Kongregacija za katoliško vzgojo

INSTRUKCIJA O ŠTUDIJU CERKVENIH OČETOV V DUHOVNIŠKI VZGOJI

UVOD

1. Potem ko je kongregacija v predvidenem času proučila celotni¹ študij cerkvenih očetov, pri čemer je upoštevala današnje posebne potrebe teološkega študija na inštitutih za duhovniško vzgojo, želi posvetiti to instrukcijo nekaterim tovrstnim problemom.

Povabilo k večji skrbi za patristiko v semeniščih in na teoloških fakultetah bi morda utegnilo koga presenetiti. Resnično bi se mogli vprašati, zakaj so profesorji in študentje povabljeni, da se obrnejo k preteklosti, ko vendar današnjo Cerkev in družbo tarejo mnogi in zelo težki problemi, ki ‘terjajo takojšnjo rešitev. Na to vprašanje moremo najti prepričljiv odgovor, če celostno gledamo na zgodovino teologije, pazljivo upoštevamo nekatere značilnosti sedanjega kulturnega ozračja in smo odprti za globoke potrebe ter nove smeri duhovnosti in pastorale.

2. Vnovični pregled različnih etap zgodovine teologije odkriva,da se teološko razmišljanje nikoli ni odreklo pomirjujoči in usmerjajoči navzočnosti očetov. Nasprotno, vedno se je živo zavedalo, daje v očetih nekaj posebnega, neponovljivega in trajno veljavnega, kar živi naprej in kljubuje minljivosti časa. Papež Janez Pavel II. je o tem povedal: »Cerkev še danes črpa moč iz življenja cerkvenih očetov. Še dandanes v veselju in v žalosti svojega potovanja in vsakdanje bridkosti raste na temelju, ki so ga postavili njeni prvi graditelji.«²

3. Mnoge analogije med sedanjo kulturno klimo in patrističnimi časi kljub očitnim razlikam povezujejo sedanji čas s patristično dobo. Tako kakor takrat tudi danes neki svet zahaja in se poraja drugačen. Tako kakor tedaj Cerkev tudi danes v procesu priličenja in očiščevanja opravlja občutljivo razločevanje duhovnih in kulturnih vrednot, ki ji omogoča ohranjati svojo identiteto v današnji celotni kulturni panorami, in deliti bogastva, katera človeška izrazna moč vere more in mora dati sedanjemu svetu.³ Vse to je izziv za življenje Cerkve in še posebej za teologijo, ki mora, če hoče ustrezno izpolniti svoje naloge, črpati iz del očetov, podobno kakor zajema iz Svetega pisma.

4. Sedanji položaj Cerkve kaže, kako potrebe njene celotne pastoralne dejavnosti, še posebno pa novi duhovni tokovi, terjajo močno hrano ter zanesljive vire navdihnjenja. Ob mnogih nerodovitnih prizadevanjih se misel spontano vrača k svežemu pišu resnične modrosti in krščanske pristnosti, ki veje iz patrističnih del. Ta veter je pred kratkim že prispeval k poglobitvi številnih liturgičnih, ekumenskih, misijonskih in pastoralnih vprašanj, ki jih je 2. vatikanski koncil upošteval in za Cerkev današnjega časa pomenijo vir poguma in luči.

Očetje torej še danes kažejo svojo življenjsko moč in so velik zaklad za tistega, ki študira ali poučuje teologijo. Zato se kongregacija za katoliško vzgojo obrača na odgovorne za duhovniško vzgojo, da bi jim posredovala koristne premisleke o sedanjem stanju patrističnega študija (I), o njegovi globlji utemeljitvi (II), o njegovih metodah (III) in o njegovi konkretni programski usmeritvi (IV).

I. SEDANJE STANJE

Sleherni pogovor o navedenih temah predpostavlja poznavanje stanja današnjega patrističnega študija. V zvezi z njim pa se nam zastavlja vprašanje, kakšno mesto mora imeti v pripravi bodočih duhovnikov in kakšna morajo biti tovrstna cerkvena navodila.

1. Očetje v današnjem teološkem študiju

5. Sedanje stanje patrologije na inštitutih za duhovniško vzgojo je tesno povezano s splošnimi pogoji teološkega pouka: z njegovo organiziranostjo, zgradbo in s temeljno zamislijo; s kvalitetno in specifično pripravo docentov, z intelektualno in duhovno ravnijo gojencev, s stanjem knjižnic in na splošno z razpoložljivostjo didaktičnih sredstev. Zaradi tega njen položaj ni povsod enak. Ne razlikuje se le od dežele do dežele, temveč je različen tudi po škofijah posameznih narodov. Kljub temu je pri cerkvenem študiju na ravni vesoljne Cerkve še vedno mogoče ugotoviti tako pozitivne plati kot nekatere problemske situacije in težnje.

6. a) Zgodovinska razsežnost, ki je bila v znanstveno delo teologov pritegnjena v začetku tega stoletja, je med drugim opozorila tudi na cerkvene očete. Ta nova obogatitev teološke znanosti ni bila izredno koristna in rodovitna le za boljše poznavanje začetkov krščanstva, nastanka in zgodovinskega razvoja različnih vprašanj in nauka, marveč tudi zaradi tega, ker so se ob študiju očetov oblikovali nekateri zares izobraženi in modri občudovalci, ki so opozorili na življenjsko zvezo med izročilom in zelo perečimi problemi sedanjega trenutka. Po zaslugi takšne metode preučevanja virov obsežna in truda polna znanstvena dela s področja raziskovanja zgodovine niso ostala zgolj preiskovanje preteklosti, temveč so z nakazovanjem poti v prihodnost vplivala na duhovne in pastoralne usmeritve današnje Cerkve. Razumljivo je, da se je pri tem najbolj obogatila teologija.

7. b) Interes za očete se nadaljuje tudi danes, čeprav v nekoliko drugačnih pogojih. Kljub znatnemu in splošnemu propadu humanistične kulture ponekod na patrističnem področju opažamo prebujanje, ki ne vpliva le na odlične znanstvenike redovniškega in škofijskega klera, temveč tudi na številne laike. V zadnjem času se množijo izdaje najboljših patrističnih zbirk in znanstvenih monografij, ki so morda najbolj jasen pokazatelj resnične lakote po duhovni dediščini očetov. Vse to je tolažilno znamenje, ki ugodno vpliva tudi na teološke fakultete in semenišča. Pri vsem tem pa dejanski razvoj na teološkem in kulturnem področju na splošno opozarja na nekatere nezadostnosti in različne ovire pri resnem delu, česar ne smemo prezreti.

8. c) V sedanjem času opažamo zamisli in teološke tendence, ki v nasprotju z navodili »Odloka o duhovniški vzgoji« (št. 16)posvečajo le neznatno pozornost pričevanjem očetov in cerkvenega izročila na splošno, ker se omejujejo na neposredno primerjavo bibličnih podatkov s socialno stvarnostjo in konkretnimi življenjskimi problemi ter jih analizirajo s pomočjo človeških ved. Gre za

9. teološke tokove, ki zanemarjajo zgodovinsko razsežnost dogem in se jim zdijo neizmerni napori patristične dobe in srednjega veka brez pravega pomena. V takšnih primerih je študij očetov skrčen na najmanjšo mero in praktično pomeni popolno zavrnitev preteklosti.

Različne teologije današnjega časa, ki so se odcepile od struge izročila, jasno kažejo, da je bila njihova teološka aktivnost bodisi skrčena na čisti »biblicizem«, bodisi da je s prilagoditvijo raznim modnim filozofijam in ideologijam postala ujetnica lastnega zgodovinskega obzorja. Teolog, ki se dejansko izneveri samemu sebi, čeprav misli, da ostvarja teologijo, se v bistvu spusti na raven historicizma, sociologizma itd. ter privede vsebino vere do povsem zemeljske razsežnosti.

9. d) Na patristični študij škodljivo vplivajo tudi nekatere sedanje enostranske eksegetske metode. Moderna eksegeza, ki išče pomoč pri literarni in zgodovinski kritiki, zatemnjuje eksegetske prispevke očetov. Le-te poenostavlja in jih v bistvu pojmuje kot nepotrebne za poglobljeno poznavanje Svetega pisma. Takšne usmeritve ne le da osiromašijo in popačijo samo eksegezo, ker razbijajo njeno naravno edinost z izročilom, temveč tudi nedvomno zmanjšujejo spoštovanje in interes za patristična dela. Eksegeza očetov bi nam nasprotno mogla odpreti oči za druge razsežnosti duhovnega razlaganja in hermenevtike, ki bi tako dopolnjevale zgodovinsko-kritično razlago, saj bi jo obogatile z globokimi teološkimi uvidi.

10. e) Poleg težav, ki izvirajo iz nekaterih eksegetskih usmeritev, je potrebno omeniti tudi tiste, ki se porajajo iz izkrivljenih pojmovanj o izročilu. Namesto zamisli o živem izročilu, ki napreduje z razvojem zgodovine, v nekaterih primerih zares prevladuje druga, preveč toga, tako imenovana »integristična« smer. Slednja zoži tradicijo na ponavljanje preživetih vzorcev ter iz njih napravlja monoliten blok, ki onemogoča pot tako upravičenemu razvoju kakor tudi notranji potrebi vere, da bi odgovorila na izzive novih časov. V stiku z izročilom se s tem lahkomiselno ustvarjajo predsodki, ki niso v prid resnemu študiju cerkvenih očetov.

Na spoštovanje do patristične dobe paradoksno neugodno vpliva tudi samo pojmovanje živega cerkvenega izročila, ker teologi vztrajajo pri enakem vrednotenju vseh zgodovinskih dob in pri tem zadosti ne upoštevajo specifičnosti prispevka, ki so ga v dediščini tradicije zapustili očetje.

11. f) Poleg tega mnogi današnji študentje teologije, ki prihajajo iz tehničnih šol, ne obvladajo klasičnih jezikov do tiste mere, kije potrebna za resno poglobitev v dela očetov. Položaj patrologije na inštitutih za duhovniško vzgojo je tako zaradi aktualnih kulturnih sprememb, katerih značilnost je naraščajoči znanstveni in tehnološki duh, spet bistveno prizadet, ker slednji daje skorajizključno prednost naravoslovnim znanostim, medtem ko zanemarja humanistično kulturo.

12. g) Navsezadnje so študijski programi na ustanovah zaduhovniško vzgojo tudi tako prenatrpani z raznimi novimi strokami, ki jih imajo za pomembnejše in bolj »aktualne«, dane ostaja dovolj mesta za patrologijo. Slednja se mora zatorej zadovoljiti z nekaj urami na teden ali z nadomestnimi rešitvami v obsegu starokrščanske zgodovine Cerkve. Takšnim težavam se pogosto pridruži pomanjkanje patrističnih zbirk in primernih bibliografskih pripomočkov v knjižnicah.

2. Očetje v cerkvenih navodilih

Pogovor o dejanskem stanju patrističnega študija bi ne bil popoln, če ne bi omenili še tovrstnih cerkvenih norm. Te, kot bomo videli, jasno osvetljujejo teološke, duhovne in pastoralne vrednote, ki jih vsebujejo dela očetov ter jih je treba zato upoštevati v pripravi bodočih duhovnikov.

13. a) Med temi navodili so na prvem mestu tiste smernice 2. vatikanskega koncila, ki se nanašajo na metodo teološkega pouka in na vlogo izročila pri razlaganju in posredovanju Svetega pisma.

Medtem ko je v 16. členu odloka o duhovniški vzgoji za pouk dogmatike predpisana genetična metoda, je v skladu s potrebo po poglobitvi teoloških skrivnosti in »odkrivanju njih medsebojne povezanosti s pomočjo razmišljanja pod vodstvom učitelja sv. Tomaža« priporočena drugačna metoda, ki ima na svoji drugi stopnji pred očmi osvetlitev prispevka, katerega so vzhodni in zahodni cerkveni očetje dali za »zvesto posredovanje ter razjasnitev posameznih razodetih resnic«.

Omenjena metoda, tako pomembna za umevanje dogmatičnega napredka, je bila znova potrjena na zadnji izredni škofovski sinodi leta 1985 (prim. Relatio finalis II, B, št. 4).

14. Pomembnost očetov za teologijo in še posebej za razumevanje Svetega pisma zelo jasno odseva iz nekaterih izjav dogmatične konstitucije o božjem razodetju, ko govori o vrednosti in vlogi izročila:

»Sveto izročilo in sveto pismo sta med seboj tesno povezana in drug drugega deležna... sveto izročilo pa božjo besedo, ki sta jo Kristus Gospod in Sveti Duh zaupala apostolom, v celoti predaja naprej njihovim naslednikom... To je razlog, da Cerkev svoje gotovosti glede vsega, kar je razodeto, ne zajema samo iz Svetega pisma. Zato je oboje treba sprejemati in ceniti z enako ljubeznijo« (BR 9).

Sveto pismo, ki mora biti »duša svete teologije« in »njen trajni temelj« (BR 24), kot je razvidno, ter sveto izročilo sestavljata neločljivo enoto, »en sam Cerkvi izročen sveti zaklad božje besede... ki ne moreta neodvisno obstajati« (BR 10). Prav »izjave cerkvenih očetov pričujejo o oživljajoči navzočnosti tega izročila, katerega bogastvo se izliva v dejavnost in življenje Cerkve, ki veruje in moli« (BR 8). Zato se Cerkev tudi danes kljub neutajljivemu napredku moderne eksegeze »trudi, da bi čedalje globlje umevala Sveto pismo in bi svoje otroke neprenehoma hranila z božjo besedo; zato tudi primerno pospešuje preučevanje vzhodnih in zahodnih cerkvenih očetov in svetih bogoslužij« (BR 23).

15. b) Kongregacija za katoliško vzgojo v »Ratio fundamentalis institutionis sacerdotalis« in v dokumentu »Teološka vzgoja bodočih duhovnikov« znova potrjuje navedene predpise 2. vatikanskega koncila, pri čemer še posebej osvetljuje nekatere pomembne vidike.

Nasproti določenim tendencam po skrčevanju v dogmatični teologiji kongregacija naglaša tako neokrnjenost in celostnost genetične metode,4 ko osvetljuje njeno veljavnost in didaktične vrednote,5 kakor tudi pogoje, ki se zahtevajo za njeno pravilno uporabo.6 V ta namen se izrecno sklicuje na patristično-zgodovinsko obdobje.7

V skladu z »Ratio fundamentalis«8 se morajo profesorji in gojenci v polni zvestobi držati božje besede v svetem pismu in izročilu, zajemajoč njen živ pomen »predvsem iz del svetih očetov«. Slednji zaslužijo velik ugled, ker »njihovo delo pripada živemu izročilu Cerkve, kateremu so po previdnostni uredbi v najbolj ugodnih dobah izročili na področju sinteze vere in razuma prispevke trajne vrednosti«.9 Poglobljeni študij očetov moremo razumeti kot najbolj učinkovito sredstvo za odkrivanje življenjske moči teološke izobrazbe10 ter predvsem kot vključitev v dinamizem izročila, »ki s poroštvom objektivnosti mišljenja varuje pred pretiranim individualizmom«.11

Da takšne spodbude ne bi ostale mrtva črka, je bil omenjeni dokument »Teološka vzgoja bodočih duhovnikov« dopolnjen z nekaterimi normami za sistematični študij patristike (št. 85—88).

16. c) Spodbude za študij očetov, ki sta jih dala koncil in kongregacija za katoliško vzgojo, so v zadnjih desetletjih ob različnihpriložnostih naglasili tudi papeži. Njihova posredovanja, ki senanašajo na aktualne teološke in duhovne situacije, se med sebojrazločujejo tako po raznoterosti argumentov kakor tudi po ostrini.

»Študij očetov, zelo koristen za vse, je nadvse potreben za tiste, ki jim je pri srcu teološka, pastoralna in duhovna prenova, katero je sprožil koncil, in ki pri tem hočejo sodelovati. Pri cerkvenih očetih namreč najdemo trajne vrednote, ki so temelj vsake pristne prenove.«12 Patristična misel je kristocentrična;13 je zgled enovite, žive teologije, ki je dozorela ob stiku s problemi pastoralne službe;14 je najboljši vzorec za katehezo,15 studenec spoznavanja Svetega pisma in izročila16 kakor tudi celotnega človeka in resnične krščanske identitete.17 Očetje so »namreč stalna in trdna struktura Cerkve ter za Cerkev vseh stoletij izpolnjujejo trajno nalogo. Zato se mora vsako oznanjevanje in zaporedno učiteljstvo, če hoče biti verodostojno, soočiti z njihovim oznanjevanjem in njihovim učenjem; vsaka karizma in vsaka služba mora zajemati pri živem vrelcu njihovega očetovstva in vsak na novo dodan kamen na zgradbi... je treba namestiti v strukture, ki so jih že oni postavili, in ga s temi strukturami utrditi in spojiti.«18

Vzpodbud k bolj intenzivnemu študiju patrologije torej ne primanjkuje. Številne so in dobro utemeljene. Da bi takšna navodila postala jasnejša, moramo v nadaljevanju dobro razložiti nekatere razloge.

II. ZAKAJ JE ŠTUDIJ OČETOV POTREBEN

17. Očitno bo študij patristike mogel doseči potrebno znanstveno stopnjo ter obroditi zaželene sadove le pod pogojem, da ga bomo gojili z resnostjo in ljubeznijo. Izkustvo uči, da cerkveni očetje odprejo svoje zaklade nauka in duhovnosti samo tistemu, kisi prizadeva vstopiti v njih globine z nepretrganim in marljivim seznanjanjem ter povezavo z njimi. Zato pa je docentom in učencem potrebna resnična vnema iz naslednjih temeljnih razlogov:

1. očetje so prednostne priče izročila;

2. izročili so nam teološko metodo, ki je jasna in obenem zanesljiva;

3. njihovi spisi so polni kulturnega, duhovnega ter apostolskega bogastva, ki očete napravlja za velike učitelje včerajšnje in današnje Cerkve.

1. Prednostne priče izročila

18. Med raznimi kvalifikacijami in vlogami, ki jih dokumenti cerkvenega učiteljstva pripisujejo očetom, zavzema prvo mesto označitev, da so privilegirane priče izročila. V toku žive tradicije, kise od začetkov krščanstva nepretrgano nadaljuje skozi stoletja do današnjih dni, imajo očetje povsem specifično mesto, glede katerega jim pripada nezamenljivo spoštovanje v primerjavi z drugimi prvoboritelji cerkvene zgodovine. Oni so tisti, ki so skupaj z doktrinalno in pastoralno prakso postavili prve nosilne strukture Cerkve, ki ostajajo veljavne za vse čase,

19. a) V naši krščanski zavesti so očetje vedno povezani z izročilom, saj so bili njegovi prvoborci in hkrati pričevalci. Bili so najbliže svežini začetkov. Nekateri so bili priče apostolske tradicije — studenca, iz katerega izročilo samo izhaja. Posebej tiste iz prvihstoletij lahko prištevamo k avtorjem in predstavnikom »konstitutivnega« izročila, katerega so v kasnejših časih ohranjevali in nepretrgano razlagali. V vsakem primeru so očetje posredovali to,kar so prejeli. »Cerkev so učili, česar so se v njej naučili«;19 »tega,kar so v Cerkvi našli, so se držali; česar so se naučili, to so tudi učili;kar so prejeli od očetov, so posredovali sinovom.«20

20. b) Doba očetov je z zgodovinskega vidika čas nekaterih pomembnih prvin, prvih sestavin cerkvene ureditve. Cerkveni očetje so sami določili »celotni kanon svetih knjig«,21 sestavili temeljne veroizpovedi (»regulae fidei«), v soočenju s krivoverstvi ter sodobno kulturo so natančneje opredelili zaklad vere in s tem sodelovali pri rojstvu teologije. Vrh tega so položili temelje kanonske discipline (»statuta patrum«, »traditiones patrum«) in ostvariliprve liturgične oblike, ki so bile obvezna oporiščna točka za vse kasnejše bogoslužne prenove. Očetje so na ta način dali prvi

21. zavestni in refleksivni odgovor na Sveto pismo, ko so ga formulirali ne toliko kot abstraktno teorijo, temveč kot vsakdanjo pastoralno prakso izkustva in poučevanja v srcu liturgičnih skupnosti, ki so se zbirale k izpovedovanju vere in k obhajanju češčenja vstalega Gospoda. Tako so postali začetniki prve velike krščanske kateheze.

21. c) Izročilo, ki so mu očetje pričevalci, je živo izročilo, ki nam dokazuje enoto v različnosti ter kontinuiteto v napredovanju. To je mogoče opaziti v mnogovrstnosti liturgičnih družin, duhovnih, disciplinskih in eksegetsko-teoloških izročil, ki so bila prisotna v prvih stoletjih (npr. aleksandrijska ter antiohijska šola). To so bila različna, a zedinjena izročila in vsa zakoreninjena v trdnem in nespremenljivem skupnem temelju vere.

22. d) Izročilo torej, kakršnega so poznali in živeli cerkveni očetje, ni monolitna, negibljiva in sklerotizirana gmota, temveč mnogoličen in življenjsko utripajoč organizem. Je praksa življenja in nauka, ki z ene strani pozna tudi negotovosti, napetosti in previdno tipajoča iskanja, z druge strani pa pravočasne in pogumne odločitve, ki so se izkazale za zelo izvirne in odločilno pomembne. Slediti živi tradiciji cerkvenih očetov ne pomeni oklepati se preteklosti kot takšne, marveč držati se z občutjem trdne gotovosti in svobodnega poleta linije vere in ohranjati s tem stalno naravnanost k temelju: k temu, kar je bistveno, k temu, kar je trajno in se ne spreminja. Gre za absolutno zvestobo, v tolikerih primerih izpričano »usque ad sanguinis effusionem«, naravnano k dogmi in k tistim moralnim in disciplinarnim načelom, ki izkazujejo svojo nenadomestljivo vlogo in rodovitnost prav v trenutkih, v katerih siutirajo pot nove stvarnosti.

23. e) Očetje so torej priče in poroki verodostojnega katoliškega izročila. Zaradi tega je njihova avtoriteta v teoloških vprašanjih bila in še vedno ostaja velika. Kadar je bilo potrebno opozoriti na zablode določenih miselnih tokov, se je Cerkev vedno sklicevala na cerkvene očete kot na poroštvo resnice. Razni koncili, npr. kalcedonski in tridentinski, so začenjali svoje slovesne izjave s sklicevanjem na patristično tradicijo z obrazcem: »Držeč se svetih očetov... itd.« Nanje so se obračali tudi v primerih, kadar je bilo vprašanje razrešeno samo po sebi s sklicevanjem na Sveto pismo.

Tridentinski22 in 1. vatikanski koncil23 sta izrečno izpovedala načelo, da je enodušno soglasje očetov trdno vodilo za razlaganje Svetega pisma. To je načelo, ki so ga vedno živeli in prakticirali v

zgodovini Cerkve in je istovetno z načelom o normativnosti izročila, kakor ga je formuliral Vincencij Lerinski24 ter še prej sv. Avguštin.

24. f) Zglede in nauke očetov, ki so priče tradicije,je še posebej ocenil in ovrednotil 2. vatikanski koncil, ki je prav z njihovo pomočjo mogel izoblikovati bolj živo zavest, ki jo ima Cerkev sama o sebi, in najti zanesljivo pot predvsem za liturgično prenovo, za rodoviten ekumenski dialog in za srečanje z nekrščanskimi verstvi, ko je napravil za današnje razmere rodovitno ono starodavno načelo o enoti v različnosti in načelo o napredovanju v nepretrganosti izročila.

2. Teološka metoda

25. Občutljivi proces vcepitve krščanstva v svet antične kulture in nujna potreba po določitvi vsebine krščanske skrivnosti v soočenju s pogansko kulturo ter s krivoverstvi sta spodbudili očete, da so poglabljali in razumsko osvetljevali vero s pomočjo miselnih kategorij, ki so jih bolje izdelale filozofije njihovega časa, zlasti pretanjena helenistična filozofija. Ena najpomembnejših zgodovinskih nalog cerkvenih očetov je bila v tem, da so dali življenje teološki znanosti in da so zanjo določili postopkovne koordinate in norme, ki so se izkazale za veljavne in rodovitne tudi za prihodnja stoletja, kakor je pozneje v svojem delu pokazal sv. Tomaž Akvinski, ki je bil kar najbolj zvest nauku cerkvenih očetov.

Očetje so v tej svoji teološki dejavnosti začrtali nekatera posebna ravnanja in momente, ki so zelo koristni in jih je v svetem študiju potrebno tudi danes imeti pred očmi:

a) neprestano sklicevanje na sveto pismo in na pomen izročila;

b) zavest o krščanski izvirnosti tudi ob priznanju resnic, ki jih vsebuje poganska kultura;

c) obramba vere kot najvišje dobrine in nepretrgano poglabljanje vsebine razodetja;

d) občutek za skrivnost ter izkustvo božjega.

a) Sklicevanje na Sveto pismo, pomen izročila

26. 1. Očetje so v prvi vrsti in v bistvu razlagalci Svetega pisma: »divinorum librorum tractatores.«25 Res je, da ima pri tem delu njihova metoda, če jo presojamo z našega današnjega vidika, nekatere meje, ki jih ne moremo zanikati. Cerkveni očetje niso poznali in tudi niso mogli poznati filoloških, zgodovinskih, antropološko-kulturnih pripomočkov, pa tudi ne raziskovalnih, dokumentacijskih in znanstveno izdelanih elaboratov, ki jih ima na voljo moderna eksegeza; zato je na del njihovega eksegetskega prizadevanja treba gledati kot na pomanjkljiv. Kljub temu pa so njihove zasluge za boljše umevanje svetih knjig neprecenljive. Očetje ostajajo za nas resnični učitelji in lahko rečemo, da presegajo srednjeveške in moderne eksegete v »načinu blage intuicije nebeških stvari, v čudoviti prodornosti duha, v milostih, zaradi česar bolj prodirajo v globočine božje besede«.26 Zgled cerkvenih očetov namreč more moderne eksegete naučiti resnično religioznega pristopa k Svetemu pismu, pa tudi takšne interpretacije, ki se stalno drži kriterija občestvene povezanosti z izkustvom Cerkve, potujoče skozi zgodovino pod vodstvom Svetega Duha. Kadar sta ti dve interpretacijski načeli, religiozni ter specifično katoliški, zanemarjeni ali pozabljeni, tedaj so moderna eksegetska proučevanja pogosto obubožana in izkrivljena.

Sveto pismo je bilo za cerkvene očete predmet brezpogojnega spoštovanja, temelj vere, stalna snov pridiganja, hranivo pobožnosti, duša teologije. Vedno so zagovarjali njegov božji izvor, nezmotnost, normativnost, neizčrpno bogastvo moči za duhovnost in za nauk. Dovolj je, da se ob tem spomnimo tega, kar je zapisal sv. Irenej o svetih knjigah: »Popolne so, ker sta jih narekovala Očetova Beseda in njegov Duh«,27 in štirje evangeliji so »temelj in steber naše vere«.28

27. 2. Teologija se je rodila ize ksegetske dejavnosti očetov »in medio Ecclesiae« in še posebno v liturgičnih zborih v stiku z duhovnimi potrebami božjega ljudstva. Ta eksegeza, v kateri se duhovno življenje združuje z razumskim teološkim razmišljanjem, je v zvestobi do celotnega zaklada vere vedno usmerjena k bistvu. Popolnoma je osredotočena na Kristusovo skrivnost, na katero v čudoviti sintezi nanaša vse delne resnice. Namesto da bi se izgubljali v številnih obrobnih vprašanjih, očetje rajši skušajo zaobjeti celoto krščanskega misterija tako, da slede temeljnemu toku razodetja in »odrešenjske ojkonomije«, ki gre od Boga Očeta prek Kristusa k Cerkvi, zakramentu zedinjenja z Bogom in delilki božje milosti, ter se spet vrača k Bogu. S pomočjo tega uvida, ki korenini v njihovem živem čutu za cerkveno občestvo, v njihovi bližini krščanskim začetkom in v domačnosti s Svetim pismom gledajo očetje celoto v njenem središču in to celoto napravljajo navzočo v vsakem njenem delu, s to celoto pa potem povezujejo vsako obrobno vprašanje. Slediti očetom na njihovi teološki poti zaradi tega pomeni lažje dojeti jedro naše vere ter »specificum« naše krščanske identitete.

28. 3. Spoštovanje in zvestoba očetov v odnosu do svetih knjig je paralelno njihovemu spoštovanju in zvestobi do izročila. Cerkveni očetje se niso čutili gospodarje temveč služabnike svetih knjig, ki so jih prejeli od Cerkve, brali ter razlagali v Cerkvi in za Cerkev v skladu s pravilom vere, katerega jim je predložilo in osvetlilo cerkveno in apostolsko izročilo. Že omenjeni sv. Irenej, veliki ljubitelj in častilec svetih knjig, je trdil, da mora tisti, ki hoče^spoznati resnico, gledati na izročilo apostolov,29 in pristavlja: »Četudi bi namleti ne bili zapustili Svetega pisma, bi za naš pouk in za naše odrešenje zadostovala tradicija.«30 Sam Origen, ki je preučeval Sveto pismo s tolikšno ljubeznijo in zavzetostjo ter ogromno naredil za njegovo razumevanje, je jasno izjavil, da moramo kot verske resnice verovati le tiste, ki se na noben način ne oddaljujejo od »cerkvenega in apostolskega izročila.«31 S tem Origen napravlja iz izročila normo za razlaganje Svetega pisma. Sv. Avguštin je potem, koje svoje »slasti« preusmeril v premišljevanje Svetega pisma,32 čudovito jasno in prepričljivo razlagal to načelo, zraven pa se je skliceval še na tradicijo: »Ne bi veroval evangeliju, če me ne bi k temu nagibala avtoriteta katoliške Cerkve.«33

29. 4. Ko je 2. vatikanski koncil izjavil, da »sveto izročilo in Sveto pismo sestavljata en sam Cerkvi izročen zaklad božje besede«,34 ni storil nič drugega, kot da je potrdil starodavno teološko načelo, ki so ga prakticirali in izpovedovali očetje. To načelo, ki je razsvetljevalo in vodilo njihovo celotno eksegetsko in pastoralno dejavnost, gotovo ostane veljavno tudi za današnje teologe in dušne pastirje. Iz tega sledi, da mora vrnitev k Svetemu pismu, ki je ena od pomembnejših značilnosti sedanjega življenja Cerkve, spremljati tudi vrnitev k tradiciji, izpričani v patrističnih spisih, če hočemo, da bo rodila zaželene sadove.

b) Krščanska izvirnost ter inkulturacija

30. 1. Druga pomembna in zelo aktualna značilnost teološke metode očetov je v tem, da omogoča boljše razumevanje »tistih kriterijev, po katerih se more vera ob upoštevanju filozofije in modrosti narodov srečevati z razumom«.35 Cerkveni očetje so iz Svetega pisma in izročila črpali jasno zavest o krščanski izvirnosti, to je trdno prepričanje, da krščanski pouk vsebuje bistveno jedro razodetih resnic, ki sestavljajo normo za presojanje človeške modrosti ter za razločevanje resnice od zmote. Če je takšno prepričanje privedlo nekatere očete do zavračanja prispevka te modrosti in do tega, da so imeli filozofe za »očete krivovercev«, to ni oviralo večine, da ne bi z interesom in s priznanjem sprejemala tega prispevka kot takšnega, ki izvira iz edinega studenca modrosti, ki je Beseda. Zadostuje, da se za ta namen spomnimo svetega Justina Mučenca, Klemena Aleksandrijskega, Origena, sv. Gregorja iz Nise in še posebno sv. Avguština, ki je v svojem delu v »De doctrina christiana« za takšno dejavnost začrtal program: »Če so tako imenovani filozofi izrekli stvari, ki so resnične in v soglasju z našo vero ... ne le, da ne smejo nagibati k strahu, marveč... jih moramo sprejeti za našo uporabo... Ali niso te opombe izrekli mnogi naši dobri verniki? ... Ciprijan ... Laktancij ... Viktorin ... Optat, Hilarij, če naj govorim samo o mrtvih, in neštevilna množica Grkov?«36

31. 2. Prizadevanju za asimilacijo se pridružuje drugo, ničmanj pomembno in od prvega neločljivo, katero bi mogli imenovati prizadevanje za disasimilacijo. Zasidrani v pravilu vere so očetje sprejeli mnoge prispevke grško-rimske filozofije, vendar pa so zavrnili njene hude zmote, pri čemer so se posebej izogibali nevarnosti sinkretizma, tako močno razširjenega v takrat prevladujoči helenistični kulturi, pa tudi racionalizma, ki je grozil s tem, da bo vero skrčil le na tiste vidike, ki so bili sprejemljivi za helenistično razumskost. »Proti njihovim velikim zmotam«, tako piše sv. Avguštin, »je potrebno braniti krščanski nauk.«37

32. 3. Na osnovi takšnega previdnega razločevanja vrednot in meja, skritih v različnih oblikah antične kulture, so se odprla nova pota k spoznanju resnice in nove možnosti za evangeljsko oznanilo. Poučena od grških, latinskih in sirskih očetov se je Cerkev »... prav od začetka svoje zgodovine naučila izražati Kristusovo oznanilo spomočjo pojmov in govoric raznih narodov; vrh tega si je prizadevala, da bi to oznanilo osvetlila z modrostjo filozofov: vse z namenom, da bi, kadar je bilo primerno, evangelij prilagodila tako sposobnosti vseh kakor tudi zahtevam izobražencev«.38 Očetje so, drugače povedano, zavedajoč se univerzalne veljave razodetja pričeli veliko delo krščanske inkulturacije, kakor to danes navadno imenujemo. Postali so zgled rodovitnega srečanja med vero in kulturo, med vero in razumom, ter ostanejo v vseh časih kažipot za Cerkev, ki mora oznanjati evangelij ljudem tako različnih kultur in med njimi izvrševati svoje poslanstvo.

Cerkev se vse od svojih začetkov, kot vidimo iz ravnanja očetov, razodeva za »misijonarsko po svoji naravi«39 tudi na ravni misli in kulture in zato 2. vatikanski koncil predpisuje, da »mora takšno prilagojeno oznanjevanje razodete besede ostati zakon sleherne evangelizacije«.

c) Obramba vere, dogmatični napredek

33. 1. Znotraj Cerkve je srečanje razuma z vero dalo povod za mnoge in dolgotrajne kontroverze, ki so obogatile velike teme trinitarične, kristološke, antropološke in eshatološke dogme. Ob takšnih priložnostih so bili očetje v obrambi resnic, ki zadevajo samo bistvo vere, avtorji velikega napredovanja v umevanju dogmatičnih vsebin ter so tako veljavno pripomogli k napredku teologije. Njihova apologetična naloga, ki so jo opravljali z zavestno pastoralno vnemo v duhovni blagor vernikov, je bila sredstvo božje previdnosti za zorenje celotnega telesa Cerkve. Sv. Avguštin je spričo množitve krivovercev dejal: »Bog je dopustil njihovo širjenje, da se ne bi hranili samo z mlekom in da ne bi ostali na stopnji grobega otroštva;«41 saj »mnoga vprašanja, ki se tičejo vere, tedaj, ko jih s prekanjenim nemirom prikličejo na dan krivoverci, zaradi tega, da bi jih mogli braniti zoper nje, preiskujemo marljiveje, razumevamo jasneje, oznanjamo vztrajneje, tako da vprašanje, ki ga zastavi nasprotnik, postane povod za to, da se nečesa naučimo«.

34. 2. Tako so očetje postali iniciatorji razumskega razmišljanja, nanašajočega se na podatke razodetja, razsvetljeni pospeševalci tistega »intellectus fidei«, ki spada k bistvu sleherne pristne teologije. Božja previdnost jim je zaupala ne samo nalogo, da so branili krščanstvo, temveč da so ga tudi nanovo premislili v grško-rimskem kulturnem ambientu; da so našli nove obrazce za izražanje starega nauka, nebiblične obrazce za izražanje bibličnega nauka; z eno besedo, da so predstavili vero v obliki človeške govorice v polnosti katoliške in sposobne za izražanje božje vsebine razodetja, prijčemer vedno ostane ohranjena identiteta in transcendentnost. Številni pojmi, ki so jih oni uvedli v trinitarično in kristološko teologijo (npr. ousia, hypostasis, physis, agenesia, genesis, ekporeusis itd.), so imeli določujočo vlogo v zgodovini koncilov in so vstopili v dogmatične obrazce ter postali sestavina našega splošnega teološkega instrumentarija.

35. 3. Dogmatični razvoj, ki ni bil sad abstraktnega, zgolj intelektualnega načrta očetov, temveč je največkrat nastal pri homilijah sredi liturgičnih in pastoralnih dejavnosti, je najboljši zgled za prenove v nepretrganosti izročila. Za cerkvene očete je veljalo, da je bilo »katoliško vero, ki izhaja iz nauka apostolov... ter so jo prejeli prek vrste nasledstva«, treba »neokrnjeno izročiti potomcem«.43 Zato so z njo ravnali z največjo spoštljivostjo, s polno zvestobo njenemu bibličnemu temelju in istočasno s pravilno odprtostjo duha za nove potrebe in nove kulturne okoliščine: dve značilnosti, ki sta lastni živemu izročilu Cerkve.

36. 4. Ti prvi zasnutki teologije, ki so nam jih izročili očetje,jasno kažejo na nekatera njihova tipična temeljna stališča do razodetih danosti, stališča, ki jih moremo imeti za trajno veljavna in torej veljajo tudi za današnjo Cerkev. Gre za podlago, ki je postavljena enkrat za vselej in se mora nanjo ozirati vsaka poznejša teologija in se po potrebi vrniti k njej. Očetje so nam zapustili dediščino,ki ni izključna last nobene delne Cerkve, temveč je zelo draga vsem kristjanom. Saj sega v čas pred prelomom med krščanskim Vzhodom in Zahodom ter predaja naprej skupne zaklade duhovnosti in nauka; bogato obložena miza, ob kateri se morejo teologi različnih veroizpovedi vedno srečevati. Kajti cerkveni očetje so očetje tako pravoslavnega Vzhoda kot latinske katoliške teologije ali protestantske teologije in anglikancev, skratka skupni predmet proučevanja in spoštovanja.

d) Čut za skrivnost, izkustvo božjega

37. 1. Če so očetje v zvestobi — tako moremo reči — do programa »credo ut intelligam« ter »intelligo ut credam« ob tolikerih priložnostih dokazali svojo odgovornost kot misleci in raziskovalci glede na razodetje, so to delali vedno kot pristni, resnično verni ljudje Cerkve, ne da bi se količkaj pregrešili zoper čistost ali, kakor se izraža sv. Avguštin, zoper »deviškost«44 vere. Kot »teologi« se niso opirali izključno na razum, temveč tudi na bolj specifično religiozno spoznanje, ki je čustvene in eksistencialne narave, spoznanje, ki je zasidrano v notranjem zedinjenju s Kristusom, ki se hrani z molitvijo ter se opira na milost in darove Svetega Duha. V njihovem teološkem in pastoralnem ravnanju sta se v najvišji stopnji razkrivala globok čut za skrivnost in izkustvo božjega, kar jih je varovalo pred pogostimi skušnjavami bodisi čezmernega racionalizma bodisi plitvega in resigniranega fideizma.

38. 2. Prva stvar, ki v teologiji cerkvenih očetov preseneča, je živi čut za transcendentnost božje resnice, vsebovane v razodetju. Različno od nemajhnega števila drugih antičnih in modernih mislecev dokazujejo svojo veliko ponižnost pred misterijem Boga, vsebovanem v Svetem pismu, kateremu so v svoji skromnosti rajši preprosti razlagalci, pozorni na to, da mu ne bi dodali ničesar, kar bi moglo ponarediti njegovo avtentičnost. Lahko rečemo, da to stališče spoštljivosti in ponižnosti ni nič drugega kakor živa zavest glede neprekoračljivih meja, ki jih človeški razum občuti pred božjo presežnostjo. Naj tukaj razen homilij sv. Janeza Krizostoma o nedoumljivosti Boga omenimo, kar je jeruzalemski škof sv. Ciril dobesedno pisal, ko se je obračal na katehumene: »Ko je govor o Bogu, je velika vednost priznati nevednost.«45 Podobno je kasneje svojemu ljudstvu bistroumno rekel hiponski škof sv. Avguštin:»Boljša je nevednost v zvestobi kakor predrzna vednost.«46 Prednjima je sv. Irenej trdil, da je rojstvo Besede neizrekljivo in da so tisti, ki ga mislijo razložiti, »izgubili zdrav razum«.47

39. 3. Na podlagi tega živega duhovnega čuta je podoba, ki nam jo nudijo očetje o sebi, podoba ljudi, ki se o božjih rečeh ne le učijo, marveč jih tudi in predvsem izkušajo, kakor je rekel Dionizij,imenovan Psevdo-Areopagit, o svojem učitelju Jeroteju: »Nonsolum discens sed et patiens divina.«48 Največkrat so specialisti nadnaravnega življenja, ki priobčujejo, kar so v svoji kontemplaciji božjih stvari videli in okusili; to, kar so spoznali po poti ljubezni, »per quandam connaturalitatem«, kot bi rekel sv. Tomaž Akvinski.49 V njihovem načinu izražanja je pogosto zaznaten očarljiv mistični poudarek, ki preseva veliko domačnost z Bogom, življenjsko izkustvo skrivnosti Kristusa in Cerkve ter trajen stik z vsemi pristnimi izviri božjega življenja, na katerega so gledali kot na temeljno stanje krščanskega življenja. Reči moramo, da so očetje na črti avguštinskega »intellectum valde ama«50 brez dvoma čislali koristnost spekulacije, vendar so vedeli, da le-ta ne zadostuje. V samem umskem naporu so za spoznanje svoje vere prakticirali ljubezen, ki spoznavajočega napravlja za prijatelja spoznanemu51 in postane po svoji naravi sami vir novega umevanja. Saj v resnici ni »nobena dobrina popolnoma spoznana, če ni popolnoma ljubljena«.52

40. 4. Ta metodološka načela, ki so se jih očetje prej praktično držali in po njih živeli, kakor pa jih izrečno izrazili, so bila tudi predmet njihovih izrecnih razmišljanj. Pri tem zadostuje, če se opremo na sv. Gregorja Nazianškega, ki v prvem od svojih petih slavnih teoloških govorov, posvečenih načinu prakticiranja teologije, razpravlja o potrebi umerjenosti, ponižnosti, notranjega očiščenja in molitve. Prav tako dela sv. Avguštin, ki opozarja na mesto, ki ga ima vera v življenju Cerkve, in ki govoreč o vlogi, kakršna tu pripada teologom, piše, da naj bodo »pobožno učeni in resnično duhovni«.53 Zgled za to je dal sam, ko je pisal De Trinitate, da bi odgovoril »klepetavim razumarjem«, ki so se »ob preziranju ponižnih začetkov vere dali zavesti nezreli in izprijeni ljubezni razuma«.54

Zaradi navedenih vzrokov moremo trditi, da je teološka dejavnost očetov za nas še vedno aktualna. Kot predstavniki pomembnega, odločilnega in neodpravljivega momenta cerkvene teologije, kot zgledi z ozirom na način, kako so razvijali svojo teološko dejavnost, kot verodostojni viri in nenadomestljivi pričevalci tistih vsebin, ki so jih znali izkopati iz svojega razmišljanja in meditacije o danostih razodetja, ostajajo učitelji teologov.

3. Kulturno, duhovno in apostolsko bogastvo

41. Patristični spisi se razen po teološki globini odlikujejo tudi po velikih kulturnih, duhovnih in pastoralnih vrednotah, ki jih ti spisi vsebujejo. Pod tem vidikom so, kakor je priporočeno v odloku o službi in življenju duhovnikov (št. 19), takoj za Svetim pismom eden glavnih virov duhovniške vzgoje in »rodovitno hranivo«, ki naj spremlja duhovnike v vsem življenju.

42. a) Latinski, grški, sirski in armenski očetje so prispevali velik delež k literarni dediščini lastnih narodov — poleg tega pa so,čeprav vsak na različen način in v drugačni meri — klasiki krščanske kulture, ki zaradi njihovega ustanoviteljskega in graditeljskega dela nosi za vse čase neizbrisno znamenje njihovega očetovstva. V primeri z narodnimi slovstvi, ki izražajo in oblikujejo duha posameznih narodov, je literarna dediščina očetov resnično »katoliška«, vesoljna, ker uči, kako postati in kako se vesti kot pošteni ljudje ter pristni kristjani. Po svojem živem čutu za nadnaravno in po svojem razločevanju človeških vrednot v razmerju do krščanske svojevrstnosti so se ob njihovih delih v preteklih stoletjih oblikovali celi rodovi duhovnikov; ta dela ostajajo nepogrešljiva tudi za sedanjo Cerkev.

43. b) S kulturnega vidika je zelo pomembno dejstvo, da so številni očetje prejeli najboljšo izobrazbo v disciplinah grške in rimske antične kulture, od katere so si izposodili vzvišene družbene in duhovne dosežke, s katerimi so obogatili svoje razprave, kateheze in pridige. S tem da so antični klasični »humanitas« vtisnili krščanski pečat, so bili prvi graditelji mostu med evangelijem in svetno kulturo. Za Cerkev so začrtali bogat in zavezujoč kulturni program, ki je globoko vplival na prihodnja stoletja, še posebno na celotno duhovno, intelektualno ter družbeno življenje srednjega veka.55 Na osnovi njihovega učenja so mnogi kristjani prvih stoletij dobili dostop do različnih področij javnega življenja (šole, uprava, politika)in s tem je krščanstvo moglo ovrednotiti to, kar je bilo dobrega v antičnem svetu, očistiti to, kar je bilo manj popolnega, in s svoje strani prispevati k ostvarjanju nove kulture in civilizacije, ki jo je navdihoval evangelij. Za bodoče duhovnike je zelo pomembno, da se povrnejo k delom cerkvenih očetov, kajti to pomeni, nahranjati se ob samih koreninah krščanske kulture ter bolje razumevati lastne kulturne naloge v današnjem svetu.

44. c) Tako duhovnost očetov, kot smo že povedali v prejšnjem odstavku, kakor vsa njihova teologija sta vzvišeno religiozni ter sestavljata pravo »sveto znanost«, ki obenem, ko razsvetljuje razum, krepi in ogreva1 srce. Poleg tipično teoloških prvin in vidikov je dobro poudariti nekatera iz njihovih del izhajajoča ravnanja in stališča moralnega reda, ki so temeljni sodejavniki pogostoma tihega napredujočega razširjanja evangeljskega kvasu v pogansko družbo ter so potem za vedno ostali vtisnjeni v zavest in celo v sam obraz Cerkve. Mnogi očetje so bili »konvertiti«. Čut za novost krščanskega življenja se je v njih zedinjal z gotovostjo vere. Iz tega so sev krščanska občestva njihovega časa sproščala »eksplozivna življenjska moč«, misijonarska gorečnost, ozračje ljubezni, ki so duše navdihovale s heroizmom vsakdanjega osebnega in socialnega živIjenja. To se je izražalo še posebno v delih usmiljenja, miloščine, v skrbi za bolnike, vdove, sirote, v spoštovanju žene in vsake človeške osebe, v vzgoji otrok, v spoštovanju do porajajočega se življenja, v zakonski zvestobi, v spoštovanju in velikodušnosti pri ravnanju s sužnji, v svobodi in odgovornosti v odnosu do politične oblasti, v obrambi in podpiranju ubogih in stiskanih ter v vseh tistih oblikah evangeljskega pričevanja, ki so jih terjale krajevne in časovne okoliščine, včasih prav do najvišje žrtve mučeništva. Z ravnanjem, ki ga je navdihovalo učenje očetov, so se kristjani od poganskega okolja razločevali po tem, da so izražali svojo iz Kristusa izvirajočo novost življenja, se oklepali asketskih idealov devištva »propter regnum caelorum«, se odpovedali zemeljskim dobrinam, gojili pokoro in eremitsko ali cenobično meniško življenje, ki je sledilo »evangeljskim svetom« ter čuječe pričakovali prihajajočega Kristusa. Tudi mnoge oblike osebne (kakor so družinska molitev, vsakdanje molitve, post) in skupne pobožnosti (npr. praznovanje nedelje in glavnih liturgičnih praznikov kot udeležbe pri odrešenjskih dogodkih, češčenje presvete Device Marije, bedenja, agape itd.) izvirajo iz patristične dobe in dobivajo v učenju očetov natančno določen teološko-duhovni pomen.

Zato je jasno, da bo vztrajno ukvarjanje bogoslovcev z deli očetov nujno okrepilo njihovo duhovno in liturgično življenje, ko bo s posebno lučjo osvetljevalo njihovo poklicanost, zakoreninjajoč jo v tisočletno tradicijo Cerkve ter povezujoč jo neposredno z bogastvom in čistostjo izvorov. Hkrati jim bo pomagalo odkriti človeka v vsej njegovi enoti in celovitosti. Pomagalo bo prepoznavati in zasledovati tisti višji ideal človeštva, zedinjenega in vključenega v harmonično razvijanje naravnih in nadnaravnih vrednot, ki ga ima pred očmi kot svoj vzor krščanska antropologija.

45. d) Drug razlog za očarljivost in koristnost del cerkvenih očetov je v njihovi izraziti pastoralni usmerjenosti: nastala so iz apostolatskih namenov. Njihovi spisi so ali kateheze in homilije ali zavračanja krivoverstev ali odgovori na vprašanja za svet ali duhovne vzpodbude oziroma priročniki, ki so namenjeni za poučevanje vernikov. Iz tega vidimo, kako so se očetje čutili povezane s pastoralnimi problemi svojega časa. Učiteljsko in pastirsko službo so izvrševali tako, da so si na prvem mestu prizadevali za ohranitev edinosti božjega ljudstva v veri, v bogoslužju, v morali in disciplini. Mnogokrat so ukrepali na kolegialni način tako, da so izmenjavali med seboj pisma doktrinalne in pastoralne vsebine, da bi dosegali skupno smer pri vodenju. Niso si prizadevali le za duhovni blagor svojih delnih Cerkva, temveč celotne Cerkve. Nekateri od njih so postali branitelji pravovernosti ter oporišča za druge škofe takrat

nega katoliškega sveta (npr. Atanazij v boju proti arianizmu, Avguštin v boju proti pelagianizmu) in so na neki način poosebljali živo zavest Cerkve.

46. e) Tudi ne smemo pozabiti, da so očetje različne svojedobne kulturne in socialne probleme, ki so bogata panorama za raziskovalce, v svoji pastoralni dejavnosti vedno tako rekoč vpletali v izrazito nadnaravne koordinate. V svojem delovanju so krbeli zaneokrnjenost vere, ki je temelj za opravičenje, da bi se razcvetala v ljubezni, ki je vez popolnosti, ter da bi ljubezen ustvarjala novega človeka in novo zgodovino. Vse v njihovem pastoralnem delovanju in učenju je bilo usmerjeno na ljubezen do Kristusa, ki je vesoljna pot odrešenja.56 Cerkveni očetje so vse nanašali na Kristusa, ki je rekapitulacija vsega stvarstva (Irenej), pobožanstvitelj ljudi (Atanazij), utemeljitelj in kralj božjega mesta, ki je družba izvoljenih(Avguštin). V njihovi zgodovinski, teološki in eshatološki perspektivi je Cerkev Christus totus, ki »od časa Abela, prvega pravičnika,ki ga je ubil hudobni brat, do konca sveta teče in tekoč nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga«.57

47. Če hočemo zdaj povzeti razloge, ki nagibljejo k preučevanju del cerkvenih očetov, lahko rečemo, kakor je pravilno dejal sv. Avguštin, da so očetje za apostoli postali sadilci, zalivalci, graditelji, pastirji in hranitelji Cerkve, ki je mogla rasti zaradi njihovega čuječega in neutrudnega delovanja.58 Da bi Cerkev še naprej rasla,je nujno potrebno temeljito poznavanje njihovega nauka in dela, kise odlikuje po tem, da je hkrati pastoralno in teološko, katehetsko in kulturno, duhovno in socialno na izvrsten in, lahko rečemo, enkraten način glede tistega, kar se je dogajalo v drugih zgodovinskih dobah. Prav ta organska enota različnih vidikov življenja in poslanstva Cerkve je tisto, kar očete napravlja tudi za nas tako aktualne in rodovitne.

III. KAKO PREUČEVATI CERKVENE OČETE

48. Na temelju predhodnih razmišljanj o sedanjem stanju patrističnega študija ter o globljih razlogih za povečanje njegove kvalitete se samo po sebi zastavlja vprašanje o njegovi naravi, namenih in ustrezni metodi. Tako docenti kakor študentje so pri tem postavljeni pred številne obveznosti, ki morajo biti kar najbolj razčiščene in razjasnjene, da bi mogli opraviti kvalitetno delo formacije. Slednje se mora držati navodil za prenovo, ki jo je sprožil 2. vatikanski koncil.

1. Narava patrističnega študija in njegovi nameni

49. a) Zelo pomembno je, da je ta odsek cerkvenega študijajasno razmejen v skladu z njegovo naravo in njegovimi nameni ter organsko včlenjen v kontekst teoloških disciplin. Razčlenjen je na dve med seboj povezani področji, ki se tičeta istega predmeta pod različnimi vidiki. Patristika se po eni strani ukvarja s teološko mislijo očetov, patrologija pa ima za predmet njihovo življenje in njihove spise. Medtem ko ima prva svojstveno doktrinalno naravo in je močno povezana z dogmatiko (a tudi z moralno teologijo in duhovno teologijo, z bibličnimi vedami in z liturgiko), se druga giblje bolj na ravni zgodovinskega raziskovanja ter biografske in literarne informacije in je po svoji naravi povezana z zgodovino antične Cerkve. Patristika in patrologija se po svoji teološki naravi razlikujeta od antičnega krščanskega slovstva, ki je neteološka in — smemo reči — literarna stroka, ki proučuje stilistične in filološke vidike antičnih krščanskih piscev.

50. b) Pri lotevanju patrističnega študija je potrebno upoštevati predvsem avtonomijo patristike patrologije kot samostojne discipline z lastno metodo v obsegu korpusa strok, ki so predmet teološkega pouka. Avtonomija navedene stroke kot odseka teologije, v katerem je treba strogo uporabljati načela zgodovinsko-kritične metode, je dejstvo, ki ga morajo študentje upoštevati.

51. c) Posebej od patrologije pričakujemo, da bo predstavila dober splošni pregled očetov, njihova dela ter osebne značilnosti s postavitvijo njihove pastoralne in literarne dejavnosti v zgodovinski kontekst. Zaradi njene zgodovinsko-informativne narave je primerno, da sodeluje s strokovnjakom za cerkveno zgodovino, kadar to terja boljša razporeditev razpoložljivega časa ali pomanjkanje docentov. Priložnostno je za zasebni študij gojencev mogoče rezervirati tudi večji prostor, kjer bi jim bili v veliko pomoč dobri priročniki, slovarji in drugi bibliografski pripomočki.

52. d) Patristika mora za zadovoljivo opravljanje svojihobveznosti nastopati kot samostojna stroka, ki tesno sodeluje z dogmatiko. Odlok o duhovniški vzgoji (št. 16) obema disciplinama naroča, naj si medsebojno pomagata in bogatita, vendar pod pogojem, da ostaneta avtonomni in zvesti svojim specifičnim metodam. Dogma se trudi predvsem za poenotenje. Tako kakor vsem teološkim strokam daje dogmatika tudi patristiki poenotujoč pogled na vero, ko pomaga sistematizirati delne izsledke ter nakazuje smeri za raziskovanja in za učiteljevo didaktično dejavnost. Patristika s svoje strani služi dogmatiki v tem, da začrtuje in natančneje določa tisto delo posredovanja božjega razodetja, ki so ga očetje razvijali v Cerkvi in v svetu svojega časa. S polnim upoštevanjem specifičnosti zgodovinsko-kritične metode skuša opisati podobo teologije in krščanskega življenja patristične dobe v njeni zgodovinski stvarnosti. Zaradi tega mora pouk patristike, kakor se izraža dokument »Teološka vzgoja bodočih duhovnikov«, težiti med drugim za tem, »da daje čut bodisi za kontinuiteto teološkega izražanja o temeljnih resnicah bodisi za njegovo relativnost, ki ustreza posebnim vidikom in aplikacijam« (št. 87).

2. Metoda

53. a) Študij patrologije in patristike na svoji prvi informativni stopnji predpostavlja uporabo priročnikov in drugih bibliografskih pripomočkov, ko pa pride do obravnave kočljivih in kompleksnih problemov patristične teologije, tedaj noben pripomoček ne more nadomestiti neposrednega stika s teksti očetov. Pouk patristike namreč mora zlasti na akademski ravni in pri specialnih kurzih zajemati prav iz docentovega in študentovega neposrednega stika z viri. Vendar bi bilo dobro, da bi študentom zaradi težav, nakatere pogosto pri študiju naletijo, dali na razpolago dvojezične tekste izdaj, ki so znane po svoji strokovnosti.

54. b) Znanstveni študij tekstov mora uporabljati zgodovinsko-kritično metodo na podoben način, kakor to delajo v bibličnih znanostih. Pri uporabi takšne metode pa je potrebno pokazati tudi njene meje ter jo pametno dopolniti z metodami moderne literarne analize in s hermenevtiko. Vse metode mora spremljati ustrezno vodenje (»manuductio«) študenta, da bi jih razumel, ocenjeval in uporabljal. Ker gre za teološko disciplino, ki se na vseh svojih stopnjah razvija »ad lumen fidei«, zato svoboda raziskovanja ne sme svojega predmeta skrčiti na območje čiste filologije ali zgodovinske kritike. Pozitivna teologija mora namreč kot prvo predpostavko pripoznati nadnaravno naravo svojega predmeta ter nujnost upoštevanja cerkvenega učiteljstva. Študentje se morajo zaradi tega prepojiti z zavestjo, da eksaktnost metode, ki je nenadomestljiva komponenta objektivne veljavnosti slehernega patrističnega raziskovanja, ne izključuje vnaprejšnje usmeritve in ne preprečuje aktivne udeleženosti vernega raziskovalca, ki se v skladu s svojim »sensus fidei« giblje in napreduje v ozračju vere.

55. c) Čistost navedene metode vrh tega terja, da raziskovalecin študent nimata vnaprejšnjih sodb in predsodkov, ki se na patrističnem področju običajno kažejo v dveh tendencah: prva se po črki oklepa spisov očetov, medtem ko prezira živo izročilo Cerkve in postpatristično Cerkev vse do današnjih dni pojmuje kot napredujoče propadanje; druga zgodovinski podatek instrumentalizira v samovoljno aktualizacijo, ki ne upošteva zakonitega napredka in objektivnosti stanja.

56. d) Znanstveni in tudi praktični razlogi (kot npr. bolj racionalna poraba časa) svetujejo primernost sodelovanja med tistimi disciplinami, ki so bolj neposredno povezane z očeti. Interdisciplinarni stik ima svoje prvenstveno mesto v dogmatiki, kjer se izdeluje sinteza, vendar pa pri tem lahko pridobijo tudi številne druge stroke (moralna teologija, duhovna teologija, liturgika, še na poseben način biblična znanost), ki so potrebne obogatitve in prenovitve na osnovi zatekanja k patrističnim virom. Konkretni načini takšnega sodelovanja se bodo spreminjali v skladu z okoliščinami. Še drugemožnosti in zahteve so izvedljive v tem oziru na ravni institucionalnih in akademskih kurzov za specializacijo.

3. Razvrstitev snovi

57. a) Snov ali predmet patristično-patrološkega kurza je kodificirala sholastična praksa in obravnavajo jo klasične knjige tekstov: življenje, spisi in nauk cerkvenih očetov ter cerkvenih pisateljev krščanske starodavnosti; ali z drugimi besedami, biografski profil cerkvenih očetov in literarni, zgodovinski in doktrinalni prikaz njihovih spisov. Zaradi obsežnosti snovi je nujna omejitev in določen izbor.

58. b) Docent bo moral gojencem posredovati predvsem ljubezen do očetov in ne le poznavanje. Za realizacijo tega cilja ne bo toliko pomembna osvojitev biografskih in bibliografskih podatkov kolikor sam stik z viri. V ta namen bo potrebno med različnimi načini podajanja snovi izbrati v bistvu naslednje štiri:

1) Analitični način, ki naj vključuje študij posameznih očetov. Zaradi velikega števila očetov in nujne časovne omejitve tega pouka ga je skoraj nemogoče realizirati.

2) Panoramski način, ki naj omogoči splošni pogled na patristično dobo in njene predstavnike. Koristen je za začetno uvedbo v študij očetov, ne pa za neposreden stik z viri in za poglobitev vanje.

3) Monografski način, ki naj predstavi katerega od najbolj reprezentativnih očetov. Posebno je primeren za spoznanje konkretne metode študija očetov in za poglabljanje v njihovo misel.

4) Tematski način, ki naj preišče kako temeljno misel z osvetlitvijo njenega razvoja v patrističnih delih.

59. c) Ko je izvršena omenjena prva izbira načinov študija cerkvenih očetov, bo potrebna še druga: izbira tekstov za branje, raziskovanje in razlaganje. Prednost imajo v prvem času tisti teksti, ki pretežno obravnavajo teološka, duhovna, pastoralna, katehetska ali socialna vprašanja in so na splošno najprivlačnejši in najlažji. Težje doktrinalne tekste bo potrebno preložiti in uporabiti kasneje. Te tekste bodo študentje natančno preučevali v srečevanju z docentom pri predavanjih, pri kolokvijih, v seminarjih in pri informativnih pogovorih. Ob takšnem delu se bo rodila tista domačnost z očeti, ki je najboljši sad pouka. Vzgojno delo pa bo doseglo resničen uspeh le, če bo študent prišel do tega, da bo s katerim od očetov sklenil prijateljstvo in se navzel njegovega duha.

60. d) Patristični študij ni mogoč brez dobrega poznavanja zgodovine Cerkve, ker le-ta omogoča enovit pogled na probleme,dogodke, izkušnje ter doktrinalne, duhovne, pastoralne in socialne pridobitve raznih dob. Tako človek začne računati z dejstvom, da se krščanska misel, ki z očeti zaživi, ne konča z njimi. Iz tega sledi, da se študij patristike in patrologije ne more odmisliti od kasnejšega izročila, vključivši sholastiko, še posebej pa mora biti pozoren na navzočnost očetov v tem izročilu. Le tako je mogoče videti enoto in razvoj, ki je v izročilu, in tudi razumeti smiselnost zatekanja k preteklosti. Slednje se ne bo pokazalo kot nepotrebni arheologizem, marveč kot ustvarjalno preučevanje, ki nam pomaga bolje spoznati čas, v katerem živimo, ter nas pripraviti na prihodnjega.

IV. PRAKTIČNA NAVODILA

Kakor sledi iz tega, kar je bilo povedano zgoraj, je preučevanje patristike bistvena sestavina in oživljajoča tematika teološkega pouka ter celotne duhovniške formacije. Zaradi tega je za njegovo pospeševanje potrebno storiti vse, da bi v semeniščih in na teoloških fakultetah mogel imeti tisto mesto, ki mu pripada zaradi njegove pomembnosti.

61. 1. Ker se ta študij patrologije-patristike neposredno tiče namena, kakršnega ima teološki pouk v splošnem, zato ga moramo skupaj z njegovo metodo in njemu lastno snovjo imeti za temeljno (principalis) učno disciplino. Poleg tega, kar smo že na ustreznem mestu (št. 51) povedali o »patrologiji«, je potrebno poudariti, da seta predmet ne more identificirati ne z zgodovino Cerkve ne z dogemsko zgodovino, še manj pa s starokrščanskim slovstvom.

62. 2. Patrologiji-patristiki je treba obvezno posvetiti pozornost v »Ratio institutionis sacerdotalis« in v zadevnih študijskih programih, v katerih morajo odgovorni skrbno opredeliti njihove vsebine in metode ter določiti zadostno število tedenskih ur. Pouk bi moral trajati najmanj tri semestre po dve uri na teden.

63. 3. Na teoloških fakultetah je poleg rednih institucionalnih tečajev I. ciklusa potrebno organizirati seminarje s primernimi vajami in s pospeševanjem pisnih del s patrističnimi temami. V II. specializacijskem ciklusu naj bo poskrbljeno za spodbujanje znanstvenega interesa študentov s pomočjo specialnih kurzov in vaj, s katerimi si bodo mogli pridobiti poglobljeno poznavanje raznih metodoloških in doktrinalnih vsebin ter se pripraviti na prihodnjo službo poučevanja. Takšne kvalifikacije bodo kasneje izpopolnili v III. ciklusu, ko bodo pripravljali teze s patrističnimi vsebinami.

64. 4. Na ustanovah za duhovniško vzgojo bo moral patrologijo-patristiko poučevati tisti, ki je opravil specializacijo v tej strokina posebnih inštitutih, kakor je npr. patristični inštitut »Augustinianum« v Rimu. Spodobi se namreč, da je docent sposoben, daneposredno uporablja vire po pravilni metodi s pogledom na celostno in uravnovešeno podajanje misli očetov, in da more z zrelim kriterijem presojati strokovna dela svojih poklicnih kolegov. Prav tako naj ima človeške in religiozne kvalitete, ki so sad domačnosti s cerkvenimi očeti, da bo to posredoval drugim.

65. 5. Potrebno je še poudariti, da ta specializacija ni pomembna le za pouk patrologije-patristike, temveč je zelo koristnatudi za pouk dogmatične teologije ter za učinkovito razvijanje katehetske, duhovne in liturgične dejavnosti, prežete z modrostjo in etično-duhovno uravnovešenostjo cerkvenih očetov.

66. 6. Študij očetov nedvomno terja tako primerna sredstva in pripomočke, na primer dobro opremljene knjižnice s patristično literaturo (zbirke, monografije, revije, slovarji), kakor tudi znanje klasičnih in modernih jezikov. Zaradi znanega pomanjkanja humanističnega študija v današnjih šolah bo potrebno na naših vzgojnih inštitutih kolikor le mogoče okrepiti študij grščine in latinščine.

SKLEP

67. Kongregacija je v naslonitvi na koncil in na papeže hotela spet obrniti pozornost prevzvišenih škofov in redovnih predstojnikov na vprašanje, ki je zelo pomembno za solidno formacijo duhovnikov, za resnobo teološkega študija in za učinkovitost pastoralne dejavnosti v današnjem svetu. Njihovi zavestni odgovornosti in veliki ljubezni do Cerkve zaupa izdelane premisleke in uredbe, ki naj bi bile sprejete zato, da bi se, kolikor le mogoče, uresničila idealna vzgoja, kakršna je primerna duhovnikom današnjega časa, tudi pod tem vidikom. Ob koncu izraža željo, da bi bolj marljiv študij cerkvenih očetov vse privedel do večjega priličenja Očetovi Besedi ter do obnovljene mladosti Cerkve, ki je v cerkvenih očetih imela in ima svoje učitelje in vzornike.

Rim, v Palači kongregacij, 10. novembra 1989, na praznik sv. Leona Velikega.

William kard. Baum, prefekt

+ Jose Saraiva Martins,

nasl. škof Tiburniški

tajnik

OPOMBE

¹ V dokumentu »Teološka vzgoja bodočih duhovnikov«, 22. 2. 1976, št.

² JanezPavel II., Apostolsko pismoPatres Ecclesiae, 2. 1. 1980: AAS 72(1980),5.

³ Pavel VI., okrožnica Ecclesiam suam, 6. 8. 1964: AAS 56 (1964), 627—628.

⁴ Ratio fundamentalis institutionis sacerdotalis, št. 79.

⁵ Teološka vzgoja bodočih duhovnikov, št. 89, 93.

⁶ Pravtam, št. 90,91.

⁷ Prav tam, št. 92, 94b.

⁸ Ratio fundamentalis institutionis sacerdotalis, št. 86.

⁹ Teološka vzgoja bodočih duhovnikov, št. 48.

¹⁰ Prav tam, št. 74.

¹¹ Pravtam, št. 49.

¹² Pavel VI., pismo kardinalu Michelleju Pellegrinu ob stoletnici smrti J. P.Mignea, 10. 5. 1975: AAS 67 (1975), 471.

¹³ Janez Pavel II., nagovor Sono lieto profesorjem in gojencem Patrističnega inštituta »Augustinianum«, 8. maj 1982: AAS 74 (1982), 798: »Vstopiti v šolo očetov pomeni učiti se bolje spoznavati Kristusa in človeka. To spoznanje, znanstveno dokumentirano in preizkušeno, bo silno pomagalo Cerkvi, ki neutrudno oznanjacelotnemu stvarstvu, da je samo Kristus človekov Odrešenik.

¹⁴ Pavel VI., nagovor I nostri passi, ob inavguraciji Patrističnega inštituta«Augustinianura», 4. 5. 1970: AAS 62 (1970), 425: «Cerkveni očetje so kot pastirji čutili potrebo, da prilagodijo evangeljsko oznanilo miselnosti svojega časa in hranijo z jedjo verske resnice sebe in božje Ijudstvo. To je bilo mogoče, ker so katehezo, teologijo, Sveto pismo, liturgijo, duhovno in pastoralno življenje povezali v živIjenjsko enoto in ker niso govorili le razumu, temveč celotnemu človeku, ki vključuje razum, voljo in čustvo.«

¹⁵ Janez Pavel II., apostolska vzpodbuda Catechesi tradendae, 16. 10. 1979:AAS 71 (1979), 12.

¹⁶ Janez Pavel II., nagovor Sono lieto profesorjem in gojencem Patrističnega instituta »Augustinianum«, 8. 5. 1982: AAS 74 (1982), 796 s.

¹⁷ Prav tam, str. 797 s.

¹⁸ JanezPavel II., apostolskopismoPatresEcclesiae,2.1.1980:AAS72(1980),6.

¹⁹ Avguštin, Opus imp. c. M. 1,117: PL 45,1125.

²⁰ N.d., ContraM. 2,10,34: PL 44,698.

²¹ 2. Vat. C 8.

²² Tridentinski koncil, izd. Goeressiana V (Acta II) 91 ss.

²³ 1. vat. koncil, kolekcija Lac. 7,251.

²⁴ Com.primum 2,10: PL 50,639,650.

²⁵ Avguštin, De lib. arb. 111,21,59; De Trin. 11,1,2: PL 32,1300; 42,845.

²⁶ Pij XII., okrožnica Divino afflante Spiritu, 30. 9. 1943: AAS 35 (1943), 312.

²⁷ Adv. haer., 2,28,2: PG 7,805.

²⁸ Pravtam, 3,1,1: PG 7,844.

²⁹ Pravtam, 3,3,1: PG 7,848.

³⁰ Pravtam, 3,4,1: PG 7,855.

³¹ De principiis 1, praef. 1; prim. In Mt. comm. 46: PG 11,116; prim. 13,1667.

³² Confess. 11,2,3: PL 32,809.

³³ Contra ep.fund. 5,6: PL 42,176.

³⁴ 2 Vat. BR 10.

³⁵ 2. Vat M 22.

³⁶ De docli: chr., 2,40,60—61: PL 34,63.

³⁷ Retract. 1,1,4: PL 32,587.

³⁸ 2. Vat. CS 44.

³⁹ 2. Vat. M 2.

⁴⁰ 2. Vat. CS 44.

⁴¹ Avguštin, Tract. in loh. 36,6: PL 35,1666.

⁴² N.d., /Jc riv. Dei 16,2,1: PL 41,477.

⁴³ N.d., Tract. in loh. 37,6: PL 35,1672.

⁴⁴ Avguštin, Serm. 93,4; 341,5; itd.: PL 38,574; 39,1496.

⁴⁵ Catech. 6,2: PG 33,542.

⁴⁶ Serm. 27,4: PL 38,179.

⁴⁷ Adv. haer. 2,28,6: PG 7,809.

⁴⁸ De clivinis nominibus, 11,9: PG 3,674, prim. 648;citirano po sv. Tomažu Akvinskem, v: S. Th. II—II, q. 45 a. 2.

⁴⁹ S. th. II—11,2,45, a. 2.

⁵⁰ Avguštin, Ep. 120,3,13: PL 33,459.

⁵¹ Klemen Aleksandrijski, Stromata 2,9: PG 8,975—982.

⁵² Avguštin, De div. qq. 83, q. 35,2: PL 40,24.

⁵³ Ep. 118,32: PL 33,448.

⁵⁴ DeTrin. 1,1,1: PL 42,819.

⁵⁵ Pri tem sta imeli velik vpliv predvsem dve deli sv. Avguština: De civitate Deiin De doctrina christiana.

⁵⁶ Avguštin, De civ. Dei 10,32,1—3: PL 41,312 ss.

⁵⁷ N.d., De civ. Dei 18,51,2: PL 41,614; prim. 2. Vat. C 8.