S
nazaj
116. Samota
Kot samoto razumem položaj, v katerem se znajdejo vsi, ki so brez pomoči in družbe, kadar bi ju kakorkoli potrebovali, in so zato čisto na tleh, trpijo in so često obupani.
Obstaja samota starih ljudi, ki živijo sami v stanovanjih (koliko jih je v našem mestu!) ali pa so sami drug ob drugem v domovih: neredko bolehni ali pa tako onemogli, da zato ne morejo primerno poskrbeti zase. Obstaja samota tolikih bolnikov, ki čutijo, da zanje v javnih ustanovah ni ustrezno poskrbljeno; čakati morajo v utrudljivih vrstah, da bi bili deležni nujnega zdravljenja; tudi ob ponujenem neizogibnem telesnem zdravljenju ne občutijo pozornosti in skrbnosti, ki bi ju v svojem trpljenju še kako potrebovali.
Obstaja samota prizadetih, še posebej duševnih bolnikov in njihovih družin.
Mislim še na samoto zapornikov, tistih, ki čakajo na razsodbo in so vsak dan izpostavljeni stresnim pričakovanjem; na samoto in muko tistih, ki iz različnih vzrokov delajo v zaporih.
Mislim na samoto brezimnih tujcev, ki živijo v desettisočih na robu ali zunaj zakona, brez zaščite in brez stalnega dela.
Mislim končno na samote, ki se v samem naročju družin in skupnosti porajajo zaradi nerazumevanja in pomanjkanja dialoga. Toliko je grenkih solza, ki jih ne pozna nihče!
117. Simboli
Nemalokrat doživljamo to izkustvo: besede včasih ne zadoščajo, da bi z njimi izrazili bogastvo svojih občutij. Tedaj se zatekamo, na primer, h kretnjam, znamenjem, simbolom, ki naj bi nam pomagali posredovati to, česar besede ne zmorejo izraziti.
Vsako darilo, na primer, kaže na komunikacijo, ki ni zgolj besedna, ampak je tudi simbolna. To pomeni, da smo sposobni vzpostaviti komunikacijo, bogatejšo od besed. V bistvu vsi simboli povedo nekaj več, razkrivajo nadaljnje komunikacijske vrednote onstran neposrednih in dobesednih pomenov.
Prav zato je simbolna komunikacija veliko človeško bogastvo, h kateremu se je človek od vekomaj zatekal.
Ni brez pomena dejstvo, da prav odločilne dogodke človekovega življenja v najrazličnejših kulturah spremljajo simbolična govorica in znamenja; pomislimo na rojevanje in umiranje, na življenjske odločitve, na hrano in prebivališče. Vsi ti dogodki in kraji - daleč onkraj svoje funkcionalnosti in neposrednega pomena - skrivajo v sebi simbolično veljavo, brez katere bi bilo naše življenje zares nepomembno. Ravno tukaj se umetnost, še poseben religiozna umetnost, trudi, da bi razložila te simbolne razsežnosti življenja, jih ponudila, zganila in jih poglobila. Zaradi tega človeška kakovost našega komuniciranja ne more obstati brez simbolov; pa tudi kakovost našega verskega izkustva ne more brez te svojske oblike komuniciranja. Sicer pa ne obstaja versko izročilo, ki se ne bi posluževalo takšne komunikacije.
Pomislimo še na en vidik, ki povsem zaobjema življenje, na čas. Ali ga lahko preprosto zvedemo na količinsko razsežnost, na neizprosno minevanje let, mesecev, dni, ur? Zakaj se Cerkev ne odpove svojemu koledarju, ki mu ritma ne dajejo vedno isti letni časi, ampak zgodovina, potovanje proti cilju (in ne proti koncu)? Kaj ne bi bil čas, ko ne bi imel simbolne teže, neznosna obsodba?
118. Sinovstvo
Poslanstvo vernih ni v tem, da bi imeli povsod glavne vloge, ampak v tem, da pričujejo. To pa od vernikov zahteva pogumno odločanje in neutrudno dejavnost, vendar ne zato, da bi sebe dali vsem na oči, temveč zato, da bi postali Jezusovi služabniki. Luka nam pripoveduje priliko o služabnikih, ki morajo po celodnevnem delu na polju brez slehernega postanka zvečer gospodarju takoj pripraviti še večerjo. In vrh vsega se od njih pričakuje, da se bodo imeli za "nekoristne služabnike". Po eni strani je količina dela, ki ga je treba opraviti, že kar gromozanska; po drugi pa je odvzeta vsaka možnost za prijetno potešenost zaradi plodnosti služenja.
Vse to da misliti na gospodarjevo trdosrčnost. V resnici pa prav priznanje nekoristnosti služenja omogoči služabnikom, da spremenijo miselnost in vstopijo v novo, duhovno razsežnost, kjer ne šteje toliko točno in popolno izvrševanje dela ("pravičnost pismoukov in farizejev", o kateri govori Matej, da se v praksi izkaže brez ljubezni), ampak odnos ljubezni, hvaležnosti, ponižnosti, domačnosti z gospodarjem.
Ta iz gospodarja postane oče, služabniki pa postanejo sinovi, ki se zavedajo, da vse, kar delajo, ni nič v primerjavi z neskončno ljubeznijo, ki so jo prejeli. Torej nadaljujejo z delom, s služenjem, vendar si pri tem ne domišljajo, da delajo kaj pomembnega in odločilnega, ampak želijo predvsem pristno izraziti svojo hvaležnost in hočejo deliti ljubeznivo skrb z odsotnim gospodarjem. Ta skrb pa ne pozna meja; tudi ljubezen služabnikov, ki so postali sinovi, se nikoli ne izpoje; in živahna razgibanost, ki je lastna ljubezni, se nikoli ne utrudi.
119. Skupna zavest
Nobena vrsta "objektivnih" posegov v družbene in politične strukture, s katerimi bi hoteli preprečiti njihove zlorabe, ne more prinesti želenih rezultatov, če tega ne spremlja in podpira "subjektivni" napredek v skupni zavesti, rastoča moralna občutljivost. Angleži bi morda tukaj bolj na splošno spregovorili o lojalnosti (loyalty), o zaznavanju in sprejemanju zahtev skupnega življenja, o zahtevah pravičnosti.
Skupna zavest - ki jo sestavljajo vsi živeči posamezniki - predstavlja temelj, ki nosi strukturno zgradbo in ji zagotavlja delovanje.
To velja še posebej za demokratične oblike organiziranja, ki so nedvomno sposobne zagotoviti pravičnejše sobivanje, saj se lahko uprejo zlorabam oblasti, če se le morejo zanesti tudi na politično telo, katerega raven je dovolj zrela; to pomeni, da je v njem vsaj do neke mere ukoreninjeno spoštovanje pravic, ki izhajajo iz enakega dostojanstva vsakega človeškega bitja.
Od tod izhaja odločilni pomen vzgojnega momenta ali, bolj splošno, kulturnega napredovanja. Še posebej je torej zavezan k odgovornosti tisti, ki zaradi položaja, kamor je postavljen, in zaradi vloge, ki mu je zaupana, vpliva na oblikovanje navad, miselnosti in moralne občutljivosti ljudi. To pa je področje, kjer je vsakdo, resda v različni meri, poklican na odgovornost, če ne zaradi drugega pa zato, ker je vzgojitelj sam sebi.
120. Skupnost kristjanov
Res je, da smo kot Kristusovo telo, kot krščanska skupnost majhna čreda, gorčično zrno, peščica kvasa vpričo neizmerne nevere sveta in nadmoči svetnih strasti, ki služijo različnim interesom, samo evangeljskim ne. Pomembno pa je, da se ne izgubimo v soočenjih in primerjavah, ampak da oznanjamo: Gospod, ti kraljuješ v nas, mi smo tvoje telo, ti živiš v povezavah in raznih resničnostih, ki sestavljajo to telo. In kontemplacija te božje polnosti v nas nam daje moč in vedrino, da hodimo po svoji poti in smo orodja evangelija, kjer nas hoče imeti Bog in kakor nam to on naroča.
Ta živa resničnost Kristusovega telesa razodeva božjo skrivnost. V času smo mi podaljšek Sinovega poslanstva, razodetje ljubezni, s katero Oče ljubi Sina in Sin ljubi Očeta. V nas in prek nas se dogajajo stvari, o katerih pomenu lahko komaj jecljamo, ker neskončno presegajo naše razumevanje. Samo zaslutimo lahko njihovo skrajno veljavo, ki daje veljavo sleherni drugi stvari na zemlji; zaslutimo tisto najvišjo in absolutno veljavo, ki daje smisel življenju vsakega človeka. To je trinitarična skrivnost Očeta, ki ljubi Sina, in Sina, ki ljubi Očeta s popolno in osebno ljubeznijo, ki je Sveti Duh.
Čeprav smo ubogi in omejeni, lahko v svojem življenju pokažemo "neskončno moč Svetega Duha, ki čudovito deluje v Cerkvi".
Ker nas Bog ljubi, ker nas je pomilostil in nam odpustil, hodimo skupaj, se sprejemamo, si odpuščamo. Tako svetu razodevamo božjo ljubezen.
121. Slavljenje
Včasih se nam lahko porodi dvom, češ da ni primerno slaviti in hvaliti Boga, medtem ko ljudje trpijo, so ubogi, brez dela, medtem ko so na svetu vojne in nasilje. Na neki način se bojimo, da bi to slavljenje Boga pomenilo, kakor da si vlečemo klobuk čez oči. Vendar pa mislim, da bi morali biti bolj pogumni. Če bomo začeli gledati svet z božjimi očmi in ga potem hvaliti za vse, kar stori dobrega, bomo bolj sposobni ločevati dobro od zlega in vstopiti v trpjenje človeštva.
Smisel slavljenja Boga je najprej realizem: je zrenje sveta kot kraja dobrote, usmiljenja, božje ljubezni, Kristusove ljubezni do človeka, ubogega, bolnika, trpečega, do mene, tebe, do vse Cerkve.
Nujno se je torej treba naučiti razbirati iz lastnega izkustva resnične razloge za slavljenje Boga. In zares jih je veliko! Včasih se nam zdijo božji darovi kar nekako samoumevni in se jim ne čudimo. Dejstvo, da smo danes tu skupaj, da smo vse do tega trenutka ohranili vero, da smo vztrajali v poklicanosti, vse to so neizmerni darovi. V svojem dnevu in v svojem življenju bi se morali navaditi razbirati različne okoliščine tako, da se vse spremeni v slavljenje.
Marija poje v magnifikatu neizmerno hvalo, ki prevzema vse vesoljstvo. To bi lahko rekli; toda kaj je Marija v bistvu videla? Nekaj minut je gledala angela, a niti tega ne vemo dobro, kako ga je videla. Od Elizabete je slišala prijazno besedo in to je vse. Dva drobna dogodka, iz katerih je razbrala - na osnovi poznavanja Boga - vseobsegajoči načrt. To pomeni, da za slavljenje Boga ni potrebno veliko. Dovolj je, da znamo gledati dogodek, v katerem se nam razodeva Bog, kajti od tega se lahko povzpnemo do Vsemogočnega, do Boga, ki je njegovo ime sveto, čigar usmiljenje ostaja iz roda v rod.
Dovolj je torej, če se osredotočimo na droben doživljaj, da nam uspe potem od tam doumeti še tolikere druge.
122. Služenje
Ker je krščansko občestvo vezano na Kristusa in njegovo ljubezen, na njegovo pobudo za dobrohotno ljubezen, ne more pustiti ljudstva v plen njegovim potrebam, ampak se mora potruditi, da postane na neki način navzoče kot nosilec Učiteljevega delovanja.
Ne moremo reči: "Kar znajdite se!" Naša dolžnost je, da služimo ljudem.
Temu služenju se Cerkev ne more izmakniti, kakor se ne more izmakniti trudu in tveganju dialoga z družbo, s tem da bi se omejila na znotrajcerkveno življenje, obenem pa pustila, da gre zgodovina svojo pot.
Služenje krščanske skupnosti je torej napor, da se uresniči zapletena povezava med božjo besedo in zgodovino. Ker se Cerkev zaveda, da je bilo človeku po ljubezni podeljeno božje življenje, ne more razbirati sedanjega trenutka samo v luči človeških znanosti, četudi so te pomembne; živi in služi marveč v polnosti temu sedanjemu trenutku, ko v njem prepoznava znamenja božje navzočnosti.
Stavek "Vi jim dajte jesti" nas spodbuja v naši cerkveni zgodovini in nas zavezuje, da pokažemo, kako v vsaki človeški rasničnosti utripa napetost proti neki večji skrivnosti. Tu se poslušnost Cerkve besedi spreminja v kulturno služenje, da bi našli vstopna mesta in vnesli kvas, ki bo pomagal doživeti veselo bogastvo božje ljubezni. Tedaj se bo stavek "Vi jim dajte jesti" vključil v bedo in revščino, v človeške načrte in zahteve, da se izoblikuje pastoralno poslanstvo Cerkve in ga usmeri k popolnemu ovrednotenju človekove osebe.
123. Smisel
Človek je bitje na poti in potrebuje smisel. Dokler ga ne najde, je žalosten, zdolgočasen, živčen, jezen nase in na druge.
Človek se sprašuje po smislu ekonomskega in industrijskega napredka, ki smo ga doživeli, po smislu trenutne krize, ko se čudno podira zaupanje, ki smo ga stavili v industrijski napredek. Zakaj bi se torej trudili in si nabirali bogastva, ki samo povzročajo novo inflacijo, nove reveže, nove krize? Zakaj zaupati drugim, če potem toliko ljudi ni deležno zaupanja? Kakšen smisel sploh še ima zvestoba? Po eni strani je videti, da ima smisel, ker bi v nasprotnem primeru ne bil možen noben odnos; po drugi strani je vedno pogostejše pomanjaknje zvestobe v zakonu, v dani besedi, v dejstvih, v upravi dobrin, tudi javni. Človek opaža to grozno nasprotje in skuša najti neko kar se da široko podmeno, ki bi obsegla protislovja zgodovine in odprla možnost, da jih razumemo.
Človek se ne sprijazni z možnostjo, da ga bo osebno prizadela bolezen v trenutku, ko mu je absolutno potrebno zdravje; ne sprijazni se s smrtjo, ki zadene druge, ko so še mladi, z družino, obveznostmi...
Človek se sprašuje, kakšen smisel ima vsa ta bolečina, kakšen smisel ima življenje. Morda to ne bo vselej iskanje religioznega smisla, je pa vseeno pomembno, da se odpravi na pot iskanja in da se pri iskanju smisla pridružimo temu človeku.
124. Smrt
Vsak človek se bliža svoji smrti in ve za to. To je velika razlika med njim in živaljo: človek ve s popolno gotovostjo za svojo smrt in si vpričo te resničnosti oblikuje tudi svoje stališče. To stališče je lahko tudi v tem, da o njej noče razmišljati, a je to še vedno stališče.
Samo človek torej živi vedno in neogibno kot tisti, ki je soočen z lastnim koncem, ali bolje, s celoto svojega obstoja. Zakaj se ravno prek smrti dojema dopolnjena dokončnost človekovega obstoja? Prav smrt, dejstvo, da smo na poti k njej, nas spominja na dokončni smisel naših dejanj, da ne moremo v nedogled odlašati svoje opredelitve.
V določenem časovnem razponu se mora človek odločiti.
Dokončnost človekovega obstoja in potemtakem jasnost etičnega imperativa se pokaže, ko razmišljamo o dejstvu, da je človek dolžan gledati in upoštevati lastno življenje kot omejeno v nekem prostoru, zaprtem s smrtjo.
V tem bivanjskem, filozofskem - gotovo ne biološkem! - gledanju je smrt resničnost, ki obvladuje vse življenje. Človek je v njej poklican, da razpolaga s seboj v svoji celovitosti, čeprav to razpolaganje pomeni, da je treba sprejeti tudi nepredvidljivo, kar pride od zunaj.
Dejansko lahko človek zavrne oblikovanje svojega stališča; lahko pa v pojmovanju sebe tudi sprejme resničnost smrti.
Smisel smrti je v tem, da se dokončno in odločilno soočimo s svojim življenjem v njegovi celovitosti, čeprav z njim ne moremo izključno razpolagati.
125. Sočutje
Notranja drža miru vzcveti v okolju sočutja. Temu pojmu pripisujemo različne pomene. V klasični tradiciji, ki jo je privzel tudi budizem, pomeni nežnost in odprtost za vse ustvarjeno. Iz notranjega miru se poraja tista spoštljiva previdnost, pozornost, razpoložljivost - do vsake oblike živega -, ki postaja razlog za življenje, postaja pridobljen običaj. To je drža spoštovanja, vljudnosti, poslušanja.
Sočutje ima globoko metafizično in religiozno korenino, saj ni goli voluntarizem (pač hočemo biti taki). Ta korenina, ki jo hindujci izražajo na svoj način, je enost vsega in božja navzočnost v vsem.
Krščansko lahko to izrazimo še bolj določno s pomočjo središčnosti Kristusa, ki priteguje k sebi in v dialogu zaveze sprejema za svoje vse ustvarjeno, vse ljudi tega sveta.
Ne gre za neko bratstvo zaradi podobnosti, temveč za bratstvo v solidarnosti, v ontološkem občestvu, ki je močnejše od fizičnega občestva. Ontološko občestvo, ki obstaja med nami v Kristusu, je dejanjsko močnejše od fizičnega občestva. In ko se ga vključi v osebo, odseva v drži spoštovanja in ljubezni, ki seže vse do odpuščanja. Zato je krščanska solidarnost, čut, da smo vsi v občestvu Kristusovega telesa, poslednja, teološka korenina takšnega ravnanja.
126. Solidarnost
Na prvi pogled in zgolj približno bi lahko rekli, da je solidarnost pripravljenost priznati drugega, tudi tistega, ki se nam zdi tuj in oddaljen, in to priznati kot drugega, ki me zadeva. Tako razumljena solidarnost izraža neko posebno obličje ljubezni: obličje, ki si ga nadene ljubezen, ko se jo doživlja v okviru odnosa vzajemne materialne odvisnosti med ljudmi.
V tem okviru je od mojih dejanj odvisno stanje drugega in od njegovih moje stanje, in to ne glede na najine namene. S tem dobiva solidarnost nalogo, da spremeni materialno, objektivno, skoraj mehanično soodvisnost v človeško bližino. Še več, solidarnost privede do tega, da se v fizični potrebi po opiranju na drugega in na njegova dejanja, v potrebi po materialni odvisnosti prepozna znamenje vrojenega bratstva med ljudmi.
Odnosi materialne soodvisnosti med posamezniki in med raznimi človeškimi združbami postajajo danes vedno tesnejši in bolj prepleteni. Ker pa mreža družbenih odnosov postaja vedno močnejša in vedno bolj zapletena, je tudi naloga solidarnosti toliko bolj nujna.
127. Spomin
Včasih imamo vtis, seveda zgrešen, da Cerkev spodbuja, naj se ne bi več mislilo na prejete žalitve in krivice, naj se ne bi spuščalo v preteklost, niti tedaj, ko je šlo za najhujše krivice, kjer je bilo človekovo življenje izpostavljeno nasilju. Gotovo ni znak človeške modrosti, kot je rekel že Pascal prijatelju, ki je objokoval smrt sorodnika, če bi hoteli brez konca podaljševati jokanje, stokanje in žalovanje. To pa ne pomeni, da bi hoteli preprosto pozabiti, ne čutiti v srcu zadane rane, ne bridko trpeti zlasti zaradi tistega, ki je postal žrtev težke krivice.
Nasprotno, Cerkev nas tolikokrat vabi, naj se spominjamo, naj obujamo spomin, spomin še posebej na tisto smrt, ki je med najbolj krutimi in nasilnimi in nedvomno najbolj krivična od vseh, smrt Jezusa iz Nazareta.
Te smrti se Cerkev spominja vsak dan pri maši, pred nas jo postavlja v podobi križanega: ko gledamo križ, vidimo, da so na njem zapisane v spomin vse žrtve človeškega nasilja od Abela do krematorijev, od pokolov na Bližnjem Vzhodu do žrtev terorizma v Ameriki.
Cerkev ne vabi k pozabi, kakor da bi se vse to ne bilo zgodilo; nasprotno, vabi k ohranjanju jasne zgodovinske zavesti za bližnjo in daljno preteklost, k pričevanju o tem, kar se je zgodio in kar se je pretrpelo, k stalnemu učenju zavračanja sleherne oblike nasilja, zla in laži, in k izražanju tega pričevanja s spominjanjem padlih, s skrbjo za invalide, s spoštovanjem in ljubeznijo do njihovih družin in otrok. Ta spomin ni maščevalen, ampak gradi; preučuje vzroke in globinske razloge za zablode, nasilja in krivice, da bi jih vnaprej preprečila, razkrinkala v njenih meglenih izrazih med nami. Ta spomin želi prepojiti vse, tudi najbolj tragične dogodke z resnim dinamizmom miru in upiranja zlu.
128. Sprava
Ko gojimo duhovno življenje, postajamo vse bolj pozorni na grešne ovire, ki jih postavljamo nasproti vodenju Svetega Duha. Od tod izhaja spokorna drža, ki najde svoj pečat in se hrani v obhajanju zakramenta pokore.
Pravimo, da je ta zakrament v krizi, ker je v krizi zavest o moralnih vrednotah in potemtakem tudi zavest o grehih, ki zanikajo te moralne vrednote.
Morda je treba sprejeti še dopolnjujočo perspektivo: preživljamo nevarno krizo moralne zavesti, ker je v krizi obhajanje zakramenta pokore. V bistvu je dojemanje naših grehov povezano z dojemanjem dobrine, ki jo napada greh.
Dobro pa prav tako dojemamo samo v tisti bogati in prepleteni duhovni drži, v kateri se mi na osnovi izkustva delnih, začasnih in nedokončnih dobrin odpiramo prepoznavanju in sprejemanju poslednjega in dokončnega Dobrega; to pa je skrivnost Boga.
Tistega Dobrega torej ni mogoče toliko opisati in določiti, kot ga je treba iskati, klicati, obhajati, sprejemati. Kristjan še posebej išče dokončno razodetje Dobrega v Jezusu, v njegovem življenju in v njegovi Veliki noči. Tudi odkritje, prepoznanje in preseganje grehov - čeprav je ukoreninjeno v držah, ki se porajajo iz notranjosti srca - se v zadnji fazi zgodi v Jezosovi navzočnosti, se zapečati v obhajajnju Očetove usmiljene ljubezni.
Glejte, zato izročilo razume obhajanje tega zakramenta ne samo kot kot izreden dogodek za najtežje krivde, ki so povzročile nepopravljiv prelom zaveze, ampak tudi kot gesto, ki naj jo pogosto ponavljamo, da bi se zavedli svoje vsakdanje bede pred Bogom, da bi zaslutili razdaljo med svojim življenjem in evangeljskimi ideali, da bi izkusili prenavljajočo moč velike noči, da bi prepodili tisto notranjo meglo, ki nam onemogoča odkrivati in izvršiti naloge, ki nam jih zaupa evangelij.
129. Sprejemanje
"Bratje, sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kritus vas sprejel." Izraz "drug drugega" se nanaša na dve zelo določeni skupini, ki sta se razlikovali in si na neki način celo nasprotovali v rimski skupnosti, ki ji Pavel piše pismo v začetku krščanske dobe: judje in pogani, to je kristjani, ki izhajajo iz judovstva, in tisti, ki izhajajo iz poganstva.
Ta spodbuda je nekakšen sklep razmišljanja na jasno opredeljeno temo dolgega Pisma Rimljanom: ker se človek reši po veri v Jezusa Kritusa, ni več razlike med etničnimi ali rasnimi skupinami v Cerkvi, zgodovini in svetu; vsi so namreč enako rešeni in vsi se morajo vzajemno sprejemati.
Kaj nam govori ta spodbuda, napisana pred več kot 1900 leti? Kaj pove našemu svetu, našemu zgodovinskemu, državnemu, družbenemu in političnemu trenutku?
Odgovor se ne menja: naroča nam, da moramo drug drugega sprejemati, kakor je Kristus sprejel nas.
Nekoč je šlo za jude in pogane, danes gre za jude in nejude, za Jude in Arabce, kristjane in muslimane. Vsi smo predvsem sprejeti in ljubljeni od Boga. Onstran razlik obstaja usmiljena božja ljubezen do enih in drugih.
Očitno morajo mnogi prehoditi še dolgo pot v verovanju, treba je poglobiti iskanje smisla božje skrivnosti, razumeti je treba Kristusovo skrivnost; predvsem pa je na začetku usmiljena ljubezen, ki nas spodbada, potiska, zavezuje, da se sprejemamo, da govorimo med seboj in da se ljubimo.
130. Spreobrnjenje
Sprašujemo se, kaj vse vsebuje spremenjenje življenja, spreobrnjenje - metanoia po grško -, premik v miselnosti ali obzorjih.
Če povzamemo, bi lahko odgovorili, da vsebuje tri vidike, tri resničnosti: religiozno, etično in intelektualno spreobrnjenje.
1. Religiozno spreobrnjenje je odločitev, da postavimo Boga nad vse. Ne pomeni, da bomo takoj postali sveti, kaže pa na korenito odločitev Boga postaviti nad vse in se mu podvreči. Gre za temeljno in nadvse pomembno spremembo obzorij. Moje življenje upošteva božje prvenstvo, od njega sem odvisen v dobrem in zlu, v bolezni, v smrti.
2. Religiozo spreobrnjenje se izrazi, se globoko notranje poveže z etičnim spreobrnjenjem, to je z opredelitvijo, da ne služimo malikom, da nismo sužnji starih ozroma poganskih malikov, niti onih stalnih, kot so denar, užitek, uspeh, oblast. Moralno spreobrnjenje z drugimi besedami pomeni, da neposredno korist podredimo pravičnosti.
Takšno spreobrnjenje je dar, ni samo sad mojega napora, je božji dar, je Sveti Duh v nas, je v nas živeči Kristus. Odločimo se torej sprejeti, da se podredimo vodenju Svetega Duha, da živimo življenje po Duhu.
Na religiozni in etični ravni zares spreobrnjeni človek je človek blagrov. Tam se ne upošteva samo devetih Matejevih blagrov, ampak tudi blagor poslušanja in udejanjanja Besede, blagor vere in blagor iz Apostolskih del 20,35: "Večja sreča je dajati kakor prejemati."
Dvanajst blagrov - lahko bi dodali še druge -, tvori enost, med seboj se pogojujejo, človeku, ki je stopil na pot spreobrnjenja, dajejo okvir.
3. Intelektualno spreobrnjenje ni neposredno obravnavano v Svetem pismu, ker je na neki način predhodna drža.
To je človeška modrost, ki dospe do razumevanja, da človek ne more živeti od površnega videza, ampak mora imeti moč, da razmišlja ob iskanju notranje razvidnosti in globoko utemeljenih razlogov, zakaj je nekaj resnično ali lažno.
131. Srce
Kako bi mogli vedeti, da naša dobrota ni samo maska, ampak izraz odprtega srca? Tu je sedem zapovedi, ki nakazujejo, kaj je odprto srce (Rim 12,9-11).
1. "Odklanjajte zlo." - Groza pred temi dnevi, gnus nad javnim mnenjem, ki išče politične in upravne škandale, je nekaj dobrega. Upravičeni vzgib dobrote je, če nas je groza grešnih tokov in izprijenih združenj.
2. "Oklepajte se dobrega." - Objemite ga v nekakšnem ljubezenskem zlitju. Bodite eno z dobrim. Ne pustite se ločiti od njega zaradi strahu.
3. "Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo." - Kot člani ene same družine.
4. "Tekmujte v medsebojnem spoštovanju." - Spodbuda je videti samoumevna, vendar pa je v resnici ni tako lahko udejanjiti, to je odpreti srce in reči drugemu: "Ti si več vreden od mene in jaz sem tega vesel."
5. "Ne popuščajte v vnemi." - Tu vnema pomeni skrbno zanimanje za nekoga, skrb za drugega: to mi je pri srcu, ne požvižgam se na to, ne odrivam te misli. Ta zavzetost za skrb do drugega oziroma izpolnjevanje tistega, kar nam je zaupano, je natančneje določeno v naslednji zapovedi.
6. "Bodite goreči v duhu." - Vaš duh naj vre, ne bodite mlačni, leni, zdolgočaseni, kot tisti, ki nikoli ne najde časa, da bi se zavzel, in zna zmeraj najti kakšen izgovor. Bodite goreči, zoperstavite se vsaki obliki obstanka na istem, duhovnega mirovanja.
7. Sedma zapoved, ki zaključuje to vrsto, je odločilna: "Služite Gospodu!" - To pomeni, da Pavel ne daje dobrih nasvetov, ki urejajo samo horizontalne odnose, ampak hoče, da razbiramo v vsakem odnosu njega, ki stoji za vsem, Jezusa. Jezusa, ki nam ponavlja: "... ste meni storili." Zaradi mene se okleni dobrega, zaradi mene tekmuj v spoštovanju drugega, zaradi mene se izvleci iz onega stanja otopelosti, brezčutnosti, ki ti tako škodi.
132. Srečanje
Znova si moramo pridobiti razsežnost srečanja. Srečanje z ljudstvi druge kulture, katerih miselnost je globoko drugačna in so spričo življenja in njegovih obratov navajeni drugačnih drž, kot so naše, se ne zgodi samo na ravni tehnologije niti zgolj v skupnem delovanju, pa naj bo to še tako bratsko; pristno in nadvse resnično srečanje se marveč zgodi v globinah, pri koreninah osebe, v tem, kar ta je, in ne samo v tem, kar stori ali proizvaja.
Pozorno in potrpežljivo poslušanje drugih kultur, sposobnost zaznati možnosti za skupno pot, včasih nevsiljivo stopiti vštric po poti, vse to so božji darovi, ki jih lahko najdemo samo, če iščemo bistveno. Kakor Gospod Jezus, ki se je ob zori samotno vzpenjal na vrhove gora, zna tudi predani človek najti potreben prostor za to razsežnost; ta nam omogoča dojeti navzočnost njega, ki ni nikoli odsoten od tistega, kar resnično živi, in obenem ničevost stvari, ki se odvračajo od božjega načrta; to je gibanje in napetost med vestjo in navzočnostjo.
133. Sredstva obveščanja
Odkar je Bog spregovoril s človeškimi besedami in dogodki, smo lahko gotovi, da so besede in dogodki tega sveta pripravni, da postanejo nosilci za njegovo sporočanje, sposobni izpovedati njegovo ljubezen, njegovo resnico in njegovo življenje, in to s preprostimi izrazi ter omejenimi kretnjami našega izkustva. Sredstva obveščanja so v raznolikosti govorice, ki jo uporabljajo (besedna, slikovna, glasovna, kretenjska, s čustvenimi vzgibi itd.), možni "šotori", v katerih Besedi ni za malo prebivati; so robovi njegove suknje, prek katerih se lahko prenaša njegova odrešujoča moč.
In vendar ne smemo skrivati možne dvoreznosti: naj bo človeška govorica še tak nosilec božjega sporočila in njegovih darov, nikoli ne more tega do konca izčrpati.
Bog ostaja vedno večji od človeških besed in kretenj; sredstva obveščanja imajo celo v svoji najplemenitejši rabi le relativno in omejeno sposobnost.
Božja skrivnost je vsepresegajoča in tega ne smemo nikoli pozabiti; to nas mora stalno ohranjati v napeti pozornosti na to, kar presega sporočeno vest.
Rob suknje ostaja kos sukna; suknja pa se nanaša na osebo, ki jo nosi in jo lahko odloži, če je noče več uporabljati.
Sredstva obveščanja so torej sredstva in ne cilj, so nekaj orodnega, predzadnje reči in ne zadnje; lahko skrivajo in ovirajo pot resnice; pa tudi če so povsem odprta zanjo, je ne bodo nikoli do konca izčrpala.
134. Starost
Tretje življenjsko obdobje je zares nekaj pomembnega v človeškem bivanju. Znajdemo se vpričo skrajno temeljnega problema človekovega življenja, problema, ki ga je z nepozabnimi besedami predstavil svetopisemski Pridigar v zadnjem poglavju, ko pravi: "Spominjaj se svojega Stvarnika v dneh mladosti, preden pridejo žalostni dnevi in dospejo leta, o katerih boš moral reči: ‘Nič mi niso všeč.' " V tem svetopisemskem besedilu je zelo silovito izraženo človekovo staranje. Tega izkustva se ne da poenostaviti na preprosto potekanje let, ampak je prej v tisti drami, ki jo vsak od nas doživlja in jo bo doživljal ob pešanju telesnih in duševnih moči, v množenju ovir in preprek, skratka v oblikovanju spleta okoliščin, ki ga zaznamuje globoko in pogosto težko priobčljivo trpljenje.
Ta drama je na neki način nerešljiva, razen če izhajamo iz človeka samega. Ne bo se pojavila nobena "evropska" pomoč, ki bi onemogočila obupovanje ostarelih. Nasprotno, človek sam je poklican, da se prerodi od znotraj, in to s pomočjo tistih večnih in dokončnih vrednot, ki mu bodo omogočile preseči odpor in trpljenje, ko se manjšajo časne vrednote.
Človeku je treba pomagati, da razume, kako se lahko na novo ovrednoti navkljub nujnemu izgubljanju "točk" na ravni učinkovitosti. Njegova veljava v modrosti in izkušenosti je trajna.
Potrebno je imeti dovolj poguma, da pomagamo ljudem v bistvenem, kar je skrajno težko. Nič ne koristijo grobe besede, prav tako ne zavajajoče. Med enimi in drugimi je treba najti prostor za besedo, ki jo navdihuje dobrotljiva ljubezen; ta pa je sposobna previdno dojeti ključno točko, da lahko pomaga zadihati človeku, ki se čuti razumljenega v svoji skoraj nepriobčljivi drami. Ta je tako podobna drami Jezusa v Getsemaniju, ko se je moral odločilno soočiti s strašnimi koordinatami svojega poslanstva.
135. Starši
Vzgojiteljska odgovornost zahteva, da vložimo v igro človeško svobodo in pričakuje usposobljenost, formacijo, soočenje, zavzetost. Če je po eni strani res, da postanemo starši z rojstvom otroka, pa je tudi res, da to resnično postajamo šele iz dneva v dan. Še več; starši postajamo že dosti pred rojstvom svojih otrok, na neki način že pred samim zakonom. Že v obdobju zaroke se je mogoče in celu nujno vzgajati za vzgojno nalogo in za zavest o odločitvah, ki jih ta vsebuje. Ta formacija se mora potem nadaljevati na stalni osnovi prek poslušanja, soočanja z izkustvom drugih, poglabljanja nekaterih specifičnih vzgojnih tem, udeležbe pri tako imenovanih "šolah za starše", v težjih primerih pa tudi prek zatekanja k svetovanju pri strokovnjakih in centrih za družinsko pomoč.
Starši torej postajamo, kakor si pridobivamo zavest in morda tudi nekaj pristojnosti na vseh drugih odgovornih področjih življenja.
Tudi škofje postanejo škofje na dan posvečenja, potem pa se morajo vsak dan učiti, kako postati škof. Zato je pomembno izmenjavati izkustva, soočati pobude itd.
To se torej dogaja na vseh ravneh odgovornosti in lepo je, da se to zgodi predvsem v tisti prvi celici družbene odgovornosti, v družini, v kateri soočanje in tudi nekakšna šola za starše lahko ponudi pogum in tolažbo, lahko odpre obzorja, odvzame tesnobo slepih ulic, premračnih poti, povrne jasnost in zaupanje.
136. Strah
Če pogledamo malo okrog sebe in vidimo bolezen, ki jo danes preboleva evropska družba, opažamo, da je ta bolezen v liniji strahu in tesnobe: strahu, da bi izgubili domovino - pri tistih narodih, ki se do krvi borijo s podivjano krutostjo, da bi dosegli neodvisnost in svobodo od enih, da bi zatirali druge (pomislimo na strašno dramo v bivši Jugoslaviji); ali pa strah, da bi bili prikrajšani za lastno ugodje (pomislimo na rasne nerede proti priseljencem v Nemčiji); nas pa prevzema strah, da bi bili prikrajšani za svojo ekonomsko prednost, ker ladja naše države že pušča vodo.
Kaj naj torej rečemo o tem prevladujočem občutju tesnobe, strahu, ki mu prej ali slej nihče ne uide?
To je strah, ki se ga ne moremo povsem znebiti, ker ima opravka s svobodo. Ko svobodo razumemo kot nekaj absolutnega, ne obstaja več neki red, varno zaporedje, ampak je vse negotovo, mračno, vse pada na moja ramena, vse me stiska in tlači, ne morem se več zanesti na nikogar. To je obup svobode, ki je postala absolutna, brez temelja in brez opore.
Sveti Ignacij uči, da tedaj, ko iščem temelje za to svobodo, začenjam gledati strahu v oči, ga prenašati, začenjam izganjati tesnobo, ker opažam, da je temelj moje svobode Bog, ki me ljubi, ki me je ustvaril, ki me pozna. In če gledam v prihodnost svoje svobode, vem, da je v božjih rokah, da me Bog vedno kliče in me vodi. Če gledam v sedanjost, Bog podpira in spodbuja mojo svobodo; je, če smemo reči, moj navijač, ker želi, da bi uspel. Tako se moja svoboda umesti, moji negativni občutki tesnobe in strahu pa lahko ostanejo na dnu, saj je življenje težko in naporno za vse, vendar pa so uravnoteženi, in njihova mera ni pretirana. Vem namreč, na koga se lahko naslonim.
137. Stvarjenje
Prvo poglavje Geneze nam pripoveduje v nekakšnem nadvse veličastnem okvirju, kako je vse nebo in zemlja in vse, kar je v njiju, izšlo od Boga v idealnem zaporedju enega tedna. Besedilo razlaga, da vse, kar obstaja, prihaja od Boga, da ni nič Bogu enakega in da mu je vse podrejeno; obenem pa izraža tudi veliki namen, ki ga je imel Bog od samega začetka, to je, ne samo ustvariti svet in stvari v njem, ampak skleniti s človeštvom večno in dokončno zavezo, po kateri naj bi Bog in človek postala kakor eno. Ta zaveza je bila dokončno sklenjena v Jezusovem vstajenju, v katerem človeško in božje živita združena za vekomaj v slavi, kajti v Jezusovi človeškosti so vsi ljudje poklicani k soudeleženosti pri božjem življenju.
Odlomek iz Geneze izraža zavest, da se je zaveza z Bogom začela že v tistem prvem trenutku, v katerem je začel obstajati svet in človek. Vse stvarstvo je delo Boga zaveze in na vrhu stvarstva je človek, narejen po božji podobi in liku, torej sposoben vstopiti v razgovor z njim, postati njegov sogovornik, drugi podpisnik pogodbe.
Nova zaveza je na novo prebrala prvo stran Geneze v luči dokončne zaveze in se kar nekajkrat sklicuje nanjo. Sveti Janez, na primer, nam pravi, da je bilo vse narejeno po Besedi, da je Beseda življenje in luč sveta. Stvarjenje se je zgodilo s temeljnim sklicevanjem na Besedo, ki se učloveči, na Jezusa; "vse je bilo narejeno po njem in zanj", vse ima smisel samo po njem.
138. Sveti Duh
Duh deluje s tem, da nas globoko uvaja v velikonočno skrivnost, v skrivnost križa, ki je za ljudi norost in pohujšanje, obenem pa modrost in moč pri Bogu. Duh ne ustvarja umetnega zunanjega sozvočja, ki bi imelo nekakšen pečata prostovoljstva (je pač nujen, sad njegovih dejanj je neprimerno bolj učinkovit), ampak postavlja trdne temelje spreobrnjenja k skrivnosti križa.
Duh podpira sodelovanje in edinost znotraj skupnosti, in to prek ponižnosti tistega, ki ve, da ima samo dar (tukaj nam pomaga že ime karizma, ki pomeni zastonjski dar), ki je podrejen skupni koristi.
Delovanje Duha doseže vrhunec v ljubezni, ki ni človeški načrt, ampak razdajanje s potrpežljivostjo, razpoložljivost, hesed, ljubezniva nežnost, ki je lastna Bogu in zgodovinskemu Kristusu.
Zanimivo bi bilo preučiti sezname opredelitev ljubezni in se vprašati, kateri svetopisemski vzorci in kateri kristološki sklici so vključeni v to izbiranje besed.
139. Sveto pismo
Ko govorimo o pripadnosti božji besedi, ne moremo, da ne bi dali prvega mesta zapisani besedi, zlasti danes, ko so ljudje dosegli stopnjo kulture, ki jim omogoča, da se ji približajo. V civilizaciji "knjige", kakršna je naša, postaja Sveto pismo nadvse aktualno orodje za približevanje božji besedi na splošno, nujno orodje za rast vere.
Gre za to, da osebno bližanje Svetemu pismu povežemo z oznanjevanjem, cerkvenim učiteljstvom, bogoslužjem in izročilom v širšem pomenu besede.
Zrel kristjan je vernik, ki doživlja bogoslužje in ga potemtakem v bogoslužju vodijo berila in homilija. Je vernik, ki doživlja vseobsegajoče in urejeno katehetsko uvajanje v krščansko skrivnost. Je vernik, ki se pusti poučiti od dokumentov cerkvenega učiteljstva, ki zdaj na ta, zdaj na oni vidik krščanskega življenja nanašajo velike resničnosti Besede. Če torej zrel kristjan živi to polnost, se lahko povsem mirno približa zapletenosti Svetega pisma, ker jo zna instinktivno umestiti v okvir dogajanja, ko nam Cerkev v svoji celovitosti predloži besedo.
Novi lekcionar nam nudi veliko pomoč. Kdor pozorno sledi nedeljskim breilom v njihovem triletnem krogu in kdor skuša ohraniti ritem med delavniškim in nedeljskim branjem, lahko postopoma, odvisno od bogoslužnih časov, vsrkava božji načrt, kakor nam ga razkriva božja beseda; tako postane domač z božjo besedo, ki hrani njegovo vero.
140. Svetovanje
Svetovanje ni zgolj intelektualno dejanje; je dejanje usmiljenja, ki se skuša z ljubeznijo ozreti na skrajno zapletenost konkretnih človeških situacij.
Gotovo moramo pritrditi tej evangeljski zahtevi, ki je, če je res evangeljska, vedno sočutna, opogumljajoča, dobra, ponižna, človeška, človekoljubna in potrpežljiva.
Teh značilnosti svetovanja ne najdemo prav pogosto v Cerkvi. Nasprotno, včasih se srečujemo z oblikami svetovanja ali celo odločanja, ki jim manjka človeških potez, ki so tako značilne za Jezusa. Jezus se je znal z ljubeznijo prilagoditi situaciji, znal je zagrabiti ustrezni trenutek.
Če je v svetovanju navzoča drža usmiljenja, se izognemo tolikim narejenim sporom, saj ni nič vreden plašč pravičnosti, če ga ne spremlja krepost obzirne modrosti.
Svetovalec v skupnosti mora imeti močan čut za svetovanje kot dar. Ker je to dar, je treba zanj prositi v molitvi in si ga ni mogoče prilaščati kot nekaj svojega. Ker je to dar, se mu moramo približati z nenavezanostjo, saj ne izhaja iz nas, ampak nam je dan.
Nasvet ni orožje, ki bi ga smel uporabiti, da bi druge pritisnil ob zid; je dar v službi skupnosti, je usmiljeno božje delovanje v meni. Resda gre preko moje razumnosti - modrost je razumnost v delovanju -, vendar pa gre preko ljubečih vzgibov Svetega Duha, ki padajo kot rosa in ustvarjajo občutljivost, zaupanje in ljubezen.
141. Svoboda
Razglas notranje svobode so blagri, to je drža globokega odmika od vsega, kar je mogoče imeti v posesti (denarja, uspeha, oblasti, načrtov, umišljanja, da sami upravljamo s svojim življenjem). S tem, ko si umišljamo, da sami upravljamo s svojim življenjem in z življenjem drugih, ne da bi v globini pustili prostor za odmik, postajamo sužnji stvari, nalog, pričakovanja drugih, podobe, ki jo imajo o nas drugi.
Svoboda blagrov je svoboda otrok, ki jih ne skrbi za jutrišnji dan, ker zaupajo v nebeškega Očeta.
Ta svoboda je rastoča, ker zahteva veliko let, mnogo napora, nemalo stisk, da jo dosežemo. Ni nam dana kar takoj.
Smo torej na poti proti resnični svobodi, s katero nas je osvobodil Kristus. Kadar prejemamo evharistijo, kadar smo odvezani od svojih grehov, naredimo korak naprej. Gre za pot, ki obsega vse naše življenje. Je dvojna in krščanska duhovnost je to vselej označevala z izrazoma "dejavno očiščenje" in "trpno očiščenje".
Dejavno očiščenje je v tem, če uporabimo sodoben izraz, da znamo izbrati in se potemtakem tudi odpovedati, kadar je potrebno, v luči meril višje dobrine.
Z dejavnim očiščenjem ne bomo nikoli prišli do popolne svobode in zato tu vstopi očiščujoče delovanje Boga samega. Izredno pomembno je odkriti očiščujočo božjo roko v svojem življenju: v molitvi, v prijateljstvu, v odnosih, v javnih stikih, v poslu, v bolezni, v utrujenosti, v razočaranjih.
Bog nas očiščuje prek tisoč dogodkov, tisoč situacij in moramo se vedro prepustiti njegovi dejavnosti ter takorekoč pustiti, da nas oskubi vsega odvečnega, v gotovosti, da nas ljubi in da je njegova roka modrejša od naše.