorem) ji prepove, da bi po njegovi smrti sklenila nov zakon. Nekoristna skrb, ki pa veliko pove o možu. Kakšna škoda, da nam ona ni zapustila svojega dnevnika! Z zlatom bi ga odtehtali.

V letih, ko možje pridejo k pameti in se poredijo, se Tertulijan zakrkne, postane še bolj grčav in do skrajnosti nepopustljiv. Mož, ki se je boril proti krivovercem, se je kasneje pridružil ločini vidcev. Pozablja, da je nekoč ozmerjal Markiona: Kdo ti je dal pravico sekati v mojem gozdu? Jaz sem lastnik, jaz imam v roki pristne listine o lastništvu. Jaz sem dedič apostolov! (Zadržek krivovercev 37,3).

Dedič apostolov pa je izdal njihovo sporočilo in se oklenil novega prerokovanja, ki napoveduje novo razlitje Duha in skorajšnji prihod božjega kraljestva. Pristaši tega gibanja se imenujejo montanisti po Montanu, razsvetljencu iz Frigije. Kasneje so si privzeli ime tertulijanci. Tertulijana so preživeli in životarili vse do časov Avguština, ki je privedel v hlev še zadnje izgubljene ovce (Krivoverstva 86).

Padec tega hrasta je s svojim truščem napolnil vso zgodovino Cerkve. Hieronim, ki se ne boji vonja po žveplu in ki zmore nekaj naklonjenosti do tega gverilca, ga pohvali: Kakšna izobrazba, kako oster um! (Pismo 70,5). Vincenc Lerinški pa ga imenuje latinski Origen, zraven pa obžaluje, ker se je izgubil.

Montanizem in indeks slavnega Gelazijevega odloka, ki je sicer ponarejen, sta bila usodna za Tertulijanova dela. Pravi čudež je, da so kljub vsemu ušla brodolomu. Med njimi lahko ločimo teološka in duhovna dela ter polemična. Ta delitev v globini ustreza bistvenima vidikoma njegove osebnosti: asketično življenje in nenehni spori.

Kartažanski duhovnik kot moralist sooča evangelij z vsakdanjim življenjem. Zavzema stališče v zvezi z najrazličnejšimi vprašanji: krst, pokora, potrpežljivost, molitev, beg v času preganjanja. Kot številni asketi se tudi on z zadovoljstvom ukvarja s krščansko žensko, in to kot kakšen policaj, ki preverja dolžino in namestitev njene tančice. Kako zavzeto se ukvarja z njeno pričesko, oblekami in dišavami, kot da bi s tem hotel zase nekakšen nadomestek, ker se je odločil za krepost.

Celo spakuje se v svojih spodbudah in tako dokazuje svoje spogledovanje z literaturo; vse to pa kot dobro obveščen nadzornik: Sposodite si belilo od preprostosti, rdečilo pa od sramežljivosti. Osenčite svoje oči z zadržanostjo in ustnice z molkom. Če boste tako nališpane, boste imele Boga za ljubimca.

Tertulijan je predvsem pisec napadalnih spisov in polemik. Beseda proti se ponavlja v celi vrsti naslovov: Proti Judom, Proti Markionu, Proti Hermogenu, Proti valentinijancem. Kot spreobrnjenec se glasno zavzema za bojevito krščanstvo, ki se sooča s poganskim svetom, ne da bi iskalo dialog.

Ugajajo mu ne samo robate oblike, kakor bi jih nasekal s štanco, ampak tudi skrajna stališča. Sploh se ne trudi, da bi spravil vero in filozofijo, pogansko in krščansko modrost, ampak mu ugaja, ko ju postavlja drugo drugi v nasprotje. Njegov glas je kot trobenta: Nič nimata skupnega filozof in kristjan, učenec Grčije in učenec nebes (Zagovor 46,18). Drugje pa zatrjuje z zgodovinskimi izrazi: Nič nimajo skupnega Atene z Jeruzalemom, Akademija s Cerkvijo (Zadržek krivovercev 7,9).

Ta razboritež je bil duhovnik. Hieronimovo pričevanje o tej točki je zgolj formalno. Težko bi razložili, kako bi se mogel laik na podoben način vmešavati v življenje, red in poučevanje skupnosti. Zgodovinarji prepoznavajo v njegovi razpravi o krstu katehezo, ki jo je pridigal v Kartagini. Torej je prvovrstna priča za nas in za naš predmet.

Po Tertulijanovi zaslugi, po zaslugi njegovega zgleda in njegovega poučevanja lahko razčlenimo, kaj je pomenilo spreobrnjenje in krst prvim rodovom kristjanov; lahko razumemo bistvene težave afriškega ali rimskega pogana, ko je zapuščal vero prednikov, da bi sledil Kristusovemu klicu.

*

TO, kar je danes v naših deželah, ki so že stoletja krščanske, izjema - koliko časa še? - je bilo pravilo v drugem stoletju: Kristjan se ne rodiš, kristjan postaneš, pravi Tertulijan. Kartažanski duhovnik, vedno kritičen in nagnjen k pretiravanju, se spravi na že razširjeno navado stare Cerkve, da krščuje otroke.

Naš Gospod je rekel o otrocih: »Ne branite jim priti k meni.« Naj torej pridejo, ko bodo dovolj napredovali v starosti; naj pridejo, ko bodo sposobni sprejeti pouk, da bodo poznali svoje obveze. Naj najprej spoznavajo Jezusa Kristusa in šele potem postanejo kristjani.

Tertulijan torej priznava, da je v navadi krst otrok, vendar ga kritizira. Iz izkustva pozna človeško šibkost in mladostne viharje. Biti površen kristjan je nevarno. Cerkvi vedno grozijo. Potrebni so ljudje, ki utirajo pota, in ne tisti, ki zgolj sledijo kot čreda. Še več, gorje mu, kdor pade po krstu! Za javne grehe mu ne preostane drugega kot trda javna pokora. In to samo enkrat. Zato pravi:

- Pazite!

Kartažanski duhovnik, in nedvomno tudi Cerkev, hoče kristjane, ki si upajo odriniti na globoko, in ne plašnih obrežnežev. V viharnem obdobju so potrebne jeklene duše, preskušena spreobrnjenja. Zato zavrača vero starih ženic, ki je izpostavljena nevarnosti in pogubi.

Tertulijan napiše Razpravo o krstu prav zato, da bi poučil katehumene in da bi prepričal vernike, naj se ne zadovoljijo s preprosto srčno vero, ampak naj preučujejo razloge tega, kar jim je bilo posredovano. Vera, ki ji zaradi nevednosti spodnese temelje, počiva zgolj na domnevah (Krst 1,1).

Dejstvo, da je kartažanska Cerkev zaupala poučevanje katehumenov, to je pripravnikov za krst, človeku Tertulijanovega kova, dokazuje, kakšen pomen je pripisovala pripravi bodočih vernikov.

Kako nekdo postane kristjan v Kartagini ali v Aleksandriji?

Evangelij pronica kot tekočina; išče ugodne prilike za to, da se razlije. To pronicanje izvira iz vsakdanjega življenja, in ne iz načrtnega razporeda apostolov. Gre za zglede, kakor ga je dajal sam Tertulijan. Vsakdanje življenje, medčloveški stiki gospodarja s sužnjem, zdravnika z bolnikom ali pa sužnja z gospodarjem; prisotnost kristjanov na poljih, v delavnicah, v trgovinah, na ulici; vse to je prispevalo k razširjanju evangelija.

Kristjani intenzivno sodelujejo pri gospodarskem in družbenem življenju mesta. Potopljeni so v vsakdanje življenje in živijo kot vsi ostali. Verniki se ne ločijo od drugih ne po domači deželi ne po jeziku ne po obleki. V njihovem načinu življenja ni nič posebnega, pravi pismo Diognetu.

Z vzvišenostjo in prevzet od zanosa mlade vere Tertulijan v Zagovoru ugotavlja: Vi sami pravite, da smo mi preplavili mesto. Povsod so kristjani, na podeželju, v vojaških taboriščih, na otokih. Ni važen spol ne leta ne položaj: vsi prehajajo h Kristusovemu imenu (Zagovor 1,7). Kot vi smo tudi mi vojaki, kmetje, trgovci. Iste poklice izvršujemo in prodajamo vam svoje pridelke (Zagovor 42,4.7).

V vrvenju skupnega življenja se pripravljajo spreobrnjenja. Kako bi kristjani mogli biti sol zemlje ali pa duša sveta, kakor pravi pismo Diognetu, če se ne bi z njim pomešali, da ga povzdignejo?

V Tertulijanovi dobi lahko ločimo nekako dva polčasa v evangelizaciji Sredozemlja: prvega, ko evangelizacija poteka brez pomislekov, s svežino novega odkritja in ob veselju, ker se blagovest lahko posreduje naprej; in drugega, ko se antično mesto postavi po robu in ko kristjani občutijo, kako malo je bil ta svet, okužen z malikovanjem in moralnim propadom ter nagnjen k obrekovanju in predsodkom, sprejemljiv za evangelij, saj se je pod plaščem cesarjev prelevil v preganjalca.

In vendar polagoma ta svet postaja krščanski. Zakaj? Imamo dve dragoceni pričevanji, kajti prihajata od poganov. Lukijan iz Samosate, Voltaire svojega časa, poudarja pomen svetih knjig in spoštovanje skupnosti do tistih, ki so javno izpovedali svojo vero; zato jih čaka trpljenje, skupnost pa se trudi, da bi jim olajšala usodo. To je pravo bratstvo, ki povezuje člane med seboj tudi onkraj krajevnih občestev. Kako malo cenijo denar, ko gre za to, da pomagajo trpečim! In končno prezirajo smrt, pri čemer jih krepi upanje na večno življenje.

Slavni zdravnik Galen, tudi pogan, opazuje sredi drugega stoletja kristjane s kirurško natančnostjo. Ne ustavlja se pri nauku, ampak pri načinu življenja. Iz svojega opažanja si je zapomnil prezir smrti, čisto življenje moških in žensk, ki pri nekaterih doseže popolno zdržnost, končno tudi red in stroge nravi.

Številnih spreobrnjenj v junaški uri preganjanj se ne da razložiti z enim samim skupnim razlogom. Tertulijanov primer in druga sodobna pričevanja razodevajo tri poglavitne spodbude: samo evangeljsko sporočilo s svojo vsebino in zahtevami, živeto bratstvo v skupnostih in pričevanje svetosti, ki gre vse do mučeništva.

V izrabljenem svetu, kjer modreci gojijo dvom, se pojavi krščanstvo kot potrditev, kot gotovost. Kristusov prihod, ki se mu pogan Celz posmehuje, daje zgodovini nekakšno zgostitev in pomen. Postavlja most med svetom in njegovim Stvarnikom, kar je bilo videti za grško filozofijo nekaj nepremostljivega. Poteši najbolj neizkorenljive klice človeškega srca. Vera se predstavi kot božja bližina, hkrati pa tudi življenjska modrost in sila Duha, ki razsvetljuje, vodi in preoblikuje.

V srcu sporočila je Kristusovo vstajenje, ki ponuja kristjanovemu pogumu oklep resnične neranljivosti. Vstajenje je odgovor na temeljno vprašanje in na stisko pred smrtjo, ki je bila še posebej živa v tisti dobi. Cesarja Marka Avrelija so ti ljudje, ki poznajo odgovor na vprašanje o življenju po smrti, vidno vznemirjali, saj je filozofija o tem molčala ali pa nudila zgolj razočaranja.

Lyonski pogani raztrosijo pepel Potina in Blandine in mislijo, da ju bodo s tem prikrajšali za nesmrtnost. Tem ljudem je treba odvzeti vsako upanje na vstajenje, pravijo. Zaradi tega prepričanja so pri nas uvedli novo in tujo vero, prezirajo mučenje in vsi veseli tečejo v smrt. Kakšno spoštovanje do vstajenja!

Pričevanje krščanskega življenja se potrjuje na bleščeč in na vsakdanji način ne le z moralno strogostjo, ampak tudi v bratstvu, ki povezuje člane in občestva. Misel: Poglejte, kako se ljubijo med seboj, je živa apologija, ki so ji morali celo poganski pisatelji in zgodovinopisci izkazati spoštovanje.

To bratstvo postavlja na prvo mesto tiste, ki jih stari vek najbolj zatira: otroke, ženske, sužnje, bolnike, ostarele, reveže. Sklepajo nove vezi, ki se ne ozirajo na razredne razlike ali na bogastvo. Vzpostavljajo krščanske odnose med gospodarji in sužnji, med moškimi in ženskami; končno tudi dajejo v skupnost vire dohodkov v korist najbolj preizkušanim.

Bratstvo ni zaprto, temveč odprto vsem, kajti vera je nenehen klic k podarjanju. Celo poganom rečemo: Naši bratje ste, pravi Justin. Kuga v Kartagini, ki nekega dne navdihne knjigo Alberta Camusa, ki je tudi Afričan, ponudi kristjanom priliko, da dokažejo svoje bratstvo vsem kužnim bolnikom, ne da bi od njih zahtevali krst. To oznanjevanje je bolj učinkovito kot najbolj hrupne izjave.

Junaštvo mučencev v dobi preganjanj še zdaleč ni ustavilo spreobrnjenj; še povečalo je njihovo število, kakor opaža Tertulijan v že navedenem besedilu: Kadarkoli nas požanjete, postanemo številnejši: kri mučencev je seme. Pascal mu je čez stoletja odgovoril v odmev: Rade volje verjamem v zgodbe, katerih priče se pustijo zadaviti.

Ko nekdo hoče postati kristjan, mu je potrebna vajeniška doba, določen rok, čas priprave. Daleč je že čas, ko je zadoščal pogovor med diakonom Filipom in evnuhom kraljice Kandake, da mu je ob prvem potoku podelil krst. Cerkev je v Tertulijanovem času bolj zahtevna, bolj previdna. Varuje se ogleduhov in lažnih spreobrnjencev. Kandidate hoče preskusiti in preiskati njihove nagibe.

Spreobrnjenje zahteva spremembo življenja, prelom s pogansko družino in z družbo, posvečeno božanstvom. Zavračati uradno religijo pomeni zavračati državo in igrati prevratnika. Kristjan se postavlja na družbeni rob; izseljuje se iz njene notranjosti. Za okolje je spreobrnjenje videti pogubno. Dekle se je s težavo omožilo; poročena žena je izzvala prepir s soprogom. Delavec je izgubil zaposlitev.

Tertulijan s svojim črnim humorjem poroča o šaljivem dogodku z ljubosumnim možem: komaj je zaslišal škrabljati miško, že je posumil, da mu je žena nezvesta. Naenkrat pa opazi, da je žena spremenila svoje vedenje; zboji se, da se je spreobrnila. Raje bi videl, dodaja Tertulijan, da bi si poiskala ljubimca, kakor da bi postala kristjana.

Veliko poklicev je kristjanu prepovedanih, zlasti tisti, ki imajo opraviti s poganskim češčenjem. Isto velja za javne službe in kmalu še za vojsko. Krst prepove ljudske zabave, ki žalijo moralni čut in versko prepričanje. Stari obrazec »odpovedati se Satanovim praznikom« jasno pomeni, odpovedati se cirkuškim igram in strasti do predstav, katerih razpuščenost in krutost žalita krščanski čut.

Cerkev kmalu zahteva od vsakega kandidata nekoga, ki bo jamčil zanj, ki ga predstavi, botra ali botro, in čas preskušnje in uvajanja, ki se imenuje katehumenat. Od tretjega stoletja dalje ta traja tri leta. V poročilih o mučencih srečamo kristjane, na primer Felicito, Perpetuo in Revokata, ki še niso prejeli krsta. V Aleksandriji neka ženska, Heraida, sklene življenje z ognjenim krstom, ki je veličastnejši od krsta z vodo, piše Evzebij.

Brž ko je kandidat sprejet, postane član občestva. Od tega trenutka sme prisostvovati besednemu bogoslužju. Navezuje stike z drugimi člani. V 4. stoletju se oblikuje poseben obred ob začetku tega časa pričakovanja: kandidat dobi sol, kakor to vidimo pri mladem Avguštinu. Istočasno prodira v mnogih skupnostih težnja po neskončnem podaljševanju katehumenata. Gregorij iz Nise in Janez Krizostom, ki sta sama podlegla tej skušnjavi, grajata »tiste, ki odlašajo« zaradi mlačnosti in strahopetstva.

Prva stoletja se ne omejujejo na poučevanje v nauku in morali; kandidate navajajo na dela krščanske ljubezni znotraj občestva. Apostolsko izročilo je glede tega jasno: Ko izbirate tiste, ki naj bi prejeli krst, preskusite njihovo življenje. Ali so živeli pošteno, ko so bili katehumeni? Ali so spoštovali vdove? Ali so obiskovali bolnike? Ali so opravljali vsakovrstna dobra dela? (Apostolsko izročilo 20). Če je bilo pričevanje občestva pritrdilno, so bili kandidati sprejeti v neposredno pripravo.

To dejstvo priča, v kolikšni meri so bila takratna občestva po meri človeka. Bratstvo ni prazna beseda, ampak preskušena in živeta stvarnost, ki nudi dokaze v dejanju. Vera se mora razcveteti v dejavnost. Še bomo imeli priliko, da se vrnemo k tem mislim v enem od naslednjih razmišljanj.

V 4. stoletju se neposredna priprava že pokriva s postom, oziroma s katehumenatom v ožjem pomenu besede. Vanjo posegajo tri ravni: nauk, morala, bogoslužje. V katehezi zavzema prvo mesto razodetje odrešenika Jezusa Kristusa in vznemirljivo Veselo oznanilo. Vera je Nekdo in ne nekaj. Vera je življenje in ne sistem. Kateheza je torej vajeništvo.

V prvih postnih tednih je pouk obravnaval velike dogodke iz zgodovine odrešenja, potem katehezo o veri v okviru krstne veroizpovedi in končno zakramentalno katehezo ali mistagogijo, uvajanje z zakramenti krsta, birme in evharistije v krščansko skrivnost, o kateri bomo razmišljali v prihodnjih poglavjih.

Videli smo, kolikšen pomen pripisuje Tertulijan dobro zgrajeni veri, ki ima trdne nagibe in je sprejeta z jasno vedrino. Katehetski šoli v Rimu in Aleksandriji s kakovostjo svojih katehistov Pantena, Klemena, Origena, Justina in Hipolita skrbita za skladnost in razumsko upravičenje vere.

Vsem se zdi še pomembnejša spremenitev življenja, spreobrnjenje: prelom s poganskimi šegami, uvajanje v življenje, ki ga vodi vera. Ciril Jeruzalemski to pove v uvodni katehezi:

Ljubi njega, ki te je ustvaril, boj se tistega, ki te je oblikoval, slavi njega, ki te je iztrgal smrti.

Ko je mladi duhovnik Avguštin hotel ponuditi program evangeljskega življenja, je razvil govor na gori, temeljno listino vsega evangelija.

Tertulijan najbolj od vseh potrjuje evangeljsko zahtevo po popolnem prelomu z grehom že od začetka katehumenata. Kaj ti bo pomagalo poznavanje vere, če boš živel kot takrat, ko si bil še v nevednosti? Krst, simbol vere, mora temeljiti na pristni spokornosti. Krstnemu studencu se moramo približati že skrušeni in spokorjeni. Strah Gospodov je naš prvi krst. Kopel samo še zapečati vero, ta vera pa se je začela s spokornostjo (Pokora 6,9,16).

Kartažanski duhovnik tako zavrne skušnjavo z nekakšnim magičnim pojmovanjem zakramentov. Ne krst ne kateri drug zakrament ne deluje učinkovito brez naše pripravljenosti in sodelovanja. Lahko sicer dopolni, kar manjka naši nepopolnosti, ničesar pa ne zmore, če je v nas zavračanje. Tertulijanov nauk vse do danes ni nič izgubil na svoji udarnosti.

Post, izganjanja hudega duha in spokorne vaje morajo v postnem času zbuditi pri katehumenih tisto razpoložljivost srca, ki je bistvena za spreobrnjenje h Kristusu. Sámo občestvo se je pridružilo pripravi kandidatov s podobnimi dejanji. Vsi so bili - in ne pozabimo: še danes so - zavzeti za podmladek, ki je osvežil in obnovil Cerkev.

Kandidati so bili v baziliki, njihovi obrazi so bili shujšani od posta, njihove obleke so bile grobe. Prepoved kopeli je bila mučna za vse, saj je bil zaradi tega zrak v stolnici še posebno težak. Med obredi izganjanja hudega duha so stali kandidati bosih nog na kožnatih oblačilih, kar je pomenilo, da morajo poteptati oblačilo padca in se hkrati pripraviti, da se prelevijo v novo kožo. Za novo življenje nova obleka.

V postu je bila pozornost občestva osredotočena na pripravo na krst in tudi na spravo tistih, ki so se podvrgli javni pokori za enega izmed treh velikih grehov: malikovanje, umor in prešuštvo. To zlitje dveh priprav postopoma spremeni post v čas odmaknjenosti in intenzivnega duhovnega življenja za celotno skupnost.

V Hiponu pridiga v postu Avguštin večkrat na teden; Janez Krizostom v Antiohiji vsak dan. Resnična postna postaja, ki spravi v gibanje vse krščansko ljudstvo, kakor v katedrali Notre-Dame v času Bourdaloueja in Lacordairea.

V tem času se verniki in katehumeni zdržijo kopališč, kar je na Vzhodu v prvih vročih tednih težka pokora. Ne jedo ne rib ne mesa. Ni govora o pitju vina. Vsak dan razen nedelje se postijo vse do sončnega zahoda. Edini obrok, ko se spušča noč, je zmeren: kruh in sol, voda in zelenjava. Hiponski škof priporoča poročenim popolno vzdržnost: Nadomestite objeme z molitvijo. Svatbe in slavja so prepovedani. Krščanski cesarji so odpovedali celo cirkuške in gledališke igre. Tako je je post dotaknil še poganov.

Zadnji teden posta se imenuje Sveti teden ali Veliki teden, ki si nadene posebno slovesnost. Na predvečer Cvetne nedelje so morali v Avguštinovem času katehumeni pred škofom izpovedati Vero. Otroško lahka stvar za izobražene; pristaniškim delavcem in preprostemu ljudstvu, nepismenemu in brez šol, pa se je lomil jezik, ko so izgovarjali besede iz govorice, ki jim ni bila domača, in se ob tem nemalo potili.

Avguštin jim z nasmeškom očetovsko vliva poguma: Za vas smo oče in ne šolski učitelj. Lahko se spotaknete pri besedi; pomembno je, da ne boste omahovali v svoji veri. Vsi katehumeni so znova izpovedali Vero ob začetku velikonočne vigilije.

Hiponski škof dodaja nasvet, ki ni izgubil svoje sodobnosti:

Izpovedujte Vero vsak dan, zjutraj in zvečer. Izpovejte jo sami sebi, bolje: izpovejte jo Bogu. Dobro si jo vtisnite v spomin, nenehno jo ponavljajte, da je ne boste nikoli pozabili. Jaz jo imam v mezincu. Kaj se ne oblačite vsak dan? Ko ponavljate Vero, oblačite svoje srce.

Avguštin govori skoraj kot Mali princ.

*

\ALI sta ta pouk in to izkustvo Cerkve zares del preteklosti? Kaj nista začrtana pot, ki so jo stoletja lahko prekrila s peskom in ki jo moramo mi očistiti in znova najti za vsako ceno? Mar so spreobrnjenje in prelom, sprava in bratstvo, poudarjeni bogoslužni časi, post, ki ga podoživljamo vsako leto, mogli izgubiti svojo moč? Mar niso še danes nosilci istih bogastev?

Naše oči so postale krmežljave od navade in od utečenosti. Naša srca so obrabljena od slabokrvne vere. Toda ali more ljubezen, če izvira iz Boga, zastarati? Pater Doncoeur je na znamenitem shodu leta 1943 rekel: Ko bi imeli vero, bi vam evangelij opekel roke. In srce!

Izročilo Cerkve, zlasti kadar gre za stalne sestavine vere in krščanske skrivnosti, ni nekje zadaj, ampak je pred nami. Mi smo, mi živimo izročilo Cerkve. Isti veletok nas nosi, doživljamo isto pustolovščino, lotevamo se, morali bi se lotevati istega odkritja. Isto, a vedno različno, starodavno in vselej novo, občestveno in hkrati najbolj osebno odkritje: srečanje z Gospodom.

Pravo izročilo, je rekel Paul Valéry, če se ga spet spomnimo, pravo izročilo, ko gre za velike reči, ni v tem, da ponavljamo to, kar so storili drugi, ampak da najdemo duha, ki jih je pripravil k tem dejanjem in ki bi pripravil druge do drugih dejanj v drugih časih.

Pri kristjanu pa ne gre le za duha, temveč tudi za vero, za vero, ki utira pot in ki prodira v nevidno. Vero, ki je značilna za spreobrnjence in za obdobja eksplozivne vitalnosti, kakor se je posrečeno izrazil pater de Lubac.

Kdo bi bil krepkejši in bolj krepilen pridigar, da bi pretresel našo otopelost in mehkužnost, kot je bil kartažanski veroučitelj in katehist? Tertulijan, pisatelj 20. stoletja, je zapisal abbé Steinmann, eden od duhovnikov te cerkve, v svoji posmrtni knjigi, v svoji duhovni oporoki.

Ta Léon Bloy svojega časa, ta mož pretiravanj in nepopustljivosti, je bil vojščak, junak, ki je pričeval za svojo vero in se boril zanjo brez popuščanja, brez ščita, z ranjenim telesom, a z dušo, ki je zajemala sapo v višavah, tam, kjer veje Duh. Njegova domovina je zemlja, a njegovo poreklo je iz rodu mučencev.

Novost tega človeka, ki se je spreobrnil k veri, je v tem, da je izrazil mladost Cerkve. Sodobnost njegovega sporočila je v potrditvi neomahljive vere, nepopustljive odločenosti. Njegova potrditev pomete stoletja praznih besed in povprečnosti in nam vzpostavlja grobi, absolutni in goli glas evangelija: Da, da; ne, ne. To je visokogorski zrak.

Ta včerajšnji spreobrnjenec je položil roko na plug in se ni nikoli ozrl nazaj. Lahko da se je zmotil; in tudi zmotil se je na poti, toda vedno je stopal naprej. Utrl je brazdo, obrnil zemljo, da bi jo zrahljal, da bi sprejela seme, ki se ne meni za smrt in ki iz njega zrastejo pokončni, živi ljudje.

Táko je njegovo sporočilo ta večer! Samo še nabrati ga moramo, da bi naša vera spoznala blesk novega jutra.

Postavljeno 11.11.2008.