CIRIL JERUZALEMSKI

Krst - rojstvo iz Boga

O CIRILU Jeruzalemskem so lahko rekli, da pripravi do vpitja kamne, kamne sionskega mesta, mesta blagoslova in kazni, zbiranja in razkropitve, združevanja in protislovij. Jeruzalem, Jeruzalem, kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli! (Mt 23,37).

Treba je imeti za sabo meditacij in let v tem mestu, da bi človek razkril dramo in skrivnost, pričakovanje, ki se izjalovi, porušenje in prerojenje, klic, ki zbira, a mu nenehno nasprotujejo, ker so ljudje tako brezbrižni. Malo je mest na svetu, ki bi bila tako bogata in obtežena s tolikšno pezo.

Ciril je otrok tega mesta ali njegove okolice. Dvanajst let je moral imeti ob nicejskem koncilu leta 325. Krščanska skupnost je tu preživela burno zgodovino. Cerkev, mati vseh Cerkva, je bila zdesetkana, ko je bilo leta 70 mesto porušeno.

Videti je, da je zrasla nova skupnost iz zemlje, ki jo je zasejala kri pravega Mučenca in tistih, ki so mu izkazali pričevanje. Že zelo zgodaj, morda takoj po letu 135, se plašno in brez blišča začne uveljavljati nova skupnost, ki prihaja iz poganstva in govori grško. Zgodovinar Evzebij nam posreduje spisek njenih škofov.

Veliko preganjanje cesarja Maksimina Daja leta 307 pretrese jeruzalemsko skupnost kakor tudi ves Vzhod. Škof Maksimin je obsojen na prisilno delo v rudnikih. Od tam se vrne brez enega očesa in šepav. In on posveti v duhovnika mladega diakona iz skupnosti, Cirila, ki naj bi ga nasledil.

Kdo je bil Ciril? Nedvomno mlad menih ali asket. Bil je razgledanega duha in nadarjen za besedo. V škofa ga je posvetil njegov metropolit Akacij iz Cezareje, s katerim se je kmalu zatem sprl, najprej zaradi vprašanja prednosti. Nicejski koncil ni hotel razrešiti spora med Jeruzalemom in Cezarejo; zadovoljil se je s tem, da je priznal častno prvenstvo materi vseh Cerkva.

Bolj zapleteno je bilo vprašanje nauka. Smo sredi arijanske krize, ki pretresa in deli vso Cerkev. Akacij, cezarejski škof, se je povezoval s krivoverci. Dobro je bil zapisan tudi na dvoru v času, ko je cesar, ki so ga imeli v rokah arijancem naklonjeni škofje, odkrito podpiral krivo vero. Ko je cezarejski škof z razočaranjem ugotovil, da jeruzalemski kolega ne pleše, kakor žvižga njegov metropolit, je sklical sinodo in odstavil Cirila.

Ker je bil Akacij preveč premeten, da bi se spravil na njegov nauk, je očital jeruzalemskemu škofu, da je v času stiske prodal cerkveno posodje v korist revežev. To pa mu je šlo prej v pohvalo, saj je tako dejanje popolnoma evangeljsko. Obtožba nam razodeva Cirilovo značajsko potezo: življenje ljudi bolj ceni kot zlato in srebro, pa čeprav so te dragocenosti v službi oltarja.

Ciril ni bil niti blag niti plašen. To bi že še prenesel, da Akacij ne prizna prednosti Jeruzalema, toda zdaj gre za vero. Ciril zavrne Akacijevo odstavitev in spor prenese pred koncil.

Škof se zboji, da bi višja instanca obsodila njega. Raje uporabi trdo roko, oboroži vojaški oddelek in manu militari v dobesednem pomenu besede prežene Cirila z njegovega sedeža. Drugi časi, druge navade! Nekateri škofje iz tistega obdobja spominjajo bolj na satrape ali na viteze kot pa na svečenike.

Ciril pa je, kar zadeva njega, istega kova kot Atanazij in Hilarij iz Poitiersa. Ti škofje so znali prenesti preganjanje za Cerkev. Pravovernosti ne prodajajo s tem, da bi se zatekli k dvoumnosti in ponaredkom. Tako kot Atanazijeva je tudi Cirilova vera iz brona. Za nicejsko Vero prenese vse: obrekovanje in krivico, izgon in ločitev od svoje skupnosti, ki je bila pretresena in raztrgana.

Po kratkotrajnih povratkih se more škof končno vrniti v Jeruzalem leta 378 in tam preživi zadnja leta svojega življenja. Znova mora zgraditi raztepeno skupnost, ki je razpeta med arijance in pravoverne. Vsaka stranka ima svojega škofa. Obe skupini se med seboj trgata. Vselej strastni Hieronim, ki ni znal biti nepristranski, nekaj let po tem še vedno raznaša obrekovanja na Cirilov račun.

Glede moralnosti mesto še zdaleč ni na dobrem glasu. Opis Gregorija iz Nise, ki je Cirila obiskal, je še posebej temačen: Vsi neurejeni ljudje so se tam naselili, piše v svojem poročilu. Romanja prinašajo s seboj naboljše in najslabše. Kakor v Bunuelovi Mlečni cesti (Voie lactée) se pod romarjevim plaščem skrivajo roparji in tisti, ki jih pravica preganja, sprevrženci in izprijenci, ženske z veliko in majhno krepostjo, ki izkoristijo vrvenje in izrabijo brezimenskost.

Toda sence ne smejo zakriti luči. Z romanji je kot s španskimi gostilnami: v njih najdete tisto, kar sami prinesete. Poglejte, s kakšnim žarom nam plemenita Egerija v istem času poroča o svojem romanju in bogoslužnih praznikih v Jeruzalemu!

Na vsak način porabi Ciril svoja zadnja leta za to, da povezuje rane, da Jezusovemu mestu vrača moralno dostojanstvo in da spet vzpostavlja mir in edinost med vsemi, med romarji in med domačini. Rad je govoril: Zmota ima mnogo oblik, resnica pa ima en sam obraz. Ciril bi rad videl, da bi ta obraz spominjal na obličje njegovega Učitelja in da bi bila skupnost vsaj podobna obleki brez šiva.

Ljubezen do pravovernosti pri Cirilu nikakor ne načenja njegovega duha in njegovega iskanja miru in edinosti. Ni mu neznano, da tisti, ki prihajajo na pomoč, ko je zmaga že izbojevana, niso nujno tisti, ki so bili med preskušnjo najbolj čisti in najbolj pogumni. Toda on je pastir vseh ovac, tudi najslabotnejših.

*

CIRILA najbolj poznamo po njegovih Katehezah. Ciril je bil in bo katehist v pravem pomenu besede. Edini med očeti nam je zapustil popoln tečaj priprave na krst in uvajanja v zakramente, lahko bi rekli tečaj krščanskega uvajanja. Po njegovi zaslugi vemo, kakšen je bil verski pouk v Jeruzalemu.

Poučevanje, kakršno je dospelo do nas, je sestavljeno iz osemnajstih učnih ur, ki po uvodnem nagovoru razlagajo člene veroizpovedi. Tem sledi pet mistagoških homilij, ki na osnovi obredov in dejanj razlagajo zakramente uvajanja. Nekateri so hoteli podvomiti o pristnosti teh homilij, ne da bi za to mogli ponuditi trdne dokaze. Mi jih torej pripisujemo Cirilu: če so bile njegove toliko časa, ima pravico do njih.

V njegovem delu nam je ohranjeno poučevanje zadnjih dveh tednov posta in velikonočnega tedna. Kateheza prvih postnih tednov je nedvomno obravnavala obdobja svetopisemske zgodovine.

V njegovih katehezah gre za improvizirano razlago, ki jo je sproti zapisoval eden od poslušalcev, morda klerik, kakor je bilo to tedaj v navadi. Videti je, da škof ni imel časa, da bi pregledal svoje besedilo in vnesel popravke. To pa daje njegovemu stavku značaj udarnosti in spontanosti. Slog je neposreden, tako da se včasih dotika izrazne napačnosti.

Da bi lahko razumeli Cirilovo besedilo in prav umestili njegovo oznanjevanje, se moramo spomniti, da je cesar Konstantin dal prekriti kraj Jezusove smrti in vstajenja z dolgo baziliko. Za preddverjem je bila prva cerkev, imenovana martyrium, namenjena za bogoslužna zborovanja.

Skozi troje vrat je bilo mogoče vstopiti v rimsko baziliko, dolgo 45 metrov, ki je bila obložena z raznobarvnim marmorjem. Strop je bil iz izrezljanih kaset in je spominjal na širno morje, ki je po Evzebijevih besedah kipelo nad vso cerkvijo v neprestanem valovanju. Lesketajoče se zlato je prižigalo tisoče plamenčkov po vsem poslopju. Tukaj je Ciril posredoval svoje kateheze.

Onkraj apside je bila skala Kalvarije. To veličastno relikvijo so romarji in romarice obsipali s poljubi. Tej je sledilo drugo preddverje, ki je nudilo dostop v cerkev vstajenja ali Anastasis, ki je bila okrogle oblike in je pokrivala prazni grob. Pokrita je bila kot grobnice kraljev s kupolo, ki se je znotraj opirala na venec korintskih stebrov.

Na njeni levi strani je stala krstilnica. Krstni bazen je bil iz porfirja in je bil pokrit s kupolo. Kljub spremembam je ostala krstilnica taka, da je še danes moč prepoznati njeno izvirno obliko. Novokrščenci so šli iz krstilnice naravnost v cerkev vstajenja, da bi tam prvič prisostvovali evharistiji.

Noben drug kraj na svetu ne bi mogel bolje prikazati povezave med krstom in velikonočno skrivnostjo kot prav ta kraj, kjer sta se dovršili Kristusova drama in vstajenje. Ciril nikoli ne pozabi poudariti te povezave, kar je ob neki priliki sprožilo burno ploskanje. Škof in katehumeni so zbrani na vrhu, imenovanem Lobanja: Gledaš sámo Golgoto ...

Tukaj kličeš svojo hvalnico; s tem pričaj, da soglašaš (Kateheze 13,23).

Krst so podeljevali na velikonočno noč. V starem veku dneva niso računali od polnoči do polnoči, ampak od noči do noči. Velika noč se torej začenja, ko pade noč. Samo ruski in grški pravoslavni so ohranili pri tem prazniku verski in ljudski značaj. Praznovati Veliko noč v Atenah ali v Zagorsku je nepozaben spomin. Rimski-Korsakov jo je proslavil v Veliki ruski Veliki noči leta 1888.

Ob sobotnem sončnem zahodu, ko se noč spušča na Jeruzalem, se prižgo svetilke in se razsvetlijo domovi: začenja se sveta Velika noč. Pomladni večer, ko se zemlja prebuja v toplih in vlažnih vonjavah.

Poročna noč Cerkve, vzklikne Asterij iz Amaseje,

ko se rojevajo novokrščenci,

ko bedimo skupaj z angeli. O velikonočna noč,

vse leto težko pričakovana!

Prvi pridejo katehumeni. Vse se suče okrog njih. Škof, ki jih je poučeval, jih prijazno pozdravi:

Že se okrog vas širi

blagi vonj svetosti,

okrog vas, ki boste razsvetljeni.

Že nabirate skrivnostne rože,

da bi si iz njih spletli nebeške vence.

Že se razširja vonj Duha.

Že stojite v preddverju kraljevega bivališča.

O da bi vas kralj povedel vanj!

Ta hip vzcvetajo pred našimi očmi drevesa:

Naj nam dajo videti tudi svoj popoln sad!

Množica postopoma napolni ladjo, ki se spremeni v morje lučk. Kandidati razburjeno in s svatovskim veseljem čakajo. Svetopisemska berila sledijo drugo drugemu, vmes jih prekinjajo spevi in psalmi. To je zadnji povzetek celotne krstne kateheze in vse zgodovine odrešenja.

Pripoved o stvarjenju iz Prve Mojzesove knjige prične bdenje. Božji Duh, ki veje nad prvotnim tohu-bohu, potegne iz vodá zemljo in vse, kar je na njej, končno še človeka. Voda, ti si vir vsake stvari in vsakega obstoja, pravi indijski modrec. Naravne znanosti so potrdile, da vse življenje na zemlji izvira iz vode. Biologija je ugotovila, da se rojevamo iz vode, ki jo vsebujejo rodila in ima podobno sestavo kot morska voda (Holandski katekizem).

To pa daje prav Tertulijanovi intuiciji, ko je zapisal: Voda je torej tista, ki je izdelala to, kar ima v sebi življenje, da bi doumeli, kako voda daje naši duši nerazpadljivo življenje. Voda prvega stvarstva je zemeljski izdelek, voda novega stvarstva pa je sad Duha. Bogoslužje in kateheza razlagata prvo stvarstvo kot podobo in prerokbo novega stvarstva.

V isti smeri se Tertulijan poigra z besedo ichthys, riba, anagramom »Jezusa Kristusa, božjega Sina, Odrešenika« in sklene: Kar zadeva nas, ribice, ki se tako imenujemo po našem Ichthysu, Jezusu Kristusu, se rodimo v vodi in ne moremo obstati pri življenju, če ne ostanemo v vodi (Krst 1).

Svetopisemsko ljudstvo je bilo v svojem življenju in blagostanju preveč odvisno od vode, da ne bi dodelilo posebnega mesta njeni verski simboliki. Preroki oznanjajo mesijanske čase kot vode, ki bodo pridrle. Tisti dan privro iz Jeruzalema žive vode (Zah 14,8). Na drugem mestu gre za čudežni studenec, ki bo odprt Davidovi hiši v očiščenje greha (Zah 13,1). Prerok Ezekiel zelo lirično opiše, kako bodo njegove vode dosegle vse kraje.

V tem preroškem kontekstu dobi dogodek, ki o njem poroča Janezov evangelij, svojski poudarek. Jezus je v Jeruzalemu v dneh, ko številni Judje slavijo šotorski praznik; Boga prosijo za obilno deževje, da bi bila potem žetev bogata. Tu se Jezus obrne na množico:

Če je kdo žejen,

naj pride k meni

in naj pije.

Kdor vame veruje,

bodo iz njegovega osrčja

tekle reke žive vode (Jn 7,37-38).

Jezus se predstavi poslušalcem kot studenec odrešenja, od koder bo Duh trosil neizčrpno rodovitnost po zaslugi njegove smrti in vstajenja. Kristus se pojavi kot čudežna skala, kjer se božje ljudstvo odžeja, in hkrati kot pravo svetišče, živi tempelj, od koder izvira novi studenec Duha.

Kot vsi veliki simboli ima tudi voda dvojni pomen. Je življenje in je uničenje. Vesoljni potop, ki o njem poroča Prva Mojzesova knjiga, je sodba in obenem odrešenje, kazen in obnova. Kot tak je del starodavne kateheze. Tudi preroki in psalmi oznanjajo mesijanske čase kot novi potop, ko bo Bog uničil grešni svet in pokrovitelja zla, Hudiča, in odrešil svoje ljudstvo po spopadu s smrtjo in zmagi nad vodno pošastjo, Satanom.

Salomonove ode, zbirka krščanskih pesmi iz 2. stoletja, obravnavajo Kristusovo dramo kot epopejo, kot veličastno soočenje Kristusa z vladarjem teme. Velikonočna himna, Victimae paschalis, je njihov odmev:

Smrt in življenje sta se borila

v prečudnem boju.

Gospod življenja je umrl,

kraljuje živ.

Nikjer na svetu praznovanje Kristusove smrti in vstajenja ne spregovori katehumenom, ki se pripravljajo na prerojenje, glasneje kot tukaj, v Jeruzalemu, v tem vzvišenem mestu, kjer živijo Ciril in njegovi poslušalci. Srh prevzame vse spremstvo, ko kliče v spomin dramo, skrivnost, ki se je odigrala na tej sceni, edinstveni na svetu.

Jezusa so zares pribili na križ zaradi naših grehov. Bi rad ti to zanikal? Ta slavni kraj to onemogoča. Blažena Golgota, kjer smo ta hip zbrani zaradi njega, ki je bil tu križan. Pomisli še, da je z lesom tega križa, razcepljenim na koščke, posejana vsa zemlja (Kateheze 4,10). Edith Stein pa še dodaja: Les križa je postal Kristusova luč.

Tu ne gre zgolj za zgodovinsko obnavljanje nekega dogodka, o katerem poročajo štirje evangelisti. Gre za to, kar je Jezus sam poimenoval svoj krst, ki si ga je želel in trepetal pred njim. Moram pa sprejeti krst in kako težkó mi je, dokler se to ne zgodi (Lk 12,50).

Ta drama, nad katero se pne mavrica vstajenja, daje tem krajem in jeruzalemskemu mestu posebno resnobo; koraku katehumenov pa neko zgoščenost, ki je ni treba posebej poudarjati. Saj še kamni pomagajo ponavljati Jezusove besede: Ali morete piti kelih, ki ga pijem jaz, ali biti krščeni s krstom, s katerim sem krščen jaz? (Mr 10,38). Tudi Ciril jih rad navaja.

Ko jeruzalemski škof razlaga katehumenom in novokrščenim zakrament novega rojstva, se opira na temeljno besedilo, v katerem Pavel razlaga Rimljanom odnos med krstom in Kristusovo skrivnostjo.

Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja (Rim 6,3-4).

To izjemno besedilo s svojo globino zahteva dolgo razlago. Ciril se trikrat vrne k njemu. Po krstu postane kristjan v polnosti deležen Kristusove skrivnosti njegove smrti in vstajenja. S pomočjo zakramentalnih dejanj tako podoživlja velikonočno skrivnost:

O prekipevajoče usmiljenje! V svoje brezmadežne roke in noge je Kristus prejel žeblje in me obdaroval s svojim odrešenjem (Kateheze 20,5).

Velikonočna vigilija gre h koncu. Vse oči v osvetljeni ladji so uperjene na skupino katehumenov, mladeničev, zrelih mož, žensk vseh let. Oblikuje se sprevod, ki se pomakne: izbranci, botri in botre, duhovniki, škof. Ko se povorka zgane, zbor zapoje 41. psalm:

Kakor hrepeni jelen po potokih, polnih žive vode,

tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog! (Ps 42,1-2).

Vsi stopajo proti krstilnici, ki je levo od Anastazije, cerkve vstajenja. Sredi je osmerokotna kotanja iz rdečega porfirja. Okroglo stebrišče z nišami služi za preoblačenje.

Osmerokotna oblika, tako pri srcu krščanski starodavnosti, ki jo najdemo v romanskih laternah, s številom osem simbolizira osmi dan, dan vstajenja. Zaključuje in vodi k dovršitvi svetopisemski in judovski teden.

Katehumeni se slečejo, moški na eni strani, ženske na drugi. Ženske razpustijo lase, odložijo uhane in prstane. Vsi vstopijo goli, kakršni so zapustili materin objem, in vstopajo v materinski objem Cerkve. Golota ne vznemirja, saj so je vajeni iz kopališč. Najprej otroci, za njimi pa se možje med šuštenjem zaves spuščajo drug za drugim v kotanjo, običajno po treh stopnicah, in se potopijo v tekočo vodo do pasu. Kotanja je postavljena tako, da mora katehumen vstopiti z zahodne strani in izstopiti na vzhodni, od koder prihaja luč.

O čudo, vzklikne Ciril, goli ste in ne zardevate, čeprav ste vsem na očeh. Resnično ste podobni Adamu, našemu prvemu očetu, ko je bil še v raju: bil je gol in ni ga bilo sram.

Škof stoji na kamnitem robu. Obkrožajo ga duhovniki in diakoni. Vsakemu katehumenu postavi tri obredna vprašanja: Veruješ v Očeta? Veruješ v Sina? Veruješ v Svetega Duha?

Odgovor zadoni jasno in odločno: Verujem. Ob vsakem odgovoru dobi krščenec pljusk vode na glavo; ko krščevalec zlije nanj vodo, reče, kakor sporoča Teodor iz Mopsuestije, (Janez ali Mojca) je krščen(a) v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Brezosebni ton poudarja, da je pravi delivec krsta Kristus. Krstiti \Bv imenu\b ne pomeni samo krstiti v njegovi moči. V grščini je tu tožilnik, ki izraža gibanje, ciljno točko: krščenec vstopa v božjo družino, v družino živega Boga, ki je Oče, Sin in Duh.

Pri moških škofu pomagajo kleriki in boter; pri ženskah pa diakonise ali starejše žene. Krstna kotanja, v katero katehumen vstopa in jo prečka, je grob in hkrati materin objem. Ciril pravi zakop in vznik, smrt in življenje. Jezusovo poslanstvo se je začelo v Jordanovih vodah in se je končalo z zabodljajem sulice, ko sta s strani pritekli voda in kri, krst in evharistija.

Duh, ki prihaja na vas, postaja za vas srečni studenec, pravi Simeon Teolog, In ko vas sprejema v svoje naročje take, kot ste, na neizrekljiv način, vas spremeni iz razpadljivih v nerazpadljive, iz umrljivih v neumrljive. Z milostjo vas preraja iz sinov človekovih v božje sinove (Kateheze 32).

Zakrament vode: sodba in odrešenje, smrt in življenje; v eni in edini podobi, v enem in edinem vzgibu, v enem dejanju očiščuje in posvečuje, odrešuje in daje novo življenje, uničuje greh in stori, da privre na dan milost. Vera je znova najdeni studenec.

Napis v lateranski krstilnici v Rimu opisuje sceno, ki ji je sam vsakodnevna priča:

Tu se poraja iz blagih semen za nebesa izvoljen

Rod, ki rojeva iz vod prerodovitnih ga Duh.

Grešnik, potopi se v sveto kopel, da očistiš se greha.

Starec boš stopil v vodó, ves nov prišel boš iz nje.

Krst spada v obnebje skrivnosti in ne magije. Ničesar magičnega ni v obredu, nič spektakularnega. Do skrajnosti skromna simbolika izraža skrivnost, nesorazmerno veliko skrivnost, ki jo dojemamo v veri. Zato katehumen odgovori: Verujem. Na vprašanje Cerkve: Kaj hočeš? kandidat odgovori: \BVero.\b Kaj hoče s tem pravzaprav povedati?

Verovati pomeni videti nevidno. »Bistvo je očem nevidno.« Vera podeli človeku šesti čut, ki je ostrejši in ki seže onstran drugih čutov; človeku pa odkriva tisto bistveno.

Jezus se je potrudil, da je Nikodemu razložil čudež drugega rojstva: roditi se od zgoraj, roditi se iz Boga. In on, strokovnjak za postavo, ki ga je črka oslepila in meso otežilo, topo sprašuje: Kako naj se vrnem v telo svoje matere? To je prostaški in materialističen ugovor, ki se navsezadnje v različnih oblikah vselej ponavlja.

Ne gre za ponovno rojstvo, ampak za drugačno rojstvo, za odkritje korenin, naše popolne ukoreninjenosti v božjem srcu, kjer je stkan ves naš obstoj. Zato Bog kliče vse in vsakogar z enkratnim in nenadomestljivim imenom.

Umetnik katedrale v Chartresu je to rojstvo prikazal v kamnu. Bog nosi poteze mladega moža; na svojih kolenih gnete Adama, človeka. Njegov pogled se zazira v daljavo. Daje mu poteze svojega Sina, ki bo prišel. On sam nam omogoča prodreti skoz mračnost naše noči in odkriti Očetovega glasnika, našega starejšega brata.

Lacordaire je prav na tem mestu v enem svojih slavnih govorov priznal: Končno je tu človek, edini človek, ki je utemeljil ljubezen na zemlji. In ta človek si ti, Jezus! Ti si me hotel krstiti. Že tvoje ime sámo mi ta hip presunja srce in izvablja iz njega te glasove, ki vznemirjajo mene samega in ki jih ne poznam.

Roditi se iz Boga pomeni vzpeti se proti toku reke življenja do njenega izvira, se ogledati v vodah božjega vrelca. Pomeni, tam najti in tam prebrati poteze svojega obraza. Vsi očetje in vse teologije Vzhoda in Zahoda potrjujejo, da nas krst obnavlja, oziroma nam daje podobo in sličnost z našim nevidnim Očetom. Podobo, zasuto s peskom, morda obledelo, ki pa lahko v nas znova vzcveti z milostjo ponovnega začetka, ta čudež absolutnega začenjanja, je rekel Urs von Balthasar.

Da bi se katehumeni bolj zavedali, jim je prva Cerkev izročala (traditio) Gospodovo molitev šele na koncu dolge priprave. To je bila molitev njihove nove vere. Tisti, ki se je rojeval iz krstne vode, je lahko kot Jezus povzdignil oči proti nebu in rekel: Aba, Oče!

Aba je bila beseda, ki jo je vsak palestinski otrok začebljal, ko je prvič prepoznal očeta. Beseda začudenja in nežnosti. To ime je Jezus od otroštva dalje dal Očetu svojih očetov, svojemu Očetu. Na svoj način je povzemal srčiko svoje skrivnosti in svojega poslanstva.

Za prvo Cerkev je bil očenaš najlepši dragulj zaveze in molitev samega Jezusa, ki je dovoljena samo krščenim. Verniki so jo molili s strahom in trepetom. Bila je izraz njihove ganjenosti ob Nežnosti, ki jih je, po besedah Cirila Jeruzalemskega, izbrala kakor zaročenko.

Zato torej tako vzhodno kot zahodno bogoslužje ne ponavlja Gospodove molitve brez priprave, ne da bi klicalo na pomoč tisto, kar je v tej molitvi nezaslišanega. Še danes nas spominja: Tako smemo moliti. Očenaš izraža čudež rojstva od zgoraj. Liturgija Janeza Krizostoma ga uvaja z besedami: Gospod, napravi nas vredne, da se bomo opogumili v veselju in brez nadutosti tebe, o Bog nebes, poklicati Oče in reči: Oče naš.

Sveti Pavel si bo celo upal reči, da smo sami po sebi nezmožni dojeti, kaj predstavlja milost našega krsta.O tem nas mora poučiti božji Duh. Da pa ste sinovi, se vidi iz tega, da je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: Aba, Oče! (Gal 4,6) In na drugem mestu: Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo božji otroci (Rim 8,15-16).

Spomnite se izraza: krstiti \Bv\b, to pomeni krstiti, da bi šli proti Očetu. Jezusovo poslanstvo je v tem, da nas pelje k svojemu in našemu Očetu. Krst nas uvaja v neizčrpno in vselej nedostopno božjo skrivnost. Omogoča nam, da smo deležni božjega notranjega življenja, bistva njegovega bitja in odnosov v Trojici. Dobro si zapomnimo: ker smo v krstu deležni Kristusove skrivnosti, moremo reči skupaj z njim: Oče.

Pa ne le reči, tudi živeti. Pod tem pogojem je vera življenje, je v vsem našem življenju, postane naše življenje, kajtiveraje življenje. Krst nam omogoča pristop v božji svet. Oziroma natančneje, omogoča nam videti, da svet, ki v njem živimo, naseljuje Bog. In že se nam, po besedah Visoke pesmi, pokaže Bog izza brajde.

Vera nam odpre oči, da odkrijemo to, kar smo doslej spregledali. Luskine padejo s Savlovih oči, ko postane Pavel; dotlej je bil slep, do tistega hipa, ko mu je Ananija odkril Jezusa in mu podelil krst. Bil sem ko čuk opoldne, ko prvič izkusi sonce, priznava André Frossard.

Krščenec odkrije oči pravega otroštva, ki zna gledati, se raznežiti, se začuditi; zastonj, po milosti, brez iskanja dobička. Očetje radi pravijo, da nam vera znova odpira vrata v rajski vrt. Novokrščenec se obrne proti vzhodu, kamor so Stari postavljali Eden, in izreče: Oče naš... Raj ni toliko kraj kot stanje, nove okoliščine, znova najdeno prijateljstvo z Bogom. Bog je vedno zraven; greh nam ga prikriva in v nevarnosti smo, da bi šel mimo nas, ne da bi ga opazili. Vera pa stori, da odpadejo luskine z naših oči, odkriva nam njegovo prisotnost.

Po krstu postajamo deležni božje mladosti, njegove večne pomladi, kakor pravi Klemen Aleksandrijski. Otroštvo, ki ga on daje, je neskončno globlje kot ono drugo in se prepleta s samo svetostjo. Ta jasnost pogleda nam pomaga odkriti to, kar Jezus imenuje svoje kraljestvo. In dodaja: Resnično vam povem (s tem poudari slovesnost izjave): kdor ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj (Lk 18,17).

Matejevo besedilo je še bolj udarno. Jezus v njem odgovarja učencem, ki se sprašujejo o tem, kdo bo najvišji v nebeškem kraljestvu. Jezus pa jih pripelje do skromnih začetkov. Najprej je treba vstopiti. Jezus vzame otroka, ga postavi v sredo mednje in jim reče: Resnično vam povem: če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo! (Mt 18,2-3). Nebeško kraljestvo je kraljestvo, kjer je otrok kralj in sodi svet in njegovo onemoglo izživetost.

Farizeji in učitelji postave, tudi Nikodem, se kljub svoji dobri volji imajo za odrasle, uravnovešene, razsvetljene. Pa so okosteneli, nesposobni za prenovo. Po duhu so še starejši kot po telesu. Ne pustijo, da bi prodrla vanje milost, ki jih vabi, naj se rodijo od zgoraj, iz Boga.

Tisti, ki sprejme Odrešenikov dar, se okopa v vodah izvira, ki ga prerodi. Odkrije, kakšne nove, velike in nezaslišane reči prinaša Jezus. Tisti, ki okrog nas govorijo, da so »izgubili vero«, se ustavljajo na pragu, tam omahujejo in ne vstopijo. Kakšna škoda! Hodijo mimo, dotaknili so se vrta kraljestva, vendar vanj niso prodrli.

Evangelij je vedno povabilo k novemu začetku, ki povrhu vsega seže do korenin; temu pravi spreobrnjenje. Božji otrok, kot vsak otrok, ki ga imamo za težavnega, ker nas spravlja v neroden položaj, najprej postavlja bistvena vprašanja, tista, ki začuda vedno presenetijo odrasle, ki so navajeni živeti bolj na površini kot v globinah. In to najprej vprašanje lastnega obstoja, smisla globin lastnega bitja; temeljno spraševanje: Kdo sem? Kam grem?

Vera omogoča človeku odkriti, da je Bog ustvaril njegovo srce kot skrinjo, ki je dovolj prostorna, da ga obseže, kot je rekel Cabasilas. Kakšen ovinek, da pridemo do tega! Da najdemo, moramo izgubiti. Da se rodimo, moramo umreti. Vsak božji izbranec, je dejal Bernanos, je bil vsaj enkrat v svojem življenju prepričan, da je doživel brodolom, da se je dotaknil dna. Videz, da nam nenadoma zmanjka vsega; to občutje popolne razlastitve je božje znamenje, da se, nasprotno, vse šele začenja. (Izbranci, Celje 1991, str. 85)

Knjiga Razodetja primerja božjo besedo z mečem, ki seka, rani, trga, ki ločuje in izbira. Tisoči nasprotujočih želja nas prešinjajo in nas dušijo kot zamašek. Prenovljeni pogled pa nam omogoča jasno videti, da se odločimo za bistro izbiro:združevati in zbirati v eni sami želji vsa naša hrepenenja.

Origen nam je ohranil presenetljive Jezusove besede: Jaz sem ogenj, ki ožge tistega, ki se mu približa. Prvi rodovi judovskih kristjanov so dali z ognjem vžgati znamenje križa na čelih novokrščencev. Po tem neizbrisnem znamenju bo Oče prepoznal svoje sinove in hčere.

Simone Weil pravi, da se po veri v nas rojeva beseda pripadnosti tistemu delu nas samih, ki kliče po Bogu, tudi tedaj, kadar je ta še neskončno majhen. To neskončno majhnost otroške začetne vere, ki komaj brblja, primerja evangelij z gorčičnim semenom, najmanjšim od vseh semen, ki se ga sprva sploh ne da zaznati, ki pa raste in se razvija, dokler ne postane trdno ukoreninjeno drevo, ki sprejema in zbira pod svojo gosto krošnjo ptice.

Krščanska vera je ukoreninjenost in hkrati gibanje, poglabljanje in iztrganost. To je duhovna dialektika, je zapisal pater de Lubac v enciklopediji Catholicisme, katere strogost zadeva tako vse človeštvo kot posameznika, to je mojo ljubezen do človeka in do ljudi, kakor tudi mojo ljubezen do samega sebe. Zakon eksodusa, zakon ekstaze...Če že nihče ne more pobegniti iz človeštva, mora vse človeštvo odmreti samo sebi, v vsakem izmed svojih članov, da bi živelo, preobraženo v Bogu. Ni dokončnega bratstva razen v skupni adoraciji... Takšna je vesoljna Velika noč, ki pripravlja Božje mesto. Kristjan pa odslej vsak dan praznuje Veliko noč, ker je sleherni dan zanj smrt in vstajenje v topilnici vsakdanjika.

Ciril Jeruzalemski nas spominja, kako sveti Pavel opisuje vernika, ki si nadene oklep in čelado vere in upanja na odrešenje. Vojaška oprema, ki jo z užitkom opisuje, izraža takó božjo moč, ki obdaja in varuje svojega vernika, kot tudi nevarnosti, ki mu pretijo in ki ga morajo privaditi na ogenj spopada. Na nevarnosti od znotraj in nevarnosti od zunaj, ki krščanstvu dajejo njegov tragični pečat. Tam, kjer raste poguba, pravi Höderlin, raste tudi tisto, kar nas rešuje.

Emmanuel Mounier je v svoji knjigi Krščansko kljubovanje (L'affrontement chrétien) zatrdil, da ni nobena tragika obzirnejša in hkrati tako napeta kot krščanska tragika. Same prvine, za katere je videti, kot da bi jo oddaljevale od prave tragičnosti, še bolj, in to do skrajnosti, trgajo tragične situacije. Steza katoliškega kristjana tukaj sledi grebenu; potreben mu je skrajno natančen korak, da ne zdrsne niti proti krščanstvu savojskega kaplana niti proti obupanemu krščanstvu Kalvina ali Janzenija.

Emmanuel Mounier se je očitno hotel spraviti nad Nietzschejeve obtožbe, ki merijo na karikaturo, in ne na pristni evangelij blagrov; blagrov miru, ki jih imenuje Pomladni evangelij. Kaj če je kristjan raztrgan, križan; krščansko upanje vzcveti onkraj mistične noči. Kot smo videli v prvem delu naših razmišljanj, so mistiki od Origena do Gregorija Nazijanškega zarisali strmo pot, postopno očiščevanje duše v preizkušnjah, noč brez zvezd, ko se Bog zdaj prikaže, zdaj izgine, ko je blizu in vselej nedosegljiv. In to je pripravilo Petra Lipperta, da je rekel v knjigi Trpeči človek se pogovarja z Bogom: Mi ljudje smo pač samo stvari večera. Pred nami gre dan, mi tečemo za njim, večno bežečim. Za nami koraka noč in nas nenehno rojeva iz svojega naročja. Ti pa si dan in noč, vedno pred nami in za nami, izvor in cilj, oboje v nedosegljivi dalji (prev. Cili Kodričeva, Ljubljana 1981, str. 35).

Vsi iskalci Boga, vsi romarji kraljestva so izkusili cesto vere, ki vodi k Očetu. Venomer ga kličejo in nikoli ne objamejo. Janez od Križa je to izrazil v besedah, ki žare še danes:

Dobro poznam ta izvir, ki kipi in beži

sredi noči!

Ta večni izvirek je trdno vkovan,

in vendar sem mesto njegovo našel kar sam

sredi noči!

Ko v temni sem noči nesrečno izgnan,

po veri ta vir mi postal je poznan

sredi noči!

Potovanje krščenca, potovanje kristjana se odvija ponoči, kakor pravi Patricij iz Tour du Pina: vodi nas proti toku, proti izviru vseh naših žej, vse do zore, ki bo presvetlila noč in nam odkrila dan, ki je pravzaprav jutro, dan vstajenja, pravi Bernanos, ki bo iz nas spet naredil majhne otroke.

Postavljeno 11.11.2008.