ORIGEN

Kako brati Sveto pismo v Duhu

EVROPSKI popotnik, ki se v našem času izkrca v aleksandrijskem pristanišču, si le s težavo ustvari predstavo o pomembnosti antičnega mesta: svetovna tržnica na križišču afriških in azijskih cest, v sotočju Sredozemlja. Hkrati industrijsko in trgovsko mesto. In svetovno kulturno središče. Aleksadrija je imela na voljo eno najlepših antičnih knjižnic, Muzej. V dobi Klemena in Origena, to je v tretjem krščanskem stoletju, je bilo mesto središče intelektualnega vrenja, kjer so se srečavale vse filozofije in vsa verstva. Svetovna tržnica idej, križišče sistemov.

Krščanstvo se je tukaj hitro razvilo. Najprej v okviru judovske kolonije, ki je bila znana po svoji duhovni odprtosti; zavzemala je tretjino mesta. Tu je slavna Sedemdeseterica prevedla Sveto pismo v grščino; tu je Filon že v Kristusovem času vzpostavil most med grštvom in judovstvom.

Aleksandrija je uvažala intelektualce iz Grčije in iz Azije in v drugem stoletju izvažala skupaj s tkaninami in začimbami tudi gnostične sisteme, ki smo jih srečali že v Lyonu, o čemer je govor v prejšnjem poglavju. Panten in potem Klemen Aleksandrijski sta tukaj ustanovila nekakšno krščansko univerzo, iz katere je izšel mladi učitelj z imenom Origen.

I. DOBE NEKEGA ŽIVLJENJA

ORIGEN je eden najsilnejših genijev ne le v Cerkvi, temveč tudi v vsej človeški zgodovini. V krščanski antiki lahko z njim primerjamo samo Avguština: vendar je ta je bolj patetičen, manj strog, bolj liričen in manj univerzalen kot aleksandrijski učitelj. Pri Origenu se genij nikoli ne kaže v bliskovitosti besede, ampak v razvnetosti misli. Zaradi bogastva njegovih darov in zaradi raznolikosti njegovega sloga se mu težje približamo. Origen se nam razkriva postopoma, daje se nam po malem, končno nas vse prepoji, kakor dišava. Bralec prestopa vedno nova vrata. Njegova utrdba nam pripravlja vedno nova odkritja. In to kakšna odkritja!

O malokaterem antičnem avtorju vemo več kot o Origenu, in to po zaslugi Evzebija Cezarejskega, ki je bil eden njegovih najbolj navdušenih in neomajnih občudovalcev. Origenova družina je že bila krščanska in oče Leonidas je umrl kot mučenec. Pravijo, da je objel sina Origena in rekel: Objemam Trojico, ki prebiva v tebi! Kakršen oče, takšen sin. Nikoli se ta pregovor ni bolj potrdil. Smo na pragu tretjega stoletja, v dobi velikih preganjanj, ko je Egipt priskrbel močan zalogaj mučencev. Mladi Origen je odraščal v ozračju gorečnosti in verskega zanosa. Njegova mati je morala skriti mladeničevo obleko, da bi mu preprečila, javiti se oblastem. Njegov prvi spis je pismo očetu v zaporu, kjer ga spodbuja k stanovitnosti. Tedaj, v letu 202, je imel sedemnajst let. Ta korak ga popolnoma oriše. Ob očetovi smrti država zaseže vso družinsko posest, kar povzroči precejšnje težave. Bogata aleksandrijska vernica se ponudi za pomoč. Toda pripadala je gnostični šoli učitelja Pavla. Origen, ki je najstarejši sin, odločno odkloni pomoč drugoverke. Čistost vere je zanj najdragocenejša dobrina.

Origena kar razžira od znanja in askeze. Njegovo goreče življenje in zgodnja dozorelost pripravita aleksandrijskega škofa Demetrija, da zaupa še golobrademu mladeniču katehetsko šolo, kjer so se pripravljali kandidati za krst. Mladi učitelj podvoji evangeljsko gorečnost in se začasno odpove posvetni kulturi, proda vse rokopise grških pisateljev, pesnikov in filozofov, do katerih je le s težavo prišel. In živi kot asket.

Mladi katehist je žel bleščeče uspehe; njegov talent in njegov kot oglje žareč pogled sta morala očarati strastno in navdušeno občinstvo, med katerim so se drenjale mlade Egipčanke, odišavljene z mošusom. Je bil Origen kaj v zadregi? Se je čutil ogroženega? Ponovno izbere herojsko rešitev, odloči se za skrajnost. Žrtvuje svojo moškost, da bi bil prostovoljni evnuh za nebeško kraljestvo. Sledi črki evangelija brez vsake alegorije. (Po mnenju drugih patrologov pa naj bi to potezo - brez osnove -podtaknili Origenu njegovi nasprotniki zgolj z namenom, spodbiti njegov ugled in pravico do duhovništva. Op. prev.)

Aleksandrijska šola, imenovana Didaskalej, je dosegla takšen ugled, da je bilo potrebno ločiti predavanja. Origen zaupa začetnike Heraklasu, zase pa izbere nadaljevalni tečaj. Da bi mogel odgovarjati svojim slušateljem, ki so bili navajeni filozofije, gre v šolo k platonskemu filozofu Amoniju Sakasu, zaradi česar ga kritizirajo. Več študijskih potovanj prekine njegovo poučevanje. Mladi učitelj je šel med drugim v Rim, da bi spoznal starodavno Cerkev. Poklicali so ga tudi v Arabijo na teološki posvet. Za nekaj časa se je naselil v Palestini, kjer ga je cezarejski škof prosil, naj bi v cerkvi predaval o Svetem pismu. V tistem času je bilo nekaj nezaslišanega, da bi laik pridigal v cerkvi. Njegov aleksandrijski ordinarij mu je to zameril in je mladega teologa poklical nazaj. Origen je torej v Aleksandriji nadaljeval s predavanji.

Ko se je leta 230 vrnil v Cezarejo, v mesto severovzhodno od Jeruzalema - tedaj je imel 47 let - sta ga cezarejski in jeruzalemski škof posvetila v duhovnika, da bi mu olajšala pridiganje. To pa je sprožilo protest v Aleksandriji: posvetiti evnuha! Tamkajšnji škof je bil zelo grob. (Evzebij to izrazi na drug način: Prevzela so ga človeška čustva.) Proglasil ga je za odpadnika od duhovništva in ga izgnal. Origen se je tedaj dokončno nastanil v Cezareji v Palestini. Tam je odprl šolo in nadaljeval s poučevanjem, česar ni mogel več opravljati v Aleksandriji. Iz svoje šole je ustvaril najbolj bleščeče intelektualno in teološko središče krščanstva. Dosegel je polno zrelost svoje misli v polnosti svoje vere. Povsod so poznali tega teologa in od povsod so ga prihajali spraševat za nasvet. Istočasno se je ukvarjal z raziskovanjem in z oznanjevanjem. Vsako jutro je skupnosti razlagal Sveto pismo. Preostali čas je posvečal svojim spisom.

Med preganjanjem pod cesarjem Decijem so ga aretirali in prestal je strašna mučenja; izpolnjevale so se sanje njegovega življenja: svojo vero lahko izpoveduje tudi v mučeništvu. Samo za kratek čas je preživel to preizkušnjo. Izčrpan je umrl kmalu zatem, najverjetneje v Cezareji.

II. ČLOVEK IN NJEGOVO DELO

NJEGOVO delo je samo zamolkli odmev, kakor da bi sramežljivost zastirala vse, kar zadeva njegovo vero in življenje. Ta obsedenec Duha poučuje brez premora, napreduje brez oddiha in utrujenosti; skrbi ga edinole svetopisemsko sporočilo, ki ga mora posredovati. Sveto pismo je zanj Knjiga, edina Knjiga.

Stil tega moža, ki ne piše, ampak narekuje, je preprost do skrajnosti, skrajno ubog. Predvsem ni v njem samorazkazovanja; odreka se vsakemu zapeljevanju. Ni govornik kot Avguštin, ni pesnik kot Gregorij Nazianški, umetnost mu je tuja. Njegova narava zavrača utvaro izraznih učinkovitosti in čarobnost besed. Nikoli ne povzdigne glasu do govorniške poze. Govori v vsej zaupljivosti, kakor je to počel v tem stoletju Romano Guardini: vedno pod šotorom, kjer Bog zbira in govori. Cezarejski učitelj pod pepelom skriva ogenj, ki prasketa v njem. Ta ognjeni človek, ta strastnež proti pričakovanju sam zabriše svojo ognjenost. Njegov glas zavrne vzvišeno resnobnost, ki sili k soglasju in ki tudi lomi srce, če je treba. Nič takega ni najti pri Origenu. Aleksandrijčev glas, piše Urs von Balthasar, je prej podoben suhemu in žgočemu puščavskemu vetru, ki včasih piha po Nilovi delti; nosi ga strast, v kateri ni nič romantičnega, čisti piš, ognjeni piš. Ne blesti, ampak gori.

Ta človek Knjige, Biblije, ve, da je samo božji služabnik in da je njegova dolžnost, pripraviti srečanje dveh sobesednikov: božje Besede in Cerkve oziroma vernika. Zadosti mu je, če odpre poti, kakor jih je v puščavi Janez; njegova podoba mu je še prav posebno pri srcu, tako se je našel v njem. Pripelje k Učitelju, potem pa se obzirno umakne. Kdor nastavi uho, lahko zazna bitje tega nežnega in sramežljivega srca, ko razlaga Sveto pismo. Origen se izda in odkrije svojo strast, ko pridiga, ko moli, ko lačnim poslušalcem prinaša Besedo, kakor nosijo evharistijo. Poslušalci ga zalotijo, kako na skrivaj moli. Kotički ustnic mu komaj opazno trepetajo; to je razburjenje, ki ne vara.

Origen odpira Sveto pismo, da bi v njem srečal Prisotnost. V ponižnem telesu svetih spisov čuti tako močno drhtenje božje nežnosti, ki si ne more misliti, da bi se eno samo ustvarjeno bitje pogubilo. Kako popolnoma drugačen je bil Avguštin! Vsakič, ko Origen odpre Sveto pismo, se ponovi čudežna pomnožitev kruha. Čudež učlovečenja se podaljšuje in ga potaplja v zamaknjenost.

*

NJEGOVI spisi so izredno številni. Evzebij (in Hieronim) poročata o 2000 delih, ki so deloma izgubljena. Origen ni pisal, ampak je narekoval, kakor je bilo to tedaj v navadi. Tako je delal Cicero. Ambrozij, bivši gnostik, ki ga je Origen privedel k pravi veri, silno bogat mecen, mu je dal na razpolago skupino sedmih brzopiscev - stenografov bi rekli danes - ki so se po urah menjavali in pisali po njegovem nareku. Nič manj ni bilo prepisovalcev in deklet, ki so bila vešča lepopisja in so pisala čistopis za javnost. Stenografi so v naglici zabeležili tudi pridige in homilije.

Velikansko delo. Že tisto, kar se nam je ohranilo, je pravi čudež, tako da tukaj niti ne moremo vsega našteti. Omenimo samo Heksaplo, šesterno Sveto pismo, kjer so bili poleg originalnega besedila (s hebrejskimi in z grškimi črkami) zapisani v stolpcih še štirje grški prevodi. V Razpravi proti Celzu zavrača grškega filozofa in brani krščanstvo; in končno je tu Razprava o izvorih, mladostno delo, prva teološka suma v zgodovini. V njej predlaga kot predpostavko trditev o apokatastazi (končnem odrešenju vsega stvarstva), ki so mu jo žolčno očitali in ki je povzročila, da so ga tri stoletja kasneje obsodili. Največji del njegovih spisov je posvečen Svetemu pismu. To so opombe pri težjih mestih, razlage, podobne današnjim, in homilije oziroma pridige. Od 574 govorov je ohranjenih samo 240. V njih odkrivamo svetopisemskega človeka, ki preiskuje črko, da bi razpoznal pomen Svetega Duha.

Kako naj označimo to delo, eno najbolj velikanskih, kar jih je ustvaril človekov duh? Ker nekateri niso prodrli Origenovi misli do jedra niti niso dojeli njenih notranjih vzgibov, so jo eni izmaličili, drugi pa so jo v svoji prenapetosti obtožili. Vsak najmanjši protiorigenski šomošter se je delal pametnega in ga je zavračal: narednik, ki popravlja Napoleonov bojni načrt! Domišljavci! Ta na dolgo in na široko uglašena zarotniška drhal je povzročila posmrtno obsodbo Origena in njegovega nauka. Kot da bi obsodili Tomaža Akvinskega, ker ni učil brezmadežnega spočetja! Vnaprej pripravljeni proces proti enemu najbolj sijajnih in tudi najbolj predanih sinov Cerkve, v pravem pomenu besede, saj je bil pripravljen žrtvovati samega sebe v mučeništvu za božjo slavo v zvestobi do Cerkve.

Kaj ni sam zapisal: Hočem biti sin Cerkve; nočem biti znan kot ustanovitelj neke krive vere, ampak hočem nositi lepo Kristusovo ime. Hočem nositi to ime, ki ga slavi vsa zemlja. To je moja želja. Naj mi moj duh in moja dela dajo pravico, biti in imenovati se kristjan (Homilija o Lukovem evangeliju 16).

Njegovi eksegezi, ki so ji Stari prizanesli, so napisali obtožnico sodobniki, začenši z Richardom Simonom. In odtlej so zgodovinarji in kritiki strogo obsojali njegovo »hermenevtiko«, češ da zavaja; govorili so o njegovi »nemoralnosti«, o »blodnjavah« njegovega alegoriziranja. Nekateri avtorji so šli celo tako daleč, da so trdili, da Origen predstavlja prelom s Tradicijo v polnem pomenu besede (L. Gry).

Napori Hansa Ursa von Balthasarja in Henrija de Lubaca so pokazali krivičnost procesa, ki mu je bil temelj nerazsodnost in ko je le malo manjkalo, da bi iz kadi skupaj z vodo zagnali proč še otroka. Danes se bistrovidnim ljudem Origen pokaže kot um, ki nam onkraj kritične metode in postopkov odkriva to, kar je Louis Massignon nekoč poimenoval glasba, zapisana na tihih straneh svetih knjig. Z bolj preprostimi in bolj vsakdanjimi besedami bi rekli, da nam Origen odkriva Duha Svetega pisma, Duha v Svetem pismu.

III. KAKO BRATI SVETO PISMO V DUHU

Od njegovih del, ki so obširna kot ocean, bomo tokrat odbrali in si ogledali samo en vidik: njegovo nežno in hkrati strastno ljubezen do božje besede; za Balthasarja je to žarišče Origenovega dela.

Po njegovem mnenju je Bog prisoten na tri načine: v Svetem pismu, v Kristusu in v Cerkvi. Ta trojna navzočnost se vklaplja v isti božji načrt, v isto skrivnost odrešenja. Pri vseh treh božjih javljanjih je treba preseči zunanjost črke (črko Svetega pisma, telesnost Kristusa, vidno plat Cerkve), da bi prodrli vse do skritega Duha. Ta postopek presega razum, zahteva pa vzgib vere, da bi odkril bistveno, tisto bistveno, ki je nevidno kritičnim očem. Iskati duhovni pomen pomeni obravnavati Sveto pismo na katoliški način, verbum Dei catholice tractari, kot pravi; to je, sprejeti ga iz Jezusovih rok in ga prositi, naj nam sam bere iz njega (Henri de Lubac).

Od teh treh navzočnosti Duha si bomo v tem razmišljanju ogledali samo prvo. Božje učlovečenje se začenja v Svetem pismu, kjer je že izražena božja Beseda. Biblija ni samo dokument med mnogimi drugimi dokumenti, ampak je Navzočnost. Ta knjiga »diha«, kakor je rekel Claudel, ki se je resničnemu približal bolj kot mnogo eksegetov.

Kakor ženin v Visoki pesmi tudi Origen išče to Navzočnost, ki se skriva in ki jo mora za vsako ceno najti. Vse, kar je shranjeno v Svetem pismu, je simbol neke skrivnosti: to so podobe božanskih stvari. O tem je mnenje Cerkve enodušno: celotna Postava je duhovna (O izvorih 1, predg.,8). Origenova eksegeza je torej nenehno prehajanje od zgodovine k skrivnosti, od lupine k jedru. Sveto pismo je podobno človeku. Kar je za človeka telo, je za Sveto pismo zgodovina ali črka; duša odgovarja moralnemu branju; duh pa pomenu, ki ga daje Duh.

Oglejmo si metodo ob primeru. Gre za odlomek, ko Mojzes udari po skali, da bi pritekla voda. Mojzes kaže na skalo, ki je Kristus ... (to je trdil že sveti Pavel). Treba je bilo udariti po njem. Ko bi ne bil udarjen, ko bi kri in voda ne pritekli iz njegove strani, bi še vedno trpeli žejo po božji besedi. Ta razlaga, ki nam je morda videti nenavadna, korenini v Pavlovi teologiji. Še zdaleč ni Origenova iznajdba, kakor spet in spet ponavljajo; gre za nadvse tradicionalen postopek najstarejše krščanske eksegeze, pa tudi judovske, iz katere ta izhaja.

O uporabi postopka ob tem primeru lahko razpravljamo in jo celo zavrnemo; nemogoče pa je ovreči načelo, ne da bi s tem hkrati podrli tudi četrti evangelij, Pavlovo teologijo in Pismo Hebrejcem. Vsi evangeliji predstavljajo Kristusa kot novega Mojzesa, ki uresničuje tisto, za kar je bil zgodovinski Mojzes predpodoba. Čas bi bil, da priznamo, da je v tem še kaj drugega, in ne le neresno igračkanje, ki že dolgo ni več v modi, piše Urs von Balthasar. Origen tipa ovojnico, pismo; ker pismo diha, čuti tudi drhtenje srca božje besede v tem ponižnem telesu. Če se včasih ta jasnovidec Duha skrivaj malce izogne dobesednemu in zgodovinskemu pomenu, kar se zgodi zelo redko, ne smemo izgubiti izpred oči dejstva, da je bil Origen najboljši filolog krščanske antike. Njemu dolgujemo Heksaplo; nekatere semantične analize so presenetljivo sodobne. V njegovih spisih mrgoli slovničnih opažanj in iskanja skladnosti. Aleksandrijec je tako kot Claudel izsesal prsi dobesednega pomena.

Hieronim je kasneje obilno izkoristil to nakopičeno znanje, preden je napadel svojega učitelja, ne da bi se zavedal njegove veličine. Toda aleksandrijski učitelj ve, da je kritična eksegeza, pa naj bo še tako neizbežna, samo predhodnica: bistveno je »prežvekovati« božjo besedo, in ne papirusov list. Treba je pojesti knjigo, kot pravi Razodetje, da postanemo deležni božje skrivnosti.

Nemogoče je ovreči zagon Origenove eksegeze. To je zakon preseganja, ki gre od zgodovine na duha, od Stare zaveze v Novo, od judovske pashe do dokončne krščanske velike noči. In vsi vemo, da ena in druga velika noč pripravljata in napovedujeta večno veliko noč.

Neki dogodek je spremenil vse Sveto pismo, vso Staro zavezo: Kristusov prihod. S svojim prihodom Kristus dopolnjuje in razveljavlja to, kar je bilo v pripravi začasnega, in vzpostavlja dokončno. Kaj ni Luter primerjal staro zavezo s plenicami in jaslimi, ki so sprejele Kristusa?

Odslej predstavlja Kristus ključ za Sveto pismo, še posebej za Staro zavezo. Pred Jezusom je bilo Sveto pismo voda, razlaga Origen svatbo v Kani, od Jezusa dalje pa je postalo za nas vino. Duh je povzročil čudež. Primerov ponovnega branja v Duhu je mnogo. Dovolj je, da se sklonimo in jih zberemo. Tu je še eden od tisoč primerov:

Vse Sveto pismo Stare zaveze je bilo božje svetišče, zgrajeno iz besed, polnih pomena; to svetišče je bilo zgrajeno v skladu z zgodovinskim pomenom... To svetišče pokažejo učenci Jezusu (mislijo na celotno Sveto pismo); Jezus jim odgovori, da mora Beseda porušiti to začasno in snovno stavbo, da bi postavila bolj božjo in bolj skrivnostno zgradbo, svetišče novega Svetega pisma (Govor 31).

HOMILIJA O VODNJAKIH

PREBRALI smo, da so tudi očaki imeli svoje vodnjake: Abraham je imel svojega, Izak svojega, in mislim, da tudi Jakob. Začni pri teh vodnjakih, preteci vse Sveto pismo in išči v njem vodnjake, dokler ne prideš do evangelijev. Tam boš našel vodnjak, ob katerem je sedel Gospod in počival po napornem potu. Tedaj je prišla mimo Samarijanka, da bi zajela vodo. Tu je razložen pomen vodnjaka ali vodnjakov v Svetem pismu. S primerjavo z vodo je odkril najgloblje božje skrivnosti. Kajti rekel je, da bo vsak, ki bo pil vodo iz zemeljskega vodnjaka, še žejen; v tistem pa, ki bo pil vodo, ki jo daje on, Jezus, se bo odprl studenec vode, ki žubori v večno življenje.

Na drugem mestu v evangeliju, kjer ni beseda o izviru ne o vodnjaku, je povedano še nekaj več. »Kdor vanj veruje, bodo iz njegovega osrčja tekle reke žive vode, kakor pravi Sveto pismo.« Vidiš torej, da ima tisti, ki veruje vanj, v sebi ne le vodnjak, ampak vodnjake; in ne le izvirek, ampak reke; izvire in reke, ki ne dajejo utehe minljivemu življenju, ampak ki podeljujejo večno življenje.

Glede na to, kar smo prebrali v Knjigi pregovorov, tam, kjer so omenjeni vodnjaki skupaj z izviri, je treba razumeti, da gre za božjo besedo: če skriva kakšno globoko skrivnost, je to vodnjak; če teče v obilju za vse ljudstvo, je to izvir.

Origen nanaša isto načelo branja v Duhu tudi na evangelij. Treba je zaznati tisto, kar je onstran čutnega evangelija, to je duhovni evangelij (Razlaga Janezovega evangelija 1,8). Iz dejanj, ki o njih poročajo evangelisti, je Odrešenik hotel narediti simbole svojih lastnih duhovnih dejanj. (Od Jakobovega vodnjaka do novega češčenja pri Janezu. Razlaga Matejevega evangelija 16,20). Kaj ni iste poti ubiral že Janezov evangelij v primeri s svojimi predhodniki? Tam, kjer sinoptiki vidijo samo točke, pravi Browning, vidi Janez zvezde. Isti postopek vidimo pri razlagi pomnožitve kruha, ki kot simbol predstavlja evharistijo na freskah v katakombah.

Ves evangelij je preroštvo dovršitve in svoje dopolnitve. Je na stičišču med staro postavo in večnim evangelijem, ki ga ponazarja in pripravlja. Onstran časov oznanja jutranjo zarjo brez konca. Zvečer jokanje, pravi Origen, zjutraj veselje. To je v prihodnjem veku, če boste v tem veku s solzami in v preizkušnjah zbirali sadove pravičnosti (Homilija o Prvi Mojzesovi knjigi 10,3). Prav to je izrazil z drugimi besedami Bernanos: O smrt, kako si blaga, ti edino jutro! (Pismo Vallery-Radotu).

Evangelij torej presega postavo, hkrati pa sam pripravlja onstranstvo onkraj okenskih rešetk,kakor pravi Visoka pesem, kjer more vernik že uzreti za kratek hip to, česar oko ni videlo, kar je Gospod pripravil za svoje izvoljence. To branje oziroma ponovno branje Svetega pisma omogoča Origenu, da prodre vse do srčike, da preseže črko in zgodovino in odkrije Kristusovo skrivnost in tudi skrivnost Cerkve. Edino Cerkev ohranja Sveto pismo nedotaknjeno; razume ga, ker ima Duha, ki je narekoval to pismo. V njej Jezus išče orodja, prek katerih bi mogel poučevati. Učitelji so resnično Kristusove ustnice, Kristusov psalterij. Nauk, ki ga uči Cerkev, je kruh božje Besede. V tem svetišču se vsak dan ponavlja čudež pomnožitve kruha.

Toda čudež se zgodi pri lomljenju in delitvi kruha samo takrat, ko se znova in znova obrača črka in se drobi, dokler se iz nje ne razširi Duh kot prijetna vonjava (prim. Homilija o Prvi Mojzesovi knjigi 12,5). V dvanajstih košarah niso ostanki, ampak bogastvo, ki se je nabralo in ki ga varuje edinole katoliška Cerkev. Vsaka beseda je podobna zrnu pšenice, ki umre in se prerodi v obilen klas. Ta pa je skrivnostno enak Kristusovi krvi, ki je bila prelita in ki oplaja duše (Urs von Balthasar). Da bi doumela pomen Svetega pisma, se Cerkev - tako oznanjevalec kot poslušalci - ne sme zadovoljiti z umskim naporom, pa naj bo ta še tako nujen. Razumevanje Svetega pisma zahteva več kot zgolj študij, zahteva bližnji stik in povezanost z Jezusom. Ne obotavljajmo se priznati: Evangeliji so prvina vsega Svetega pisma. In prvina evangelijev je Janezov evangelij. Te knjige ne more razumeti, kdor ni počival na Jezusovih prsih, komur Jezus ni izročil Marije, ki tako postane tudi njegova lastna mati.

Najpomembnejša za razumevanje Svetega pisma je po Origenovem mnenju molitev. O tem piše v enem od maloštevilnih ohranjenih pisem, naslovljenem na učenca Gregorija Tavmaturga. Ko se lotevaš božjega branja, skrbno išči z duhom vere to, kar mnogi spregledajo, to je duha Svetega pisma. Ne zadovolji se s trkanjem in iskanjem. Najpomembnejša za dosego razumevanja božjih spisov je molitev. Odrešenik spodbuja k njej, ko pravi ne le: »Trkajte in se vam bo odprlo,« ampak tudi: »Prosite in se vam bo dalo.«

Cezarejski pridigar da sam zgled. Molitev privre na dan kar sama od sebe med njegovimi pridigami: Prosimo Gospoda, naj nam da jasnejše razumevanje svojih prerokb, naj še bolj odpre naše čute resnici, da bomo mogli v Duhu razmišljati to, kar je Duh zapisal, da bomo z besedami Duha izrazili stvarnosti Duha, kakor hoče Bog in Sveti Duh; in naj nam da razumeti to, kar je navdihnil v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, njemu slava in oblast. Amen (Homilija o Četrti Mojzesovi knjigi 16,9). Takó pridiganje kot branje Svetega pisma mora biti molitev; takó za pridigarja kot za zbrano občestvo mora to biti iskanje Prisotnosti, razpoložljivost za živo Besedo, okrepitev zavesti, da nekdo prebiva v Knjigi. Origen takole zaključuje neko pridigo: Te besede so tudi hvalni spev, in v tem je vsa teologija (Razlaga Psalmov 117,14).

Bog je skrit za črko. Treba ga je torej iti iskat. Dolgo iskanje, pri katerem stopala dobijo žulje, toda to iskanje podžiga pravo hrepenenje. Bolj se splača umreti na poti, pravi Origen, ko iščeš popolno življenje, kot pa sploh se ne lotiti iskanja (Homilija o Drugi Mojzesovi knjigi 5,4).

IV. SVETO PISMO IN DUHOVNO POPOTOVANJE

ZA Origena je Sveto pismo zarisana pot, ki je živa in duhovna: Jaz sem pot. V njem najde tri téme, ki navdihujejo njegovo mistiko. Srečamo jih v Prvi in Drugi Mojzesovi knjigi in v Visoki pesmi. To so žuboreči studenci, kamor si hodi gasit ogenj, ki gori v njegovi duši.

* Prva Mojzesova knjiga mu ponuja témo podobe, ki je zakopana, a je ni mogoče prezreti. Lahko jo zasujemo s peskom, izgubiti je ne moremo. Ostane tam in čaka, da očistimo vodnjak, ki je v nas, nasutega peska. Tedaj bo vsa zemlja en sam vrelec vode in v vsaki duši se bo spet pojavila podoba (Homilija o Prvi Mojzesovi knjigi 13,1). Vidiš torej: tisti, ki najde vero ima v sebi samem ne le vodnjak, ampak vodnjake; in ne le izvire, ampak reke: izvire in reke, ki ne razveseljujejo umrljivega življenja, ampak nam prinašajo življenje, ki bo trajalo vekomaj.

Téma podobe in sličnosti, ki jo je Origenvzel iz Prve Mojzesove knjige in jo sam še popestril, odtlej oblikuje krščansko teologijo o človeku, to je krščansko antropologijo, še posebej pri grških očetih.

* Druga Mojzesova knjiga, pa tudi Četrta, ki se nam pogosto zdita pusti, sta za Aleksandrijca neizčrpna studenca. Origen najde v njiju klic na popotovanje, zlasti v znameniti 27. homiliji o Četrti Mojzesovi knjigi. Vzvišenost Druge Mojzesove knjige je v iztrganju iz páthe, iz sebičnih želja, ki bremenijo srce in ovirajo hojo. Ta izčrpljujoči pohod zarisuje zgodovino vsakega bitja in tudi celotnega človeštva, in celo samega vesolja. Vsak izmed nas preživlja enega izmed njegovih odlomkov, ki se zapisuje v prekoračenje milijonletne puščave in ki omogoča vsej karavani doseči Obljubljeno deželo.

To je počasen vzpon, ki simetrično ustreza sestopu božje Besede vse do kenoze; to grško besedo je uporabil Pavel in pomeni izničenje, izpraznjenje. Učlovečena Beseda se »izprazni«, kakor nam s podobo ponazarja ta izraz, in se pusti križati. Toda sunek sulice na Golgoti je ranil božjo Besedo, piše Origen, in je storil, da se je razširila povsod. Vse njeno prebivališče, Cerkev, zemlja, je ovito v njen vonj. Ko bi Jezus ne bil preboden in ko bi kri in voda ne pritekli iz njegove strani, bi nas še vedno žejalo po božji Besedi (Homilija o Drugi Mojzesovi knjigi 11,2). Kristus je potopil vesoljstvo z božjimi posvečujočimi valovi. Žejnim prikliče žive studence, katerih voda se izliva iz ustnic njegove rane, ki jo je odprla sulica. Cerkev sama je izšla iz te rane; in on jo je vzel za nevesto (Razlaga Psalmov 77,31 in Razlaga Pregovorov 31,16).

* Zadnji stavek je že uvertura, v glasbenem pomenu besede, v knjigo, ki mu je nadvse pri srcu, v Visoko pesem. V njej Origen in vsi mistiki vseh časov cerkvene zgodovine najdejo poročno témo. Svatba Besede s človeštvom, umitim v njegovi krvi, poroka v krvi in z nežnostjo! Origen prvi odslovi sanje o Cerkvi brez greha, Cerkvi popolnih. Cerkev je hkrati nevesta iz Visoke pesmi in prešuštnica Rahab, grešna Magdalena, izumrli Jeruzalem, nad katerim se Odrešenik joka. Aleksandrijec postavlja svoje premišljevanje v sredo človeškega testa in izpostavi z vso resnostjo krhko stanje Cerkve, ki se mora nenehno umivati v vodah odrešenja. Nemogoče je popolnoma očistiti Cerkev, dokler prebiva na zemlji, in jo rešiti vsakega brezbožca in vsakega grešnika. Kajti ne moremo izobčevati, kjer greh ni popolnoma očiten, da ne bi skupaj z ljuljko izpulili tudi dobre pšenice (Homilija o Jozuetovi knjigi 21,1).

Cerkev smo mi sami. Podoba svatbe simbolizira srečanje človeka, vernika z odstrtim Bogom. Visoka pesem daje ritem popotovanju proti Bogu: iskanje in srečanje, pričakovanje in objem. Prihod Besede je vrenje studenca in obenem žeja in lakota, ki ju ne more potešiti nobena zemeljska hrana. Iz tega »žrela«, ki ga je odprl Kristus, iz razpoke, ki jo vedno zasipamo in ki vedno ostaja odprta, kakor o njej piše Origen, se rojeva gibanje, ki nas mora privesti vse do svojega cilja, to je do Izvira.

Čudovito 16. poglavje Ezekiela omogoča Origenu razvijati misel o stanju duše, ki je venomer ogrožena in ki sprejema vedno nove obiske, ki presegajo njeno zvestobo. Znova jo sprejme, jo umije, jo mazili in jo obleče z vezenimi oblekami in ji da najboljše moke, medu in olja. In postaneš neznansko lepa. Kakšno povzdignjenje, kajti tu je - tu smo - tukaj, da postanemo deležni božjega kraljestva.

Gospodova molitev, ki jo razlaga Origen, izraža dvojnost, ki vleče vernika zdaj sem zdaj tja. Kristjan pravi v molitvi: kakor v nebesih, tako na zemlji; če se torej njegova volja zgodi na zemlji, kakor tudi v nebesih, bomo vsi šli v nebesa. Tako smemo že sedaj »ponavljati« svojo vlogo v večnosti, ko se naš duh vzpenja do božjih višin v nebesih.

Molitev nas izkoreninja v tolikšni meri, kolikor nas privaja na obljubljeno deželo. Kristjan je izkoreninjenec, dokler ne dospe do slutenega kraljestva. Razpet med že in še, sluti, ne da bi videl, verjame, da bo zagrabil Nedosegljivo. Nikdar potešeno neizčrpno hrepenenje. To je drama neveste v Visoki pesmi. V Visoki pesmi se nevesti pogosto zgodi kaj takega, česar ne more razumeti, kdor ni sam izkusil. Pogosto, Bog mi je priča, sem opazil, da se mi Ženin približuje, da je z vso močjo pri meni. Potem pa, kakor da bi se nenadoma odmaknil, nisem mogel najti tega, kar sem iskal. Znova torej hrepenim po njegovem prihodu, in včasih znova pride; in ko se mi prikaže in ga končno držim v rokah, glej, se mi znova izmakne; in ko se razblini, se spet lotim iskanja njega. In to se pogosto ponavlja, vse dokler ga ne bom dosegel za vselej (Homilija o Visoki pesmi 1,7).

Se je Origen zavedal, da je spregovoril v prvi osebi? Knjiga, ki jo razlaga, razlaga njegovo lastno zgodovino in njemu ni nič nerodno, ko jo priznava. On svojo razlago živi. Njegova rana je nenehno odprti prostor; šele tistega dne se bo zacelila, ko bo za vselej dosegel njega, ki ga išče.

*

TISTEMU, ki zna odkriti Origena, je nerazumljivo; kako umazan se mu zdi proces, ki so mu ga pripravili, kako nehvaležen odnos tistih, ki so ga razgalili pred samo sodbo in ki bi bili brez njega sami goli! Hieronim mu dolguje vse. Edino sodba moža, ki je zastavil mnogo truda, da bi povrnil aleksandrijskemu učitelju njegovo pravo mesto, edino sodba Ursa von Balthasarja, je videti nepristranska. Lahko je zapisal ugotovitev in ta sodba povzema vse: V Cerkvi ni človeka, ki bi bil ostal nevidno povsod prisoten, razen Origena.

Če je njegova duša podobna ognjenim vetrovom, ki vejejo iz puščave nad Nilovo delto, pa njegov nauk in njegovo branje Svetega pisma dasta misliti na morje, na Sredozemlje, kamor se izlivajo vode veletoka: obliva obale vzhoda in zahoda, in mi vsi, ljudje z obale, dihamo globlje, vidimo dlje, ker je tu morje.

Postavljeno 11.11.2008.