AMBROZIJ MILANSKI


Cerkev - ljudstvo vernih



ALI si lahko predstavljate, da bi čez nekaj let ljubljanskega nadškofa nasledil šef slovenske policije? Natanko to se je zgodilo leta 373 v Milanu. Arijanski škof Maksencij, ki ga je vsilil cesar Konstancij, je ravno umrl. Napovedovali so, da bodo volitve naslednika zelo burne in da se utegnejo sprevreči v spopade. Arijanstvo je razdelilo skupnost v nicejce in protinicejce. Ne izgubimo izpred oči tudi tega, da običajno skupnost sama voli svojega škofa.

Ambrozij je bil upravitelj severnoitalijanskih provinc s sedežem v Milanu. Zadolžen je bil za javni red in je prihitel v cerkev, kjer se je zbiralo ljudstvo, da bi bil za vsak primer zraven, če bi se pokazala potreba. Njegov zgodovinar Pavlin pripoveduje, da se je iz množice nenadoma zaslišal otroški glas: Ambrozij, škof! Takoj potem naj bi se vsi navzoči v enoglasnem zboru zedinili za njegovo kandidaturo.

Četudi življenjepisec vmesno dogajanje preskoči, je močno verjetno, da sta bili obe stranki, ki nista mogli doseči izvolitve lastnega kandidata, pripravljeni na dogovor o »nevtralni« osebnosti, ki ne bi bila vpletena v arijanske spore. Še več, policijska perjanica ljudstvu ni bila nepriljubljena. Za upravnika je govorilo plemenito poreklo, pomembna služba in neoporečno vedenje. Star je bil štiriintrideset let. Njegova kariera je bila hitra.

Ambrozij se je sprva skušal upirati. Bil je šele katehumen, kar je bilo pogosto predvsem pri višjih državnih uslužbencih. Za svet so vprašali cesarja, ta je dal svoj pristanek in Ambrozij se je uklonil. Eno za drugim je prejel krst in škofovsko posvečenje 7. decembra 373.

Pravzaprav je bila Ambrozijeva družina zelo krščanska, kar je bilo redkost med rimsko aristokracijo, ki se je držala vere prednikov. V družini so imeli mučenko, devico Soterido, ki je bila obglavljena med Dioklecijanovim preganjanjem. Oče je bil prefekt pretorijancev v Galiji. Po njegovi smrti se je mati vrnila s tremi otroki v Rim. Marcelina je sprejela deviško tančico iz rok papeža Liberija. Njen brat Ambrozij pa je po končanem študiju nastopil kariero visokih državnih uradnikov.

Po zaslugi ljudskega navdušenja se je novokrščeni in iznenada izbrani škof posvetil svoji novi vlogi s profesionalno zavestjo, ki je bila njegova druga narava. Ni se zadovoljil s tem, da bi postal dober upravnik; spremenil je svoje življenje, razdelil svoje imetje ubogim, se predal strogemu življenju in študiju. Čutil je, da je povezan s svojim občestvom in od njega odvisen. Kmalu je moral poučevati, preden se je sam naučil.

Izkušeni duhovnik Simplicijan ga je uvajal v cerkvene vede. Goreče je bral Sveto pismo. To je postalo knjiga njegovega življenja in njegovega poučevanja. Njegovo dobro poznavanje grščine mu je omogočilo, da si je z lahkoto prisvojil teologijo in eksegezo grških očetov, predvsem Origena in Bazilija. Videti pa je, da ni poznal latinskih očetov Tertulijana in Ciprijana. Nikoli ju ne navaja.

Njegova eksegeza je pod močnim Origenovim vplivom, tako da se včasih zdi, da ga samo parafrazira, tako je blizu svojemu vzoru. Kakor Aleksandrijci se tudi on trudi preseči dobesedni pomen, da bi prišel vse do duhovnega, ki je skrit pod črko. Napajaj se iz Stare in Nove zaveze, v eni in drugi boš pil Kristusa. Ta vsepričujočnost Kristusa v celotnem Svetem pismu je branje v Duhu.

V ugodnih in neugodnih okoliščinah škof poučuje svojo čredo. Začne z razlago Evangelija po Luku, do katerega čuti posebno nagnjenje. Potem mu ugaja posredovati osebna sporočila, ko na oder postavlja znamenite osebe iz Stare zaveze, zlasti Abela in Kajna, Noeta, Abrahama, Davida in Joba. Vsakič razvija eno temo: Jakob in blaženo življenje, Elija in post, Nabot in bogastvo, Tobija in obresti.

Ambrozij je čudovit govornik, ki se ga tudi Avguštin, sam umetnik na tem področju, ne naveliča poslušati. Blizu je svojemu poslušalstvu; drži ga v svoji roki. Njegov ton je ton prijatelja, njegov izraz je neposreden, včasih drzen. Poslušalce naravnost očara, kakor beremo pri Avguštinu: Tako sem z največjo pazljivostjo prisluhnil njegovim besedam, ne da bi mi bilo mar vsebine, dá, celó preziral sem jo. Užival sem ob ljubkosti njegovega podajanja (Izpovedi 5,12; prevod Sovre-Gantar).

Ta rimski aristokrat, ki je postal oče ljudstva, je čudež evangelija, ki cveti sredi četrtega stoletja. Vera iz tega uradnika naredi služabnika Cerkve, iz samca očeta družine ubogih. Spreobrnjenje potisne upravitelja v samo testo človeštva in ga privede na doseg najmanjših.

Prav nič slučajno ni, da je škof posebno rad razlagal Lukov evangelij, saj je bil tudi Luka branilec brezpravnih svojega časa, žensk in ubogih. Kot evangelist je tudi škof skoraj žensko občutljiv. Iz tretjega evangelija je črpal spoštovanje do vsega, kar je krhko, nežnost do grešnika, izbrano rahločutnost pri ženskih zadevah. Glede tega je popolnoma drugačen od Tertulijana, ki je bil celo poročen. Ambrozij, ta zadržani Rimljan skriva občutljivost, ki jo je morda podedoval po materi in ki jo je vera samo še podkrepila.

Kot Bazilij tudi Ambrozij goji prijateljstvo. Ob smrti mladega cesarja Valentinijana II., ki je bil umorjen, je rekel v homiliji: Gospod, milost! Ne loči me po smrti od tistih, ki sem jih tako nežno ljubil na zemlji! Krik deviškega srca!

Ta pastir pa zna pustiti ob strani svojo občutljivost in obzirnost, ko zasmehujejo pravico in kršijo človeško dostojanstvo, pa čeprav to počne sam rimski cesar in celo prijatelj. Vladarja zviška opominja: Cesar je v Cerkvi in ni nad njo.

Ta bivši cesarski uradnik pokaže v odnosu do države pogum pravega junaka. Še toliko bolj zahteven je do cesarja Teodozija, ker se ta razglaša za kristjana. Če cesar prekorači svoje pravice, ga škof spominja na red. Če zagreši zločin, ga obsodi na javno pokoro in zadoščenje.

Teodozij je v Tesaloniki dal kruto žrtvovati sedem tisoč ljudi, vključno z ženskami in otroki , da bi se maščeval za umor gotskega komandanta, ki so ga ubili v uporu. Zločin je bil še toliko bolj nagnusen, ker je cesar dal zbrati ljudstvo, ki ni slutilo ničesar, v gledališče in jih je tam dal poklati do zadnjega. Ta krvava kopel je celo v tistem barbarskem času dvignila val ogorčenja.

Milanski škof se je umaknil, da bi premislil o tem, kako se mora vesti in kako mora ukrepati. Posvetoval se je z drugimi škofi, potem pa je izrazil svoje stališče v listini, ki jo je poslal cesarju. Evangelij je usmiljenje za tistega, ki javno prosi odpuščanja. Greh je mogoče zbrisati samo s solzami in pokoro (Pismo 51,11). Vladar se je uklonil pred Cerkvijo.

Na božično noč leta 390 se je najmogočnejši cesar na zemlji javno obtožil greha in zadoščeval zanj, da bi se mogel znova vključiti v skupnost. To je doba trdote in ne kompromisa, veličine in ne medlosti.

A da si ne bi predstavljali Ambrozija, zgrajenega kot hrast! Zelo realističen mozaik iz petega stoletja ga kaže kot človeka krhke postave in nizke rasti, s knjigo Svetega pisma v rokah. Čelo je visoko, izraz na obrazu je zanimivo odsoten, videti je žalosten. Dvoje velikih, odprtih oči se verjetno upira v zbrano občestvo in gleda še dalje. Videti je, kot da melanholični in tihi pogled zre Nevidnega.

Z isto velikodušnostjo, s katero je ta aristokrat razdelil svoje imetje ubogim, opominja tudi sebični posestniški razred zaradi goljufij z denarjem in zaradi pretiranega obsega lastnine ter kaže na njene meje. Ta strogi pravnik ponavlja bogatašem v svoji razpravi o revežu Nabotu: Saj ne deliš revežu iz svojega, samo njegovo mu vračaš. Ti sam si grabiš na kup zase stvari, ki so namenjene vsem, za uporabo vseh. Zemlja pripada vsem, in ne le bogatašem. Tako ti, bogataš, ki daješ, plačuješ svoj dolg in še zdaleč ne daješ brezplačnih daril. Treba bi bilo znova prebrati to izredno razpravico, ki je vredna, da bi jo odtehtali z zlatom.

Cerkvi je v čast, da so bile take besede izrečene v milanski in cesarski stolnici, potem pa še zapisane nam v razmislek. In Ambrozij ni osamljen; tudi Bazilij in Janez Krizostom nista nikoli paktirala z Mamonovimi silami.

Sredi vseh dolžnosti, ki so ga zasipale, je Ambrozij ohranil čut za to, kaj je bolj nujno. Njegova zavest mu narekuje, da je prva škofova dolžnost, razlagati in oznanjati evangelij. Še posebej si zase prihrani pripravo kandidatov za krst. Kasneje je imel veselje, da je sredi med obrtniki in ljudmi skromnega porekla nekega dne odkril slavnega profesorja, ki je prišel iz Afrike v Milano. Ime mu je bilo Avguštin. Ponižno in s tresočim glasom Avguštin sam pripoveduje o tem, kajti za tega Afričana je Milano sever. Govornik, ki ga je vse poslušalo, posluša tudi sam s svojim sinom Adeodatom in nekaj dragimi prijatelji. Bila je velikonočna noč med 24. in 25. aprilom 387. To noč je vera Monike in vera Cerkve znova rojevala.

Za škofa je občestvo Cerkev, ki moli in poje. Trudi se, da bi pripravil ljudstvo do bolj živega sodelovanja pri njegovem bogoslužju. Zato ustvari cerkveno ljudsko petje. V svoji stolnici vpelje izmenjujoče se petje psalmov, ki se je porodilo v Antiohiji. On sam je sestavil himne za zaporedje praznikov in svetih časov, skomponiral je melodije, pri čemer se je navdihoval pri grških pesmih. Nekatere njegove kompozicije še danes spodbujajo pobožnost zahodne Cerkve. Tako na primer Lucis creator, ki jo pojemo pri večernicah.

Ambrozij je popoln škof in ena najlepših figur pastirja, kar jih je Cerkev kdaj poznala. Bil je učitelj, zdravnik, duhovni voditelj, branilec pravice, zagovornik malih in izkoriščanih, tudi misijonar, ki je delal za spreobrnjenje germanskega ljudstva Markomanov. Ta mož dejanja je tudi mož molitve.

Kot pastir Cerkve na svoje novo mesto ne prenaša državniških izkušenj, temveč odkriva svojo skrivnostno resničnost, ki živi in se razvija v Duhu. Nikoli ne primerja organizacije in strukture Cerkve z državnimi. Božje ljudstvo je zanj skrivnost, ki živi v najbolj skriti kamrici vsakega vernika, in obenem tudi izvoljena Kristusova nevesta, mesto svetih, križišče vseh ljudstev.


*


NA srečo imamo še dva Ambrozijeva spisa, v katerih razlaga mladokrščencem zakramente krščanskega uvajanja: Razpravo o skrivnostih in Razpravo o zakramentih, kar je téma naših razmišljanj. Škof v njih razlaga novokrščencem globlji pomen obrednih dejanj.

Iz tega poučevanja bi želeli tokrat izpostaviti samo družbeno in cerkveno razsežnost krsta in uvajanja v krščanstvo. Bralci enciklopedije Catholicisme so nekoč po zaslugi patra de Lubaca odkrivali to, kar je sam imenoval »družbeni vidiki dogme«, kjer je s polnimi prgišči zajemal iz izročila Cerkve. Zakramenti uvajanja so kakor vstopno stebrišče k celotnemu delu in potrjujejo razsežnost, ki je nujno cerkvena.

Henri de Lubac je zapisal: Cerkev dela evharistijo in evharistija dela Cerkev. Enako resničen bi bil izrek: Krst dela Cerkev in Cerkev dela krst. Uvajanje v krščanstvo je v celoti uvajanje v skrivnost Cerkve. To je temeljno dejstvo, ki je drugi pol bistveno osebnega vidika.

Že v 2. stoletju je preprosti laik Herma v videnju uzrl, kako so na vodi gradili velik stolp iz klesanega in bleščečega kamna. Žena, ki mu je razlagala videnje, mu je razodela: Stolp, ki vidiš, da ga gradijo, sem jaz, Cerkev. Stolp gradijo na vodi, ker je bilo naše življenje rešeno s pomočjo vode. Stolp ima za temelj besedo vsemogočnega in slavnega Imena, za oporo pa nevidno Gospodovo moč (Pastir, 3. videnje, 3). Voda, iz katere se dviga stolp, očitno pomeni krst.

Cerkvena razsežnost preveva vse uvajanje v krščanstvo. Sami obredi, trinitarična doksologija, ki se končuje z besedami: v sveti Cerkvi, blagoslov vode, ikonografske predstave, pa naj gre za krst ali za evharistijo, nenehno razkrivajo občestveni vidik in nas spominjajo, da je Cerkev mati. Očetje, ti realisti, zelo radi primerjajo krstni studenec z materinim naročjem.

Milanski škof piše o zakramentih: Sveta Cerkev, ki je ne vežejo dela mesa in je rodovitna pri porajanju, je deviška v čistosti in mati po rodovitnosti. Rojeva nas kot devica, ki je ni oplodil človek, ampak Duh (Devištvo 1,6-31).

Ambrozij tu izreka misel, ki je zelo draga vsemu staremu izročilu iz patristične dobe: Cerkev, devica in mati, v krstni vodi rojeva novo ljudstvo. Ciprijan je izoblikoval najslavnejši obrazec: Ne more imeti Boga za očeta, kdor nima Cerkve za mater (Edinost Cerkve 6).

Nevarnost dobro zadetih izrazov je, da bolj očarajo ušesa, kot razsvetlijo naše razmišljanje. Kaj hoče povedati izraz Cerkev-Mati, ki ga ponavljamo kot očitno stvar? Sploh pa, kdo je ta Cerkev-Mati?

Razcepljeni smo med dve enako varljivi predstavi, ki zaznamujeta dve dobi in dvoje miselnosti: ena zoži Cerkev na njeno strukturo in organizacijo, druga naredi iz nje malce mitično abstrakcijo brez korenin in brez obličja.

Očetje nas spominjajo, da smo ta Cerkev mi, vsak izmed nas, in to ne le kot član, ampak kot roditelj, genitrix. Amrbozij to zatrjuje brez ovinkarjenja, ko nekega dne pridiga ob obletnici svojega posvečenja: Vi ste zame starši, saj imate vesoljno duhovništvo. Vi ste, pravim vam, hkrati roditelji in sinovi. Vsak posebej ste sinovi, vsi skupaj tvorite eno telo, ste starši, roditelji (Razlaga Lukovega evangelija 8,73).

Sveti Avguštin je še jasnejši: Cerkev-Mati je kot celota združba svetnikov. Cerkev kot celota nas rojeva vse in slehernega (Pismo 98,5). Bodimo pozorni: to pravi o krščanskih starših, ki prinašajo svoje otroke h krstu. Tisti, ki so dali življenje po mesu, po veri sodelujejo pri materinstvu Cerkve in pri novem rojstvu, ki je ukoreninjeno v Bogu.

Materinstvo Cerkve zadeva torej vse njene člane. Vsi verniki so deležni rodovitnosti Cerkve pri njenem porajanju novih sinov. Navzočnost občestva pri krstu, o čemer priča že sveti Justin, nima drugega razloga: občestvo sodeluje pri rojstvu novih mladik.

Rimski romarji lahko s pomočjo daljnogleda preberejo na prekladah krstilnice pri svetem Janezu v Lateranu ta isti pouk v verzih:


Tu se poraja iz blagih semen za nebesa izbrani

Rod, ki vsejal ga iz vod prerodovitnih je Duh.


Grešnik, potopi se v sveto kopel, da očistiš se greha.

Starec boš stopil v vodó, nov ves prišel boš iz nje.


Ni več razlik med njimi, ki zdaj so bili prerojeni;

v eno jih združi en vir, ena jih vera, en Duh.


Njih, ki bodo izšli iz ploda deviškega, Mati

Cerkev v navdihu spočne božjem in v reki rodi.


Rad bi nedolžen postal? Očisti v tej se kopeli,

najsi te lastni teži, najsi očetni še greh!


To je studenec življenja, ki zemeljski krog očiščuje,

saj je začetek njegov ranjena Kristusa stran.


Upaj v nebeško kraljestvo, če v tem si izviru prerojen.

Kdor se le enkrat rodi, v srečno življenje ne sme.


Naj ne plaší te število in vrsta ne tvojih prestopkov:

svet bo vsak, ki rodil v tem se studencu je kdaj.


Ti Damazovi verzi razvijajo témo Cerkve-Matere, ki deviško rojeva iz Duha in tako na neki način podaljšuje Jezusovo rojstvo iz Marije. Pomembno je razčleniti razloge, ki s to témo soglašajo, da bi iz nje mogli bolje razbrati nauk.

Očetje so skušali podpreti materinstvo Cerkve s pomočjo svetopisemskih podob, ki so jih uporabljali v svoji katehezi. Sodobni človek pa takoj pomisli na primerjavo med Marijo in Cerkvijo, ki jo je moč zaznati že na navedenem napisu lateranske krstilnice. Ambrozij se odpravi še dalje, vse do izvorov, in najde v prvi ženi, materi vseh živih, preroško napoved Cerkve. Ta téma najde svoje oporno mesto v Pavlovem pismu Efežanom.

Presenetljiva rehabilitacija ženske, iz katere je Tertulijan naredil hudičeva vrata, saj je ona prva zapustila božjo postavo (Ženski lišp 1,1). Ničesar podobnega ni najti pri milanskem škofu. Njegova obzirnost, njegovo spoštovanje do ženske in prav tako njegov smisel za Sveto pismo mu pomagajo odkriti v Evi preroško podobo Cerkve, podobno kakor Adam naznanja Kristusa. Priznajmo, če hočemo ostati nepristranski, da je sam Tertulijan najbrž začetnik te téme: Adam predstavlja Kristusa; Adamov spanec je smrt Kristusa, ki je spal en dan v smrti; rana, ki je odprla njegovo stran, pa simbolizira Cerkev, pravo mater vseh živih (Duša 43).

Ambrozij je o isti témi napisal nekakšno svatovsko pesem:


Pridi, o Bog, in oblikuj ženo.

Evo zgradi Adamu za pomočnico,

Cerkev za pomočnico Kristusu.


Saj ne da bi Kristus rabil pomoč,

temveč zato, ker mi z gorečnostjo iščemo

njegovo milost po posredovanju Cerkve.


Še danes gradi se žena,

danes je oblikovana;

zgnetena je, ustvarjena.


Sveto pismo to pove z novim imenom:

Zgrajeni smo na temelju

apostolov in prerokov.


Da, danes se dvigajo zidovi,

da bi postavili sveto hišo

za sveto duhovništvo.


Pridi torej, Gospod Bog,

zgradi ženo, zgradi mesto.

Tu je žena, mati živih.

Tu je bivališče Duha.


Vzporednica med Evo in Cerkvijo je pravzaprav samo nanašanje mnogo obširnejše téme o dveh stvarjenjih, ki smo jo že srečali, o prvem in novem stvarstvu, v okviru enega in istega božjega načrta. Prva Mojzesova knjiga je knjiga krstne kateheze; krščenec prebere v njej, da je božja podoba in sličnost. Uvajanje v krščanstvo je vstop v Cerkev in obenem povratek v raj.

Témo Cerkev-Raj srečamo že v prvem krščanskem pesništvu, v Salomonovih odah, tem dragulju starodavne liričnosti. Znova jo najdemo v pismu Diognetu, potem pri Ireneju; še posebej pa je izdelana pri velikem sirskem pesniku Efremu:


Bog je zasadil prečudežen vrt,

v njem zgradil brezmadežno Cerkev.


Občestvo svetnikov je takšno kot raj.

Njegovi sadovi, ki vsak dan rodijo, vsem dajo življenje.


V njem stiskajo grozdje iz trte, življenjski napoj.

K molčanju obsojena Eva tu Stvarniku slavo sme peti.


Dejanja svobode krasijo ta vrt z vsemi sadovi,

Stvarnik jih zre, kajti v njih si je našel ugodje

in v raju ostaja, ki sam ga zasadil je

sebi v slavo in vernikom svojim v veselje

(Himna 6 Raj).


Cerkev, ki se je rodila iz prebodene Jezusove strani, ko je ta spal v smrti, ni meso njegovega mesa samo po krstu, ampak tudi zato, ker stalno poseduje njegovo meso v evharistiji. Vse uvajanje izvira iz skrivnosti križa in vstajenja.

Če rojstvo Cerkve poteka v primerjavi s človeškim rojstvom brez bolečin, pa ne sme nikoli pozabiti, da je rojena na krvavi svatbi, ki prikliče na dan novo ljudstvo. Iz ranjene strani pritečeta voda in kri, krst in evharistija.

Ta janezovska téma je pri srcu vsemu staremu izročilu. Janez Krizostom v čudoviti homiliji razlaga novokrščencem Janezovo poročilo o Jezusovi smrti:

Ne preskoči z zaletom tega dogodka. Rekel sem, da sta voda in kri podobi krsta in evharistije.

V teh zakramentih, v kopeli nove zaveze in v evharistični skrivnosti, ki izvirata iz prebodene Kristusove strani, temelji Cerkev.

Iz te odprte strani je Jezus zgradil Cerkev, kakor je Eva izšla iz Adama. Zatorej je Pavel mogel zapisati: »Mi smo iz njegovega mesa in njegovih kosti«, pri čemer je mislil na odprto rano. Bog je vzel iz Adamove strani, da je izoblikoval ženo; Kristus nam prav tako daje kri in vodo, da izoblikuje Cerkev (Razlaga Janezovega evangelija 19,34).

Da bi starodavno bogoslužje razložilo, kako nam krščansko uvajanje znova odpira izgubljeni raj, je tako v Rimu kot v Afriki, na Vzhodu kakor na Zahodu ponudilo novokrščencem med njihovo prvo evharistijo mleko ali med. Tako naj bi označilo, da so končno našli deželo obljube in da se pred njimi odpira vrt blaženosti.

To svetopisemsko in zakramentalno simfonijo najdemo v vsej starodavni katehezi, saj je vsa Cerkev uporabljala ta način poučevanja. Metod, Hilarij iz Poitiersa, Ambrozij in Kapadočani jo drug za drugim razvijajo v odsvitih istega diamanta.

Hiponski škof je na neki način zbral vsa sozvočja te bogate kateheze, ko je govoril mladokrščenim. V govoru novokrščencem to izrazi s polnostjo brez primere.

V obdobju pričakovanja ste bili kot uskladiščeno zrnje. Potem ste se vpisali za krst. Podvrgli ste se mlinskemu kamnu posta in izganjanj hudega duha. Prišli ste h krstnemu studencu. Zgnetli so vas in postali ste eno testo. Končno ste bili spečeni v ognju Svetega Duha in postali ste resnični Gospodov kruh.

Potem še dodaja te izredne besede:

To, kar prejemate, je vaš lastni simbol. Temu, kar ste, pritrdite: Amen. Slišiš:

-Kristusovo telo.

In odgovoriš:

-Amen.

Bodi Kristusov ud, da bo tvoj amen resničen (Govor 272).

Eden in edini kruh, Kristusovo telo, ki si ga verniki delijo med seboj, je hkrati tisti Kristus, ki ga prejemajo, in tisti Kristus, ki ga sestavljajo. Prejemajo ga samo zato, da bi ga bolje sestavljali in sami postajali ta kruh. Mysterium fidei, skrivnost vere. Evharistija simbolizira in izraža vso krščansko vero. Je kažipot na cesti vse do božjega mesta.



SE nam mar ne zdi, da malce sanjamo, ko znova prebiramo in poslušamo ta stara besedila? Ali so izgubila kaj teže ali veljave v sodobnosti? So manj resnična za nas, kot so bila za naše brate iz nekdanjih časov? Ali zadevajo druga zakramentalna dejanja, kot jih ponavljamo še danes? Če jim znamo pazljivo prisluhniti, tudi nam odkrijejo skrivnost, ki nas vedno znova povezuje in ki jo moramo živeti iz dneva v dan.

Krst ni osebno dejanje, ki bi zadevalo eno samo osamljeno bitje; nasprotno, prodre v našo samoto in jo naredi sposobno občestvenosti. Vsakega izmed nas vključi v veliko božjo družino. Skuje mesijansko občestvo - taka je vedno binkoštna Cerkev.

Vzporednica med Jezusovim Božičem in Božičem Cerkve, med rojstvom po mesu in rojstvom iz Duha nam omogoča bolje zaznati izredno novost krščanstva. Duh trga meso, da bi rodil enotno in hkrati mnogoterno družino, Cerkev.

Po krstu je vsak kristjan del Kristusovega telesa in postane član duhovniškega, preroškega in kraljevskega ljudstva. Tu ne gre zgolj za naslov, s katerim božje ljudstvo ne bi imelo kaj početi, marveč za odgovornost do skupnosti, ki jo mora oživljati in braniti pred odrevenelostjo; gre za poslanstvo v odnosu do sveta, ki je zaupano vsemu telesu; gre za nikoli dovršeno delo. Cerkev je živo gradbišče, kakor je to s podobo označil sveti Pavel.

Tu moramo razjasniti težavo, ki jo v današnjem času pogosto še izkrivljajo tisti, ki »gojijo« dvoumja. Vsak član božjega ljudstva je del Cerkve po duhovniškem in kraljevskem maziljenju, ki mu prihaja od Duha, kot smo videli v prejšnjem razmišljanju. Duhovništvo vernikov in duhovništvo vse Cerkve. Sleherni vernik, pravi Ambrozij, prejme maziljenje, da bi bil deležen duhovništva, toda duhovnega duhovništva (Zakramenti 4,3). Škof hoče jasno ločiti duhovno duhovništvo od tistega, ki ga imenujemo službeno.

Duhovno duhovništvo naredi iz celotnega občestva duhovniško mesto in mu daje duhovniško vlogo v odnosu do vsega sveta. Kot član Cerkve, pravi Origen, nosi vsak kristjan v sebi žgalno daritev; on sam jo prižiga. Naše srce, to je naš oltar! pravi sveti Bonaventura.

In vendar je treba paziti, da ne bi zamešali tega cerkvenega duhovništva z duhovniško službo, ki ji je naloženo obhajanje evharistije. Ni občestvo tisto, ki bi odločevalo ljudi, ampak je to Kristus. On jim polaga roke in jim govori: To delajte v moj spomin! Evharistično duhovništvo se spušča od Kristusa, in se ne dviga iz občestva. To je moč, ki jo podeljuje Gospod, in ne pooblastilo skupnosti.

Jezus Kristus, je rekel gospod Olier, samo Jezus Kristus more narediti v duhovniku to, kar duhovnik dela vsak dan v Cerkvi. Če med mašo sicer govori v imenu zbrane skupnosti, s katero je eno telo, pa deluje, moli in daruje po zakramentu svetega reda, ki ga je prejel ne od občestva, ampak od škofa, da bi obhajal evharistijo. Zunaj tega je sicer mogoče blagoslavljati in lomiti kruh, ki pa ostane kruh, ki ni Kristusovo telo niti Gospodovo velikonočno jagnje niti evharistija Cerkve.

Živeti vero v prvi osebi znotraj Cerkve je vzvišeno in hkrati boleče izkustvo. Cerkev, Kristusovo telo je tudi telo greha zaradi bremena lastnih udov, zaradi teže njegovih napak in zaradi tega, kar je Janez poimenoval greh sveta. Cerkev, ki je obenem sveta in grešna, potrebuje nenehnega očiščevanja v krvi svojega Odrešenika. Bernanos je imenoval to pohujšanje Cerkve: zakrament božanskega in nenehnega božjega poniževanja (Pismo Angležem, str. 152).

Edini, ki bi se smeli pohujševati nad grešno Cerkvijo, so svetniki. In ravno oni se nikoli ne pritožujejo, pravi Bernanos. Zadovoljijo se s tem, da trpijo. Kakor je rekel znameniti pater Clérissac: To ni nič, če kdo trpi za Cerkev; treba je sprejeti trpljenje, ki ga povzroči ona sama. (Cela n'est rien de souffrir pour l'Eglise, il faut avoir souffert par elle. Bernanos, Izbranci, Celje 1991, str. 107). Čeprav je grešnica, ostaja naša mati. In nihče ne bo stegnil roke proti lastni materi!

Zdravilo ni niti zaušnica niti zabavljivka, temveč svetost. Lutrova zgodba, njegova drama je vedno navduševala Bernanosa, ki mu je hotel posvetiti knjigo. V skicah zanjo, ki so jih našli, lahko beremo: Martin, sin moj, vate sem vlil to grenkobo, pazi se! Z mano, po meni in v meni trpiš zaradi bednega stanja v moji Cerkvi. Ne daj, da te pred menoj to trpljenje premaga! (Izbranci, str. 114).

Cerkev svetnikov in izbrancev ostaja Cerkev grešnikov vse do svoje dovršitve. Ne zameša se z božjim kraljestvom, ki je polje, kjer Duh deluje svobodno, skrivnostno in neopazno. Če bi si predstavljali, da smo dokončno iztrebili ljuljko iz pšenice, bi s tem dokazali svojo kratkovidnost. Mešanica dobrega in slabega ostaja osnovna danost zgodovine in Cerkve.

Evangelij se postavlja nasproti skušnjavi, da bi hoteli zgraditi Cerkev čistih. Gnostiki, montanisti, bliže nam v času še katari, in bliže v prostoru bogomili so zašli v to brezizhodje. Kakor da bi bila sodba odvisna od človeka, ki bo sam sojen! Gospodar žetve se v priliki postavlja nasproti nakanam služabnikov, ki sekajo, sodijo, obsojajo.

To je drža farizeja, ki se loči od ljudstva, da bi se postavil za sodnika; oblači se v krepost, okronano z makom, in zataji poslanstvo, ki ga je Kristus zaupal svojim vernikom: deliti s svetom njegovo tesnobo, pogrezniti se v testo, da bi mu bili kvas. Vsi krivoverci v zgodovini so imeli oči odprte samo za slabosti Cerkve, za lastne slabosti; izgubljali pa so izpred oči, da je Cerkev predvsem in kljub vsemu znanilka milosti.

Vedno ista Cerkev, piše Henri de Lubac, nas razočara in nas vznemirja, nam preskuša potrpljenje in jemlje pogum na nedoločen način, prek vsega, kar je v njej sorodnega z našo bedo; istočasno pa ta Cerkev med nami izpolnjuje svoje nenadomestljivo poslanstvo, ko nam niti en dan ne neha dajati Jezusa Kristusa.

Bernanos je silovito naznanil povprečnost kristjanov in izdajstvo klerikov, ker je že od otroštva trpel zaradi neznosnega pohujšanja Cerkve. Zrelost in ponižnost sta mu pomagali spoznati, da trpimo zaradi povprečnosti drugih v svoji lastni povprečnosti.

Vodilo, ki pisatelja zaznamuje kot kristjana, ponižanega v svoji materi, ni izgubilo svoje moči in svoje sodobnosti. Cerkve se ne prenovi drugače, kot da trpiš zanjo. Vidne Cerkve ne prenoviš drugače, kot da trpiš za nevidno. Napak Cerkve ni mogoče popraviti drugače, kot da razsipavaš z zgledi njenih najbolj junaških kreposti. Čisto mogoče sveti Frančišek Asiški ni bil nič manj ogorčen kot Luter zaradi razvrata in simonije cerkvenih dostojanstvenikov. Celo gotovo je bolj kruto trpel, kajti njegova narava je bila precej drugačna od narave weimarskega meniha. Toda ni izzival greha, ni se mu skušal postaviti nasproti; vrgel se je v uboštvo, vanj se je skupaj s svojimi pogreznil tako globoko, kot je le mogel, kakor v sam vir vsega odpuščanja, vse čistosti. Namesto da bi se trudil iztrgati Cerkvi dobrine, ki si jih je nepravično pridobila, jo je zasul z nevidnimi zakladi. Pod nežno roko tega berača so kupi zlata in razkošja vzcveteli kot vrt spomladi (Izbranci, str. 110).

Čas Cerkve nam razkriva božjo potrpežljivost, kjer ljubezen postane usmiljenje in zna čakati. Bog nikoli ne obupa nad človeško počasnostjo; niti nestanovitnost niti nezvestoba mu ne vzameta poguma. Prihaja naproti vsem izgubljenim sinovom, ki tipaje sredi noči vzdolž zidov iščejo dom, ki so ga zapustili. Po dolgotrajni potrpežljivosti pa milosti uspe odpreti tudi najbolj v greh pogreznjeno dušo, ne proti njej, temveč po njej in z njo.

Ko ne bi našli drame Cerkve v vsaki od naših osebnih zgodovin, bi pomenilo, da se zelo slabo poznamo. Meja med Cerkvijo svetih in telesom grešnikov ne poteka med eno in drugo skupino ljudi, ampak v notranjosti mene samega, med mojo krščeno dušo in mojo nezvesto dušo. Za vse je ta meja nevidna razen za Boga. Odkritje greha ni milost novokrščenca, ampak sad duhovne zrelosti. Krivec ne ve, da je grešnik, svetnik pa to dobro ve.

Zato pa Cerkev ostaja, kakor vsak od njenih članov, pod mlinskim kamnom, po Avguštinovi podobi, da se nenehno očiščuje vzdolž svojega potovanja. Mar ni prav smisel za skupno kesanje, ko se ob začetku vsake evharistije občestvo sprašuje o ljubezni, tisto, kar zbira to občestvo in kar mu edino omogoča srečati druge in vse druge? Če vzamemo neogibno spravo zares, mar ne bi morali tako kot katehumeni, ali umakniti se ali pa se končno odločiti, da od vrha to tal premečemo gore predsodkov in sebičnosti?

Med evharističnim slavjem bogoslužje ponavlja kot vodilni motiv témo potrebnega očiščenja vpričo Boga vse svetosti. In tik pred obhajilom pravi: Hagia hagiois (Sveto svetim). Kakor je bilo žareče oglje za Izaija, tako je božji kruh za nas tudi očiščenje in odpuščanje grehov, da bi mogli vstopiti v obljubljeno kraljestvo.


Postavljeno 11.11.2008

×