BAZILIJ VELIKI

Sveti Duh ali Binkošti se nadaljujejo

LETA 1979 je Cerkev obhajala tisočšeststoletnico smrti Bazilija, ki ga je zgodovina že kmalu poimenovala Veliki. Se nas je to praznovanje manj dotaknilo kot na primer Benediktovo, ker je Bazilij umrl v daljni Kapadokiji (današnji osrednji Turčiji)? Ali pa je bilo to zato, ker smo slabo premerili veličino človeka, ki je tudi bil menih in zakonodajalec, hkrati pa še pastir Cezareje, škof, ki je krmaril kapadoško ladjo sredi nevihte!

Kako se ta menih-škof tesno oprijemlje življenja, kako se oklepa dogodkov! Kakor mornar tudi on čaka z vkrcanjem, dokler se ne preda pravemu toku in vetru, da bi prišel končno v zaželjeno pristanišče. Bazilij je umrl pri petdesetih letih, v starosti, ko večina škofov šele začenja svojo kariero. Devet let mu je zadoščalo, da si je pridobil mesto v zgodovini.

KAPADOKIJA je bila, po besedah slavnega Mommsena, ob rojstvu krščanstva manj grška, kot sta bila Brandenburg in Pomorjansko francoska pod Friderikom Velikim. Dovolj je bil en veliki apostol, Gregorij Čudodelnik, Origenov učenec, da je pokristjanil to oddaljeno rimsko provinco. Evangelij je hitro dosegel vse plasti prebivalstva, tako najpremožnejše kot tudi najbolj skromne.

Bazilijeva družina je združevala v sebi aristokratstvo glede na premoženje s plemenitostjo srca. Ni se zadovoljila zgolj s spreobrnjenjem h krščanski veri; izpovedala jo je s krvjo. Bazilijeva mati Emelija, verna žena, kot toliko žena tistega časa, je bila hči mučenca. Kot dobra mati je skrbela za vzgojo vseh desetih otrok. Potem pa se je ob smrti svojega moža umaknila v samotno in asketsko življenje. Njena najstarejša hči, Makrina, je postala svetnica. Tudi ona je po smrti svojega zaročenca stopila na pot asketskega življenja. Enaka kri je tekla po žilah mladega Bazilija.

Oče, slavni in premožni govornik, sinov ni dal krstiti takoj po rojstvu; ne sicer z namenom, da bi jim pustil svobodno osebno izbiro, ampak zato, ker so kristjani izgubili gorečnost iz dobe preganjanj. Tako Bazilij kot njegov brat Gregorij sta kot škofa obsojala tiste, ki so odlašali svoj krst.

Mladi mož je bil izjemno nadarjen. Najprej ga je vzgajal oče, potem pa je šel od šole do šole, iz mesta v mesto. Obiskoval je carigrajske učitelje, potem še atenske. Končno se je vrnil v kapadoško Cezarejo kot ladja, obložena s kulturo, je rekel Gregorij Nazianški, toda tudi opit od znanja in posvetnega uspeha. Njegova sestra pa je bdela nad njim; pripravila ga je do spoznanja, v kolikšni meri ga je nečimrnost že zasvojila. Prebudil sem se iz globokega spanca, pripoveduje on sam. Opazil sem čudovito svetlobo, ki je razprostirala resnico evangelija (Pismo 222).

Ker ni bil sposoben polovičarstva, je mladi spreobrnjenec postal asket tako po telesu kot po duhu. Stopil je v šolo najbolj slavnih egipčanskih in palestinskih puščavnikov. Občudoval je njihovo življenje in dela. Tudi njihove slabosti je izluščil: neznanje, individualizem, čudaštvo. Ko se je postavil za zakonodajalca, je zgradil meništvo na preučevanju Svetega pisma in na izkustvu skupnosti. Veselje ob teoloških naporih mora podpirati meniško življenje. Izkustvo skupnega življenja omogoča obogatitev in medsebojno tekmovanje.

Ti dejstvi predstavljata dva pola njegove dejavnosti, ko je postal duhovnik in pastir v kapadoški Cezareji. Krščanstvo brez trdnega nauka zanj ne obstaja; prav tako ni možno življenje po veri, če to življenje ni prepojeno z ljubeznijo do drugih. Na obeh področjih je Bazilijevo življenje zgled. Kaže se nam kot mož iz prve vrste.

Mož iz prve vrste pri socialnem delu, na primer. Potem ko je postal škof, se ta aristokrat ni zadovoljil s tem, da je razdelil svoje neizmerno imetje revežem; oklenil se je življenja ubogih, oklenil se je stanu razdedinjenih, boril se je proti družbenim razmeram, ki žalijo krščansko vest.

Bazilij je razvil pravi socialni nauk: temeljna enakost vseh ljudi, dostojanstvo človekovega življenja, sicer upravičenost, a omejenost lastnine. Posedovati več, kot je potrebno, pomeni varati reveže. Naskakuje sámo srce zla, strast po imetju. Oblačila, ki jih tlačiš v svojo skrinjo, bi zadoščala, da se pokrije vse premraženo ljudstvo.

Škof se ne zadovolji s tem, da bi socialni nauk le učil; sam vse to tudi uresničuje kot socialno dejaven človek. Okoliš bede spremeni v četrt ljubezni in dobrote. Pri mestnih vratih vzpostavi bleščeče mesto s prenočišči za popotnike, zatočiščem za ostarele, bolnišnico za bolnike z nalezljivimi boleznimi, stanovanji za uslužbence in delavce. Hkrati uvede razdeljevanje ljudske juhe, ki je dostopna za vse, za priseljence in za domačine, Jude in pogane. Dobrota ne zahteva osebnih izkaznic.

Lahko bi si mislili, da je tudi pri njem na mesto teologije stopila dejavnost, kakor se to zgodi mnogim pastirjem, ki so bolj goreči kot poučeni. Toda nikakor ni tako. V Baziliju domuje posrečen spoj pastirja in učitelja; pri njem teologija in dejavnost izražata isto vero, privreta na dan iz istega izvira. S krščanstvom brez trdnega nauka ne ve kaj početi, pa tudi ne z asketskim življenjem, ki bi ne bilo ukoreninjeno v evangeljski prsti in ki bi ga ne hranilo Sveto pismo.

Bazilij je podoba popolnega pastirja. Od brata Gregorija je manj prodoren, a bolj nadarjen za dejanje. Teologiji priznava vse njeno mesto, njeno pravo mesto: Tam, kjer umolkne Sveto pismo, bi morali umolkniti tudi teologi, ne pa da vznemirjajo vernike s svojimi pretanjenostmi (pri H. von Campenhausnu). Lahko bi še dodali: In da evangeliju podtikajo svoje lastne težave.

V Razpravi o Svetem Duhu, s katero se bomo tokrat srečali, se je cezarejski škof lotil krivovercev. Neobrzdana želja po novih razlagah je spremenila besede vere v človeške besede. Kot nauk Cerkve si upajo predstaviti plod svojega lastnega razmišljanja (Pismo 140,2).

Pretirana ihta po razpravljanju in polemikah, ki jih je sprožilo arijanstvo, je pripeljala Cerkev na rob prepada in razsula. Že skoraj petdeset let so se kristjani trgali in se izčrpavali, da so se šibki pohujševali, ljudje vere pa obupavali.

Bazilij sam primerja nasprotujoča si tabora s sovražnima mornaricama, ki ju nevihta tako zmeša, da ni več mogoče jasno videti in razločiti položaja - resnice. Škof zelo umestno premeri predmet spora v arijanski krizi: če Kristus ni božji Sin, se most, postavljen med Boga in človeka, sesuje; bistvo krščanstva je zadeto, krščanska vera nima več oporne točke.

Z neobičajno jasnostjo sodbe začrta ta sijajni član univerze smernice za vedłnje, smernice, ki so še zmerom sodobne: pošteno odgovoriti na vse spraševanje razuma, potem sam razum krstiti, da bi postal učenec in ne učitelj vere. Razumska osnova vere mora iti v korak z njenim izkustvom, kajti edino to spravi celotnega človeka v gibanje.

Nevarnost, ki preti teologu, je uživanje v razpravljanju, zaradi katerega lahko izgubi izpred oči resničen namen vere in človeka: češčenje božje skrivnosti v molitvi in kontemplaciji. Bazilij bi se gotovo podpisal pod čudovito izjavo Evagrija Pontskega: Če si teolog, boš resnično molil; in če resnično moliš, si teolog (O molitvi).

Bazilij z nekakšno razdraženostjo pristopa k razpravljanju o svoji veri in o osebi Svetega Duha. Zdi se mu, da polaga roko na skrinjo zaveze. O krivovercih, ki prežijo nanj, bi rade volje izrekel besede Pascala, ki je bil komajda kaj obziren, ko je šlo za stvari duha: Ubogi reveži, ki me obvezujejo, da spregovorim o samem bistvu svoje vere!

Cezarejski škof je izbranega in tudi pretanjenega duha; vedno je pripravljen za pravo razpravo in dialog, da le ljubezen do pregovarjanja ne prevlada nad iskanjem resnice; zna tudi povezati blagost in nepopustljivost, strogost in prožnost. Nekateri so celo podvomili o pravovernosti tega branilca nicejske vere, čeprav ga je branil sam Atanazij.

Iz tega razloga je bil Bazilij razočaran nad lahkotnostjo papeža Damaza, s katero je ta urejal spor v Antiohiji. Ta papež - pesnik je raje pisal verze in sestavljal nagrobne napise, kot pa preučeval svežnje spisov, da bi razsodil o sporih, ki so zahtevali dobro teološko podkovanost. Cezarejski škof je svoje razočaranje razkril v enem od svojih pisem (Pismo 215).

Bazilij je bil aristokrat v plemenitem in pravem pomenu besede. Zavedal se je zahtev svoje službe in resnosti svojih odgovornosti. Bil je nepopustljiv pred političnimi veljaki, pred revščino in razdedinjenimi pa je bil človek srca. Z vzvišenega kraja je mogel jasno in daleč videti ter razločevati znamenja in premene časov, končno pa tudi nenehno odkrivati vesoljnost vprašanj in polnost življenja Cerkve.

*

NAVIDEZNO preprost pripetljaj je izzval škofa, da je razložil svoj nauk o Svetem Duhu. To se ni zgodilo pri krstni katehezi, čeprav se je kasneje v knjigi nanjo na dolgo in široko navezoval. Leta 374, ko je Baziliju petinštirideset let, cezarejska skupnost obhaja spomin na mučence. Prisotnih je več škofov, med njimi tudi Amfilohij iz Ikonija, ki mu je potem Bazilij poslal svojo Razpravo o Svetem Duhu.

Škof poje skupaj z ljudstvom. Slavi Trojico z na Vzhodu običajnim obrazcem: Slava Očetu po Sinu v Svetem Duhu. V občestvu pa moteči glasovi spremenijo doksologijo in zapojejo: Slava Očetu s Sinom in s Svetim Duhom. Veliko vznemirjenje! Ljudstvo se sprašuje. Kje je resnica? Kje je prava vera?

Bazilijeva razprava je zelo dragocena in za nas še posebej sodobna, ker se je škof, da bi svoji razlagi dal življenjski pečat, skliceval na zakramentalno izkustvo. Ponovno vzame v roke krstno katehezo in se opira na delovanje in darove Duha. Kaj izpove vernik pri krstu? Prizna Očeta, Sina in Svetega Duha. Vsi trije so združeni in ne ločeni. Tisti, ki ne veruje v Duha, pravi Bazilij, tudi v Sina ne veruje. Nihče ne more slaviti Sina razen v Duhu, kakor tudi nihče ne more klicati Očeta razen v Duhu (Sveti Duh 11,27). Tukaj najdemo Pavlovo misel, ki jo je povzel tudi Ciril Jeruzalemski.

Zakramentalna pedagogija govori bolje, tako razmišlja Bazilij, kot vsako govorjenje o božji skrivnosti, ki jo odkrivajo novokrščencu. Jezus napoveduje krst iz vode in Duha. Janez Krstnik pa označi novi krst kot krst v Duhu. Po Duhu poteka vrnitev v raj, vzpon do nebeškega kraljestva, povratek k posinovljenju božjih otrok (Sveti Duh 15,36).

Škof dobro pozna zakramentalne obrede, a jih ne opisuje. Ciril Jeruzalemski nam ponuja dodatne informacije. Ko je krščenec, oblečen v belo tuniko, stopil iz krstnega studenca, so ga mazilili z odišavljenim oljem, imenovanim krizma. Ta grška beseda označuje olivno olje z balzamom. Ime Kristus prihaja iz besede krizma, pojasnjuje Tertulijan, ki odlično obvlada grščino; isto velja za izpeljanko kristjan. Ciril pa še dodaja: Preden so vas mazilili s krizmo, niste bili vredni tega imena: vaše rojstvo od zgoraj pa vam daje pravico do njega (Kateheze 21,5).

Duh je mazilil s krizmo Kristusa, nadaljuje Ciril, kot pravi Petrovo pismo. Nanj se je izlil v Jordanovih vodah, tako da je podobni počival na podobnem. Isto velja za vas. Stopili ste iz kotanje s sveto vodo, prejeli ste maziljenje, znamenje, s katerim je bil zaznamovan sam Kristus. To maziljenje pa je Sveti Duh (Kateheze 21,1).

Znameniti mozaik iz Dafnov pri Atenah predstavlja Vstalega, kako trga podzemlju celotno človeštvo, v prvem planu Adama in Evo, ki ju vleče za seboj v svojem slavnem vzponu. Ta veličastni dogodek se ponavlja pri vsakem krstu. Zakrament je topilnica, kjer se razbita posoda znova oblikuje po vzoru poveličanega Kristusa. Človek v njej znova najde poteze Sina Nežnosti.

Ciril pa nadaljuje: Ker ste pridruženi Kristusu, je prav, da vas odslej kličejo kristusi (kristjani). Postali ste kristusi, ker ste prejeli pečat Svetega Duha (Kateheze 21,1).

Izraz Kristus, ki ga že samodejno povezujemo z imenom Jezus, tako da se nam zdi to že samoumevno, je napolnila z bogastvom vsa zgodovina Izraela, ki jo je prav on, Jezus Kristus, prišel dopolnit v polnosti svojega služenja. Cerkvi izroča svoje trojno poslanstvo: preroško, kraljevsko in duhovniško. Krst uvaja vsakega novega vernika v mesijansko ljudstvo po delovanju Duha.

In Ciril zaključi: Ohranite to maziljenje brez madeža. Če bo ostalo v vas, bo pravzaprav vir vsega poučevanja... Napredujte v dobrih delih in postanite všeč začetniku vašega odrešenja (Kateheze 21,7).

Duh torej ni dan kot dobava za skladišče, ampak kot energija. To, kar imenujemo darovi Svetega Duha, je šop možnosti, ki so pozvane k razvoju in ki naj vodijo novokrščenca do popolnosti v duhovnem življenju, do svetosti. Duh položi v prenovljeno srce moč upanja in upanje moči, ki deluje proti toku, proti toku časa in minljivosti, greha in padca.

Krstno maziljenje so v Jeruzalemu podeljevali na vseh petih čutih, da bi s tem ponazorili, kako se kristjan prebuja za duhovne čute, in da bi mu posredovali moč v borbi. Ciril pravi: Oblečen je v bojno opremo Svetega Duha. Škof navaja in ponavlja misel svetega Pavla: Božja ljubezen je izlita v naša srca po Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5).

Apostol nedvomno pri tem misli na odišavljeno olje za maziljenje, ko primerja delovanje Duha z mazilom, z odišavljenim oljem, ki prodira počasi, neopazno, a popolnoma. Tihi namigi, ki dušo odpirajo Jezusovim besedam, odpirajo naše veke, da bi odkrili Nevidnega. Poglejte si velike oči skoraj slepega asiškega Ubožca, kakor ga je naslikal Cimabue: njegov pogled prodira skozi noč po zaslugi svetlobe Duha.

V prvih stoletjih so podeljevali krst, birmo in evharistijo med enim in istim obredom, ki se je sklenil šele v lomljenju kruha. Škof, vidni poglavar Cerkve, si pridrži uvajanje v krščanstvo. Skupnost se oblikuje po meri človeka. Pastir pozna vsako izmed svojih ovac.

Od tretjega stoletja dalje, zlasti v četrtem, pa množica spreobrnjenj, povečano število krstov otrok, visoka smrtnost med otroki in hitra rast skupnosti postavijo Cerkev pred tole dilemo:

-bodisi poveriti redno škofovsko oblast duhovnikom, ki so dotlej krščevali le skupaj s škofom, po novem pa bi tudi vodili obred, ki krstu podeli pečat, to je maziljenje s krizmo oziroma polaganje rok; res pa bi s tem tvegali, da slabše izrazijo vidno edinost cerkvene skupnosti;

-bodisi pridržati dovršitev uvajanja (birmo, to je sklepno dejanje - podpis) škofu, voditelju krajevne Cerkve; s tem pa bi tvegali razbitje zakramentalne edinosti.

Za prvo rešitev sta se odločila Vzhod in Španija. Še danes naši pravoslavni ali katoliški vzhodni bratje podeljujejo krst, birmo in evharistijo v istem obredu vsem, otrokom in odraslim. Drugo rešitev, ki ločuje krst in birmo ter slednjo pridrži voditelju skupnosti, je izbral Rim in pod njegovim vplivom - ne brez določenega odpora - ves Zahod.

In da ne bi česa zaobšli, dodajmo, da je bil poseben obred, ki je sklenil krst, prvotno polaganje rok in ne maziljenje; tako namreč poročajo o tem Apostolska dela. Že zgodaj pa je Vzhod to nadomestil z maziljenjem z odišavljenim oljem, medtem ko je Zahod ohranil prvotno polaganje rok ali roke. Iz tega se kaže svoboda, ki jo imajo Cerkve pri izbiri obredov in besed.

Raznolikosti in drugotni obredi, zlivanje in ločevanje nam ne smejo prikriti bistvenega niti ne smemo zaradi tega izgubiti izpred oči skladnosti krstnega dejanja. Če latinski in kartezijanski duh ljubi razločevanje, pa je Vzhodu bolj pogodu odkrivati in poudarjati edinost vsega krstnega dejanja in uvajanja v krščanstvo. Krst in birma sta samo dve stopnji istega uvajanja, zaporedni in neločljivi, pravi L. Bouyer.

Razločevanje med krstom in birmo se izkaže v luči zgodovine kot »drugoten razvoj«, slučajen in zemljepisno omejen. Zaradi njega nikoli ne smemo izgubiti izpred oči, da je celotno krstno dejanje delo Duha, kakor pojasnjuje sveti Avguštin hiponskim katehumenom. Že krst podeli Duha pred polaganjem rok ali maziljenjem.

Jezusov krst, na katerega se apostolska skupnost nenehno sklicuje in ki je vzorec za sleherni krščanski krst, neločljivo povezuje potopitev v Jordanu z izlitjem Duha. Jezus je Adam novega sveta, novega stvarstva. Duh veje nad Jordanom, kakor je nekoč vel nad tohu-bohu prvega stvarstva.

Da bi Kristus izvršil svoje poslanstvo, ga Duh obdari z močjo, oboroži ga za težki spopad, v katerem se bo spoprijel z zlom in z Zlim. Obdari ga z ustvarjalno močjo, ki mu omogoča dobro izpeljati delo odrešenja in vzpostaviti novo človeštvo. Vse Kristusovo delo je sad skupnega delovanja Mesija in Duha, kar Grki imenujejo sinergija. Janez to izrazi z besedo, ki mu je tako draga: Duh počiva nad njim.

Ta izraz hoče povedati, da je Duh napolnil Kristusa »brez mere«, stalno in dokončno. Oboje njunih energij se premeša in se združi, tako da se zgubita v skupnem delovanju. In to tako, da reke žive vode, ki bodo tekle iz njegovega osrčja, pomenijo po razlagi samega Janeza Duha, ki naj bi ga prejeli tisti, ki verujejo vanj (Jn 7,37-39).

Tu je treba premeriti meje vseh podob in vseh obrazcev. Duh, ki izpričuje svojo prisotnost in dejavnost v resnici ne pride nad Jezusa, kakor da bi ga tam pred tem ne bilo. Vendar pa Krstniku ponudi znamenje, ki ga je obljubil prerok Izaija. Odkrije mu, da je Jezus resnični Kristus, ki je prejel maziljenje Očeta in Duha. Edino on nam lahko pomaga odkriti svojo zastrto skrivnost.

Duh torej ne vstopa, marveč nasprotno, izstopi iz Jezusa, kakor privro vode iz izvira, da bi napolnil srca vernih, ostal v njih, jih poučeval in jih vodil. Končno naj bi jih tudi uvedel v skrivni božji vrt, v neizrekljivo skrivnost Trojice.

Tvoj krst v Jordanu, Gospod, nam kaže, kako moramo častiti Trojico, pravi neki troparij.

Samo Duh omogoča novokrščencu in verniku, da v resnici reče: Aba, Oče! On nas uvaja v skrivnost Trojice, v božjo družino. To odkritje vere ni sad razumskega razmišljanja, ampak je sad Duha, ki napolni in razsvetli naše srce; samo molitev in češčenje nam tu utrjujeta korake.

Bazilij Veliki se večkrat vrača k razkritju, ki je verniku obljubljeno v molitvi. Kot dokaz navaja starodavno večerno molitev, zahvalo ob prižiganju svetilke, ki so jo prejeli od prvotne skupnosti in ki bo morda kdaj našla mesto tudi v našem Molitvenem bogoslužju.

O radostna luč svete slave

Očeta nesmrtnega, Jezus Mesija.

Ko pridemo skupaj po sončnem zahodu

in lučko večerno uzremo,

Očetu in Sinu mi pojemo slavo

in božjemu Svetemu Duhu.

Zares, ti si vreden v vseh časih,

da vernih glasovi ti pojejo hvalo,

Sin božji, ki daješ življenje,

zato te slavi vse vesoljstvo.

Naši pravoslavni bratje, ki so manj kartezijanski od nas, uporabljajo ikone, da uvedejo vernike v skrivnosti vere. Ikona Rubljova je danes znana po vsem svetu. Ruski Fra Angelico jo je naslikal za cerkev Svete Trojice v Zagorsku, kjer se zdaj nahaja le še kopija. Original hranijo v galeriji Tretjakov v Moskvi.

Tudi on je, kakor toliko neimenovanih umetnikov, predstavil Boga pod podobo skrivnostnih angelov, ki sta jih sprejela Abraham in njegova žena. Na drugih ikonah sta gostitelja na kolenih pred mizo. Slika Rubljova pa je tako mojstrovina na umetniškem področju kot tudi pričevanje molitve. Zdi se, kot bi izvirala iz nekega videnja. Je molitev in obenem izpoved vere, kakor zahvala pri prižiganju svetilke.

Na levi je videti le tri četrtine angela; njegova oblačila so zelo bleda, je malodane neoprijemljiv. Angel, ki sedi nasproti nam, se kaže v vsej polnosti. Obleka je modra in oker, kar kaže na dve Kristusovi naravi, modra za nebeško, zemeljski oker za človeško. Tretji angel, na desni, je prikazan od strani kot prvi. Zelena barva njegove tunike predstavlja mladost, bujnost življenja, ki vse stvari kliče v bivanje in jih spodbuja k rasti. Kaže se v življenjski moči. Uganili ste: to je Duh. Vse je povedano, vendar ostaja ikona neizčrpana, kot je neizčrpna tudi skrivnost, ki nam jo pomaga dojemati.

Zadaj, za srednjim angelom, se dviga Mamrejev hrast; njegove korenine so vsajene globoko v zemljo, njegovo vejevje pa se steguje proti nebu. Korenine v zemlji in korenine neba. Hkrati je to drevo križa, iz katerega je Kristus naredil drevo življenja, ki se dviga sredi znova najdenega raja.

Adam je umrl, ker jedel je sadež z drevesa,

vendar je križa drevo nam vrnilo rajske dobrine,

o Bog, naš usmiljeni Oče.

(Teodorjeva pesem)

Na ikoni Rubljova Duh ne razkrije svojega obraza. Njegova oseba ostaja skrivnostna, zastrta, nedojemljiva celo v svoji pojavnosti. Sam Jezus ga primerja s pišem vetra.

Množica poimenovanj, ki skušajo zadeti njegovo skrivnost, se nanaša na njegovo mnogovrstno delovanje, ki človeka dela svetega, kakor je sam svet; dela duha, kakor je sam duh. On je vir svetosti, ki nikoli ne usahne, pa naj bodo tisti, ki iz njega črpajo, še tako številni, pravi Bazilij. Izvira iz samega božjega izvira.

Je popolnoma navzoč v vsakomer in povsod. Deli se in ne trpi razdeljenosti. Ostaja cel,in vendar se daje v delež; je kot sončni žarek, ki se poigrava z vsakim, ki se ga veseli, kakor da bi bil čisto sam, vendar osvetljuje vso zemljo in morje in prodira skozi zrak, še pravi Bazilij.

Duh je za človeka predvsem življenje, rast, razcvet, polnost in celo božja nerazpadljivost. Irenej je to izrazil z eno besedo, ki jo razganja od polnosti in je dejansko neprevedljiva: človeka naredi, da je capax Dei, da je »sposoben Boga«, da se mu pusti prepojiti. Mistični pisatelj, Simeon Teolog, je kakor njegov odjek v eni svojih himen:

Pridi, resnična luč,

pridi, večno življenje,

pridi, zastrta skrivnost.

Pridi, zaklad brez imena.

Pridi, resničnost neizrekljiva!

Pridi, oseba neprodorna,

pridi, veselje neizčrpno!

LETA 1921 je duhovni pisatelj Maurice Landrieux, ki je bil povrhu tega še dijonski škof, naslovil knjigo o Svetem Duhu Božji neznanec. Sta delo in naslov, ki je bil namenoma izzivalen, kaj izgubila aktualnosti? Tisti, ki so sodelovali pri debatah drugega vatikanskega koncila, vedo, kako močno so vzhodni bratje dali vedeti nam, zahodnjakom, kako malo poudarjamo vlogo in delovanje Svetega Duha. Zanimivo, da bi nam protestantski bratje lahko očitali isto.

Mar ni karizmatično gibanje, ki smo mu začudene priče, odgovor in hkrati prebujenje? Kaj ni to odkritje, ponovno odkritje temeljnega dejstva, ki je preveč pozabljeno: krščanski krst je krst v Duhu. Izraz »roditi se iz Duha« označuje isto resničnost, isto skrivnost.

Karizmatično gibanje je prišlo zamajat trdno ustaljene kristjane, ki jih je Bernanos imenoval starce, upokojence. Francoski univerzitetni profesor je celo naslovil svojo knjigo in svoje pričevanje: Kako je mogoče postati karizmatik? Nekaterim se tako vprašanje zdi prav tako nesmiselno kot Montesquieujevo: Kako je mogoče postati Peržan?

Če je že karizmatična prenova prenova v Duhu, se pa življenje v Duhu ne enači s karizmatičnim gibanjem. Lahko se srečata, ne moreta pa se zamešati. To prebujenje priča vsaj to, da Duh deluje, kadar hoče in kakor hoče. Naše kategorije in naše strukture ga ne morejo omejevati. Nihče ne more imeti izključne pravice nad Duhom.

Duh prebiva v Cerkvi in vodi Cerkev in vsakega njenega člana, pri tem pa se ne enači ne z eno ne z drugo Cerkvijo, ampak jih gradi skupaj kakor svetišče iz živih kamnov, kjer si je izbral prebivališče. Mar ne veste, (dobro si oglejte ta stavek) da ste božje svetišče in da Duh prebiva v vas? Obrazec: Mar ne veste se nanaša neposredno na katehezo pred krstom. Lahko bi torej prevedli: Ste torej pozabili, kaj sem vas naučil?

Krščansko uvajanje je od priprave do dovršitve delo Duha. Duh je odpuščanje grehov, on je rojstvo od zgoraj, on je obljuba večnosti: vse sestavine krsta so dar Duha. Sirska liturgija postavlja maziljenje Duha pred potopitvijo v krstni studenec. Duh je neomejeno svoboden, saj se je spustil nad Kornelija pred krstom. Prehiteva krst, pravi Gregorij Nazianški, in tudi po krstu ga še iščemo (Govor 31,29).

Znamenje maziljenja, ki ga Grki imenujejo pečat Duha, lahko pomeni znak lastnika, ki ga nosijo ovce v čredi, ali pa ime poveljnika, ki ga nosi vojak, potem ko se je javil v vojsko, kakor pravi Tertulijan. Grki, ki so manj pravniški in bolj svetopisemski, se sklicujejo na znamenje zaveze, na obrezo, ki pridruži novokrščenca božjemu ljudstvu, mesijanskemu ljudstvu. Je znamenje večnosti, ki označi božje izbrance, kakor nam kaže Knjiga razodetja.

Duh iz vsega krstnega dejanja naredi nove binkošti in vodi delovanje prenove vse do njene dovršitve in do svetosti. Nobenega daru ni, pravi Bazilij, kjer bi bil Duh odsoten (Sveti Duh 16,37).

Nad krščencem počiva Duh, kakor je počival nad Jezusom v Jordanu. Krščansko življenje je sinergija z njim. Duh je dejavni gost, ki sodeluje. Je kal, ki se razvija, cveti in daje sad. Sveto pismo pogosto primerja njegovo delovanje z roso, s to silo, ki zbuja kaljenje; rosa ne nadomesti delovanja rastline, ampak oplaja njeno rast vse do trenutka pobiranja sadov in njihovega spravljanja. Irenej uporablja ljubek izraz za vero: cveteti Duha.

Krščansko popotovanje ni skladiščenje milosti in gotovosti, dejanj in zaslug, temveč je počasno in težavno napredovanje po kamniti cesti, ki ga sestavljajo krize in temine, kjer so trenutki polnosti redki, kjer ogenj Duha medli pod pepelom in le redko vzplamti v kres.

Delovanje Duha se ne pomeša s Kristusovim, marveč ga nadaljuje, kakor binkošti nadaljujejo učlovečenje. Jezus je Beseda, ki izraža Očetovo misel. Simeon Teolog je rekel: Če je Jezus vrata, je Duh ključ, ki odpira Očetovo hišo. Vsi trije sodelujejo v istem odrešilnem načrtu.

Duh je dih, jezik, ki omogoča dojeti Besedo. Tertulijan ga primerja vetru, ki pod Očetovimi prsti stori, da zadonijo orgle. Tako glas kot orgle imata različne modulacije. Duh prilagaja, poudarja božjo Besedo glede na potrebe slehernega, ki jo posluša. Razlaga jo, naredi jo prikladno vsakemu; je zvest in hkrati nepredvidljiv. Duh vedno vznemirja, nujno vznemirja človeka, ki se ne dvigne ob njegovem dihu in njegovem ritmu. Vedno je isti - in njegovih premen je brez števila. Jezus nas je na to opozoril v svojem poslovilnem govoru: Še veliko bi vam rad povedal, a zdaj ne morete nositi. Ko bo prišel Duh, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal (Jn 16,12; 14,26). Za kristjana je Duh v Cerkvi spomin na Jezusa, je njegovo podaljšano delovanje, ki nas spominja na tisto, kar bi sicer pozabili zaradi svoje raztresenosti in nagnjenosti k pozabi. On tudi pospeši in privede do volje in delovanja to, kar dojamemo z razumom.

Kdo razume poezijo in glasbo? Tisti, ki ju nosi v sebi. Kdo razume Jezusovo sporočilo? Tisti, ki nosi Duha v svojem srcu. Tisti, ki gre k njemu v šolo, ki zazna njegove krike in njegovo šepetanje. Duh je notranji vodnik, ki bolj nagovarja,kot govori, in namiguje tako, da ga zazna samó pozorno srce.

Duh je skriti Bog, Tihi. Lahko bi rekli Bog brez obraza, ki se stopi s svojim delovanjem, ki se stopi z življenjem, ki ga daje. Pravzaprav ne daje svojega življenja niti Kristusovega, ampak Očetovo. Duh živi njegovo življenje v nas kot seme, tako da se kar zgubi, ker je on v nas »božje okolje«; on nas dela deležne samega življenja Svete Trojice; on predstavlja v nas občestvo z neizrekljivo božjo skrivnostjo.

Delovanje Duha je počasno in trajno prepajanje celega človeka vse do njegovega mozga, prepajanje njegovega duha in njegovega čustvovanja, njegovega bitja in žitja, njegovega presojanja in ljubezni. Življenje v sožitju z Duhom nikakor ni počitek. Njegovo delovanje je ogenj in žge, cepi in odvzema, dokler postopoma ne zajame vsega prostora.

Topilnica Duha pripravlja svetnike, to je ljudi, ki so »obsedeni« od Diha. Zato ga imenujemo Sveti, Duh, ki dela svete, tiste, ki iz Cerkve naredijo občestvo svetnikov. Večina izmed njih niso svetniki s čudeži, o katerih govorijo zlato obrezana življenja svetnikov, ampak so to ljudje, ki se ne razlikujejo dosti od drugih. Prepričani so, da so podobni drugim, in tudi sama cerkev se zelo pazi, pravi Bernanos, da jim ne bi odprla oči o tej zadevi. Ta svetost je kakor kvas v srcu sveta.

Tega delovanja Duha ne zaznava teologova pretanjenost, ampak jasnovidnost vernika in razcvet vere. Zunaj tega dojemanja tvegamo, da ostanemo dobri deisti, verni pogani, ne pa kristjani niti romarji Trojice. Tisto malo prostora, ki ji ga namenjamo v svojih govorih, kaže na slabotnost naše vere.

Izkustvo Duha, je rekel Olivier Clément, ni nekaj izrednega, pridržanega nekaterim priznanim mistikom. Vsem je ponujeno; to je skrita luč in neskončna odprtost v gostoti vsakdanjika; človek ga vnaprej občuti, brž ko njegovo kamnito srce začne postajati meseno srce. Mati, ki se nasmehne svojemu otroku; resnična ljubezen, ki nas presune brez usmiljenja, tako da se vam obraz in telo odpreta neskončnosti življenja in smrti; potrpežljiv boj, da bi med vse ljudi razdelili kruh in veselje; vse to je že izkustvo Duha.

Duh, ki nam je dan pri krstu, objame vsa naša pota in ovinke našega popotovanja. V vsakem trenutku, na vsakem križišču, na slehernem križpotju je navzoč. Svetuje, krči pot, začrtava cesto. Zdi se nam, da dela narobe in da izgublja čas, a ve, kdaj se je treba odpraviti na cesto in kdaj plezati po stezah. Videti je, da svoj korak uravnava po našem; končno pa mi postavljamo svoje korake v njegove stopinje. Njegova navzočnost je pomirjujoča, kakor lahko vidimo v karizmatičnem gibanju.

Duh nas osvobaja. Sveti Pavel predstavi svobodo kot sad Duha, kot znamenje njegovega stalnega delovanja, ki nas osvobaja nasprotovanj in zapor. Svoboda naj bi nam omogočila, da se povzpnemo v višine in ponosno zadihamo.

Res je, da Duh ne zmore nič brez pomoči slabotnosti naše osebne volje. V tem se ne kaže moč, ampak na videz protislovna šibkost živega Boga. Gospod se je podvrgel temu tveganju, ko je ustvaril človeka in mu pustil prostor njegove svobode. Bog more vse, pravijo očetje, samo človeka ne more prisiliti, da bi ga ljubil.

Tiho delovanje Duha, ki nas uvaja v božjo skrivnost, v njegovo trinitarično življenje, kaže, v kolikšni meri je pojmovanje Boga kot »sovražnika« človekove volje popačeno. Videti je, da sodni proces, ki ga je v Boga uperil sodobni ateizem, pa naj gre za Marxa, Nietzscheja ali Sartra, ni razumel niti kančka te božje ranljivosti, tega neskončnega spoštovanja Duha pred človekovo kraljevsko odločitvijo, pred tistim da, izrečenim na najbolj vznemirljivo ljubezensko ponudbo.

Duh nikoli ne deluje proti kristjanu; ne deluje nad njim, ampak v njem, od znotraj, iz najbolj skrite kamrice srca. Osvobaja nas iz notranjosti, razsvetljuje nas kot ustvarjalni navdih, kot ogenj, ki prešinja in preoblikuje. Kajti Duh je življenje življenja, luč luči, dišava vsakega bitja in vsake stvari, on sam je svoboda svobode, vsebina svobode (Olivier Clément).

Duh v nas rešuje protislovje navidezne in tragične svobode, svobode izgubljenega sina iz prilike. V očetovi hiši išče neki drug kraj, prostor, za katerega si misli, da je svoboda, a prepozno odkrije, da je samo puščava. Duh ga spravi na pravo pot povratka. Oglejte si ga v Očetovem objemu; Rembrandt je to bolje zadel kot vsi naši govori: vsa nežnost je v rokah, ki sprejemajo. Sliko lahko občudujete v petrograjskem muzeju.

Cerkev in kristjan sta kraj, kjer se binkošti nenehno ponavljajo. Nenehno sta, kakor pravi Avguštin, pod mlinskim kamnom: sta zmleta pšenica, pripravljena za božje testo; vsak hip ju lahko zadane sulica, ki rani srce in stori, da privreta na dan voda in kri.

Vernik ostaja razcepljen med smrtjo in življenjem, življenjem, ki raste in dozoreva počasi, tiho; in smrtjo, ki ne neha umirati. Toda življenje je močnejše od smrti. Duh nam začrtava pot po grebenu, in to ne med grehom in krepostjo, ampak, kakor je rekel Kierkegaard, med grehom in vero, vero, ki se razcvete v upanje, to pa cveti v pričakovanju.

Duh je obljuba onkraj raztrganosti, močnejši je kot vsi prelomi. Je upanje, ki zmaguje nad vsemi obupi, veselje, ki podre vse naše žalosti. Posreduje nam svoj dih mladosti, kvas nerazpadljivosti. Sposoben je pomladiti svet, sposoben predvsem večno rojevati nas za božji svet.

Postavljeno 11.11.2008.