Krizostomova prižnica


JANEZ KRIZOSTOM


Evharistija - razdeljeni kruh



VZHOD ni poznal bolj slavnega in bolj slavljenega govornika, kot je bil Janez Antiohijski, ki so mu v 6. stoletju dali vzdevek Zlatousti, grško Krizostom. Nekaj časa so grške obale mogle verjeti, da se je vrnil Demosten. Toda ta glas je oznanjal evangelij Grkom na Vzhodu in na Zahodu. Ko so njegovega učitelja, slavnega govornika Libanija na smrtni postelji vprašali, kdo od njegovih učencev bi bil vreden naslediti ga, naj bi ta odgovoril: Janez, ko bi mi ga kristjani ne bili ukradli! Kot najboljša vina so se tudi njegovi govori postarali in pridobili vrednost; videti so nam bližji kot številni govori iz prejšnjega stoletja.


*


ROJEN je bil v Antiohiji, velikem sirskem mestu, sredi 4. stoletja. Tam je Janez preživel najsrečnejša leta svojega življenja. Na mesto je ostal globoko navezan, tudi ko je bil zasut z drugimi nalogami.

Njegova družina je bila, tako kot družina njegovega prijatelja Teodorja iz Mopsuestije, plemenitega rodu in premožna. Janezov oče, poveljnik vzhodne armade, je že mlad umrl. Njegova mati, vdova pri dvajsetih, se ni hotela znova poročiti, da bi se laže posvetila vzgoji svojega sina. Presenetljiva ženska, ta Antuza; občudovali so jo tako pogani kot kristjani. Sam Janez posreduje razmišljanje svojega učitelja Libanija: Ah, kakšne ženske najdete med kristjani! (Mladi vdovi, 2).

Antuza je poskrbela, da je njen sin dobil najpopolnejšo klasično izobrazbo. V Libanijevi šoli je mladi študent kmalu potrdil svoj izredni talent za besedo. Enako skrbno je mati bdela nad njegovo krščansko vzgojo. Po običaju, ki se je ravno takrat uveljavil, je bil Janez krščen šele okrog leta 369. Takrat bi mogel imeti kakih osemnajst let.

Novokrščenec se je v žaru svojega spreobrnjenja hotel takoj zakopati v puščavo, da bi tam živel meniško življenje. Na materino prigovarjanje pa se je temu začasno odrekel in začel s kariero, ki se je izkazala za zelo obetavno.

Pod Bazilijevim vplivom se je Janez odpovedal svetu in postal najprej menih v samostanu, potem puščavnik v votlini, vse dokler ga ni njegovo zdravje, načeto od strogosti, spomnilo, da bi bil že čas, da živi za druge.

Novi menih se ni omejil zgolj na asketično življenje; po antiohijskem meniškem izročilu se je posvetil študiju Svetega pisma in teologije. Predvsem si je prizadeval, da bi odkril dobesedni pomen svetega besedila. Bil je alergičen, kot vsa antiohijska šola, na alegoriziranje, ki je cvetelo v Aleksandriji. Tedaj je bil nesporni učitelj v mestu Diodor iz Tarza.

Ko se je vrnil v rojstno mesto, je bil Janez posvečen v diakona in potem po petih letih v duhovnika. Nedvomno zato, da bi se pripravil na duhovniško službo, je napisal svojo prvo razpravo O duhovništvu, eno od del, ki je šlo iz roda v rod in ki so ga imeli za vsakodnevno branje in brevir duhovniki vseh časov.

Antiohijski škof Flavijan, ki je bil bolj goreč kot zgovoren, je z olajšanjem preložil službo besede s svojih ramen na Janezova, saj je bil ta presenetljivo nadarjen in pripravljen za tako nalogo. Njegovi talenti, njegova izobrazba, svetopisemska kultura in žar njegove gorečnosti, vse je služilo njegovi apostolski nalogi.

Srečni časi, ko je v Antiohiji lahko mladi duhovnik oznanjal evangelij ljudstvu, s katerim je bil eno telo, s katerim je delil vsakdanje življenje, ki mu je skušal posredovati svojo evangeljsko gorečnost in mu vsaditi božje nravi. Če že verniki niso vselej sledili njegovim ukazom, pa so ga poslušali z nenaveličano zvestobo.

Janez, ta neutrudljivi pridigar, se ni naveličal govoriti in lomiti lačnemu ljudstvu kruh besede: Ne morem spustiti dneva, ne da bi vas nahranil z zakladi božjega pisma (Pridiga o Prvi Mojzesovi knjigi 28,1). Očaranim poslušalcem predstavlja svetopisemske knjige, eno za drugo; razlaga besedilo, osvetljuje podobe in primere, poišče besedo, ki je močnejša kot pssst, najde namig, ki zabava in poučuje. Njegov govorniški zagon, za katerega se ne trudi in ne pretirava z njim, pogosto sproži ploskanje uročenega ljudstva.

Ko mi ploskate, v hipu občutim zadovoljstvo. Zakaj tega ne bi priznal? Vesel sem tega in osrečuje me. Ko pa se vrnem domov, začnem razmišljati, da tisti, ki mi ploskajo, ne odnesejo nobene koristi od mojega govora, saj je pouk pokopan pod hrupom in hvalo. Tedaj se razžalostim, zdihujem in jokam; imam občutek, da sem govoril v prazno (Pridiga o Apostolskih delih 10,4).

Janezova homilija ni govor, zgrajen s strogostjo, niti posejan s cvetjem po kapadočanski navadi. Govornik stoji na isti stopnici kot poslušalstvo. Sicer pa nikoli ne govori s sedeža, ampak vedno z ambona, ki je bliže ljudstvu in spojen z njim. Uvodi v snov so pogosto razvlečeni. Govornik v njih omenja novico, ki se širi po mestu, dogodek, ki sodi v kroniko; pripoveduje o svojih zdravstvenih težavah, o bolezni, zaradi katere se je za nekaj časa umaknil. Potem pa brez okolišenja prizna: Pridiganje mi vrača zdravje. Brž ko odprem usta, se vsa utrujenost razblini (Po vrnitvi iz izgnanstva 3).

Leta 397 je v Carigradu umrl patriarh Nektarij. Leta 381 ga je kot laika in pretorja postavil na to mesto cesar po odstopu Gregorija Nazianškega, ki se je naveličal vreščanja klerikov. Patriarh je bil v svoji razkošni vzvišenosti pravi dvorni prelat.

Dvor, tedaj ga je predstavljal vsemogočni Evtropij, je iskal novega človeka, ki bi bil nad spletkami in medsebojnim rivalstvom. In zato so padli v vodo načrti Teofila iz Aleksandrije; ta je namreč skušal na carigrajski sedež postaviti človeka, ki bi mu bil vdan. Na skrivaj so poslali po duhovnika Janeza v Antiohijo. Privedli so ga v prestolnico, kjer ga je krščanski faraon Teofil moral posvetiti, pa naj mu je bilo po volji ali ne.

V enem dnevu se je antiohijski menih znašel potisnjen v prvo vrsto. Postal je prva osebnost vzhodne Cerkve. In prestolnica je proslavila atiško govorništvo svojega novega pastirja. Ljudstvo z navdušenjem, kleriki in uradniki pa s pridržanostjo.

Novi patriarh se ne zadovolji z govorjenjem; tako kot v Antiohiji se dobro zaveda svoje odgovornosti za Cerkev. Hoče jo voditi, rad bi popravil njene zlorabe in pokristjanil nravi. Daje zgled, živi kot Kiklop, proda svoje umetniško pohištvo in razkošne predmete, ki jih je nagrabil njegov predhodnik.

Prav tako se Janez trudi, da bi pripravil do dela menihe nepridiprave, ki oblegajo mesto. Klerike obvezuje k brezgrajnemu življenju in ... brez skrivne tovarišice; evangelij oznanja na podeželju, ki so ga dotlej puščali vnemar. Bojuje se proti vsem krivoverskim sektam. Oporečnike privede k pravi veri. Posreduje v skupnostih, kjer škofje ne dajejo več zgleda.

Tudi tu se še ne ustavi patriarhova gorečnost. Ne prizanese niti velikim niti dvoru. Vodi boj proti pretiravanjem v razkošju in proti zlorabam bogastva. To pa ozlovolji najprej Evtropija in po njegovem padcu še razdražljivo in poželjivo cesarico Evdoksijo. Tej Janez med drugim očita, da se je polakomnila bogastva in odvzela neko lastnino pravemu lastniku; kakor Jezabela, žena kralja Ahaba.

Cesarica je sklenila zaroto, da bi pogubila ognjevitega apostola. Našla si je brezpogojnega zaveznika v aleksandrijskem partiarhu, ki je bil tudi sam obtožen zaradi kaj malo krščanskih postopkov. Tako vešče mu je uspelo obračati stvari, da je iz obtoženca postal tožitelj; sklical je znamenito sinodo pod hrastom, ki je odstavila patriarha Janeza. Dvor ga je poslal v izgnanstvo.

Prvo izgnanstvo je bilo kratkotrajno. Nezadovoljstvo ljudstva je bilo tolikšno, da je morala cesarica škofa poklicati nazaj. Mir pa je trajal samo dva meseca. Postavitev srebrnega kipa cesarice in potratno veseljačenje, ki ga je spremljalo, je patriarh, ki je poznal bedo prebivalstva, ostro grajal.

Evdoksija se je odločila, da se znebi tega pastirja, ki je bil očitno nepoboljšljiv v zadevah dvora in njegovih interesov. Najprej je dala izgnati Janeza v Kukuz v malo Armenijo, kasneje pa na vzhodno obalo Črnega morja. Njegovi dolgi kalvariji lahko sledimo v pismih, ki jih je pisal vdovi Olimpiji. Janez je končno od izčrpanosti umrl blizu groba mučenca Baziliska. Njegove zadnje besede so bile: Slava Bogu za vse stvari! To je bilo 14. septembra 407.

Zbirka del tega moža je zelo obširna, najobširnejša na Vzhodu. Obsega štirinajst zvezkov Migneve Patrologije. Gre predvsem za pastoralna in duhovna dela. Večino besedil je pridigal in nato zbral s pomočjo vestnih stenografov. V njegovih spisih ni nobenega podrejanja teološki sistematizaciji, ki je tako pri srcu Avguštinu.

Med njegovimi deli najdemo homilije o knjigah Stare in Nove zaveze, govore za bogoslužne praznike in različne priložnosti, razprave o duhovništvu, devištvu in vdovstvu, o vzgoji otrok, nekatere pa so naperjene proti poganom in Judom. Tudi njegovo dopisovanje sámo je podaljšek pastoralne dejavnosti. Škof še v izgnanstvu piše, da bi podpiral in tolažil. Bolj je zaskrbljen za druge kot za lastno preizkušnjo.

Sveto pismo zavzema v njegovih delih odlično mesto. Noben drug pisatelj iz starega veka ne more pokazati tako dolge in tako raznolike vrste razlag Svetega pisma. Janez skuša v njem najprej opazovati besedilo, razčleniti evangeljske slike, ki so blizu življenja; iz njih vedno zna izluščiti aktualnost. Škof ne skriva svojega občudovanja do svetega Pavla, kateremu posveti sedem homilij. Te zarišejo njegov portret, ki je cel panegirik, slavilni govor v klasičnem pomenu besede. Vsak teden znova prebere Apostolova pisma. To je njegova najbolj priljubljena knjiga.

Janez, ta nepopustljivi ekseget in moralist brez primere, ni zagret toliko za miselno razglabljanje, ampak za delovanje. Kot prefinjen psiholog, ki je dozorel po pastoralnih izkušnjah v stiku z najrazličnejšimi ljudmi, laiki in menihi, preprostim ljudstvom in damami iz visoke družbe, zna škof prodreti v gube naših mesenih src in jih razčleniti. Zna odkriti njihove rane in slabosti, opozoriti na skušnjave in tveganja, z gotovostjo postaviti diagnozo bolezni in prepričati bolnika, da sprejme predlagano zdravilo.

Kot moralist v plemenitem pomenu besede hoče Janez spreobrniti in spremeniti miselnost in srce. Njegova nenehna skrb je, da bi se kristjani zavedeli resnosti svoje vere in svojega Boga. Pogosto nas spominja na Avguština: v misli je Janez manj spekulativen od Avguština, a bolj prečiščen v izrazu in umetelnosti, vendar enostavnejši po tonu. Janez je zdaj prepričljiv, zdaj patetičen, zdaj veličasten.

Ta duhovni voditelj zna z isto prodornostjo duhovno voditi in svetovati, obrniti množico, obvladati hrušč, voditi zbrano skupnost, in to kakor brez truda, z milostjo, ki mu je prirojena. Ljudstvo malih in odrinjenih, ljudstvo, ki ima intuicijo preprostih, se pri njem ni zmotilo: v prvem hipu je spoznalo, da ga škof ceni in ljubi.


*


JANEZ Krizostom, pastir svoje črede, je kot Ambrozij in Avguštin pripravljal antiohijske in carigrajske katehumene na krst. Med velikonočno vigilijo leta 404 je hotel cesar na pritiske Teofila Aleksandrijskega preprečiti Janezu, da bi podelil krst. Četa, ki jo je poslal v krstilnico, je nadlegovala vernike in katehumene; ženske so zbežale iz krstnega studenca, ne da bi imele čas obleči se, krstna voda je bila škrlatna od krvi novokrščencev. Tej krvavi veliki noči je sledilo škofovo izgnanstvo.

Od Janezove kateheze smo imeli ohranjenih precej krstnih homilij. Še osem pa so jih nedavno odkrili na gori Atosu. Janez Krizostom nam torej ponuja bogato katehetsko gradivo, bolj bogato za krst kot za evharistijo. Sicer pa je tudi njegovo pridiganje o Gospodovi večerji tako pomembno, da so Janezu lahko dali vzdevek »evharistični doktor«. Tako v Antiohiji kot v Carigradu se ob koncu velikonočne vigilije, potem ko je krst končan in izvršeno maziljenje, razvije procesija novih kristjanov, oblečenih v bela oblačila. Novokrščenci stopajo brez dragih kamnov in ogrlic, z lasmi, temnimi kot noč, ki valovijo po brezmadežni tuniki. Vstopajo z lahkoto breztelesnih bitij v osvetljeno baziliko. Srh spreleti množico.

Vsaka družina s pogledom išče v množici, ki stopa dalje, sorodnika, bližnjega, prijatelja. Novokrščenci prehodijo osrednjo ladjo, se vzpno do oltarja in oblikujejo bel venec znotraj ograde, ki obkroža oltar. Krst se zaključi v evharističnem slavju. Občestvo zapoje 22. psalm: Gospod je moj pastir.

Gregorij iz Nise in tudi Ambrozij razlagata ta spev kot uvajanje v skrivnosti.

Tako se očiščeno in s pečatom zaznamovano ljudstvo pomika proti Kristusovemu oltarju. Mudi se mu priti na nebeško gostijo. Ko torej pride in najde oltar ves okrašen, vzklikne (s psalmistom): Pred menoj si pripravil mizo. Tvoja čaša prekipeva od čudovite pijače (Ambrozij, Skrivnosti 43).

Rožnata črta zariše zarjo na obzorju. Zvezde še utripajo na jasnem antiohijskem nebu. Janez Krizostom najde v tem iztočnico za znamenito pridigo. Novokrščence, nove sadike, novorojence Cerkve imenuje zemeljske zvezde in jih primerja z nebeškimi: danes té svetijo s še bolj žarko svetlobo. Slednje ugasnejo z dnem; druge, novokrščenci, so jutranje zvezde, ki svetijo v večni dan.

Antiohijska skupnost z odprtim srcem in s toplino sprejme novokrščene s poljubom miru, čistim poljubom na usta, pojasnjuje Janez Krizostom. Rusi delajo še danes tako. Poljub, ki pomeni sprejem novih članov, hkrati pa tudi nujno potrebno spravo, če se hočemo približati oltarju, da bo naša daritev sprejeta. Kako naj bi bili sicer deležni Kristusovega telesa, če ne zapečatimo povezave, ki ga vzpostavlja? (Ciril Jeruzalemski, Kateheze 23).

Vzhodnjaki, ki spoštujejo enotnost bogoslužnega dejanja, si podelijo poljub miru vedno pred veliko evharistično molitvijo. Pri njih poljub zapečati in sklene bogoslužje besede. Afrika in Rim pa sta ga, nasprotno, umestila po evharistični molitvi in ga dojemata kot neposredno pripravo na obhajilo.

V dneh krsta, zlasti po dolgi velikonočni vigiliji, ni besednega bogoslužja ne pridige. V velikonočnem tednu škof razlaga mašni obred. Sicer pa ne bi bilo potrebno postavljati drugo ob drugo bogoslužje besede in bogoslužje lomljenja kruha, še posebej, ker prvemu ne sledi nujno tudi drugo. Če bi ju hoteli znova ločiti, bi bilo to nesmiselno nazadovanje, je rekel p. Louis Bouyer.

Ikonografija, kijevski mozaik na primer, prikazuje pridiganje in obhajanje evharistije kot dve neločljivi mizi, kjer prejemamo isti kruh življenja. Oznanjena beseda se dopolnjuje in uresničuje v Besedi, ki postane meso, v evharistični Besedi. Irenej nam je v enem prejšnjih razmišljanj pokazal enost v istem načrtu odrešenja.

Struktura bogoslužja lomljenja kruha je jasno začrtana v evangeljskih pripovedih o postavitvi: Jezus je vzel kruh, ga blagoslovil (evharistija), razlomil in ga razdelil. Ta shema predstavlja jedro vseh vzhodnih in zahodnih bogoslužij.

Ko v občestvu spet zavlada tišina, povabi škof, tako tedaj kot danes, naj verniki povzdignejo srca, sursum corda, da bi se dvignili do višine »svetih skrivnosti«, do nebeške ravni, kjer se odvija bogoslužje. Mašnik v imenu občestva naslovi svojo molitev na Očeta. Škof reče: Mi, kajti on je skupni jezik vse Cerkve, ko prinaša daritev in daruje žrtev občestva.

Sredi 2. stoletja posreduje Justin evharistično molitev s temi izrazi: Tisti, ki predseduje, po svojih močeh izreče molitve in zahvale. In vse ljudstvo pritrdi: Amen (Apologija I,67,5). Bistvo je povedano. Treba je samo še podrobne razlage.

Kaj sestavlja to molitev, s katero se zahvaljuje in posvečuje, posvečuje z zahvalo? Danes jo imenujemo evharistična molitev, naši vzhodni bratje pa »anafora«, dviganje k Bogu.

Molitev se začne s hvalospevom ali prefacijo; ta beseda ne pomeni preprostega predgovora, ampak pomeni nekaj »povedati na ves glas«, naznaniti. To je oznanilo božjih čudovitih del, od stvarjenja do dela odrešenja, po enem in istem načrtu. Klicanje v spomin že dovršenega dela se prevesi v prošnjo po dopolnitvi, da bi se z vseh štirih vetrov združila Cerkev v kraljestvu, ki si ji ga ti pripravil, pravi Didahé.

Kdor bi hotel onkraj vseh razvejanj in vseh izpeljav različnih bogoslužij na Vzhodu in na Zahodu najti prvotno usmeritev, ki jo je navdihnila judovska molitev, mu bo anafora Apostolskih uredb, imenovanih »Klemenovo bogoslužje«, postregla z najbolje zgrajenim modelom. Najdete ga lahko v knjigi PriŐres des premiers chrétiens (Molitve prvih kristjanov).

Ta veličastna evharistična molitev v enem samem toku brez oziranja nazaj, brez ponavljanja in brez prekinitve izhaja od Očeta, ki razkriva svoj načrt od stvarjenja do mirabilia (čudovitih del) zgodovine odrešenja; potem preide k delom Sina, od njegovega nauka do njegovega trpljenja in poveličanja; velikonočno skrivnost nato dovrši Duh, ki deluje v Cerkvi, ko posvečuje darove in občestvo in vodi vso zgodovino k njeni dopolnitvi.

Lahko ste opazili, na drugem mestu pa smo tudi dokazali, da evharistična molitev povzema téme krstne kateheze (in ne obratno). Ta molitev je izpoved, ki je postala zahvala, je vera, ki je postala evharistična skrivnost. Je veselo oznanilo, ki je postalo sacramentum redemptionis, zakrament odrešenja, v katerem deluje Očetova naklonjenost.

Tako kot zgodovina odrešenja in krstna veroizpoved tudi evharistična molitev izhaja iz Boga, ki se izkaže kot Oče in ki vodi k sebi zbrano človeštvo. To tudi izraža Pavlov pozdrav, ki ga je prevzelo bizantinsko bogoslužje in ga še danes ponavlja na začetku anafore: Milost Gospoda Jezusa Kristusa (žarečega središča vsega razodetja) in ljubezen Boga (ki se je razkrila v križani ljubezni) in občestvo Svetega Duha (ki dopolnjuje delo Trojice) z vami vsemi! (2 Kor 13,13).

Cerkev v starem veku ni cepila anafore; ni skušala najti bistvenih besed, kakor je to kasneje storila sholastika. Zanjo je evharistična molitev v svoji celoti in v svojem odvijanju posvetilna. In ne le besede zadnje večerje. To pa tudi omogoča vzhodnemu bogoslužju, da spoštuje čudoviti trinitarični načrt v toku ene same molitve.

Tej molitvi, ki jo mašnik izreče v imenu vsega občestva, zbrano ljudstvo reče amen pritrditve; in to v božjem gromu, dodaja Hieronim.

Sledi lomljenje kruha, in od 4. stoletja dalje, očenaš, molitev božjih sinov in hčera, ki jih zbira Oče. Krstna molitev postane molitev evharistije. Mašnik reče:

Sveto svetim!

In ljudstvo odgovori:

Edino on je sveti, edino on Gospod, Jezus Kristus.

Škof se obhaja in potem po vrsti duhovniki, diakoni, novokrščenci in drugi verniki. Mašnik dá posvečeni kruh in reče: Kristusovo telo.

Ko se bližaš, pravi Ciril Jeruzalemski, ne stopaj z iztegnjenimi dlanmi, ne razpiraj prstov; položi levico pod desnico, da napraviš prestol, ki bo sprejel Kralja. Sprejmi v jamico na roki Kristusovo telo in reci: »Amen.«

Dobro vemo, kako je sveti Avguštin rad razlagal ta amen obhajajočega. Temu, kar ste, odgovorite amen. Bodi Kristusov ud, da bo tvoj amen resničen! (Govor 272). V Božjem mestu pa kot teolog natančno pojasnjuje: To je kristjanova žrtev: biti vsi skupaj eno telo v Jezusu Kristusu (10,6).

Med obhajilom pojejo primeren psalm, včasih pa evharistični odpev. V Jeruzalemu uporabljajo 33. psalm: Slavil bom Gospoda v vsakem času. Ljudstvo pa odpeva: Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod. Na velikonočno noč novokrščenci, kakor smo slišali, prejmejo praznični napitek: mleko, pomešano z medom. To naj bi spominjalo na obljubljeno deželo, ki se jim odpira.

Janez Krizostom razmišlja o božji ljubezni, ki se odkriva v evharistiji. Kateri pastir je že kdaj ovce hranil s svojim lastnim mesom? Kaj pravim, pastir! Še matere pogosto prepustijo že takoj po rojstvu svoje otroke dojiljam. Jezus Kristus pa nas hrani s svojo lastno krvjo in nas sprejema v svoje telo.

Drugje pa: Kaj vam govorim o obhajilu? Mi smo to telo sámo. Kaj je pravzaprav kruh? Kristusovo telo. Kaj postajajo tisti, ki se z njim obhajajo? Kristusovo telo; ne vŐč teles, ampak eno telo. Kruh je narejen iz mnogih zrn, tako povezanih, da jih ni več moč videti, čeprav niso nehala bivati. Čuti jih ne morejo več razlikovati, tako so med seboj združeni. Prav tako smo mi povezani s Kristusom in med seboj. Zakaj torej v življenju ne kažemo iste ljubezni in tudi mi ne postajamo eno? (Homilija o Pismu Korinčanom 24).

Krstno uvajanje je zdaj končano. Med Kristusom in obhajancem, med glavo in telesom se je vzpostavilo sožitje dveh življenj. Da bi očetje opisali to zlitje, uporabljajo zdaj primerjavo z ognjem in telesom, zdaj primerjavo z gostiteljem in prebivališčem, pa z glavo in telesnimi udi, ter z ženinom in nevesto. Svatovski značaj se nanaša tudi na rojstvo Eve, mesa mojega mesa, ki se kot Cerkev rojeva v krvavi svatbi; pa tudi na zakonski ideal: dva v enem telesu.

Prav lahko bi bilo naštevati navedke, kjer očetje, zlasti Avguštin in Janez Krizostom, nanašajo ti svetopisemski podobi na obhajilo. Ko jedo Ženinovo meso, piše Teodor, in pijejo njegovo svatovsko kri, se zedinjajo z njim. Visoka pesem se čudovito ponuja za osvetlitev svatbene téme, ki smo jo srečali že pri krstu in ki še bolj velja za evharistijo, ki privede uvajanje do njegove dovršitve in vse do božjega objema. Tako razlagata Origen in Gregorij iz Nise.

Po obhajilu novokrščencev in vernikov škof zmoli sklepno molitev in odslovi občestvo: Pojdite v Kristusovem miru. Janez Krizostom reče preprosteje: Pojdite v miru. Novokrščenci in stari kristjani se vračajo. Resda so utrujeni, vendar potešeni. Vsi so posvetili najlepšo noč obhajanju skrivnosti vere. Nad velikonočnim jutrom se dviga zarja. Večina krščencev se znajde v skromnih stanovanjih, toda na ta dan nudijo gostoljubje svojemu Gospodu in svojemu Bogu. Najskromnejša koča je posejana z zvezdami.

Skozi ves velikonočni teden prihajajo novokrščenci v belih oblačilih k evharističnemu slavju. Škof končuje svojo katehezo, ko razlaga svetopisemske podobe in zakramentalna dejanja evharistije. Morda nas preseneti, ker to ni razloženo pred prvim obhajilom, ampak po njem. Razlog je preprost. V krščanskem starem veku evharistija ni resnica sama zase, ločena od ostalih, ki so jih poučevali v postu. Je tisti zakrament, ki vsebuje vso krščansko skrivnost, vse resnice vere. To je bil prvotni pomen starodavnega izraza mysterium fidei (skrivnost vere). To ni neka skrivnost, temveč tista skrivnost, ki povzema vse ostale. Ko je kateheza razlagala zgodovino in odrešenjska dela, je pripeljala katehumena do srca evharistične skrivnosti. Ko bo kopal po njej, bo našel listino popolnosti in ključ do mističnega življenja.

Nedelja po Veliki noči se imenuje in albis, bela nedelja; to je dan, ko novokrščenci odložijo bela oblačila. Spet stopajo na prag vsakdanjega življenja. Novokrščencem bi se lahko dozdevalo, da se velikonočno slavje izteka v dan večnosti. Mar ni bil to osmi dan ob koncu sobotnega tedna, in torej simbol za dovršitev in polnost? Žal ni bilo nič od tega.

Šlo je za to, da se znova vključijo v vsakdanji tok življenja, da se vrnejo k običajnemu delu. Vendar je odtlej novokrščenec lahko v srcu nosil božjo večnost. Upanje, ki ga je dobil, mu je omogočalo, da je prodiral skozi temo vsakdanjika.

Pastirji in bogoslužje so novokrščencem priporočali, naj živijo evharistijo v vsakodnevni zahvali. Svetloba, ki je razsvetlila velikonočno jutro, je morala preobraziti vse življenje; iz njega je morala narediti, po besedah Klemena Aleksandrijskega, en sam dolg praznični dan.

Če boste ostali trezni in čuječi, pravi Janez Krizostom, se vam bodo prazniki podaljšali in bodo dolgi kot čas sam. Ohranite svoje svatovsko oblačilo nedotaknjeno in brez madeža. Vaš Ženin vas bo še bolj ljubil, vaša lepota in vaš sijaj se bosta večala iz dneva v dan in milost bo rastla skupaj z vašimi napori (Kateheze 6,25).

Janez Krizostom in tudi Avguštin sta vidno v skrbeh, ko vidita, da se ti možje, žene in mladi vračajo v staro življenje, da se zakopljejo v sivino dni, nevarnosti in popuščanja življenju. Toliko krščencev se je že pridružilo skupini povprečnih in mlačnih; nekateri so se dokončno oddaljili. Še zadnjič jih pastir spodbuja:

Bodite ponosni na svoje dostojanstvo, moji najdražji! Imenujejo vas verniki; živite svojo vero! Ne mešajte se v razpuščenost množice slabih kristjanov. Poslušajte, kaj vam pravim: Bodite zrnje in ne slama. Glejte na dobre, posnemajte njihov zgled. Ptiči enakega perja letijo skupaj!

Neko drugo leto hiponski škof priporoča novokrščencem, naj vzamejo na pot velikonočno alelujo.

Aleluja pomeni: Slavite Gospoda. Slavimo Gospoda, bratje, z življenjem in z ustnicami, s srcem in z usti, z glasom in z vedłnjem. Bog hoče od nas, da rečemo aleluja, ne da bi bil tisti, ki jo poje, razklan. Uglasimo v en glas svoje življenje in svoje ustnice, svoj glas in svoje vedłnje.

Poj, kakor poje popotnik, poj, vendar hodi dalje! Poj, da s tem podpreš svoj trud; ne gôji lenobe! Poj in hodi!

Jaz, vaš duhovnik, vam bom daroval na oltarju vse zemlje delo in bolečino sveta. Te besede Teilharda de Chardina hočejo razložiti njegovo mašo nad svetom. S tem ne gre vzporedno z evharistijo ali proti njej, ampak hoče ugledati njene zadnje posledice, razvozlati pomen snovi kruha, ki se je preobrazil v evharistiji, tako da je postal »Kristusovo telo«, nosilec milosti.

Tako evharistija kakor križ, ki se v ikonografiji katakomb in mozaikov razrašča v drevo življenja, se raztezata v dve razsežnosti, navpično in vodoravno. Svoj izvor najdeta v božji nežni ljubezni, od koder dobivata vse svoje bistvo. Ignacij Antiohijski zato imenuje evharistijo agápe, zakrament nežne ljubezni.

To ljubezen je Jezus zelo boleče odkril v drami križa. Ni dovolj rłči, da je sveti Pavel vzpostavil zvezo med pojmom agape (ljubezen) in teologijo križa, piše švedski teolog Anders Nygren. Zanj je to dvoje ena in ista stvarnost. Ni mogoče misliti na eno, ne da bi pomislil na drugo. Brez Kristusovega križa bi nikoli ne bili v prisotnosti božje agape. Nikoli ne bomo dojeli njenega globokega pomena. Brez božje nežne ljubezni bi se Kristusovo življenje nikoli ne končalo na križu. Pavlove misli ne moremo bolje označiti, kot da govorimo o agape križa (Eros in agape).

Kalvarijska drama, ki je zakramentalizirana v evharistiji, je postavljena ob sotočju dveh gibanj: gibanju Boga, ki ljubi človeka, se poniža in se popolnoma preda v nesebični, zastonjski in nerazumljivi ljubezni; in ob gibanju greha, ki nadaljuje svoje delo smrti: ker ne more doseči Boga, doseže vsaj Človeka-Boga.

Evharistija je spomin tega tragičnega in hkrati blaženega trpljenja. Lahko bi jo imenovali »spomin« Cerkve, saj nas spominja na pot Boga k nam in na pot Boga z nami ob povratku. Cerkev zbira okrog nevidno navzočega Kristusa vse, ki jih je Bog poklical in ki hodijo proti kraljestvu. Lomljenje kruha je torej zakrament našega duhovnega potovanja vse do mističnega združenja. Z obhajanjem Kristusovega telesa se začenja, po besedah Gregorija iz Nise, večno življenje, katerega polnost smemo pričakovati šele v onstranstvu. Okušamo pa že njegovo sočnost: že tu doli nam evharistična ekstaza daje njegov predokus, kakor nam to potrjuje toliko svetniških zgledov.

Iz evharistije črpa Ignacij Antiohijski žar svojega pričakovanja in moč za mučeništvo, to najkrajšo pot za dosego večnosti. Ko je končno postal božje žito pod zobmi zveri, je hotel biti še Kristusov brezmadežni kruh za življenje brez razpadljivosti. Ko Cerkev obhaja evharistijo na grobovih mučencev, združuje dve darovani življenji in zapečati zlitje dveh ljubezni.

Vse staro izročilo, ki so ga nadaljevali srednjeveški in sodobni mistiki, nanaša na evharistijo spev 22. psalma o prekipevajoči čaši in vinu trezne pijanosti. Že Ciprijan iz Kartagine je mogel zapisati: Opojnost, ki prihaja iz Gospodove čaše, ni podobna pijanosti po navadnem vinu. Gospodov kelih pravzaprav opija tako, da nam pušča razum in nas pripelje do modrosti Duha. Z njeno pomočjo vsakdo od nas zavrne mik posvetnih stvari in se oprime razumevanja božjih (Pismo 63,11).

Ko je Gregorij iz Nise pridigal za Kristusov vnebohod, je razlagal 22. psalm: Gospod je moj pastir, ki so ga peli med obhajilom. Posluži se evharistične in zakramentalne kateheze, da bi opisal duhovno potovanje vse do združenja in ekstaze. Vino, ki razveseljuje srce človeka, povzroči v duši nekakšno opitost. Duha dvigne od minljivih stvari k tistim, ki ostanejo. Tisti, ki je občutil takšno opitost, je zamenjal kratkotrajno za večno; in svoje bivanje v Gospodovi hiši je podaljšal in tam ostal dolge dneve.

Škof iz Nise se tu pridruži Janezovemu nauku: Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem (Jn 6,56). Tukaj evangelist prvič v evharističnem govoru uporabi tako močan izraz ostati. Vso Janezovo pot je mogoče strniti v štiri glagole: iskati, najti, hoditi za, ostati.

Tisti, ki ostane v njem, je varen pred smrtjo; evharistija je v njem kal nerazpadljivosti. Večno in blaženo življenje je že v njegovi lasti.

Slavni Kristusov križ je odslej postavljen na križišča vseh naših cest, kakor bi šel naproti vsem ljudem. Razprti roki želita objeti vse človeštvo. Kolikor nam evharistija razodeva agape, razkrito v Kristusovem trpljenju, toliko nam prihaja izmučena ljubezen v zavest, v skrito kamrico srca. V trpljenju se rojeva ljubezen. Sporočilo, ki smo ga dojeli v veri, mora vzcveteti v živi ljubezni. Odslej moramo živeti ljubezen drugih.

Ali more pričakovanje Gospoda, ki ga moramo razglašati pri vsakem evharističnem slavju, zasenčiti skrbi sveta, tesnobo pred njegovim prihodom? Mar bomo med tistimi nespametneži, ki bodo ob uri dospetja vprašali Gospoda, kaj bi bili morali narediti iz svojega življenja? Zakonitost življenja ubogega kristjana je natanko v tem, je rekel Bernanos, da mora dati to, česar nima, ali točneje, to, kar mu ne pripada.

Obstajata dve obliki nezvestobe Gospodovi večerji: nedoslednost kristjanov, ki zapirajo srca pred tistimi, ki so jih srečali v Kristusovem telesu, in ateizem družbenega napredka, ki zakriva božje obiskanje. Prvi jedo svojo obsodbo, pravi sveti Pavel, kar pomeni: kruh, ki so ga prejeli in ga niso razdelili, postavlja v protislovje njihovo izpoved in njihovo delovanje, njihovo vero in njihovo življenje.

Kristjane, ki so se vrgli v socialno dejavnost in ki se borijo proti vsem oblikam krivice, pa evharistija spominja, da socialno delo nima cilja v sebi: družbeni raj postaja duhovna puščava, če v njem ni Boga. Zgraditi svet, ne da bi mu vdihnili Kristusovo ljubezen, pomeni zgraditi ječo in ne kraljestvo, ki ga prejemamo v dar.

Končno nas evharistija poučuje, da dobrote ne tehtamo z utežmi uresničenja in učinkovitosti, ampak ljubezni. Ta jo napolnjuje in edina preobraža. Kot križ je tudi ona lahko poraz; vedno pa je v njej učinkovitost blaženega Kristusovega trpljenja.

Malo pastirjev je bolje doumelo pomen razdeljenega kruha kot Janez Krizostom, ki je vsem skupnostim pošiljal klic, naj posnemajo Kristusa v Emavsu. Kristus nas je povabil k svoji mizi, oblekel nas je, ko smo bili goli, mi pa ga ne sprejmemo, ko gre mimo. Dal nam je piti iz svoje čaše, mi pa mu ne ponudimo kozarca hladne vode.

Še ostrejši je carigrajski škof, ko nekega dne vzklikne: Ti častiš oltar Cerkve, ko se nanj spušča Kristusovo telo. Bližnjega pa, ki je Kristusovo telo, zanemarjaš in ti je vseeno, ko gine.

Ta oltar lahko vidiš na vseh uličicah in na trgih; vsako uro moraš nanj nositi svoj dar; tam je kraj žrtvovanja. In kakor duhovnik, ki stoji pri oltarju, kliče Duha, tako tudi ti kličeš Duha; to je kakor olje, ki se razliva v obilju s tvojimi besedami in dejanji. Vsakič, ko z vero zagledaš reveža, pomisli, da imaš pred seboj oltar.

Maša vernika sploh ne raztresa; potaplja ga v dramo svojega časa, v globino človeškega trpljenja. Kako hinavski bi bil vernik, ki bi od Boga prosil vsakdanji kruh, in pozabil, da polovica zemeljske oble umira od lakote. Nedavno so nam sporočili, da vsako leto umre dvanajst milijonov otrok, ker manjka kruha, ki ga v presitih deželah mi mečemo v smetnjake. Z evropskimi smetnjaki, so nam povedali pri Karitas, bi lahko prehranili tri mesta v nerazvitem svetu!

Tistemu, ki želi prodreti v neizčrpno skrivnost evharistije, se razodene kipeči studenec božje ljubezni. Njegova voda mora teči, da se ne usmradi, razlivati se mora in ne zastajati. Z drugimi besedami: tudi mi moramo živeti ljubezen drugih. Vrzite ljubezen tja, kjer ni ljubezni, pravi Janez od Križa v nekem pismu, in našli boste ljubezen.


*


TAKO smo prišli do konca poglavij o uvajanju v krščanstvo in sklenili naši dve skupini razmišljanj o očetih naše vere. Zdaj moramo živeti v vsakdanjem življenju skrivnost, ki smo jo spoznali. Ves krščanski čas poteka v ritmu evharistije: naših velikonočnih slavij, naših nedeljskih srečanj, vsakdanje maše - če smo pozorni.

Možema, ki sta izgubila pogum in upanje, Kristus na poti v Emavs odkrije pomen Svetega pisma. Potem jima v gostišču razlomi kruh. Po tem dejanju, po tem preprostem dejanju, ki pa pove vse, sta prepoznala Gospoda... in se odpravila na pot, da bi prižgala ogenj veselja, ki odtlej razsvetljuje in greje ves svet.



Postavljeno 11.11.2008.