Z
nazaj
163. Zadnji - Odrinjeni
Pozornost do "zadnjih" je utemeljena na očitnih in neposrednih razlogih. So najbolj potrebni, najbolj zapostavljani, na robu znosnosti; treba je nujno poseči njim v pomoč, z absolutno prednostjo.
V resnici pa se povprečna pozornost ljudi obrača na povprečne potrebe. Zadnji pa niso takšni samo zaradi situacije, v kateri so se znašli, ampak tudi zato, ker jim ne uspe, da bi se jih slišalo, da bi priklicali nase pozornost.
Pomembno je torej, da instinktivni razlogi za poseg v korist zadnjih postanejo učinkoviti in da v njih odmevajo neomajni razlogi dobrotljive ljubezni. Zadnje je treba imeti najbolj rad, ker jih je tudi Jezus najbolj ljubil. Prav oni najbolj potrebujejo upanje, ki izhaja iz velikonočne ljubezni. V njih Velika noč še jasneje razodeva svojo zmožnost, da dokončno zmaguje prav nad tistim zlom, ki je na videz nepopravljivo.
Njim je treba na poseben način reči, da je Jezus blizu; da lahko tudi v njihovi situaciji vzbrsti kal ljubezni. V njih je treba nujno zasejati gotovost, da so našli odrešenje, če le uspejo verovati v ljubezen.
Treba je poudariti pomembnost tega, da živimo z zadnjimi v perspektivi vere. Ljubezen. Kdor se jim približa, se mora preko vere zakoreniniti v Jezusovi velikonočni ljubezni. Sicer tvegamo minljivo navdušenje, ki ne vzdrži. Ali pa tvegamo sentimentalno in ideološko poudarjanje zadnjih in pademo s tem v čudno protislovje: po eni strani hočemo v imenu evangelija dvigniti zadnje iz njihovega uboštvenega stanja; po drugi se izjavlja, da njihov položaj omogoča življenje, bližje evangeliju.
164. Zakon - Postava
Kaj predstavlja in kaj pomeni zakon, postava v svetopisemski govorici?
Na zunaj lahko nakazuje celotno vsebino Stare zaveze, judovskega Svetega pisma. Jezus na primer reče: "Mar ni zapisano v vaši postavi: Vi ste bogovi?" Izraz je iz psalma 82, potemtakem se tudi psalmi, ki so sicer zunaj Peteroknjižja, to je petih Mojzesovih knjig, imenujejo postava.
Vendar pa "postava" večinoma kaže (še posebej pri Luku) na prvih pet svetopisemskih knjig, to je na Toro, na njihov pouk, nauk, ali pa na eno od njih.
Na znotraj pa, če torej odmislimo knjige, postava pomeni razodetje, ki ga Bog posreduje Izraelu, da bi ta uredil svoje odnose po božjih načelih (to je najgloblji pomen besede Tora); tako razumljene postave ni mogoče nikoli ločiti od Boga.
S tem v zvezi je Xavier Léon Dufour v svojem Novozaveznem slovarju za definicijo postave v njenem nujnem odnosu z Bogom uporabil skoraj besedno igro: "Če dekalog ne postane dialog, otrdi v katalog."
165. Zakonska zveza
Zakon vsebuje klic k edinosti para in družine, ki jo je treba graditi dan za dnem. Ta klic k edinosti je prirojen in ga ni mogoče ukiniti. Zato Jezusove besede veljajo za vse družine: "Naj bodo eno. Kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi naj bodo tudi oni v nama eno."
Izkustvo prvih let zakona je prav v tem, da se išče na vse načine, kako bi zgradili to edinost z navdušenjem in veseljem, ko dva vidita, da sta narejena drug za drugega; pa tudi s težavami, ko odkrivata, da nista taka, kot sta si mislila, in da je potrebna še dolga pot usklajanja, askeze, odpuščanja, potrpljenja. Kajti edinost ni samoumevna; da dve osebi živita skupaj dolgo časa, ne da bi se druga druge naveličali, ampak da se vedno bolj odkrivata kot božji dar, je čudež, je dar, ki ga daje Bog, je milost.
Razumeti se v družini ni nekaj nujnega, in se ne razume samo po sebi. Samo po sebi je razumljivo prej nasprotno. Prav milost zakramenta svetega zakona vas zavezuje, da živite "po dva in dva" na eni sami poti in opravljate vsa dnevna opravila ne v duhu ene same osebe, ki je svobodna pri izbiranju, kaj bo naredila, in kako si bo zagotovila spoštovanje drugih; nasprotno, vse mora biti, posredno ali neposredno, narejeno "po dva in dva" ali vsaj v službi drugega.
To je zelo težko in so ljudje, ki celo po več letih zakona tega še ne razumejo. Morda se pritožujejo, da imajo težave, da jih ne razumejo, a sami niso razumeli tega temeljnega pravila.
166. Zaveza
Zaveza pomeni globoko vez, ki je povezovala stari Izrael z Bogom in je iz njega naredila "njegovo ljudstvo". Dar Kristusa, ki je je žrtvoval za nas, ima za cilj ustvaritev novega božjega ljudstva.
Zaveza spominja na neutrudno ljubezen, s katero Bog od stvarjenja dalje obravnava človeka kot prijatelja, je obljubil odrešenje po grehu, izvolil očake, osvobodil Izrael iz Egipta, ga spremljal na poti skozi puščavo, ga vpeljal v obljubljeno deželo, ki je znamenje skrivnstnih prihodnjih dobrin, ga odprl za upanje z obljubo Mesija in Duha.
V svetopisemskem pojmovanju je torej zaveza princip, ki vzpostavlja in oblikuje vse življenje ljudstva. Ko jo v bogoslužju in postavi sprejemajo, oblikuje vsak trenutek ves njihov obstoj. V preroškem oznanilu je obljubljena kot "nova zaveza" in razumljena kot božansko počelo, ki biva v globinah srca in od znotraj giblje, usmerja in vpliva na vse življenje.
167. Zbranost
Ko hočeš srečati Boga, "vstopi v svojo kamrico, zapri vrata in moli k svojemu Očetu na skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil."
Jezus nas s temi zelo preprostimi besedami uči metode: skrivnost zbranosti.
Tolikokrat izkušamo, da je za resnično molitev potrebno neko ozračje. Umakniti se moramo v sobo, ločiti se, ne govoriti z drugimi in ne poslušati; skratka, zbrati se moramo.
Ta izraz ima globok psihološki pomen, ker poudarja, da so naše moči često razpršene. Govorimo, poslušamo, se smejemo, se gibljemo, se raztresamo na tisoč načinov.
Vzhodna duhovnost - tudi zunaj krščanskega izročila - obširno obravnava temo zbranosti. Podoba, ki jo vzhodnjaki običajno uporabljajo za njen opis, je podoba tigra ali panterja, ki se, preden naskoči svoj plen, umakne vase, da zbere kar največ svojih moči.
Da bi se srečali z Bogom, je treba potegniti svoje moči vase in se zbrati, se takorekoč odmakniti od zunanjosti.
Zbranost v bistvu pomeni, da imamo eno samo središče; če nam uspe, da se tako postavimo pred Gospoda, se iz nas sprosti neverjetna sposobnost. Zazdi se nam celo, da smo drugačni; z ostrino in jasnostjo, kakršnih še nismo izkusili, bolje razumemo vprašanje: "Kdo sem sploh jaz?"
168. Zemlja
Vrstico iz Prve Mojzesove knjige: "Napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta nad ribami morja in nad pticami neba in nad vsakim živim bitjem, ki se giblje na zemlji," so včasih razlagali kot dovoljenje in dopustitev absolutnega gospodovanja nad naravo.
In vendar je to absolutno neverjetno z zgodovnskega stališča. Če primerjamo čase, opazimo, da današnje izkoriščanje narave sovpada z dobo, ko se je človeštvo zelo oddaljilo od krščanske vere in se obrnilo k razsvetljenjskemu in imanentističnemu pojmovanju vesoljstva. Vendar pa je tudi potrebno poudariti, da obtožba ne pozna dobro pravega pomena te vrstice Prve Mojzesove knjige, ki želi izraziti in obenem razložiti človekovo izkustvo čudes stvarstva, izkustvo, ki je presenetljivo in polno hvaležnosti, medtem ko se človek zaveda svoje krhkosti. Božja beseda ima torej pomen blagoslova, ne samo ukaza. Poudariti hoče, da je zemlja dar, ki ga je reba varovati in gojiti z ljubeznijo in hvaležnostjo.
Če svetopisemsko besedilo prav beremo, usmerja pozornost kristjana in vsakega človeka na zlahka pozabljeno zahtevo: zemlja je veliko več kot skladišče zalog, ki lahko delamo z njimi po mili volji; je kraj, v katerem človek dojema izkustvo življenja kot dar. Človeku pride naproti dosti prej, preden si človek zna zaželeti življenje, preden ve, kaj sploh je življenje; prihaja naproti kot dar Boga Stvarnika in daje človeku gotovost, da ta Bog skrbi tudi zanj.
169. Zgodovina
Kaj pomeni "zgodovina" v luči vere? Da bi odgovorili na to vprašanje, je koristno, če izhajamo iz svetopisemskega odlomka.
Izbral sem del govora na gori, kjer Jezus govori o dobrih delih, točneje o miloščini, molitvi in postu. Jezus postavlja v nasprotje dve vrsti del, lahko bi rekli dve vrsti zgodovine, dve zgodovini.
Ena je zgodovina miloščine, ki je dana "s trobento pred seboj, kakor to počno hinavci v shodnicah in po cestah, da bi jih ljudje hvalili". Je zgodovina, ker jo je mogoče dokumentirati, ker je vsem na očeh, ker oblikuje javno mnenje: človeško mnenje osvetljuje določeno delovanje in ga priznava kot pomembno, sposobno ustvariti zgodovino.
Obstaja pa še druga vrsta dejanj, drug način delovanja: tisti, "ko ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica," tisti, ki ostaja tajen, skrit in torej ni zgodovina v navadnem pomenu besede, ker nihče ne ve zanj, skorajda niti tisti, ki sam dela. Torej ni doxa, predmet slave, ne oblikuje mnenja, nima teže, pomembnosti. In vendar "tvoj Oče vidi na skrivnem" ta drugi način dajanja miloščine.
Tako je tudi z molitvijo. Obstaja javna molitev tistih, ki stoje pokončno v shodnicah, po vogalih trgov, molitev, ki jo je mogoče fotografirati, dokumentirati, podvreči sociološki analizi in se torej zapiše v zgodovino. In obstaja molitev v skritosti lastne sobe za zaprtimi vrati, ki je nihče ne more poznati, ki ne oblikuje nobenih dokumentov, niti duhovnega dnevnika. Samo Oče jo vidi, toda Jezus trdi, da je ta molitev zgodovina, da ima težo, pomen.
In obstaja post pred ljudmi, ki ga ti občudujejo, ki se zapiše v zgodovino v svetih časih. Kakor je tudi post na skrivnem, ki ga potrjuje Bog, post, ki po Jezusovem "prinaša slavo".
Lahko torej rečemo, da je zgodovina v polnem pomenu, v pozitivnem in zgoščenem pomenu tisto, o čemer ima Bog pozitivno mnenje, in ne tisto, kar vidijo, zabeležijo in ohranijo kot pomembno ljudje. Zgodovina je to, kar potrdi Bog, medtem ko vse ostalo njega ne zanima, mineva, se razblini.
170. Znamenja
"V mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače s tal, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli."
"Znamenja, ki bodo spremljala tiste, ki bodo sprejeli vero," niso neposredno verska (hoditi v cerkev, moliti), ampak civilna, človeška, družbena, ki zadevajo celoto življenja kot izbire nenasilja. Izražajo sposobnost soočenja z nasprotujočimi resničnostmi, ki jih ne premagujejo na napadalen ali polemičen način, ampak v celovitosti miru, v neoboroženosti miru.
Zato je čudovito znamenje našega časa, ko so ljudje poklicani, da postanejo delavci za mir, da se odločajo za evangeljsko blagost, da ne vračajo hudega s hudim, da ne pripravljajo žalitve za tiste, ki žalijo ali bi nas utegnili razžaliti.
To je novo življenje v Kristusu, pričevanje, da je Jezus Gospod zgodovine in vzgaja nov rod ljudi, za katerega je značilen mir, sposobnost odpuščanja, začenši od najbolj skromnih življenjskih okoliščin, ne pa nasilje in polemika. To so znaki, ki prerokujejo mir, delovanje, ki nevtralizira vojne; to so znaki, ki prerokujejo razorožitev, ki kaže na praznino in nemoč orožja; to so znaki, ki zbujajo zaupanje v moč pomirjajoče in ne bojevite resnice; znaki, da srca morejo ozdraveti od strupov nasilja.
Čeprav priznavamo, da ne znamo v roke prijeti kač ali da nimamo poguma, da bi spili strup, pa vendarle vemo, da nas dela močne Kristusova neoboroženost, moč njegovega srca.
171. Zvestoba
Zvestoba - to je doslednost s samim seboj, z lastnimi obljubami, in zvestoba drugemu, naj bo to človeku ali pa Gospodu Jezusu Kristusu - je tako pomembna, da se ni treba bati niti samodejnosti. Za to, da bi ohranili zvestobo vse življenje, se splača tvegati tudi nekaj rutine.
Sicer pa obstajata samodejnost in samodejnost. Obstajata razumna samodejnost in nerazumna samodejnost. Razumna nas privede do tega, da izvršujemo dejanja spontano, neposredno, skoraj nagonsko, ker izhajajo iz razumnih in pristnih odločitev; in to je nekaj dobrega. Nerazumna, slaba samodejnost pa vztraja zaradi zgolj zunanjih pogojenosti in zakriva neobstoječo resničnost; dejanja (znamenje pozornosti ob rojstnem dnevu) se izvršijo, ker jih do tega privede zunanja okoliščina, in ne iz ljubezni, naklonjenosti.
Samodejnost kot taka torej ne pomeni niti nič dobrega niti nič slabega.
Zvestoba pa je krepost, ki poraja dobre samodejnosti. Ne smemo se bati poglobiti korenin svoje zvestobe, tudi v nagonskih ali ponavljajočih se dejanjih, kajti ravno s tem bodo ta ostala vedno resnična v svoji korenini. Vedno moremo in moramo, na primer, okrepiti to korenino z molitvijo, milostjo, sklicevanjem na božje usmiljenje, meditacijo, ne smemo pa se prestrašiti, če izvršimo neka dejanja brez posebih občutkov v tistem trenutku, ko jih opravljamo, ker je občutje že pri sami korenini, v globini.