AVGUŠTIN HIPONSKI



Dve ljubezni sta zgradili dve mesti


NEKEGA jutra spomladi 1977 sem prišel v Kraljevski Hipo. Hotel sem ponovno videti tiste kraje, preden bi se lotil pisanja Vsakdanjega življenja v severni Afriki v času svetega Avguština. Sedel sem v apsido v ruševinah antične bazilike, prav tja, kamor se je tako pogosto namestil škof, na vzvišeni prestol, prekrit z damastom.

Zdelo se mi je, da znova slišim nezgrešljivi Avguštinov glas, da čutim, kako mu drhti srce, bučeče kot bližnje morje; morje, ki je podoba sveta, kakor pravi on sam, s svojimi slanimi, grenkimi, bobnečimi vodami, ki jih bičajo nevihte. Od Avguština samega ni ostalo nič, niti en sam kamen, niti en sam napis, niti en sam spomin.

Zakaj bi ga iskal v nekih ruševinah cerkve; ne pripada namreč niti Alžiriji niti Afriki; odslej je njegova katedrala ves svet.




I. ČLOVEK


PO svojem rodu z mešano krvjo je podedoval trdnost in telesno odpornost hribovca. To mu je omogočalo, da je živel dvojno življenje: podnevi se je posvečal svojemu ljudstvu, ponoči pa svojim spisom; da je bil vedno na poti med Hiponom in Kartagino; da je potoval z vzhoda na zahod, s severa na jug, vse to na mulinem hrbtu, vedno pripravljen za delo; in da je dočakal petinsedemdeset let. Umrl je leta 430.

Zemlja si skuje lastno raso. Sonce jo prebudi, a je ne zdrobi; oplodi njeno delo kakor sanjo, dejavnost in kontemplacijo. Afrika je naredila Tertulijana in Avguština: prvega, moža pretiravanj, ki zaključi življenje v montanističnih izmišljotinah; drugega, bodočega hiponskega škofa, ki mu slikarji podajajo v roke knjigo, predvsem pa srce, srce, ki gori.

Ta od sonca ožgana zemlja je dala Avguštinu v dediščino vzkipljiv, vročekrven, strasten in čuten značaj, ki gre do skrajnosti. Je bolj glasbenik kot slikar; bolj je dovzeten za glas kot za lepoto pokrajine. Nežen je in strasten, nor na dialektiko in pretanjenost besede, občutljiv za ironijo in porogljivost, še bolj občutljiv pa za čar besed in blesk vsega, kar osupne. Kot totem bi mu lahko dali ognjenec, kamen, ki sveti tudi ponoči in ki ga je za zabavo opisal svojim poslušalcem.

Govornik se ni sposoben upreti besedni igri, pa naj bo še tako povprečna. Kot nepoboljšljivi retor, vešč javnega nastopa, ima na zalogi toliko trikov, da je njegova spretnost pred njegovim preprostim in neizobraženim hiponskim ljudstvom prav v tem, da se pretvarja, kako se je dokončno odpovedal tem trikom.

Ta vase obrnjeni človek pripoveduje o sebi. Njegove Izpovedi (Confessiones) nam odkrivajo, kaj je pri dvajsetih poganjalo njegovo srce: Ljubiti in biti ljubljen! To je človek, ki ga milost čaka na stranpoti. Še pred tem pa se je njegova mati Monika, ki si je kar preveč prilaščala sina, oddahnila, ko je ustalil svojo čustvenost in si izbral stalnejšo zvezo, Neimenovano, mater Adeodata. Tako Monika ni popolnoma izgubila sina; zveza z Neimenovano je trajala dvajset let.


Avguštin, ta mož mesa in strasti, vedno bistre in odprte glave, se hkrati posveča študiju, užitkom, potem poučevanju in končno ambiciji: morda upravljati rimsko provinco. Kakšno povračilo za nekdaj tako ponižanega štipendista! Avguštin se ni zadovoljil z nabiranjem divjih vrtnic, ki bi nanje slučajno naletel na grmih; v nekakšnem intermezzu bleščeče univerzitetne kariere. Njegov duh ne pozna počitka: vedno se sprašuje, vedno je nestrpen. Vera njegove matere mu je videti preveč preprosta in nesposobna, razvozlati probleme in težave, ki brnijo v njem: izvor zla, svoboda človeka. Nekaj časa se mu zdi, da je našel luč v manihejstvu. V skrajnem dualizmu, ki predpostavlja dobro počelo, ki je duhovno in svetlo, v nenehnem boju z zlim počelom, ki je snovno in temno. Ta prebujeni gnosticizem je doživel v nadaljnjem toku zgodovine še precej prerojenj: v bogomilih, v katarih, da ne omenjamo njegovega današnjega obraza.

Ta dualizem je zasledoval moža, kot bomo videli, vse življenje. Najde ga v sebi; najde ga okrog sebe; tudi evangelij mu govori o pšenici in plevah, o ovcah in kozlih, o Babilonu in Jeruzalemu. Kako naj reši ta nasprotja, kako naj onstran neuglašenosti najde pravi prijem na orglah?

Bil je preveč plemenit, da bi zdrknil v povprečnost, in prešibak, da bi živel v višini svoje intuicije; tako omahuje med zabavo in prelomom; v svoji razklanosti išče Boga. Iskal sem te zunaj in ti si bil notri, v meni. Končno se je predal, leta 386, ko se mu je nekega poletnega dne na vrtu v Milanu zdelo, da sliši pojoč otroški glas: Vzemi si, preberi si! Odpre knjigo svetega Pavla, ki jo je prinesel s sabo, in najde v njej: Ne v požrešnosti in v popivanju, ne v nečistosti in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti, pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa (Rim 13,13-14). Kakor da bi to bilo razsvetljenje. Avguštin je našel njega, katerega je iskal, njega, ki ga je iskal. Odkril je, da je bil ljubljen. To je občutil kot opeklino, ki ga je ozdravila; kot trpljenje in radost, ki sta mu segla v najgloblje skrivnosti bitja. Božja milina ga je obiskala. Odkril je, da je bil ljubljen. Toda ali je ljubil? Njegovo življenje daje odgovor.

Velika noč 387. Avguštin in njegov sin Adeodat prejmeta krst iz rok škofa Ambrozija. Ko se odloči za vero, je to odločitev tudi za redovno življenje. Namerava »poenotiti« svoje življenje; posvetiti se hoče molitvi in študiju skupaj z najdražjimi prijatelji. Vrne se v Afriko. Njegova mati umre v Ostiji, njeno poslanstvo je dovršeno. Kdo izmed vas ni v tišini prebral v tem antičnem rimskem pristanišču napisa, ki pripoveduje o poslednjem slovesu!

V Milanu je začel, v Tagasteju, na zaplati zemlje, ki jo je podedoval od očeta, pa je mladi spreobrnjenec nadaljeval z zbiranjem prve skupnosti okrog sebe. Nepremišljeno se odpravi v Hipo, drugo mesto v Afriki, da bi tudi tam ustanovil moški samostan. Toda čaka ga nova preizkušnja, ki postavi vprašanje o pravilnosti »skladno zasnovanega življenja«. Utrdba, zgrajena na pesku, ni trdna. Svojega življenja Avguštin nič več ne usmerja sam, temveč Tisti, ki ga je izbral. Bog ga ni izbral, da bi bil ljubljen, ampak da bi tudi sam ljubil, ljubil, kot ljubi Bog, zastonj in brez povračila, v lastno izgubo.

Stari škof Valerij, prebrisan Grk, izkoristi Avguštinovo prisotnost, da zahteva od krščanske skupnosti novega duhovnika. Ljudstvo izkliče Avguština in ga do njegove smrti ne izpusti. Šestintrideset let!

Skrbno izdelana edinost je videti dokončno v nevarnosti. Kako spraviti med seboj dejavnost in kontemplacijo? Študij in pastoralo? Kako pisati za učene ljudi in poučevati nepismene? Govoriti v mestu, kjer ni najti niti enega Ciceronovega rokopisa; kjer ni niti ene šole, kaj šele univerza? Oznanjati evangelij pristaniškim delavcem in obrtnikom, mornarjem in kmetom? Večina jih ne zna brati in to pripravi škofa do izjave z nasmehom: Jaz sem vaša knjiga!

Ta osebna Avguštinova drama pa je bila manjša v primeri z razdeljenostjo, ki je trgala vso krščansko Afriko: donatizem. Še ena Cerkev junakov in popolnih, ki je postavljala skupnost nasproti skupnosti, škofa nasproti škofu. Suknja brez šiva je bila že sto let razparana. V Hiponu donatistični pek ni hotel peči kruha za katolike, zaradi česar je bilo življenje nemogoče. To je bila vsakodnevna vojna v vseh prilikah; Avguština je nekoč v neki zasedi skoraj stala glavo. Škof se ji je izmaknil, ker je njegov vodnik zgrešil pot. Previdnostna napaka... Vse svoje življenje je Avguštin nosil ta donatistični trn v svojem mesu. Še celo po koncilu leta 411, ki je razdeljenost pravno zaključil.

In ob koncu življenja, ki ga je venomer premetavalo sem ter tja, še padec Rima, konec nekega cesarstva. Večno mesto, gospodarja sveta, so zavzele barbarske horde. Svoje konje so napajali v marmornatih vodnjakih mesta. Če lahko propade Rim, je vzkliknil stari Hieronim, kaj je sploh še trdnega?

Avguštin je umrl v Hiponu, ki so ga oblegali Vandali. Z rimsko Afriko je bilo konec. Pisalo se je leto 430.



II. DELO


TAKO kot Origenovo je tudi Avguštinovo zbrano delo zelo obširno: 113 naslovov. Je bolj raznoliko in raznovrstno kot Aleksandrijčevo. Zajema skoraj vsa področja: filozofijo, eksegezo, teologijo, polemiko, moralko, askezo, pridiganje in meniško življenje. Kako lahko nas zamika, da bi sledili učitelju po vseh stezah; da bi znova prebrali njegovo razpravo O glasbi, pa ono O redu, ki je odličen priročnik za začetnike, prebrali njegove čudovite Samogovore, ki so v resnici že pogovor z Bogom, ki išče svojo dušo. Milanski spreobrnjenec ustvari z Izpovedmi celo novo literarno zvrst, avtobiografijo; njegove so prve v vrsti tolikih. Toda pomirite se, Avguštinove nimajo nič skupnega z Izpovedmi Jeana Jacquesa Rousseauja, niti z Izpovedmi otroka tega stoletja, ne z Izpovedmi angleškega kadilca opija. Naslov njegove knjige je vzet iz Svetega pisma. Izpovedati pomeni opevati božjo slavo in njegovo delovanje, obenem pa tudi priznati bedo svojega grešnega padca.

Zgodba njegovih prvih triintridesetih let pravzaprav ni toliko knjiga kot uglasbena pesem, simfonija, ki da misliti na Mahlerja, na patetično in strastno liričnost, kjer zdaj svetopisemska, zdaj bukolična poezija izraža nenehno obnavljana čustva srca, ki je med vsemi najbolj patetično.

Vsak poučen kristjan pozna, ne da bi sledil spreobrnjencu po blodnjaku njegovih dušnih stanj in notranjih kipenj, vsaj bistvene stavke, ki valovijo v ritmu kot verzi:


Pozno sem te vzljubil,

Lepota, večno davna, večno nova,

pozno sem te vzljubil!


In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj,

in tam sem te iskal,

nelep sem se gnal za lepimi stvarmi,

ki si jih ti ustvaril.

Z menoj si bil, jaz ne s teboj.

Daleč od tebe so me držale stvari,

ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.


Vabil si in klical - in prebil si mojo gluhoto.

Bliskal in žarel si - in pregnal mojo slepoto.

Sladkó si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj - po tebi koprnim

Okusil sem te - in sem te lačen in žejen.

Dotaknil si se me - in zagôrel sem po tvojem miru.

(Izpovedi 10,27; prevod A. Sovreta in K. Gantarja)


Noben zaljubljenec na tem svetu nikoli ni tega, kako mu gori srce, izrazil z besedami, ki bi bile zaradi razgaljene čutnosti bolj razbeljene.

Ko Avguštin postane škof, obvladuje hkrati teološko in pastoralno delo. Samo njegove razprave O Trojici niso izzvala prerekanja in tedanji dogodki. Šestnajst let jo je imel v delu, vmes pa ga je nenehno vznemirjala nujna polemika in obramba vere. Moral je odgovarjati manihejcem, razpravljati z njimi o stvarjenju in se vedno znova lotevati poročil iz Prve Mojzesove knjige. Tej polemiki je posvetil vsaj dvanajst del. Moral se je boriti proti donatistom, ki so razcepili Cerkev, moral je zatreti njihova za lase privlečena dokazovanja in potrpežljivo sešiti raztrgano suknjo. Znal je tudi stopiti onstran dogodkov in priznati, da je tisti, ki misli, da je zunaj, pravzaprav notri, in tisti, ki misli, da je notri, zunaj. Ta aksiom nikakor ni zgubil veljave. Izmed njegovih del, ki so nastala iz polemičnih vzgibov proti donatistom, jih je ohranjenih sedem, osem pa je izgubljenih.

Šestdesetletni škof bi si smel želeti otium, nekaj prostega časa, da bi zaključil svoje teološko delo. Pelagijanstvo, ki je zanikalo pustošenje izvirnega greha in potrebnost milosti, ga je znova prisililo, da je začel pravdo. Še petnajst del. To teološko in polemično delo si mora izboriti mesto v ustvarjalnem zanosu življenja, ki so ga že načeli pridiganje, kateheza, potovanja, dopisovanje, razprostranjeno kot cesarstvo, vsakodnevne pravde, ki jih mora poznati. Malo je dandanes škofov, ki bi bili poklicani k tako raznolikim dolžnostim.

Avguštin pridiga vsako nedeljo, pogosto tudi med tednom, v postu vsak dan. Nekaj tisoč govorov in pridig, ki so dospeli do nas, so prave mojstrovine ljudskega govorništva, zagona in teološkega znanja. Nobena pridiga ni s popustom. Ves evangelij v vsem življenju, vse verske resnice, ki delajo kristjana. Tem preprostim in nepismenim ljudem razlaga Avguštin rojevanje božje Besede. Med njegovimi govori najdemo nedeljske in praznične pridige, poveličevanje svetnikov in mučencev, zlasti tistih, ki so slava Afrike: Skilitanski mučenci, Felicita in Perpetua, Ciprijan iz Kartagine. Poznavalci izkazujejo svojo posebno naklonjenost najboljšim dosežkom: razlagi evangelijev, Janezovega pisma in predvsem razlagi 150 psalmov, s katero je kot pridigar blestel v Kartagini. V prvem mestu Afrike je govornikov jezik bolj izpiljen, zaključki stavkov so bolj dodelani. Je pač zvezda dneva in se povzpne na raven poslušalstva.

Knjiga, ki mu je med vsemi najbolj draga in ki jo razlaga s posebno ljubeznijo, je zbirka Psalmov. Simfonija notranje in obenem vesoljne molitve. Ta molitev je postala njegova in se k njej vedno vrača, v njej se znova najde in tam ga lahko najdemo; od tam nadaljuje svojo knjigo Izpovedi. V njej odkrije temo dveh mest. Njegovo osebno izkustvo se razširi do izmer sveta.

Delo, ki ga najbolj berejo in prebirajo, ki so ga v toku stoletij največkrat posnemali, ki je velikokrat prevedeno in natisnjeno v ducat jezikih, delno celo v japonščini, niso Izpovedi, ampak Božje mesto (De civitate Dei), kantata v tempu apokalipse, skomponirana v letih 413 do 426, neposredno po padcu Rima. Občudovanja vredna teologija zgodovine od začetkov do vesoljnega požara. Bossuet jo je kasneje posnemal v svojem Govoru o svetovni zgodovini (Discours sur l'histoire universelle).

Neposredno po padcu Rima so mnogi pogani iz vseh družbenih razredov obsojali krščanstvo, češ da pomeni propad za cesarstvo. Škof sam nam posreduje v enem od govorov obtožbe, ki jih je slišal: Kristjani so nam prinesli smolo. Nekoč je bilo življenje tako prijetno, vse je prekipevalo od dobrin. Kako naj ponudi odgovor, ki bi ustrezal dogodkom in razburjenim duhovom? Hiponski škof se loti dela, obširnega in težavnega dela, velikanskega dela, kakor je sam priznal. Trinajst let je potreboval, da je prišel do konca svojemu podvigu. V zgradbi je to čutiti v malce manj skrbni izdelavi.

Osrednja misel je, da Bog vodi tok zgodovine. Knjiga se odvija kot drama v petih dejanjih: stvarjenje, padec, priprava na učlovečenje, Kristusov prihod in Cerkev, končni razplet. Tema te veličastne simfonije je spopad med dvema mestoma, ki si delita svet. Mesto ljudi, prvo in najslavnejše med njimi je Rim, obtožuje drugo mesto, božje, češ da spodkopava njegove temelje. Avguštin se oddalji od dogajanja; stopi na višino, da lahko s pogledom zaobjame vso širjavo drame, od rojstva do razpleta.


Dve ljubezni sta zgradili dve mesti:

ljubezen do sebe, tako močna, da zaničuje Boga,

ljubezen do Boga, tako močna, da zaničuje sebe.


V tej temi, ki preganja teologa od njegove mladosti, moramo zdaj odkriti vse harmonije, vso zapletenost drame s tisoč obrazi.



III. DVE LJUBEZNI STA ZGRADILI DVE MESTI


AVGUŠTIN prisluškuje Svetemu pismu celo, ko gre za izbor naslova, Božje mesto. Ni si sam izmislil besede, marveč jo je srečal kot dragocen kamen, vdelan v Psalm 86. Ta spev opisuje Jeruzalem kot mater vseh ljudstev:


Vsi odmevi so polni tvoje slave,

o božje mesto!


prevaja Claudel.

Prihodnji Jeruzalem, končna postaja in cilj vseh človeških karavan, stopi pred nas kot Haendlova aleluja, kot sklep neizmernega vesoljnega oratorija. Videnje, polno upanja, ki prihaja razsvetlit vsakodnevno izkustvo razdeljenosti, razcepljenosti, zmešnjave, nasprotovanj. Vzdolž celotnega bivanja se mesti soočata in spopadata.

Apostol Pavel je priskrbel Avguštinu ritmične antiteze in vedno veljavna izmenjavanja: dva Adama, smrt in življenje, meso in duh. Antitetični paralelizem, ki je tako drag semitskemu duhu, prečka zgodovino in cepi človeka vse do najglobljih skrivnosti njegovega bitja. Spor, ki ga opisuje Pismo Rimljanom. Jean Racine je njegov odmev v znamenitih verzih:


Moj Bog! kako je kruta vojna!

Ko v sebi nosim dva človeka.


Apostol Janez prikaže zgodovino kot gledališče smrtnega boja, kjer se tema dviga proti luči, da bi jo udušila. Ljudje se razdelijo na tiste, ki sprejmejo luč, in tiste, ki jo zavrnejo, torej tiste, ki imajo raje temo kot luč.

Dve mesti, mešanica dobrih in zlih. Avguštin jo je doživljal v vsakdanjiku, ne le v razdeljenosti med donatisti in katoličani, tamveč znotraj njegove lastne skupnosti. Kaj je pomagalo, če je pridigal, svaril, opozarjal, grozil: skupnost se mu je zdela včasih kot svinec. Rekli boste, da vedno ponavljam iste stvari. Kaj pa naj drugega počnem, jaz, ki me obtožujete, da samo nakladam? Spremenite se, spremenite se, rotim vas. Če se že zase ne brigate, se usmilite vsaj mene.

Na osnovi svojega osebnega in pastoralnega izkustva in z vsakodnevnimi podobami plev in zrnja, zlata in topilnice, preizkušnje in boja, ribiške mreže, polne dobrih in slabih rib, plovbe in potovanja, izgnanstva in domovine, izraža škof tragičnost človeškega življenja, tragičnost Cerkve, ki ječi sredi grešnikov. Dve ljubezni, dve mesti se soočata.


Veliko jih posluša Hudiča, trdi že v Poučevanju neuvedenih (De catechizandis rudibus), napisanem 399, in malo jih hodi za Gospodom: dobrega zrnja je komaj kaj v primerjavi s plevami. Toda ali kmet ne ve, kaj bo storil z ogromnim kupom plev? Množica grešnikov ni nič pred Bogom in on že ve, kaj bo storil z njo. Kaj pomaga Hudiču, če potegne za sabo množice, zmage ne bo odnesel. Premagali ga bodo maloštevilni. Zdaj pa prisluhnite Avguštinovemu vodilnemu motivu, ki se je od tedaj vračal kot glasbena tema vzdolž vsega njegovega pridiganja in vseh njegovih del, vse do Božjega mesta. In zapomnimo si letnico: 399. Dve mesti, mesto grešnikov in mesto svetih gresta po svoji poti od začetka človeškega rodu vse do konca sveta. Zdaj sta pomešani v svojih telesih. Ko pa bo prišlo do ločevanja v voljah, se bo to odrazilo tudi v telesih, na dan sodbe.

Hiponski škof že ima temo, ki ima svoj izvor v Afriki in ki jo je donatist Tihonij že uporabil v svojih eksegetskih delih. Zgodovina postavlja pred nas dve nasproti si postavljeni piramidi, ki se dvigata kot mesti, običajno označeni s potezami Babilona in Jeruzalema. Ti mesti, ki sta bili ustanovljeni v določenem trenutku v preteklosti, sta simbol mest, ki sta začeli obstajati ob samem začetku in ki bosta obstajali vse do konca časov (Razlaga Psalmov 64,1,2).

Od Adamovega greha dalje je svet »razklan«. Poglejte samo Kajna in Abela! Izvor božjega mesta sega do Abela, kakor sega izvor zlega mesta do Kajna. Tako je pravzaprav kar starodavno, to božje mesto. Svoj zemeljski obstoj preživlja v nenehnem zdihovanju po nebu; zato ga imenujemo tudi Jeruzalem ali Sion (Razlaga Psalmov Ps 64,3).

Drama vsakega kristjana ni zgolj v izbiri, ampak v dejstvu, da živi kot nekdaj Judje v babilonskem ujetništvu in da iz globin svojega pregnanstva hrepeni po vrnitvi v Jeruzalem. Na osnovi tega enkratnega doživetja so Psalmi in preroki naznanjali povratek in so opevali domotožje ljudstva po templju, ki ga bo treba spet pozidati, po domovini, ki jo bo treba najti.

Avguštin kot nadvse nadarjen režiser najde v tej zgodovini dramo vsega človeštva, dramo vsakega kristjana: Tudi mi moramo najprej spoznati svoje ujetništvo, potem pa še osvoboditev: preden spoznamo Jeruzalem, moramo spoznati Babilon (Razlaga Psalmov 64,1). Drama pa se poraja prav iz pomešanosti obeh. Kristjan je razpet med Babilonom, ki ga mora zapustiti, in Jeruzalemom, ciljem njegovega romanja.

Na prvi pogled je vse zmešano, nerazvozljivo, tako dogodki kot ljudje. Drug ob drugem so dobri in slabi, soočajo se in se mešajo. Nič ni bolj podobno pšenici kot ljuljka. Tako ji je podobna, da se z lahkoto zmotiš. In ljudje se motijo. Obsojeni so na skupno življenje in si med seboj celo izkazujejo usluge. Mar niso bili trije mladeniči iz žareče peči postavljeni nad Nebukadnesarjeve satrape? Mar ni bil Jožef postavljen čez vse faraonovo bogastvo? Prebivalci božjega mesta smejo izvajati oblast nad Babilonom. Na tem svetu je dobrim in zlim vse skupno: enaka telesa, ista svetloba, isti studenci, isti sadeži, ista uspešnost, iste nesreče. Toda nekaj povsem drugega je hrepenenje, nekaj povsem drugega končna usoda enih in drugih. Ta preizkušnja bo trajala vse do konca sveta (M. Pontet). Že Jezus je to potrdil v priliki o pšenici in ljuljki; na to priliko se Avguštin nenehno sklicuje: pšenica mora dopuščati in prenašati ljuljko do žetve. Škof primerja to mešanico s pšenico, ki jo mlatijo na gumnu, potem vejajo in shranijo v žitnice; z lilijo, ki raste med trnjem; z ladjo-cerkvijo, ki jo premetavajo valovi, pa je vseeno mirna, ker Gospod hodi po grebenih valov.

Ta umetnik se z užitkom loti primerjave iz slikarstva: Koliko stvari naslika slikar s črno barvo: lase, brado, obrvi; tako tudi Bog izkoristi zlobneža in ga vključi v vesoljno skladje (Govor 125,5).

Državljani božjega mesta upravljajo,kot Jožef iz judovske zgodovine, z dobrinami zemeljskega mesta, ne da bi jih pri tem odobravali. In Avguštin z vso silo pritrdi, da vernik more in mora služiti svoji deželi in jo braniti, če je treba, z orožjem. Celo opogumlja kristjane, naj sprejmejo in opravljajo javne posle, in je ponosen, ko vidi, da verniki zasedajo državne službe. Tiste, ki zapuščajo svoje mesto iz verskih razlogov, pa ostro graja. Še v Božjem mestu Avguštin trdi: Nihče si ne sme tako želeti pokoja, da ne bi mislil na korist za bližnjega.

Toda sodelovanje in vpetost nikoli ne pomenita tudi vključitve, še manj podreditve. S svojo mislijo o dveh sosednjih mestih, ki se nikakor ne moreta spojiti, je Avguštin silno blizu donatističnemu radikalizmu, ki se je spraševal: Kaj imajo skupnega kristjani in vladarji, škofje in dvor?

Hiponski škof se je oziral na zgodovino z zvezde Sirius in je videl človeštvo kot narasli hudournik: oblikuje se in veča, v svojih valovih pa odnaša dobro in slabo pomešano, vse dokler se ne izgubi v morju. Človeštvo je skrivnostno v svojih izvorih, pa tudi v trenutku izginotja; pravzaprav ni nič drugega kot šum med dvema tišinama.

Donatisti so bili drzni in neučakani. Hoteli so ločevati med dobrimi in slabimi, ker so pozabili, da je Bog edini sodnik in da je Kristus posvaril svoje učence pred nepotrpežljivostjo. Zakaj bi prehitevali čas žetve? se sprašuje Avguštin, Zakaj bi razvezali mrežo, preden jo privlečemo do brega?

Petilijan, voditelj donatistov, si je nadel vlogo velikega inkvizitorja in je sodil in obsojal. Avguštin, otrok usmiljenja, pa je začutil, kaj je v tem odnosu neevangeljskega. Jaz sem človek z gumna: slama, če sem slab, zrno, če sem dober. V nobenem primeru pa Petilijanov jezik ni velnica.

Bog da vsakemu možnost, preden ga sodi. Škof se vedno vrača k božji potrpežljivosti in jo postavlja nasproti človeškim neučakanostim. Bog malo kaznuje na tem svetu in prihrani veliko stvari za poslednje spraševanje, da bi prihodnjo sodbo naredil še veličastnejšo.

Cerkev sama, ki je ne smemo enačiti s prihodnjim mestom, kar so še vse prevečkrat pripisovali Avguštinovi misli, je podobna mreži iz prilike, kjer so pomešani dobri in zli. Hiponski pastir je preveč trpel zaradi vsakdanje povprečnosti, da se ne bi odzval nanjo. Človek, ki ti ga ne uspe spremeniti, ni zato nič manj tvoj. Je del tebe, bodisi ker je človek, tvoj brat, pogosto tudi, ker je član tvoje Cerkve, kjer je skupaj s teboj. Kaj ti je torej storiti? Vpričo vsega pohujšanja, moji bratje, je eno samo zdravilo: ne misli slabo o svojem bratu. Ponižno se potrudi, da boš postal to, kar hočeš, da bi bil on; tako ne boš več mislil na to, da je on tak, kakršen ti nisi (Razlaga Psalmov 302,7).

Avguštin se torej odpoveduje sodbi in razporejanju bratov. Dobro zrno mora prenašati neprijetno soseščino in se očiščevati v stiku z njo. Kristjan je izpostavljen drugemu kristjanu, ki mu prebuja dvom: Saj to ni pogan, sovražnik, ampak prijatelj, na katerega sem naletel na forumu, to je moj bližnji, ki govori take reči. Dobra zakonska žena se spremeni v Evo. Mož postane vpričo žene Satan. Hočeš vedeti, katero mesto je tvoje? Kateremu vodju si poslušen? Preglej svoje srce, preišči svojo ljubezen. Ljubezen je tista, ki ločuje ljudi in gradi mesti. Po ljubezni bomo sojeni. Žal je tudi naše srce razdvojeno. Kdo je zasejal to vojno vame? Meja med Kristusom in zlom gre sredi mene samega, med mojo krščansko in mojo pogansko dušo. Nihče drug ne vidi te meje razen Boga, ki preiskuje obisti in srca (Razlaga Psalmov 93,20 in Proti Julijanu 5,7,26).

Padec Rima in propad rimskega cesarstva sta odpihnila zadnje liste z Avguštinovih iluzij o posvetnih velesilah. Evangelij nima kaj pričakovati od vladarjev. Nesmiselno bi bilo staviti na tako krhko mesto, pa naj gre za republike ali pa za rimsko cesarstvo. Bogokletje bi bilo, mobilizirati Boga, kakor so to počeli tisti, ki se jim je tožilo po Rimu, da bi rešil časne strukture, ki so same po sebi minljive. Preizkušnje, ki jih je prestal Rim, so zapisane v logiki človeštva, ki je dokončno zaznamovano s padcem. Kakor se ljudje rojevajo, odraščajo in umirajo, tako je s cesarstvi. Svet je vznemirjen, kakor iz tira. Pogum, kristjani, večnostna setev, romarji na tem svetu, na poti proti nebeškemu mestu! Preizkušnje, ki se množijo, so del krščanskih časov, niso pa pohujšanje za prave kristjane. Če ljubiš ta svet, preklinjaš Kristusa. Če ljubiš Kristusa, pa si tujec na tem svetu.

Avguštin odgovarja na ugovor, ki ga posluša dan za dnem: Časi so slabi, hudi časi so; in hiponski škof jim odgovarja v istem tonu: Časi so taki, kakršni smo mi sami. Ni dobrih časov, so samo dobri ljudje. Namesto da bi Rim in Rimljani gojili domotožje po starih časih, naj se raje ozrejo proti drugemu mestu. Glej, po tem bi morala hrepeneti, človeška duša! Glej, to je predmet, vreden tvojih vzdihov! Prebudi se, zdanilo se je! (Božje mesto 2,29).

To je njegova zadnja beseda: drugo mesto. O njem govori Avguštin v svoji oporoki. Edino ono ga tolaži po porazih in razočaranjih; edino ono ne vara. Edino ono zbira državljane vseh narodnosti. Vzpostavlja in združuje družbo romarjev vseh jezikov. Ne skrbi ga za razliko značajev in navad, zakonov in ustanov. Ne vzmenirja se glede zemeljskega miru (tu namiguje na znamenito in krhko pax Romana), ki ga eni imajo, drugi pa ne (Božje mesto 2,29).

Po Avguštinovem gledanju se ljudje vpričo božjega mesta delijo na »zemeljske« in »popotnike«. Zemeljski se ves dan posmehujejo in izzivajo. Kričijo na male. Nič drugega kot bogokletje in lajanje ponavljajo brez konca: »Pokažite nam svojega Boga!« Kaj vidite? Verniki, v veliki žalosti ste, vaša preizkušnja je neizbežna, vaše upanje pa le pogojno (Razlaga Psalmov 30,3,5). Bodo imeli zemeljski poslednjo besedo? Je treba navsezadnje staviti na minljive radosti in se ustaliti v mestu z edodnevnimi temelji? Vera je v vernikovem srcu priklicala na dan izvir hrepenenja po drugi deželi, deželi njegovega pričakovanja. Kot romantični popotnik Gustav Mahler tudi on na poti opeva deželo svojega upanja. Obrača se proti Jeruzalemu, kot Judje v Babilonu, a ne proti palestinskemu, temveč proti tistemu, ki ga je ugledal videc na Patmosu. Avguštin je notranje uglašen s psalmi, ki opevajo nebeški Jeruzalem. Versko in življenjsko izkustvo sta mu vcepila zavest, da je izkoreninjen. Bolj ko napreduje po poti, bolj čuti razdaljo do božje dežele. Radosti in praznovanja izgubljajo svojo privlačnost in postajajo grenka. Nič več ga ne morejo razveseliti. Drug glas ga kliče, mu ukazuje, ga zbada.

Zemeljsko mesto je samo podoba, senca drugega mesta, ki se zarisuje na premici časa in se nahaja na koncu poti. Hiponski škof z veseljem opisuje blodnje vsakdanjega življenja. Vsak človek blodi in išče. Kaj išče? Išče počitek, išče srečo. Ni človeka, ki bi ne hotel biti srečen. Vprašaj človeka, kaj hoče, in ti bo odgovoril, da išče srečo. Toda ljudje ne poznajo ne poti, ki vodi k njej, ne kraja, kjer bi jo našli. Blodijo. Kristus pa nas je postavil nazaj na pravo pot, tisto, ki pelje v domovino. Kako naj hodimo po njej? Ljubi in tekel boš. Bolj boš ljubil, hitreje boš tekel proti domovini (Govor Mai 12,2). Téma ceste in potovanja se lesketa v luči nove pesmi, ki se je škof ne naveliča razlagati. Pojte ljubezenske pesmi svoje domovine. Nova pot, nov potnik, nova pesem. Popotniki in romarji podložijo trud s pesmijo, da si dajo poguma: Danes, bratje, pojmo: ne zato, da bi se spočili, ampak da se nam olajša breme. Poj, kakor poje popotnik, poj in hodi (Govor 256,3). Ob koncu poti čaka Bog. Popotni aleluji se pridruži bogoslužna aleluja. Obhajanje skrivnosti se pogreza v življenje, ga oživlja, spreminja in preoblikuje. Avguštin se je odvrnil od lire in kitare; zbežal je pred petjem siren, ki so ga nekoč vlekle za meseno obleko, ponavljajoč: Nikoli več, nikoli več.

Človek Izpovedi se je spreobrnil, umiril, zbral. V tišini, ki ga odslej obdaja, se mu zdi, da sliši drug glas, ne z ušesi, ampak s srcem: takšno glasbo, da vsakdo, ki jo zasliši, zavrže sleherni hrup. Nova pesem mu prihaja iz novega sveta, ki se ga že dotika in stopa skozi njegovo steno. Dovolj mu bo dokončno zapreti oči, da bo odkril drugi breg, kamor sta upanje in ljubezen vrgli sidra, v božje mesto.



*


ŠESTNAJST stoletij nas loči od hiponskega škofa. Toda če ga poslušamo in beremo, je od danes, opisuje nam jutrišnji dan. Je znanilec bistvenega, izkušen zdravnik človeškega srca. Pove nam, kje in kako naj najdemo počitek, mir. Njegova misel nas tolaži pred bežnimi umotvori, ki jih je Gregorij Nazianški imenoval kleriško čvekanje.


Avguštin je dolga stoletja nosil krščanski Zahod z vsem bliščem in bremeni. Njegovi sinovi in bratje so se okrog njega prepirali, potem celo ločili. Učenci so skazili njegovo misel in jo naredili trdo; drugi so omilili njegove prestroge trditve o predestinaciji in o massa damnata (pogubljeni množici). Zelo zmotno bi bilo, ko bi ločevali hiponskega škofa od celotne misli Zahoda in predvsem Vzhoda. Lahko pa obžalujemo, da mladi študent iz Madaure za grški jezik ni občutil navdušenja, podobnega tistemu, ki ga je spravilo v solze ob Didoninih nesrečah pri Vergiliju. Avguštin bi si tako obogatil duha z vzhodnimi in grškimi zakladi. In mi bi tako pri njem odkrivali celotno krščansko dediščino.

Ena vesoljna Cerkev, od Vzhoda do Zahoda, zlasti Cerkev začetkov, ki ji je bilo od blizu in v obilni meri izročeno prvotno sporočilo, nima drugega razloga za obstoj, kot da nas privede do samega Izvira. Mi pa moramo slediti vodnikom, ki so nam označili pot in hodijo pred nami vse do blaženega Mesta.