Sv. Cecilij Ciprijan

O Evharistiji

(Pismo 63)

Ciprijan pozdravlja brata Cecilija.

1,1. Vem sicer, predragi brat, da se večina škofov, ki so postavljeni na čelo Gospodovih Cerkva po vsem svetu, ravna po duhu evangeljske resnice in Gospodovega izročila in zaradi človeškega novotarskega nauka ne pušča vnemar tistega, kar je Gospod Kristus, učitelj, zapovedal in storil; ker pa nekateri - ali iz nevednosti ali iz preproščine - pri posvečevanju keliha in obhajanju vernikov ne delajo tako, kakor je delal in učil Jezus Kristus, naš Gospod in Bog, ustanovitelj in učitelj te daritve, se mi iz svetega spoštovanja zdi potrebno, da ti o tej zadevi pišem; če je kdo še zmeraj v tej zmoti, naj spozna jasno resnico in se vrne h korenini in viru Gospodovega izročila. 2. Nikar ne misli, predragi brat, da pišem o tem svoje in človeške misli ali da si iz drzne samovoljnosti lastim to pravico, saj o svojih slabih močeh zmeraj ponižno in skromno sodim. Kadar pa Bog navdahne in zapove, mora zvest služabnik poslušati Gospoda; nihče ga ne bo dolžil, da si predrzno lasti kako pravico, ker se boji razžaliti Gospoda, če zapovedi ne bi izvršil.

2,1. Vedi pa, da imamo zapoved, naj pri darovanju keliha ravnamo po Gospodovem naročilu in ne delamo prav nič drugega razen tega, kar je Gospod sam za nas storil: da namreč kelih, ki ga darujemo v njegov spomin, darujemo mešan z vinom. Zakaj če je Kristus dejal: "Jaz sem prava vinska trta,"¹ gotovo Kristusova kri ni voda, ampak vino. 2. Nihče ne more misliti, da je v kelihu Kristusova kri, s katero smo bili odrešeni in oživljeni, če v kelihu ni vina, ki je podoba Kristusove krvi, naznanjena po predpodobah in napovedih Svetega pisma.

3. V Genezi vidimo, da je bilo to napovedano v skrivnostni Noetovi zgodbi, v kateri je predpodoba Gospodovega trpljenja. Pil je vino in se opil, da se je v svoji hiši razgalil, da je ležal z razgaljeno in nepokrito sramoto, da je to očetovo nagoto drugi sin zagledal in zunaj drugim naznanil, starejši in mlajši pa sta jo pokrila² in tako dalje, kar ni treba na drobno pripovedovati; dovolj je, če na kratko povem le to, da Noe, predpodoba prihodnje resnice, ni pil vode, ampak vino, in tako podal podobo Gospodovega trpljenja.

4,1. Prav tako vidimo predpodobo Gospodove daritve v duhovniku Melkizedeku, kakor izpričuje božje pismo in pravi: “Salemski kralj Melkízedek pa je prinesel kruha in vina. Bil pa je duhovnik Najvišjega Boga in je blagoslovil Abrahama."³ Da pa je bil Melkizedek Kristusova podoba, pravi Sveti Duh v psalmih, ko v Očetovem imenu govori Sinu: "Rodil sem te pred zgodnjo danico. Ti si duhovnik na veke po Melkizedekovem redu."⁴ Ta red seveda prihaja od one daritve in izvira iz tega, da je Melkizedek bil duhovnik Boga Najvišjega, da je daroval kruh in vino in blagoslovil Abrahama. Zakaj kdo je bolj duhovnik Boga Najvišjega kot naš Gospod Jezus Kristus, ki je daroval daritev Bogu Očetu? Daroval pa je isto kakor Melkizedek, to je kruh in vino, namreč svoje telo in svojo kri. 2. In tisti blagoslov, ki ga je v podobi prejel Abraham, se nanaša na naše ljudstvo. Zakaj če je Abraham Bogu verjel in mu je bilo šteto v pravičnost,⁵ je seveda vsak, ki Bogu verjame in verno živi, pravičen in že prej v vernem Abrahamu blagoslovljen, kakor potrjuje blaženi apostol Pavel, rekoč: "Abrahamom je verjel Bogu in mu je bilo to šteto v pravičnost. Spoznajte vendar, da so Abrahamovi sinovi tisti, ki verujejo. Pismo je predvidelo, da Bog opravičuje narode po veri, zato je napovedalo Abrahamu, da bodo v njem blagoslovljeni vsi narodi. Potemtakem so z verujočim Abrahamom vred blagoslovljeni tudi tisti, ki verujejo."⁶ Zato najdemo v evangeliju besedo, da Bog obuja otroke Abrahamu iz kamnov,⁷ to je, zbira iz poganov. Ko je Gospod pohvalil Zaheja, mu je odgovoril in rekel: "Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin."⁸ 3. Da je torej mogel duhovnik Melkizedek v Genezi pravilno blagosloviti Abrahama, se je najprej izvršila predpodobna daritev kruha in vina. Ko je Gospod to podobo izvršil in spolnil, je daroval kruh in kelih z namešanim vinom; on, ki je polnost vsega, je spolnil resnico, ki jo je napovedala podoba.

5,1. Sveti Duh pa je tudi po Salamonu pokazal predpodobo Gospodove daritve in omenil daritev, kruh in vino, pa tudi oltar in apostole. "Modrost," je dejal, "si je naredila hišo, jo podprla s sedmimi stebri. Zaklala je svojo živino, namešala v vrčih svojega vina in pogrnila svojo mizo. 2. Razposlala je svoje služabnike in kliče na ves glas k svojemu vrču: ‘Kdor je nemoder, naj pride k meni!’ Temu, ki pogreša razumnost, pravi: ‘Pridite, jejte moj kruh,

pijte vino, ki sem vam ga namešala.’"⁹ Govori o namešanemu vinu, to je, s preroško besedo napoveduje, da bo v Gospodovem kelihu vino zmešano z vodo; tako postane očitno, da se je v Gospodovem trpljenju zgodilo, kar je bilo prej rečeno.

6,1. Tudi blagoslov Juda pomeni isto, tudi v njem je orisana Kristusova predpodoba, da ga bodo hvalili in častili njegovi bratje, da bo s svojo roko, s katero je nesel križ in premagal smrt, stisnil zatilnike ležečih in bežečih sovražnikov, da je on lev iz Judovega rodu, da bo v trpljenju legel in zaspal, potem pa vstal in da je upanje ljudstev.¹⁰ 2. Temu je božje pismo dodalo in reklo: "V vinu bo opral svoje oblačilo in v krvi grozdja svoje ogrinjalo."¹¹ Ko pa pravi "kri grozdja", mar namiguje na kaj drugega kot na vino v kelihu Gospodove krvi?

7,1. Tudi pri Izaiju Sveti Duh isto izpričuje o Gospodovem trpljenju: "Zakaj je rdeča tvoja suknja in tvoje oblačilo kakor od tlačenja v polni pretlačeni tlačilnici?" ¹²Mar more voda pordečiti obleko? Ali je v tlačilnici voda, ki jo tlačijo z nogami ali stiskajo s stiskalnico? Vino pa se omenja zato, da bi v vinu spoznali Gospodovo kri in vedeli, da so preroki vnaprej oznanjali in napovedali, kar je v Gospodovem kelihu kasneje postalo očitno. 2. Določno govori o tlačenju v tlačilnici in stiskanju tudi zato: Kakor ni mogoče piti vina, če se grozdje prej ne potepta in stisne, tako bi tudi ne mogli piti Kristusove krvi, če se ne bi bil Kristus prej dal poteptati in stisniti in ne bi bil prvi pil keliha, ki ga je ponudil vernikom.

8,1. Kolikorkrat se v Svetem pismu imenuje voda sama, se oznanja krst, kakor vidimo pri Izaiju. "Poprejšnjega," pravi, "se ne spominjajte in na nekdanje ne mislite. Glej, jaz delam nove reči, ki se zdaj začenjajo, in spoznali jih boste. Napravil bom v puščavi pot in reke v brezvodnih krajih, da bom dal piti svojemu izvoljenemu rodu in svojemu ljudstvu, ki sem ga pridobil, da bo oznanjalo mojo mogočnost."¹³ Bog je tu po preroku napovedal, da bodo pri poganih na krajih, ki so bili prej brez vode, tekle mogočne reke in napajale izvoljeni božji rod, to je božje otroke, rojene po krstu. 2. Zopet je bilo napovedano in naznanjeno, da bodo Judje pri nas pili, to je, dosegli krstno milost, če bodo žejni iskali Kristusa. "Če jih bo žejalo v puščavi," je dejal, "jim bo pripravil vodo, iz skale jo bo priklical, razklal bo skalo, voda bo pritekla in moje ljudstvo bo pilo."¹⁴ To se je spolnilo v evangeliju, ko je v trpljenju sulica razklala Kristusa, ki je skala. 3. On sam je opominjajoč, kaj je bil prerok napovedal, zaklical in dejal: "Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode."¹⁵ Da pa bo še jasnejše, da Gospod tu govori o krstu, ne o kelihu, je Pismo dostavilo: "To je namreč govoril o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, ki so sprejeli vero vanj."¹⁶ Po krstu se namreč prejme Sveti Duh in tako pristopijo krščeni, potem ko so dosegli Svetega Duha, pit Gospodov kelih.¹⁷ Nikogar naj ne moti, če božje pismo, ko govori o krstu, pravi, da smo žejni in pijemo; saj je tudi Gospod v evangeliju dejal: "Blagor lačnim in žejnim pravice."¹⁸ Kar lačni in žejni željno prejme, popolneje in obilneje zaužije. Tako tudi drugje Gospod Samarijanki pravi: "Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, vekomaj ne bo žejen."¹⁹ Tudi ta beseda pomeni krst z zveličavno vodo, ki se prejme enkrat in se ne ponavlja. Po Gospodovem kelihu pa nas v Cerkvi zmeraj žeja in ga pijemo.

9,1. Ni treba še več dokazov, predragi brat, da beseda voda zmeraj pomeni krst in da moramo tako razumeti, da je Gospod prišel in razodel pravi krst in kelih in ukazal v krstu vernikom dajati vodo vere, vodo večnega življenja, s svojo učiteljsko besedo in s svojim zgledom pa nas je poučil, da v kelihu mešajmo vino in vodo. 2. Pred dnevom svojega trpljenja je namreč vzel kelih, ga blagoslovil in dal svojim učencem, rekoč: "Pijte iz njega vsi. To je namreč kri nove zaveze, ki se bo prelila za mnoge v odpuščanje grehov. Povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novo vino v kraljestvu svojega Očeta."²⁰ V teh besedah vidimo, da je bil kelih, ki ga je Gospod daroval, namešan in da je bilo vino, kar je imenoval svojo kri. 3. Iz tega je jasno, da se ne daruje Kristusova kri, če ni v kelihu vina, in da se Gospodova daritev ne opravi in ne posveti, kakor je zapovedano, če naše dejanje in naša daritev ni v skladu s trpljenjem. Kako pa bomo pili novo vino iz sadu vinske trte s Kristusom v Očetovem kraljestvu, če pri daritvi Boga Očeta in Kristusa ne darujemo vina in Gospodovega keliha ne mešamo, kako je naročil Gospod?

10,1. Tudi apostol Pavel, ki ga je Gospod izvolil, poslal in postavil za oznajevalca evangeljske resnice, je isto zapisal v svojem pismu, rekoč: "Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: ‘To je moje telo, ki bo izročeno za vas. To delajte v moj spomin.’ Prav tako je vzel po večerji tudi kelih in rekel: ‘Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.’ Kajti kolikorkrat boste jedli ta kruh in pili kelih, boste oznanjali Gospodovo smrt, dokler ne pride."²¹ 2. Če torej Gospod veleva in apostol isto potrjuje in izroča, da delajmo, kolikokrat pijemo, v Gospodov spomin prav isto, kar je storil Gospod sam, je jasno, da ne spolnjujemo njegove zapovedi, če ne delamo tistega, kar je storil Gospod, in če zapustimo božje naročilo, da prav tako ne mešamo keliha. 3. Evangeljskih zapovedi pa nikdar ne smemo zapustiti in tisto, kar je učil in delal učitelj, moramo spolnjevati in delati tudi učenci. Tako uči apostol, rekoč: "Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical k milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug, le nekateri vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo zavržen! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo zavržen!"²²

11.1. Ko torej niti apostol niti angel iz nebes ne more drugače oznanjati ali učiti, kakor je učil Gospod in apostoli, se zelo čudim, od kod ta predrznost, da se ponekod daruje v Gospodovem kelihu voda, ki sama ne more izražati Kristusove krvi. 2. O tej skrivnostni podobi ne molči v psalmih Sveti Duh, ko omenja Gospodov kelih in pravi: "Tvoja opojna čaša, kako je sijajna."²³ V čaši, ki je opojna, je gotovo primešano vino, zakaj voda ne more nikogar opiti. 3. Gospodova čaša pa opoji tako, kakor se je opil tudi Noe v Genezi, ko je pil vino. Ker pa opojnost Gospodovega keliha in njegove krvi ni takšna, kakršna je opojnost navadnega vina, je Sveti Duh potem, ko je v psalmu rekel: "Tvoja opojna čaša," dodal: "kako je sijajna," češ Gospodov kelih tako opoji, da strezni, da naravna srca k duhovni modrosti, da človeka izmodri od okusa za posvetno k božjemu spoznanju. Kakor navadno vino razveže duha, olajša srce in prežene vso žalost, tako naj uživanje Gospodove krvi in zveličavnega keliha prežene spomin na starega človeka, potisne v pozabljenost prejšnje posvetno življenje, otožno in žalostno srce, ki ga je prej stiskal strah zaradi grehov, pa razveže z veseljem nad božjim odpuščanjem. V Gospodovi Cerkvi pijočega pa more razveseliti le tista pijača, ki jo je Gospod zares postavil.

12,1. Kako narobe in kako napak rabimo vodo namesto vina, ko je Gospod na svatbi naredil iz vode vino! Tudi ta skrivnostni dogodek naj nas opominja in uči, da naj pri Gospodovi daritvi darujemo vino. Ker je pri Judih pošla duhovna milost, je pošlo tudi vino; zakaj vinograd Gospoda vojnih krdel je bila Izraelova hiša.²⁴ 2. Kristus pa je povedal in pokazal, da bo nastopilo pogansko ljudstvo in da na mesto, ki so ga Judje zapravili, pridemo kasneje po veri mi; zato je naredil iz vode vino, torej pokazal, da se bodo ob svatbi Kristusa in Cerkve Judje umaknili, pač pa bodo prihitela in se zbrala poganska ljudstva. Da voda pomeni ljudstvo, pravi božje Pismo v Razodetju: "Vode, ki si jih videl, kjer sedi ona hotnica, so ljudstva in množice in narodi poganov in jeziki."²⁵ Vidimo, da skrivnostni kelih obsega tudi to.

13,1. Ker nas je namreč vse nosil Kristus,²⁶ ki je nosil tudi naše grehe, vidimo, da voda pomeni ljudstvo, vino pa kaže na Kristusovo kri. Kadar pa se v kelihu voda prilije vinu, se ljudstvo pridruži Kristusu in množica vernikov se poveže in spoji z njim, v katerega veruje. 2. Vino in voda se v Gospodovem kelihu tako zmešata, spojita in združita, da se ta mešanica ne da več razločiti. Zato Cerkve, to je ljudstva, ki zvesto biva v Cerkvi in stanovitno drži, kar veruje, ne more nič ločiti od Kristusa, tako da ljubezen ne bi bila zmeraj tesna in ostala nerazdružljiva. 3. Tako pa se pri posvetitvi Gospodovega keliha ne more darovati samo voda kakor tudi ne samo vino. Kajti če bi kdo daroval samo vino, bi postala pričujoča Kristusova kri brez nas. Če pa je voda sama, bi bilo ljudstvo brez Kristusa. Ko pa se oboje zmeša in drugo z drugim zlije, zveže in združi, se izvrši duhovna in nebeška skrivnost. 4. Gospodov kelih tedaj ni voda sama ali samo vino, če se eno ne pomeša z drugim, kakor tudi Gospodovo telo ne more biti sama moka ali sama voda, če se oboje ne zedini, spoji in sprime v tesno vez enega kruha. 5. Zakrament sam kaže, da je naše ljudstvo zedinjeno. Kakor je iz mnogih zrn, skupaj zbranih, zmletih in zmešanih, en kruh, tako vidimo, da smo v Kristusu, ki je nebeški kruh, eno telo, s katerim naj bo zvezana in zedinjena množica nas vseh.

14,1. Ni torej vzroka, predragi brat, da bi se kdo hotel ravnati po navadi nekaterih, ki so nekdaj menili, naj se v Gospodovem kelihu daruje samo voda. Vprašati je treba, po kom so se oni ravnali. Zakaj če se nam je pri daritvi, ki jo je daroval Kristus, ravnati samo po Kristusu, moramo seveda poslušati in delati, kar je storil Kristus in kar je zapovedal delati. Sam je v evangeliju dejal: "Če delate, kar vam naročam, vas ne imenujem več služabnike, ampak prijatelje."²⁷ In da je treba poslušati samo Kristusa, je izpričal tudi Oče z nebes, rekoč: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!"²⁸ 2. Če pa je torej treba samo Kristusa poslušati, se ne ozirajmo na to, kaj je kdo pred nami mislil in delal, ampak kaj je prvi storil Kristus, ki je pred vsemi. Zakaj ne smemo ravnati po človeških razvadah, marveč po božji resnici, ker po preroku Izaiju govori Bog in pravi: "Zaman pa me častijo, ko učijo človeške postave in nauke;"²⁹ in Gospod ponavlja isto v evangeliju, rekoč: "Zametate božjo zapoved, da ohranjate svoje izročilo."³⁰ Tudi drugje pravi: "Kdor bo torej kršil katero teh najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu."³¹ 3. Če tedaj ni dovoljeno kršiti niti najmanjše izmed Gospodovih zapovedi, koliko manj se smejo tako velike, tehtne, take, ki zadevajo skrivnost Gospodovega trpljenja in našega odrešenja, kršiti ali po človeškem izročilu spremeniti v nekaj, česar Bog ni postavil. 4. Zakaj če je Jezus Kristus, naš Gospod in Bog, veliki duhovnik Boga Očeta in je prvi Očetu daroval sam sebe za dar in zapovedal, naj se to dela v njegov spomin, potem je tisti duhovnik res Kristusov namestnik, ki dela, kar je storil Kristus, in tedaj daruje v Cerkvi Očetu pravo in popolno daritev, če se za daritev tako pripravi,³² kakor vidi, da je Kristus daroval.

15,1. Sicer pa padejo vsi zakoni vere in resnice, če se zvesto ne spolnjuje, kar je duhovno zapovedano. Nemara pa se kdo pri jutranji daritvi boji, da bo zaradi duha po vinu dišal po Kristusovi krvi.³³ Tako se torej v času preganjanja začno bratje obračati od Kristusovega trpljenja,³⁴ ko se pri daritvi začno sramovati njegove krvi. 2. Gospod pa je v evangeliju dejal: "Kdor se bo mene sramoval, se ga bo sramoval tudi Sin človekov."³⁵ Tudi apostol pravi: "Če bi ljudem hotel ugajati, bi ne bil Kristusov služabnik."³⁶ Kako pa bomo zaradi Kristusa prelivali kri, če nas je sram piti Kristusovo kri?

16,1. Nemara se kdo tolaži z mislijo, češ četudi se zjutraj očitno daruje samo voda, vendar darujemo namešani kelih, ko se snidemo k večerji? Toda ko večerjamo, ne moremo k svoji večerji povabiti ljudstva, da bi vpričo vseh bratov obhajali pravo skrivnost. 2. "Toda Gospod je daroval namešani kelih ne zjutraj, ampak po večerji."³⁷ - Moramo torej Gospodovo daritev³⁸ opravljati šele po večerji, da bomo pri Gospodovi daritvi darovali namešani kelih? Kristus je moral darovati na večer, da bi že ura daritve kazala zaton in večer sveta, kakor je zapisano v Eksodusu: "In zakolje naj ga vsa množica Izraelovih otrok na večer;"³⁹ in zopet v psalmih: "Dviganje mojih rok naj bo kot večerna daritev."⁴⁰ Mi pa obhajamo Gospodovo vstajenje zjutraj.

17,1. Ker pa se pri sleherni daritvi spominjamo njegovega trpljenja - Gospodovo trpljenje je namreč daritev, ki jo darujemo -, ne smemo delati nič drugega kot to, kar je on storil. Pismo namreč pravi: “Kajti kolikorkrat boste jedli ta kruh in pili ta kelih, boste oznanjali Gospodovo smrt, dokler ne pride."⁴¹ Delajmo torej, kar je storil Gospod sam, kolikokrat darujemo kelih v spomin Gospoda in njegovega trpljenja. 2. Če kdo med našimi predniki, predragi brat, bodisi iz nevednosti bodisi iz preproščine ni spolnjeval in se ni držal tega, kar nas je z besedo in zgledom učil Gospod, je njegova stvar; njegovi preproščini se more priznati odpuščanje po Gospodovem usmiljenju. Nam pa ne bo mogoče odpustiti, ker smo zdaj od Gospoda posvarjeni in poučeni, naj darujemo Gospodov kelih namešan z vinom, kakor ga je daroval Gospod. O tem pišem tudi pismo svojim tovarišem, da se bo povsod spolnjevala evangeljska postava in Gospodovo naročilo in se ne bo puščalo vnemar, kar je Kristus učil in storil.

18,1. Kdor bi še nadalje to preziral in vztrajal v prejšnji zmoti, bi ga zadela huda graja Gospoda, ki v psalmu očita in pravi: "Zakaj ti oznanjaš mojo pravičnost in jemlješ mojo zavezo v svoja usta? Saj sovražiš moje svarjenje in zametuješ mojo besedo. Ko si videl tatu, si tekel z njim in med prešuštniki si imel svoj delež."⁴² Kajti oznanjati Gospodove pravice in zavezo, pa ne delati, kar je storil Gospod, mar ni isto kakor zametavati njegove besede in Gospodovo postavo zaničevati in grešiti s tatvino in prešuštvom, ne zemeljskim, marveč duhovnim, če kdo iz evangelija krade resnične Gospodove besede in pači in skruni božje zapovedi? 2. Tako je zapisano pri Jeremiju: "Kaj ima slama pri pšenici? Zaradi tega, glejte, pojdem nad preroke, govori Gospod, ki moje besede drug drugemu kradejo in zapeljujejo moje ljudstvo s svojimi lažmi in svojimi zmotami.?"⁴³ Prav tako pri istem piše na drugem mestu: "In prešuštvovala je s kamenjem in lesom in pri vsem tem se ni vrnila k meni."⁴⁴ Da ta tatvina in prešuštvo ne pade tudi na nas, bodimo oprezni in skrbimo ter s spoštljivim strahom spolnjujmo Gospodove zapovedi! 3. Zakaj če smo božji in Kristusovi duhovniki, ga ne najdem, za komer bi moral zvesteje hoditi kot za Bogom in Kristusom, zlasti ko sam v evangeliju pravi: "Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja."⁴⁵ Da torej ne bomo hodili v temi, moramo hoditi za Kristusom in spolnjevati njegove zapovedi, ker je tudi sam na drugem mestu, ko je razposlal apostole, dejal: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal."⁴⁶ 4. Če hočemo torej hoditi v Kristusovi luči, ne odstopajmo od njegovih zapovedi in opominov in se mu zahvalimo, ker nas za naprej pouči, kako naj ravnamo, hkrati pa nam za nazaj odpusti, kar smo iz preproščine delali narobe. In ker se že bliža njegov drugi prihod,⁴⁷ njegova dobrotljivost in obilna milost bolj in bolj razsvetljuje naša srca z lučjo resnice.

19. Z našo bogovdanostjo, predragi brat, in našo bogaboječnostjo, pa tudi z dostojanstvom in dolžnostmi naše škofovske službe se ujema, da se držimo pravega Gospodovega izročila, ko mešamo in darujemo Gospodov kelih, in da po Gospodovem opominu popravimo, v čemer so se nekateri pred nami zmotili. Ko pride v svoji slavi in v nebeškem veličastvu, naj nas najde, da se držimo tega, k čemur nas je opominjal, da spolnjujemo, kar je učil, da delamo, kar je storil.

Želim, predragi brat, da se ti zmeraj dobo godi.

Prevod F. K. Lukmana, ki je izšel v izdaji

Svetega Cecilija Ciprijana Izbrani spisi, Ljubljana ²1944, str. 223-236

pregledal Miran Špelič OFM.

Postavljeno 18.11.2008.