V
nazaj
151. Večnost
Z Jezusovim vstajenjem je večnost že tu, novo in dokončno življenje je zdaj že vstopilo v moje izkustvo. Novo življenje se poraja iz moje izročitve Jezusu, umrlemu in vstalemu, iz moje izročitve Očetu, kakor se je izročil Jezus. Tako večnost Jezusa, ki je premagal smrt, vstopa vame in je odslej del mojega življenja. Misel na telesno smrt s tem ni odstranjena, je pa povzdignjena in preobražena z gotovostjo, da je večnost del mojega izkustva danes, da sem v Jezusovi večnosti, v njegovem dokončnem življenju v slavi, da je on v meni in jaz v Očetu, ki živi od vekov in bo živel na veke.
To doživim vsakič, ko opravim dejanje vere in ljubezni; vsakič, ko prejmem evharistijo ali kak drug zakrament; vsakič, ko se odločim resno, dobro, etično utemeljeno. Tako že doživljam večnost, ponotranjam jo po zaslugi vstalega Jezusa, ki je v meni.
Izkustvo večnosti je po milosti Vstalega vključeno v vsako zares zastonjsko moralno dejanje, v vsako dejanje, ki ga ne naredimo zgolj zaradi ugodja, ampak, ker je pravično, resnično in čeprav ni v našem interesu.
Vsakič, ko kdo izmed nas opravi etično dobro dejanje, je soudeležen pri daru, ki nam ga Bog podarja, ko nam daje iz svojega večnega bitja, ko se nam podarja kot večno in absolutno resnični, pravični in dobri Bog, ko se nam pokaže takšen v Jezusovi resnici, zvestobi, ljubezni in pravičnosti.
Tako nam je vstajenje blizu, tako vstajenje vstopa v nas, Jezus nas poživlja, Sveti Duh nas naseli, Oče nam kliče, da smo njegovi otroci in se mi lahko nanj obračamo kot na Očeta.
152. Velika noč
V svetlobi vstajenja križ ne izgine. Prav to pa pomaga verniku razumeti skrivnost življenja in ljubezni, ki se v njej osvobaja iz uklenjenosti.
Če prezremo to povezavo, ki je najgloblja struktura velikonočne skrivnosti, se nastavljamo včasih zelo dramatičnim razočaranjem. Velikonočno veselje in velikonočna voščila morajo pravzaprav upoštevati resničnost, v kateri - z zgodovinskega stališča odvijanja dogodkov v njihovi materialnosti - ni videti, da bi se kaj spremenilo. Še naprej obstajajo ob nas bolezen, smrt, sovraštvo in družbeni nemiri.
Velika noč teh resničnosti neposredno ne odvzema, govori pa nam takole: Če Kristus živi v božji slavi, če Kristus živi v Cerkvi in zgodovini, če torej živi v nas, nas vse to ne le ne ovira, da bi ljubili, ampak nam celo omogoča, da upamo in ljubimo vedno bolj.
Tistemu, ki je vsaj malo razumel, kaj je življenje in ljubezen, ta beseda pove vse. Kristus nam zagotavlja, da kdor v ljubezni doživlja trpljenje in smrt, ni zapuščen od Boga, ampak je sprejet, ljubljen in usmerjen proti polnosti življenja in veselja. Kdor ljubi, prejema življenje od Kristusa in je usposobljen posredovati življenje okrog sebe. Velikonočno veselje torej ni površinsko in pozabljivo, ni veselje trenutka ali bontona, ampak je veselje, sposobno resno spominjati se Kristusovega križa. Tako nam pomaga najti ceste, vzdolž katerih lahko bratom oznanjamo resnično upanje.
153. Vera
Dej vere je temeljni dej vsakega verujočega. Po tem deju postajamo verniki in tako se vzpostavlja vse naše krščansko življenje. Ta dej je razumen v svojih predpostavkah, vendar pa ni zgolj sklepanje iz predpostavk, ni samo logična izpeljava.
Predpostavke lahko preverimo, jih preudarjamo v njihovem rastočem številu, vendar pa iznenada preskoči iskra daru Duha, preskoči iskra človekovega zaupanja božjemu Duhu in porodi se krik, beseda, izrečena s predanostjo: "Gospod je!" To ni preprosto izrekanje neke besede, ampak je razravnoteženje osebe. Oseba stopi iz sebe in se zaupa v objem drugega, ki ga je prepoznala.
Človek, ki zna tako stopiti iz sebe, se tako silovito predati in navdušiti, tega ne stori zaradi privida, izdelka svoje domišljije, ampak zaradi osebe Boga, ki ga vabi in vleče k sebi z nežnostjo in svojo navzočnostjo. To je dar vere, korenina vsake molitve, vsake kateheze, vsakega apostolata, vsake pastorale, vsakega pričevanja.
Ko govorimo, da hočemo biti pričevalci, verodostojni pričevalci, moramo pomisliti, da je korenina tisti krik, ki se dviga iz srca: "Gospod je!"
154. Verovanje
Jezus hoče vstopiti v naše domove, da bi nam pomagal razumeti naše probleme, mi pa ga ne sprejemamo, ker še nismo storili preprostega koraka človeške naklonjenosti do njega v neposrednem stiku z njegovo osebo. Kako naj premagamo nezaupanje, ki nam onemogoča oseben pogovor z Jezusom, Božjim Sinom? Kako naj dospemo do odnosa, ki bo postopoma spremenil naše življenje? Brez resničnega odnosa z njim bomo težko pretrgali opno, ki je med nami in drugimi in nas blokira v komunikaciji in medsebojni izmenjavi.
Prehod od zgodovinskega poznavanja Jezusa do neposrednega srečanja se imenuje: verovanje. Verovanje pomeni, da naredimo ta preskok, da gremo onstran tiste opne, da preskočimo oviro. Jaz vam, žal, ne vem povedati, kako se zgodi ta prehod, ker ga nihče ne more narediti namestop nas. Vsak ga mora storiti zase. To pa je dar milosti. Bog sam je tisti, ki nas privlači, nam omogoči, da naredimo ta za človekovo življenje temeljni korak. Če že ne uspemo dojeti besede "verovanje" v vsem njenem bivanjskem pomenu, pa lahko govorimo vsaj o zaupanju in izročitvi; zaupajmo Bogu, ki se nam je razodel v Jezusu, zaupajmo se mu, izročimo se mu.
155. Verstva
Verstva so izredna velesila miru. Kadar gredo do jedra svojega pristnega izkustva, odkrijejo, da so sposobna za dialog, za medsebojno poslušanje, sposobna pospeševati bratstvo med ljudmi in prispevati k preseganju ovir, ki jih ločujejo.
Tako kaže tudi Sveto pismo v zgodbi o egiptovskem Jožefu. Ko so se Jakobovi sinovi srečali in se prepoznali kot bratje njega, ki so ga hoteli ubiti, ni bilo več prostora za sovraštvo, ampak za obžalovanje in odpuščanje. Ko vzamemo zavest o skupnem Očetu zares, so zastavljene predpostavke za bratski objem.
V mirovnih procesih, ki zdaj potekajo na raznih koncih sveta, velika verstva morejo in morajo odigrati pomembno vlogo; sposobna so zgraditi mostove med posamezniki in med narodi. Njihova moč je šibka, nič nima skupnega z močjo orožja ali gospodarskih sistemov. To je moč, ki preoblikuje človeka od znotraj, da ga naredi za posnemovalca Boga, pravičnega in usmiljenega. Moč, ki ni od ljudi, ampak prihaja od zgoraj.
Verstva imajo v svojem uboštvu bogastvo vesoljnega hrepenenja. Prav zato, ker so šibka, ne smejo vcepljati strahu nikomur, ampak lahko spregovorijo vsem s prijateljskim obličjem in srcem. Če so zvesta svoji izvirni poklicanosti in svojim začetnikom, so svobodna od velikih interesov, ki obvladujejo človeške družbe; in prav tu je njihova moč. Njihova moč ne prihaja od človeka, ampak od Boga.
Človeški svet, v katerem živimo, je poln trpljenja, krivic, goljufije. Je napet geografski prostor, kjer je nemalo težkih soseščin: političnih, etničnih, verskih. Je planet, ki se kvari, čigar ravnotežje je vedno bolj narušeno zaradi preziranja naravnih virov in onesnaževanja. Človeški svet je obremenjen in načet; videti je, kot da zastira pogled na nebo.
Vendar pa se prav s te zemlje, ki je zavita v meglo, dvigajo klici k Bogu; in nanjo se spušča žarek luči od zgoraj.
Verstva so ti žarki luči. Verstva očiščujejo zemljo, jo napravljajo lažjo, prijetnejšo, primernejšo za življenje; tistemu, ki je imel obraz uklonjen zaradi tesnobe, nervoze in žalosti, dajejo moč, da pogleda kvišku in upa.
156. Veselje
"To sem vam povedal, da bi bilo v vas moje veselje in da bi bilo vaše veselje popolno." Gospod ne govori o kakršnemkoli veselju, o bežni, minljivi radosti, povezani z resničnostmi, ki se razblinijo. Imenuje ga "svoje veselje", torej gre za nekaj, kar mu v globini pripada. Na misel nam prihajata še dva izraza: "Svoj mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem," in: "Slavo, ki si mi jo dal, sem dal njim."
V Jezusu je to veselje zaradi njegove trinitarične skrivnosti; v Jezusu je, ker je Sin; je v Jezusu, ki ljubi Očeta in ki ga tudi Oče neskončno ljubi.
To veselje, o katerem Jezus govori, da "naj bo v vas", ni nekaj neobveznega in za nameček v krščanskem življenju. Brez takega veselja ni pravega krščanskega življenja.
To je veselje dragocenega bisera, skritega zaklada; veselje, ki daje življenjskost Cerkvi, ki nas podpira v vsakdanjih naporih, ki na svojski način zaznamuje krščanske skupnosti.
Jezus se ne zadovolji s tem, da bi veselje zgolj obstajalo, ampak dodaja: "da bi bilo vaše veselje popolno", obilno, preobilno, prekipevajoče.
Kako se lahko to zgodi? Apostolska dela nam kažejo, da je v prvotni krščanski skupnosti veselje naraščalo vzporedno s spoznavanjem skrivnosti križa. Apostoli so zapustili veliki zbor polni veselja, ker so trpeli zaradi Jezusovega imena. Po vstaji zoper Pavla v Antiohiji, ko je bi prisiljen v ponižanju pobegniti, so bili verniki napolnjeni z veseljem in Svetim Duhom.
Da bi vstopili v skrivnost polnosti tega veselja, moramo torej biti dovolj pogumni, da upremo svoj pogled v križanega. Tedaj bomo lahko postali sodelavci pri veselju drugih. Kajti v vsakem izmed nas evangeljsko veselje izvira iz poslušanje božje besede, ki jo sprejmemo v srcu in v nas dozori kot evangeljsko seme v velikih in majhnih težavah in stiskah. Prav iz njih se, ko tolčejo ena ob drugo kot kamni, krešejo iskrice veselja.
157. Vesolje
Prvi tempelj je vesoljni tempelj, ki ga sestavlja ves svet: "Kako velika je božja hiša! Kako obširen je kraj njegovega bivališča!" Prerok Baruh nas spominja, da se Bog razodeva že v čudoviti arhitekturi vesolja. V tem okvirju se odvija bogoslužje, h kateremu sta povabljena nebo in zemlja. "Zvezde svetijo s svojih opazovalnic in se veselijo; on jih kliče, te pa mu odgovarjajo: ‘Tukaj smo!' in sijejo od veselja zaradi njega, ki jih je ustvaril." V vesoljnem brezkončnem prostorju poteka nekakšno sveto sklicevanje (Cerkev v bistvu pomeni "sklic"), ko Bog kliče k bivanju in hvaljenju zvezde, svetlobo, živa bitja vsake vrste.
Pravijo nam, da, kolikor je že obsežna, širna in neizmerna veličastna zgradba, ki jo zremo, je to le delček vesolja, ki mu znanstveniki ne zmorejo videti meja. Kakor uči Baruh: "Veliko je in nima konca, visoko je in nima mere." Smo torej mali prebivalci neke točke na planetu Zemlja, ki je atom v primerjavi z brezmejnimi obzorji, ki imajo vsa značaj svetega in so sposobna na svoj način opevati slavo Boga Stvarnika.
158. Vest
Majhna in skrivnostna beseda "vest" se je počasi uveljavila v zgodovini človeštva. Preseneča nas, da npr. Stara zaveza nima točnega izraza, s katerim bi označila to, kar mi imenujemo "vest"; to od vekomaj poznano resničnost pa nakazuje z besedo, ki še bolj zgane domišljijo, namreč "srce". Dejansko tudi mi, ko rečemo "moja vest", nagonsko položimo roko na srce. Očitno s tem hočemo pokazati, da gre za nekaj v naši notranjosti, česar nam ni mogoče odtujiti, kar je nadvse dragoceno, čemur se ne bi odpovedali za nobeno reč na svetu.
Vest ni dana, ni zgrajena enkrat za vselej, kakor da bi bila nekakšen drag kamen, ki bi ga imeli v srcu in katerega odseve bi bilo dovolj ujeti.
Vest ima zgodovino nastajanja pri posamezniku in v človeštvu. Oblikovati se začne že zgodaj v najnežnejši starosti, v naročju očeta in mame, začenja se oblikovati v šoli, pri verouku; starši in vzgojitelji so njeni oblikovalci.
Ne moremo se predati vesti kakor nečemu, kar bi padlo z neba, ker ima zgodovino, sestavljeno iz momentov odgovorne vzgoje. Naša razumnost, naše zavedanje dobrega in slabega se uči postomoma ob dobrih in pozitivnih izkustvih; in se pridi vsakič, ko jo poteptamo ali ko namenoma iščemo negativna in zavajajoča izkustva.
Vest raste, postaja jasna, dokler ne doseže Jezusove besede: "Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali." Vendar pa jo lahko tudi oslepimo ali zadušimo in s tem zaslužimo Jezusov opomin: "Gorje vam, slepi vodniki slepih!"
159. Vice
Vice so prostor budnosti, ki se usmiljeno in skrivnostno razteza v času po smrti. Je soudeleženost pri Kristusovem trpljenju, da bi prišli do poslednjega očiščenja, ki bo omogočilo vstop v slavo. Vera v Boga, ki je ustvaril našo zgodovino, je pravi temelj verovanja v zgodovino, ki je možna po smrti za tistega, ki v spoznanju Jezusa ni zrastel toliko, kolikor bi mogel in moral.
Predokus takega prostora je čas, posvečen skrbi za urejenost duha, ki se hrani s treznostjo, nenavezanostjo, intelektualnim poštenjem, pogostim spraševanjem vesti, prosojnostjo srca, poenotenjem življenja pod taktirko evangeljske modrosti; pa tudi z askezo in potrebnim očiščevanjem, da se utrdimo v skušnjavah, da se odmotamo iz svoje krivde, kamor drsimo, in se osvobodimo zamegljenosti svojih razvad.
160. Vstajenje
Kristusovo vstajenje nam razodeva smisel vse človeške zgodovine in dogodkov, ki jih preživljamo vsak dan. Razodeva nam ga z besedo upanja, ki jo je oznanil Peter v govoru, o katerem poročajo Apostolska dela: "Ni bilo mogoče, da bi ga smrt držala uklenjenega."
Ob tej besedi osupnemo: kako da ni bilo mogoče? Mi smo na žalost navajeni na dejstvo, da smrt ni samo možna, ampak celo neizogibna, skupaj z vsem, kar smrt predstavlja: žalost, sovraštvo, vojna, razrušenje. Petrovo oznanilo pa pravi, da je božja skrivnost v vstalem Kristusu zmaga nad smrtjo, nad vsem, kar nam v naše življenje prinaša misel nanjo in žalost.
Kristusovo vstajenje nam razodeva smer človeške resničnosti, ki se obrača k življenju in, v vsakem iz med nas, k polnemu izražanju sebe, k naši svobodi.
Kristusovo vstajenje preraja našo svobodo, ozdravlja njene iluzije, ji določa v zgodovini pristne in konstruktivne cilje. Razpoloži nas za sodelovanje z božjo ljubeznijo, ki vsemu daje življenje, medtem ko ponižno in dejavno pričakujemo tisto vstajenje vsakega človeškega bitja in vsega vesoljstva, ki se je že začelo v Kristusovem vstajenju, vendar pa bo doseglo svojo polno dovršitev in svoje sijajno razodetje, kadar in kakor bo hotel Oče.
161. Vzgajanje
To ni dejavnost za "prosti čas", kot dodatek k vsemu drugemu. To je temeljna naloga, bitka, ki jo je treba zmagati in ki zaposli kot v zboru in brez počitka vso energijo in moč družine in vzgojiteljev. Pogosto imam občutek, da komaj malenkostno razvijamo vzgojiteljske energije: so straši, ki - morda zaradi občutka, da so pooblastili druge, in občutka lažne nemoči ali pa zaradi pretirane zadržanosti - razvijejo deset ali dvajset odstotkov svoje vzgojiteljske sposobnosti; svojim otrokom se pokažejo šele v starosti, ko postane komunikacija lažja in tekoča. Ko bi se zavedali, koliko morejo dati, bi imeli, nasprotno, čudovito vzgojiteljsko moč, še zlasti, če se postavijo v pravo okolje z vsemi vzgojnimi "zavezniki" (katoliške šole, oratoriji, cerkvena skupnost).
Tedaj lahko vzgojni vpliv postane izredno velik. Upravičeno se je govorilo o "vzgoji, ki temelji na zgledu"; in ker je resnično veliko slabih zgledov, je videti vzgojna dejavnost obsojena na neuspeh. Toda potrebno bi se bilo spomniti na neko drugo resnico: svet otroka in mladostnika je svojski; v njegovem vidnem polju nekatere figure predstavljajo celoto človeškega izkustva, medtem ko se druge vidijo zgolj kot "ozadje". Pomembno je, da je vsaj nekaj zgledov, a toliko pomembnejših, da so nekako neovrgljivi za izkustvo, ki ga dojema mladostnik.
162. Vztrajanje
Filip reče Gospodu: "Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo." To vprašanje se mi je vedno zdelo tako lépo in nisem razumel, zakaj je Jezus Filipa potem pograjal. Zdelo bi se mi nujno, da bi Jezus odgovoril: Glej, končno je Filip postavil bistveno vprašanje: Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo!
To vprašanje odmeva drugih, ki so postala znamenita v cerkvenem izročilu. Daj mi svojo ljubezen in svojo milost in zadosti mi bo; Pokaži mi svoje obličje in ...
Gotovo je Filip tukaj dosegel izredno visoko duhovno napetost in vendar sliši v odgovor: "Tako dolgo sem med vami, in me nisi spoznal, Filip." Stojimo pred nenavadno razlago téme vztrajanja in čutimo, da se obrača na vsakega izmed nas.
Opažamo, da je treba besedo "me nisi spoznal", prevedeno v novozavezno govorico, pri poglobljenem branju razumeti v luči Jezusove besede Pavlu: "Zakaj me preganjaš?" Izrazi "me nisi spoznal", "me preganjaš", "me ljubiš", vse to se nanaša na jaz Jezusa in Cerkve, v kateri človek zre tisto obličje Očeta, ki ga želi zreti in zaradi česar je bil ustvarjen; njegovo srce je nemirno, dokler ga ne uzre.
To je dar vztrajanja; ne samo trmoglavo držati se nečesa, ampak vsak dan v skupnosti, v evharistiji, v Besedi, v Cerkvi, v skrivnostni Jezusovi navzočnosti, v sodobnosti svetega Duha zreti Očetovo obličje. In potem živeti, kakor da bi že prišli do cilja, ker nam je ta cilj dan vsak trenutek našega popotovanja.