IRENEJ LYONSKI


Krščanski pogled na zgodovino



ALI moremo v tednu krščanske edinosti najti boljši primer ekumenskega dialoga, kot je Irenej, škof iz Lyona? Že ime - Miran - označuje njegovo osebo: vse življenje je bil človek miru, uglaševanja in sprave. Dialog ima raje kot posege oblasti. Ve, da more edinost cveteti tudi v vrtu, kjer ni nobena stvar točno odmerjena in začrtana, kjer različnost odseva bogastvo samega življenja, ki je resničnejše kot geometrično razporejene gredice.

Kadar gre za praktične stvari in postranska vprašanja, za rubricistične zadeve, kot je na primer datum velike noči, je lyonski škof popustljiv. Postane pa neomajen kot granit, ko gre za vero in evangeljsko resnico, ki so jo posredovali apostoli. In kako je sploh prišel v Lyon?


*



ZAČETKI krščanstva v Galiji so zaviti v temino. Napisi, ki so jih odkrili v Marseillu, pričajo o možni prisotnosti kristjanov že v prvem stoletju. Prav verjetno je bil Krescencij, o katerem govori drugo pismo svetega Pavla Timoteju, poslan v Galijo. Evangelij, ki je vezan na ljudi, privzema iste poti, po kopnem in po morju.

Lyon in Viena sta glavni mesti rimskih provinc, lyonske ali lasate in narbonske; ležita druga poleg druge, povezuje ju Rodan. Razcvet Lyona privabi močno kolonijo vzhodnjakov iz Male Azije in Frigije (današnje osrednje Turčije). Prvi kristjani pridejo, kot njihovi sonarodnjaki, iz poklicnih razlogov. Aleksander, mestni zdravnik, je prišel iz Frigije. Gotovo je študiral medicino na fakulteti v Pergamu. Videti je, da je bil kristjan že ob prihodu na bregove Saone.

V prvi tretjini 2. stoletja so bratje že tako številni, da jim matične skupnosti pošljejo škofa, Potina. Njegovo ime je grško. Ko kot mučenec leta 177 umre, ima devetdeset let. Lahko da je šele pri šestdesetih vzel v roke vodstvo skupnosti.

Po mučeniški smrti ga v Lyonu nasledi Irenej, ki je bil prej že duhovnik v tem mestu. Baje je bil tudi škof v Vieni, kar pa je težko potrditi.


I. ČLOVEK


IRENEJ je bil po rodu iz Azije. Prišel je, kot toliko njegovih sonarodnjakov, z Vzhoda, morda iz Smirne. V tem mestu je obiskoval starega škofa Polikarpa, ki je v svoji mladosti šel naproti Ignaciju Antiohijskemu, kakor smo slišali. Bil sem še otrok, pojasnjuje Irenej v pismu. Stari škof je pripovedoval mladini, ki ga je obdajala, kako je poznal apostola Janeza in druge, ki so videli Gospoda. Obuja spomine, ki se ne postarajo; zarežejo se v spomin na neizbrisen način.

Komaj en rod deli Ireneja od apostola Janeza. Njegova mladost se kopa v janezovskih vodah, ki so oplajale vso Malo Azijo tako z naukom kot z duhovnostjo. Irenej se je torej verjetno rodil v času od leta 130 do 140. Že v mladosti se je spreobrnil h krščanstvu. Njegovi spisi dokazujejo, da je bilo njegovo šolanje temeljito. Smirna je bila v tistem času središče kulturne renesanse. Elij Aristid je bil nesporno tamkajšnji učitelj.

Mladi Irenej potuje; biva v Rimu in se potem, kot mnogi sonarodnjaki, vkrca za Marseille, se povzpne po Rodanu in se ustali v Lyonu. Stari škof Fotin ga posveti v duhovnika. V tem času sta skupnosti v Lyonu in Vieni dovolj pomembni, da zbujata pozornost.

Kot ponavadi se množica vedno spravi na tujce, na priseljence, in podi kristjane iz kopališč in stebrišč na forumu. Spori zbudijo pozornost oblasti. Tribun, komandant kohorte, ukaže aretacije, ki jim sledita sodni postopek in obsodba. Smo v letu 177. Poznamo latinska in grška imena mučencev; ta odsevajo podobo skupnosti, kjer so drug ob drugem vzhodnjaki in Galci, trgovci in bogate ženske, aristokrati in sužnji. Devetdesetletni škof umre v ječi. Seznam mučencev vsebuje sedeminštirideset imen; nekateri so umrli v priporu, drugi so bili vrženi zverem.

Odslej vodi Irenej skupnost, ki se razteza od ustja Rodana do izvirov Rena v Germaniji. Njegovo delovanje poteka na dveh ravneh. Posveča se galskemu prebivalstvu, nauči se njihovega jezika, ki ga ima na neki način za barbarskega, pa naj bo to danes francoskemu samoljubju všeč ali ne. Pogovorni jezik večjega dela skupnosti pa ostaja grščina, škofov materin jezik. Ta je tudi liturgični jezik v Lyonu. S tem ko je Cerkev stavila na jezik in kulturo helenizma, si je omogočila hiter prodor evangelizacije po vsem rimskem cesarstvu.

Naloga novega škofa je, da najprej potolaži in okrepi vernike, ki jih je preganjanje prestrašilo in razkropilo. Pripoved o dogodkih nam namreč dokazuje, da vsi niso bili junaki. Potem mora škof skrbeti, da gorečnost ne bi ugasnila. Vernike mora opozarjati pred pronicanjem tujih naukov, kajti krivi preroki povzemajo isto pot kot pravi. Pritiski gnostikov so kasneje prisilili škofa, da je dal svoje moči in sposobnosti na razpolago za obrambo neokrnjenosti vere.

Ta človek iz Azije, ki straži na izpostavljeni točki Cerkve, ima ekumensko dušo, vesoljno dušo, in misijonarsko zavest. Evangelizacijo potiska proti severu: Dijon, Langres, Besançon in vse tja do Rena. Mar ne govori o Germanih, ki so slišali Kristusovo besedo (Proti krivoverstvom I,10,2)? Najverjetneje gre za prebivalce rimske province Germanije. Žal ne vemo za nobeno ime, za nobeno misijonarsko postojanko.



II. ČLOVEK CERKVE


IRENEJEVO delovanje doseže svojo potrditev najprej znotraj rimske Cerkve. Ta vzhodnjak je rojen posrednik, deklica za vse v Cerkvi. Ni še škof v Lyonu, ko ga že predstojniki skupnosti, ki so v ječi, pošljejo k rimski Cerkvi, da bi prosil škofa Elevterija za več razumevanja glede »novih prerokovanj«, montanističnega gibanja, ki je vrelo v Mali Aziji in je pljusknilo tudi v Lyon ter tam zajelo nekaj vernikov. Časi preganjanja so časi apokalipse.

IRENEJA imamo v velikem spoštovanju, je pisalo v spremnem pismu lyonskih vernikov, zaradi njegove gorečnosti za Kristusovo zavezo. Irenej je nedvomno soglašal s tem novim karizmatičnim gibanjem, ki se je sklicevalo na čudežno moč Duha in je spodbujalo k ponotranjeni pobožnosti. Bil je sočuten z rodno Azijo, zibelko evangelizacije, in je zato zavračal oblastne odloke, ki so brez dogovarjanja sprejeti zgolj po administrativni poti. Ne vemo, kašen uspeh je imelo njegovo diplomatsko posredovanje. Stvari so se gotovo morale pomiriti.

Kakšnih petnajst let pozneje, okrog leta 190, je Irenej spet posredoval za spravo pri papežu Viktorju. Ta Afričan je bil po naravi centralist in mu je bila rimska širina tuja. S svojo avtoriteto je hotel Aziji vsiliti praznovanje velike noči na nedeljo, po rimski navadi, in ne, kakor je to zahtevala vzhodna tradicija - gotovo prvotna - na obletnico, 14. nisana. Kako je bilo mogoče s takim vprašanjem, ki sodi med opombe, ogroziti mir in postaviti na kocko edinost in enotnost? Irenej je poslal rimskemu škofu prijazno, toda odločno pismo. Tako je bil po njegovi zaslugi Lyon dvakrat kvas edinosti in zagotovilo trajnosti. Načelo, ki ga je zagovarjal Irenej v svojem pismu, je ohranilo svojo veljavo vse do danes: Ohranimo mir med seboj. Razlika v dnevu posta potrjuje soglasje v veri (Evzebij, Cerkvena zgodovina V,24,13).

Bolj nevarna kot preganjanje in bolj resna kot spori z oblastjo pa je bila grožnja gnosticizma, ki je napadala sámo jedro vere; še nikoli dotlej se ni Cerkev soočala s tako razjedajočim izzivanjem. Drget prešinja vso Cerkev, ker se čuti ogroženo v svojih temeljih. Bohotenje gnosticizma jo obdaja z vseh strani. In to pripravi starega Polikarpa do izjave: Moj Bog, za kakšen čas si me obvaroval!

Soočen z grožnjami gnosticizma Irenej pokaže, kaj zna, in nam da videti, iz kakšnega testa je mož vere in mož Cerkve. Gnoza ali spoznanje ni v bistvu nič sumljivega niti krivoverskega. Tako judovstvo kot krščanstvo gojita pravo spoznanje. Irenej bi brez odlašanja podpisal izjavo Klemena Aleksandrijskega: Gnoza je razumevanje evangelija. Krščanska starodavnost in na prvem mestu lyonski škof resnično gnozo pripisujeta Cerkvi, ki je prisiljena opredeliti to gnozo v odnosu do drugih gnoz, krivoverskih in lažnih. Za kaj torej gre?

Vsaka želja po spoznanju je najprej poskus in šele potem skušnjava. Svojo čistost izgubi, ko iskalec izsiljuje vero, namesto da bi jo sprejel. Prag so prestopili tisti, ki so helenizirali krščanstvo, namesto da bi pokristjanili helenizem. V drugem stoletju srečamo delno spreobrnjene razumnike, ki so se trudili, da bi nagnili vero v smeri svoje filozofije oziroma svojih blodenj. To se je zgodilo pri Valentinu in Markionu. Gnostična literatura je bila prva teološka literatura Cerkve.

V dobi, ki jo obravnavamo, je gnostična literatura veliko pomembnejša od pravoverne. Zavzema vsa področja: Sveto pismo, teologijo in celo pesništvo. Gnosticizem se širi od Ponta (Črnega morja) in Aleksandrije do Rima; končno doseže lasato Galijo in Lyon. Mark Čarovnik pustoši po tamkajšnji čredi. Še posebej se loteva žensk, najraje bogatih in tudi prikupnih, v obšitih škrlatnih oblekah. Kaj je bistvo tako imenovane gnoze, na katero je odgovoril lyonski škof? Boga postavlja v območje, ki je nedosegljivo človekovemu duhu. Med Bogom in svetom je celo stopnišče posrednikov ali eonov, v katerih postopno ugaša prvotna iskra, ki izhaja iz prvega počela.

Očiten dualizem preveva različne gnostične sisteme. Markion postavlja nasproti pravičnemu Bogu stare zaveze, ki ga dokončno odslovi, dobrega Boga, ki se je razodel v Jezusu Kristusu. To povzroči razumski antisemitizem, ki odslej zavrača pomen Stare zaveze. Nikakor ni težko predvideti rušilnih posledic tega sistema. Dualizem Valentina iz Aleksandrije ni nič manj korenit. Svet postavlja nasproti Bogu. Ljudje se delijo na duhovne in duševne. S pomočjo gnoze postanejo duhovne prvine popolne in prav tako postanejo popolni vsi duhovni ljudje, ki tako predstavljajo nekakšno aristokracijo, Cerkev popolnih. Odrešenje v navadni Cerkvi ali Cerkvi duševnih ljudi pa je mukotrpno: doseči ga morejo le z zatajevanjem in dobrim življenjem. Tvorci nauka se seveda uvrščajo v razred popolnih.

Iz teh predpostavk se začrtuje nasprotje med duhom in snovjo, ki ga je učil že platonizem, in dvojna nedostopnost: snov -in torej tudi telo - ni odrešena in odrešena tudi ne more biti; duh pa nasprotno ni sposoben omadeževati se. Duhovni ljudje so neizogibno izvoljeno seme. Greh je vezan na telo in ni delo svobodne volje. Irenej je takoj sprevidel, v čem je nevarnost. Gnostični dualizem je raztreščil enotnost zgodovine odrešenja; kot krivca je našel telo in zakonsko zvezo namesto svobodne človekove volje; snov in vesolje je izključil iz odrešenjskega dogajanja.

Kako naj bi potem trdili, da je Beseda postala meso, če je meso zlo in Zlodej hkrati? Lažna gnoza je razblinila hrbtenico krščanstva in resnično vero. Zadnji čas je bil za ukrepanje. Irenej se je lotil dela. Pastir je postal pisatelj in se lotil protinapada.

Plod le-tega je ogromno delo z naslovom: Osvetlitev in zavrnitev tako imenovane gnoze. V predgovoru natančneje razloži: Ne pričakujte od mene, ki prebivam pri Keltih in moram kar najpogosteje uporabljati barbarski dialekt, visokoletečega govorništva, ki se ga nisem nikoli učil, niti izbrane razlage, ki se je nisem nikoli lotil, niti lepote ali prepričljivosti sloga, do katerih mi ni niti malo. Dobrodušno sprejmite to, kar vam pišem, z istimi občutki, s katerimi je bilo napisamo: v preprostosti, iskrenosti in v skromnosti (Proti krivoverstvom I, predg.,3). S temi izjavami nas ne more zavesti, saj mu jih je narekovala ravno šola in so nekaj najbolj vsakdanjega pri govornikih. Delo je podobno zgradbam, ki se brez natančnega načrta razvijajo in bogatijo, odvisno od zemljišča in okoliščin. Tej knjigi bo sledila še ena, jedrnata in bolj miroljubna, Apostolsko oznanilo in dokazi zanj, nekakšen katekizem za vernike. Upajmo, da bo kdaj izšel v tudi v slovenskem prevodu.

Irenejevi spisi nam odkrivajo prodornega in uravnoteženega duha, ki ima klasično izobrazbo in kulturo. Pozna poganske pisatelje in filozofe. Včasih mu pride pod pero celo citat iz Homerja. Njegovo pisanje nikakor ni brez literarne umetelnosti, pa naj reče v svoji retorični skromnosti, kar hoče. Kljub temu pa ne zaupa posvetni misli, ki ni domovina njegove duše. Svoje védenje črpa iz Svetega pisma in iz pričevanja Izročila; tako so njegovi spisi deležni prvotne topline.

Irenej je skrajno pošten. Goji spoštovanje do vsakogar, tudi do svojih nasprotnikov. Misli gnostikov ne izkrivlja, da bi jo laže zavrnil. Leta 1945 so v Egiptu, v kraju Nag Hamadi, odkrili knjižnico gnostičnih spisov, ki so nam bili doslej neznani. Odkritje te knjižnice, ki je prav tako senzacionalno kot odkritje Kumranskih rokopisov, vendar deležno manj odmevnosti, potrjuje verodostojnost podatkov in nepristranskost lyonskega škofa.

Irenej ne zavrača, kakor bi to počel s strastno in neobrzdano radovednostjo izobraženec 20. stoletja, ampak z gorečo vero in občutkom odgovornosti. Kaj vse lahko najdemo pri njem! Ustvarjalec odgovarja s silovitostjo. Njegov odgovor zna biti jedek in njegova šala galska. Toda učitelj ostaja pastir: hoče prepričati in spreobrniti, to je privesti k pravi veri.

Škof zna ločevati med človekom in njegovo zmoto. Kot pastir skrbi za svoje ljudstvo z nežnostjo, čeprav jih je iz črede nekaj zašlo. Mar ni zapisal teh izbranih besed: Ni Boga brez dobrote (Proti krivovoverstvom III,25,3)! Kot pastir ima čut za pravo mero, bogastvo nauka in apostolsko gorečnost. Ne trudi se, da bi posekal nasprotnike, ampak da bi jih pripeljal v božjo Cerkev, da bo v njih oblikovan Kristus. Nekaj janezovskega se dá razbrati iz njegovega nastopa: toplina, umirjena strast, ogorčenje pred krivo vero, čut za bistveno, vendar tudi bistrovidnost, ki pretehta resnost opomina prvih kuščarjev na stavbi. Ko boš to bral, prijatelj, sem prepričan, da se boš smejal zaradi njihove neumnosti, za katero mislijo, da je modrost. Toda treba se je jokati, ko tako smešijo svetost, veličino resnice, neizrekljivo moč, božje načrte (Proti krivoverstvom I,16,3).

Težje je prodreti do notranjega človeka. Prihaja iz Azije, kjer cvetijo karizme Duha. Škof je živel v ozračju duhovnega, kjer je zazrtost v mučeništvo spodbujala mistični vzgon. Poznal je obraze tistih, ki so s krvjo izpričali svojo vero z njegovim predhodnikom Fotinom na čelu. Razumljivo, da so mu pripisali pismo - upravičeno ali ne - ki bratom v Frigiji pripoveduje o tem čudovitem junaštvu. Irenej je bil, kot Ciprijan, nagnjen k temu, da je povsod prepoznaval izredno delovanje Duha. Ta zmerni kristjan je bil skupaj z velikim delom prve Cerkve milenarist. Veroval je v prihodnje Gospodovo kraljestvo na zemlji, ki bo trajalo tisoč let.

Naš pastir je človek molitve. V delu Proti krivoverstvom molitev prepaja besedilo in dokazovanje. Je nekakšno izviranje njegove duše, zaupna misel, ki mu uide. Mistični zanosi izhajajo iz njegove goreče vere. Tako kot avtor Izpovedi, tudi on izpoveduje Boga, ki se je razodel, in to z izrazi, ki dajo misliti že na Pascala.

Tudi jaz te kličem, Gospod, Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov in Izraelov, ti, ki si Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa. O Bog, v svojem neskončnem usmiljenju si hotel, da se naučimo spoznavati tebe; ti si ustvaril nebo in zemljo, ti si vladar vseh stvari, samo ti si pravi Bog, nad teboj ni nikogar.

Po našem Gospodu Jezusu Kristusu nam daj kraljestvo Svetega Duha; daj vsem, ki bodo to brali, da te bodo spoznali, ker si edino ti Bog; utrdi jih v sebi, odvrni jih od slehernega krivega in brezbožnega nauka, v katerem ni Boga.

Tretja knjiga Razprave proti krivoverstvom se izteče v molitev za tiste, ki so zašli. Za tri stvari prosi. Najprej, da bi se izgubljeni vrnili v pravo Cerkev, potem, da bi se preoblikovali v Kristusu, in slednjič, da bi odkrili Boga kot stvarnika vesoljstva. Konča z doksologijo, ki je nekakšna teološka himna in izpoveduje Stvarnika, edinega Boga in Očeta, in našega Gospoda Jezusa Kristusa.



III. KRŠČANSKI POGLED NA ZGODOVINO


PROSTOR, ki nam je odmerjen, nam ne omogoča, da bi celovito izrisali Irenejevo teologijo. Naj torej zadostuje osvetlitev enega vidika njegove misli, ki je še prav posebno sodoben: krščanski pogled na zgodovino. Razvija se kot protiutež gnostičnemu dualizmu. Ključna beseda Irenejeve teologije, ki se postavlja nasproti sleherni razcepljenosti, je Edinost. Edinost v Bogu, edinost v zgodovini odrešenja, edinost v človeku kot bitjuin edinost v vsakem posamezniku.

Irenej ne postavlja preprek med Boga in njegovo delo, nasprotno, celo poudarja bližino, rekel bi neposrednost: Ustvaril ga je s svojimi rokami, pravi. Za Ireneja stvarstvo izhaja iz božjih rok, ki sta Beseda in Duh. Poglejte si Sveto pismo, ki ga je ilustriral Edy-Legrand; ne da bi umetnik kdaj bral Ireneja, s prvo potezo naslika Adama, prvega človeka, v božjih dlaneh. Ker je Bog v neposrednem odnosu s svojim delom, postane tudi delo sámo dobro, kakor je dober njegov izdelovalec. Obtoževati snov in telo ter potemtakem tudi spolno življenje in zakon, se mu ne zdi samo nesmiselno, ampak celo žalitev stvarnika. Z enim zamahom roke Irenej pomete z vsemi stopnišči eonov, posrednikov in demiurgov, z vsemi izmišljotinami filozofij in religij, in potem odkrije deviško goloto Geneze 1,27:


Elohim potem ustvari človeka po svoji podobi,

po podobi Elohima ga ustvari.

Moškega in žensko ju ustvari.


Človek se v svoji dvospolni strukturi pokaže kot novorojenec, ki se rodi iz božje nežnosti, ki je hkrati očetovska in materinska, v večnosti Besede in Duha. O človek, vzklikne Irenej, ne ustvarjaš ti Boga, ampak Bog tebe (Proti krivoverstvom IV,30,2).

Irenej je daleč od tega, da bi si predstavljal duše, ki obstajajo pred rojstvom, ali pa duše, ki so preprosto ujetnice v telesu, kakor je umovala grška filozofija. Lyonski škof postavi stvarjenje človeka v srce snovi same: zanj človek ni utelešeni duh, ampak poduhovljeno telo, ki ga naseljuje Duh. Ta prisotnost Duha in edinole ona je jamstvo njegove edinosti in nerazpadljivosti. Daleč je od kakršnekoli katabaze, spuščanja ali padca, kakor so jo razlagala gnostična umovanja. Irenej nam predstavi anabazo, počasen in postopen vzpon človeka.

Človek je po Irenejevem mnenju božja podoba, ker je izoblikovan tudi glede na telo po podobi Sina, ki se bo učlovečil. Bog je razodel svojo slavo v stvarjenju človeka, ko ga je izoblikoval po podobi svojega Sina, ki se bo rodil (Proti krivoverstvom V,6,1). Tertulijan kasneje ni povedal nič drugače: Glina se je oblekla v podobo Kristusa, ki je moral priti (O vstajenju 6). Kristusov prihod s stališča prvotne teologije sploh ni vezan na greh, to slučajno nesrečo na poti, ki ni mogla postaviti prepreke božjemu načrtu in toku zgodovine. Irenej še zdaleč ne dela iz Adama nadčloveka; kot vse prvobitno teološko izročilo, ki ga srečamo že pri Teofilu Antiohijskem, ga ima tudi on za nekakšnega otroka, ki se polagoma prebuja in preizkuša svoje sposobnosti. Takole Irenejevo Apostolsko oznanilo razlaga njegovo vero:

Bog je naredil človeka za gospodarja zemlje in vsega, kar je na njej. Skrivaj ga je postavil tudi za gospodarja bitij, ki naj bi mu služila. Medtem ko so bila le-ta že v vsej svoji moči, pa je bil gospodar, človek, še otrok. To je bil malček, ki je moral še rasti, da bi dosegel popolnost. Človek je bil otrok, ki še ni znal prav uporabljati svojih sposobnosti. Zato ga je tudi zapeljivec tako lahko prevaral (Apostolsko oznanilo 12).

Irenej torej predstavi zgodovino kot postopen vzpon od skromnih začetkov. Zgodovina, ki še zdaleč ni premočrtna, pozna preobrate in poraze, ki niso posledica telesne narave človeka, ampak njegove svobode, njegove krhkosti in tega, da se ni dal poučiti, kako naj se vključi v božji načrt.

Greha samega sicer nikoli ne podcenjuje, ne pripisuje pa mu moči, da bi oviral potek zgodovine odrešenja, ki končno omogoča približanje Boga in počasno privajanje človeka. Božja vzgoja je v tem, da človeka postopoma pripravi na svoj obisk, ko naj bi človek sprejel Boga in stopil z njim v občestvo, ne da bi bil pri tem ves prestrašen. S tem odgovori lyonski škof na pereče vprašanje, ki so si ga cerkveni očetje tako pogosto postavljali: Zakaj je Kristus prišel tako pozno?

Postopno približevanje v toku časa, ko Bog govori Abrahamu, Mojzesu, Davidu. Povsod v Svetem pismu je že zasejan božji Sin. Pripravljal je preroke, da bi navadil človeka nositi božjega Duha in da bi živel v občestvu z njim. Prav ste slišali: Privajal je človeka in ga udomačeval z neizmerno potrpežljivostjo. Počasen pristop k bitju, ki komaj poganja, ki je tako krhko in nežno, ki zori za čas božjega prihoda. Zgodovina doseže s Kristusom in v njem vrhunec, kjer se razkrije skrivnost božjega načrta, zgodovina odrešenja. Jezus je za Ireneja blesteče središče, od koder vse dobiva svetlobo, vse postaja jasno, se spet vzpostavlja skladje in se vse združi. Kristus razsvetljuje vse sosledje časa, nazaj in naprej. On je Ikona, ki je služila za vzorec. Z učlovečenjem je Kristus storil, da se je Bog spustil v človeka po Duhu; in je storil, da se je človek povzpel vse do Boga, ko je dovršil v sebi delo, ki mu je on dal prve poteze (Proti krivoverstvom V,1,1).

Potreben bi nam bil dolg komentar, da bi mogli razložiti vse bogastvo in zgoščenost takšne trditve. Recimo preprosto, da je po Irenejevem mnenju božji Sin hotel v človeškem telesu in v človeškem življenju podoživeti vse dobe človekovega obstoja. Povzema (zapomnimo si to besedo, ki je škofu med vsemi najdražja), v sebi povzema dolgo verigo ljudi v vsej razsežnosti zgodovine, z veselji in porazi, s težavami in pričakovanjem. Ker se človek potem, ko ga je neposlušnost premagala in strla, sam ni mogel preoblikovati in doseči zmage, je Sin storil eno in drugo. Kot božja Beseda se je spustil vse do smrti. Dovršil je odrešenjski načrt (Proti krivoverstvom III,18,1-2).

Irenej je imel smisel za vzgojo; vedno razlaga na oprijemljiv način, v čem je človeško izkustvo božjega Sina. Izkustvo padca pomaga, da cenimo rešitev, kakor pomaga bolezen, da cenimo zdravje, in tema, da cenimo svetlobo (Proti krivoverstvom IV,37.7). Greh izdolbe praznino, klic v človekovem srcu. Kristusovo učlovečenje torej za lyonskega škofa ni poveličevanje človeka v nekakšnem poceni humanizmu, temveč ima svoj smisel v luči odrešenja na križu. Daleč smo od slehernega nesmisla, na katerega so sklepali iz znanega stavka: Božja slava je živi človek, ker so pozabljali na nadaljevanje: Človekovo življenje pa je gledanje Boga, do katerega pridemo prek odrešilnega križa. Irenejeva teologija zasaja križ kot drevo, ki ustreza drevesu življenja. Oglejte si slike v rimskih katakombah ali pa mozaike pri svetem Klemenu v Rimu! Kažejo nam ogromno drevo, ki s svojimi vejami pokriva vse obzorje in celotno vesoljstvo. Široko razprostrte roke so privedle, kot pravi Irenej, vsa ljudstva, razkropljena do koncev zemlje (Proti krivoverstvom V,17,4). Kristusovo delo je prikazano kot junaštvo. Prek trpljenja in križa pride Odrešenik do vrhunca in vstopi v božjo slavo, kjer umesti privzeto človeško naravo na očetovo desnico. Kot prvorojenec tistih, ki so umrli, in tistih, ki umirajo, vsem prinaša upanje neminljivosti. Freska male cerkve v Dafni blizu Aten prikazuje Kristusa, kako vodi v svojem vstajenju Evo in Adama, ki ju drži z desnico, z levico pa nese križ. Globoko irenejevski navdih.

Delovanje Kristusa, novega Adama, obnavlja in dopolnjuje; na neki način preoblikuje človekovo obličje, ki ga je oskrunil greh. Hkrati spaja človeško karavano, ki se je izgubila,in iz nje naredi božje ljudstvo. Dolgo procesijo vseh tistih, ki iščejo, ki sprejemajo, ki nosijo Boga. Njihov pohod je po eni strani napetost, v Duhu in po njem, hkrati pa tudi vzpon proti dovršitvi. To gibanje, vtisnjeno v zgodovino, ji daje smisel in obenem smer, cilj in vsebino. Prvi zagon, ki ga je dal Oče, končno privede k njemu celotno stvarstvo.

Zgodovina je kakor čudovita freska in mi živimo v njenem zadnjem obdobju, v dobi Cerkve. Kristusov načrt se udejanja v načrtu Duha. V Irenejevi teologiji obe roki vedno delujeta povezano. Lyonski škof je v svoji dovzetnosti za karizme, ki cvetijo v Cerkvi apostolov in mučencev, nadvse pozoren na delovanje Duha v Cerkvi.

Od Kristusa žubori maziljenje Duha na vse telo Cerkve, na vsak njen ud. V njem si postavi domovanje. Vsemu telesu posreduje svoj dih in svojo razsežnost, svojo milost in svoj vonj. Kjer je Cerkev, tam je tudi božji Duh; in kjer je božji Duh, tam je Cerkev. Duh vzpostavlja pretanjeno in hkrati bistveno povezavo med življenjem in naukom, med zvestobo in napredkom. Ko Irenej razlaga svoje misli, ima pri tem smisel za natančne podobe.

Oznanjevanje Cerkve je povsod isto, Cerkev ostaja vedno ista, ker se opira na božji načrt. Prebiva znotraj vere, ki smo jo prejeli od Cerkve in ki jo ohranjamo. Ta vera po delovanju Duha kot žlahtna dišava, shranjena v dragocenem vrču, odišavlja posodo, v kateri je shranjena (Proti krivoverstvom III,24,1).

Vera, ki je bila v nas zasejana pri krstu, raste v ljubezen, v polnost postave, v popolnost, ki šele bo uresničena. Vidni sad Duha je zorenje telesa, da postane sposobno »sprejeti« nerazpadljivost. Počasno zorenje, kjer božja potrpežljivost uporablja našo nepotrpežljivost, tolaži našo šibkost, da bi nas svobodno pripravila za sprejem. Kako veličastna Irenejeva beseda! Kajti resnična ljubezen je lahko samo svobodna in samonikla, podobna nežnosti, ki jo je porodila.

Najprej moraš ohraniti svoj položaj kot človek; šele potem boš prejel svoj delež pri božji slavi. Nisi ti naredil Boga, ampak je Bog tebe naredil. Če si torej božje delo, čakaj potrpežljivo na roko Umetnika, ki dela vse stvari v vseh ob pravem času (Proti krivoverstvom IV,39,2).

Človek, ki ga je Bog preoblikoval, je preustvarjen v vsem svojem bitju, in postane - po Irenejevi skoraj neprevedljivi besedi - capax Dei, »sposoben Boga«, postane božja ikona, v kateri se dovrši Kristusovo spremenjenje, ikona, skozi katero proseva milost in ki postane novo razglašenje božje slave. Urs von Balthasar to imenuje začudeno občudovanje, ki se dviga od narejenega k Umetniku. To je človek novega stvarstva, kakor ga vidi Irenej.

Človekova slava je Bog. Toda mojstrovina vse modrosti in vse božje moči je človek (Proti krivoverstvom III,20,2). Kajti božja slava je živi človek; toda človeka vzdržuje v bivanju gledanje Boga (prav tam III,20,7).

Pogosto navajajo to besedilo, velikokrat ga tudi izrabljajo. Toda svoj smisel ima le, če je človek z vsem svojim bitjem in v kipenju vseh svojih moči ena sama živa zahvalna pesem, nedvoumna hvalnica povsod navzočemu božjemu delovanju.

Cerkev je dobila znamenje, s katerim lahko izrazi zahvalo in hkrati pričakovanje: evharistični kruh in vino. Pri Ireneju je evharistija na neki način zadnja stran zgodovine odrešenja. Postavlja jo prav v srce svojega pogleda na svet.

Spomnimo se čudovitega mozaika v katedrali svete Sofije v Kijevu, v Ukrajini. Izraža zakramentalni in evharistični vidik Cerkve. Kristus je sredi apside predstavljen dvakrat. Na levi daje apostolom kruh Besede; na desni podaja Petru in Pavlu evharistični kelih. Zgoraj so v grščini posvetilne besede: Vzemite in jejte, pijte iz njega vsi.

Cerkev dela evharistijo in evharistija dela Cerkev, je zapisal Henri de Lubac v knjigi Mystere de l'Eglise (Skrivnost Cerkve). Poglejte na portal katedrale v Strasbourgu: cerkev drži v rokah evharistični kelih. Ta umetnost izpoveduje vero, ki jo je pila.

Zakaj pripisuje Irenej evharistiji tako mesto? Spomnimo se na trditve gnostikov, ki jih skuša ovreči. Lažna gnoza je namreč zavračala snov kot nekaj slabega: ni rešena in rešena tudi ne more biti. Irenej gre v protinapad: kaj pa snov evharistične daritve! Kruh in vino, Kristusovo telo, ni samó odrešeno, ampak odrešuje, prinaša milost, prinaša Boga... Evharistija z vso močjo in z vsem vrvenjem skrivnosti nasprotuje gnostičnim trditvam. Tukaj v Irenejevi misli vse tako bogato odzvanja, da je težko povzeti njegovo misel, ne da bi jo okrnili.

Škof ni meščan, odrezan od podeželskega življenja. Videl je delo na polju, v zemljo vsejano zrnje, ki umre, da bi zraslo v klas in končno postalo božje žito. Zgodovina evharistične pšenice je simbol ali bolje zakrament zgodovine odrešenja, ojkonomije, kot pravi Irenej. Daritev na oltarju povzema in dopolnjuje dolgo zgodovino vseh daritev na zemlji, prvin zemlje in čred, povzema nenehen človekov napor, da bi prestopil neprestopljivo in dosegel Boga.

Zgodovina in napor končno dosežeta cilj enkrat za vselej in za vse večne čase - v Kristusu. On je edini Bogu všečni dar. On je vračilo sprejetega daru, prvina nove zemlje. Odslej in vse do konca sveta izraža evharistija pod krhkima znamenjema kruha in vina vesoljni povratek časa in stvarstva, njegovih rož in njegovih sadov, k tistemu, ki je Oče, od katerega prihaja vsak dar.

Zgodovina kruha je zgodovina sveta. V evharistiji zemeljski sadovi, prvine nove zemlje, nenehno spominjajo vso karavano na pohodu, naj gre naprej po sledeh svojega voditelja, ki je prvina vseh živih in ki je že prišel v slavo. Zgodovina kruha je zgodovina slednjega med nami, ki obhaja zahvalno daritev za to, kar je že prisotno, in ki goji pričakovanje, da obljube dozorijo. V naših srcih že cveti vera, ki mora v živi ljubezni obroditi sadove milosti in Duha, ki deluje v nas; ki deluje, po Irenejevih besedah, vse do ure spravljanja v žitnice. Neizčrpna simbolika in skrivnost evharistije!

Na svoj način maša nad svetom potrjuje, nasproti gnostičnemu dualizmu, čudovito edinost božjega načrta, kjer je vse povezano, vse skladno deluje, vse se dopolnjuje, vse se dovršuje v skrivnost edinega Boga, kakor pravi Teilhard de Chardin. Evharistija je najbolj vzvišeno posvečenje snovi, ki postane Kristusovo telo in kri, in še zdaleč ne izključuje telesa, temveč ga kliče skupaj z vesoljnim stvarstvom, naj se udeleži božjega praznika.

Irenejevo evharistično pobožanstvenje omaje zadnji kamen gnostične zgradbe in dokončno razdre obtožnico telesa in snovi. Izpoveduje namreč, da je telo neločljivo povezano z odrešenjem in da bo snov sodeležna vesoljne prenove. Telo brez življenja je kakor zrno, seme v zemlji. Kot duševno telo je vsejano v zemljo in bo vstalo kot duhovno telo v Duhu (Proti krivoverstvom V,7,2). Kako je mogoče trditi, da naše telo, ki se hrani s Kristusovim telesom in z njegovo krvjo, ni sposobno sprejeti milosti večnega življenja? (prav tam V,2,2). Irenej je eno knjigo svojega dela v celoti posvetil temu, da bi z vso močjo potrdil vstajenje mesa in zmago nad smrtjo: celoten človek je s svojim preoblikovanim telesom poklican k gledanju Boga in njegovi blaženosti.



*



TAKŠNA je tapiserija, ki jo je Irenej potrpežljivo snoval. Malo je manjkalo, pa bi mu bila iztrgana, tako malo je skrbel za njeno zunanjo lepoto in skladnost. Gnostično ozadje mu je omogočilo, da je končno izrisal resnično umetnino, ne svojo, ampak delo božjih rok, ki ga razkriva našim začudenim očem.

Irenej je bil nekaj časa slaven, potem pa je padel za dolga stoletja v pozabo. V 6. stoletju niso mogli niti v Lyonu niti v Rimu najti nobenega od njegovih spisov. Njegove vice so se končale šele v zadnjem času. Skupaj s svetim Avguštinom je na drugem vatikanskem koncilu največkrat navajani cerkveni oče. Ta človek iz preteklosti se nam pokaže kot teolog sedanjosti. Njegova freska zgodovine je ohranila vso svežino, sodobnost in preroško veljavo.

Ireneja bi lahko označili z besedami Paula Valéryja, ki je minljivemu videzu, recimo ideologijam, postavil nasproti tisto, kar ostaja: Dogodki so kot morska pena, mene pa zanima morje, je zapisal.

Tistim, ki znajo iti mimo pene, odkriva Irenej morje.



Postavljeno 11.11.2008.