|
Z velikim zanimanjem sem prebral nekaj knjig, ki so kakorkoli povezane s Cerkljanskim. Že kar precej časa ne živim več tam, kljub temu pa v meni še vedno tli spomin na kraje moje mladosti. Mislim, da se v dobi radia in televizije, videa in drugih pridobitev civilizacije kar nekako pozablja na stare modrosti, dogodke in drugo iz preteklosti. Bil sem zelo ganjen, ko sem v neki knjigi prebral tudi nekaj stvari, na katere se še prav živo spominjam. Prav je, da se jih iz prej omenjenih vzrokov čim prej zapiše in s tem reši pozabe. Na srečo še živijo ljudje, ki imajo v glavi veliko zanimivih zgodb, starih šal in podobnega. Sam sem zato po spominu zapisal nekaj zgodb in utrinkov iz svojega otroštva in upam, da bom ganil vsaj eno, meni podobno dušo. Nekatere dogodke sem doživel sam, veliko so mi jih povedali starši in drugi. Ponekod sem zapisal prava imena, drugje pa iz previdnosti raje ne. Vem pa, kdo je bil kdo. Lep pozdrav! |
Učitelj Viktor Jereb, ki mu veliko Cerkljanov dolguje zahvalo za pridobljeno izobrazbo, je bil velik poznavalec tamkajšnjega narečja. Nič čudnega, če je njemu v čast nastala celo pesem.
Jerebova specialnost je bila, kot lahko potrdi kar nekaj generacij nekdanjih cerkljanskih šolarjev, kako vtepsti učencem v glavo pravilno sklanjatev. Nesrečnež, ki mu to ni šlo, je moral naglas sklanjati samostalnik sol:
| sol, soli, soli, sol, pri soli, s soljo. |
Ko je prišel do "pri soli", pa ni bil čisto prepričan v svoj prav, je Jereb zamahnil z roko učencu okrog ušes s komentarjem, da mu bo eno prisolil.
Na šolskem področju je bila v Cerknem dolgo časa nepogrešljiva učiteljica Migučeva Angela. Z njo so tudi imele opravka mnoge povojne generacije šolarjev. Veliko je vedela, veliko je povedala in od učencev mnogo zahtevala. Tudi zanjo je nastala pesmica.
Tudi v najhujših časih ljudje niso obupali. Po bombardiranju Cerknega marca 1944 je nastala zanimiva pesem kot plod otroškega občutja.
Kot so mi pripovedovali, se hiša sredi Cerkna imenuje Pr' Monu zato, ker je nekoč njen gospodar govoril: "Sn se monau," ko je hotel reči "Sem se menil." Ženske v Cerknem tudi danes, upam, pravijo: "Sma se mnale." Posebna raziskava pa bo potrebna, od kod ime Pr' Fonu.
Ime hiše Pr' Pudlčku je menda nastalo zaradi stavka "Dejte ga m' še an pudlčk!", s katerim je gospodar pogosto zahteval pijačo po gostilnah. Kakšna merska enota je pudelčk, morda še ve kak starejši Cerkljan.
V mlin (maln) v Stiskah, ob Oresovki, se je svoj čas primožila nova gospodinja, ki je o novem domu že pred poroko slišala marsikaj čudnega. Čez nekaj tednov napornega dela ugotovi: "Tu pa niso le stiske, ampak tudi križi in težave." Grunt namreč ni posebno lep in pozimi v grapo skorajda ne posije sonce.
Cvek iz Planine je znal krpati tudi slamnate strehe. "Tu pa en manjka", je nekoč pojasnil navzočim, ko se je vzpenjal na strmo streho, in ugotovil, da lestvi manjka en cvek (klin), pa ni hotel uporabiti te besede.
Otroke na Cerkljanskem že zgodaj naučijo raznih neumnosti. "Če te kdo vpraša, čigav si, reci Cornov", me je naučila starejša sestra. Pri Cornu je nekdaj bilo v Planini, a v mojih rosnih letih se je hiša že podrla, njeni prebivalci pa odselili daleč stran.
Učitelj v Zakrižu je njega dni vprašal dva fanta: "Čigava pa sta?" Bolj korajžni mu je odgovoril: "Uan je Grčau, jest sn pa Rajhau." Učitelj ni razumel in je rekel: "Nisem vaju vprašal, kaj sta delala, ampak čigava sta." Razumel je, da je prvi grčal (hropel), drugi pa rajhal (nanašal omet na zid). Komaj so se sporazumeli.
Če rečemo "kolikoimajurnčevmuštac", lahko to razumemo kot "Koliko ima Jurnčev muštac?" ali pa kot "Koliko ima Jurnčev muš tac?" Prvo pomeni "Koliko brkov ima Jurnčev?", drugo pa "Koliko ima Jurnčev osel nog?" Tudi besedne igre so torej znane po širnem Cerkljanskem.
Nekoč je šola v Zakrižu priredila pohod na Bled. V šoli so se o tem prelepem kraju seveda že prej veliko pogovarjali. Ko pridejo na Vrh Križa, radostno zavpije ena od učenk: "Poglejte, blejski otok se že vidi! Kmalu bomo na Bledu." V orehovski grapi je bila gosta megla, le cerkev sv. Ubalda je bila ravno takrat vsa iznad meglenega jezera in je bila videti kot slavni blejski otok s cerkvijo.
Mlajša gospa si je prislužila dovolj denarja in si kupila fička. Ker pa takrat ceste na Cerkljanskem še niso bile asfaltirane, jo je že na eni od prvih voženj na peščeni cesti zaneslo, tako da se je zaletela v nasproti vozečega. Po nesreči je v svoji trenutni zmedenosti zavrtela telefon zaradi popravila in vprašala: "Ali je tam servis levega blatnika?"
Pri sv. Ani v Cerknem zvoni veliki zvon takole: "Uzign naga, cobn ga! Uzign naga, cobn ga!" To pomeni: "Dvigni nogo, brcni ga!"
Moja babica me je, ko sem bil še majhen, večkrat vzela s seboj na hrib, od koder se je videlo na cerkljansko pokopališče, in mi pela: "Panač 'n padnej pr' Suet'm Jernej'."
Beseda "tančk" za grah je na Cerkljanskem nekaj posebnega. Koliko jo še uporabljajo? Grahovo seme je precej okroglo in se rado kotali, po cerkljansko "tajnka".
Prebivalcem vasi Gorje, Poče in Trebenče pod mogočno goro Porezen, so včasih rekli "podgorci" (padgurci). Navadno so govorili bolj počasi. Zato so človeku, ki je bolj leno vrtel svoj jezik, pogosto rekli, da govori kot kakšen "podgorec".
Včasih seveda niso vsi hodili v šolo in so govorili vse prej kot slovnično pravilno. Pogosto je prihajalo tudi do mešanja tikanja in vikanja. Nekoč je šel gospod dekan s svojim psičkom skozi vas. Takoj zakliče neka gospa: "Gasput dekan, a je uaš tejst pos, ka za taba leti?"
Čelarji imajo svoje njive v precejšnjih strminah. Zemljo je treba od spodnjega roba njive nositi na zgornjega, sicer bi sčasoma vsa zlezla v dolino Cerknice. Rajnki Plajnkon je imel sijajno zamisel. Nad dolino naj bi po njegovem predlogu sezidali obok (velb) v blagem loku, pa bi Čelarji prišli do lepih polj.
Prebivalci vsake vasi se radi postavljajo s svojimi pridobitvami pred drugimi. Ko so Planinci zidali gasilski dom s stolpom, je nekdo vprašal Čepležane: "V Planini bomo imeli ravnokar že tri turne, tistega od cerkve, onega od transformatorske postaje in tega, od gasilcev. Kako to, da v Čeplezu nimate še nobenega?" Pa mu odvrne fant iz Čepleza: "Pa saj ima Rojc tam že svoj turn." Pri Rojcu nad visoko škarpo so namreč širili svoj dom pokonci, pa ne navpično v zrak, ampak po zelo strmem pobočju nad vasjo. Od daleč je bila zgradba res videti kot kak stolp.
|
Gostilničar Vilčk
na Kladjah je
Na upanje dajemo samo nad 80 let |
 |
Vilčka pozna marsikdo tudi po tem, kako je razlagal, da se ne more spomniti, kako se reče po italijansko slama, medtem ko je kazal z roko proti svoji glavi rekoč: "Pa tu notri jo imam." S tem je hotel reči, da ima besedo sicer v glavi, pa mu ne gre z jezika. Marsikdo pa je zadevo po svoje interpretiral. No kmalu so postavili RTV pretvornik na Lajšah. Uradno so na sodbi pustu v Cerknem razglasili, da se sedaj tudi na širšem območju Cerkljanskega lahko uporablja "tak radio, ka se kino notr vid".
Vedno in povsod se najdejo tudi ljudje, katerim ne gre vsega verjeti. Nekoč je nekdo razlagal, kako je doživel posebno dober razgled s Porezna. "Bilo ja tako čisto ozračje, da se je z vrha videlo dol v Cerkno na Čendov most. Videl sem celo učitelja Jereba, ko je šel čezenj. Spoznal sem ga po beli kapi, ki jo je vedno nosil."
Drugi je nekoč razlagal sopotnikom na avtobusu, kako si je nehote pridelal večurno zamudo, ker je nekje obstal vlak, ki so mu morali "flikati gumo".
Pred prvo svetovno vojno se je neka družina vrnila iz Porurja v Nemčiji domov na hribovito Cerkljansko. Otroci so morali kajpak pomagati pri kmečkih opravilih. Nevajen dela in slovenskega jezika je fantič kmalu sedel na tla in rekel, da se je že zveličal (namesto naveličal). Toda mati ga je kmalu dvignila na noge rekoč, da bo pa za zveličanje moral še kar precej trpeti.
Koscem na vrhu Škofja je ura v nekem smislu nepotrebna. Od tam je ob lepem vremenu čudovit razgled daleč naokoli. Lepo se vidi tudi v Labinje in Poljane. Nekje med tema dvema vasema sta dve veliki skali, ki sestavljata nekakšno sotesko. Kadar vanjo za opazovalca na Škofju opoldne posije sonce, se ve, da je čas južine.
Izkušen kontrabantar, zlasti za tobak, je vedno nosil na pohodih čez staro italijansko-jugoslovansko mejo vrečo listja. Če je bilo potrebno, jo je odvrgel po bregu navzdol. Italijani so tekli za njo v prepričanju, da je v njej tobak. On pa jo je medtem s pravim tobakom, všitim v suknjič, jadrno pobrisal v pravo smer.
V Čeplezu je nekoč neka pozabljiva ženička, ko se je na večer vračala iz hleva v svojo hišo, opazila, da je v shrambi nad hišnimi vrati medla luč. "Tatovi", je pomislila in zbobnala skupaj pol vasi. Tudi lovca, ki je pristavil lestev in s pripravljeno puško previdno splezal do okna. Ugotovil je, da v shrambi ni tatov, ampak samo dogorevajoča sveča. Ženska je namreč, preden je šla v hlev, šla s svečo po neko reč v shrambo, ker pa se ji je mudilo iti pomolst kravo, je pozabila na svečo.
Medrski v Planini imajo precej oddaljeno senožet Jelenk na levem bregu Cerknice, nad Cinkom, na strmem pobočju Škofja. Trava v medrskem Jelenku je izredna, rada se kosi, suši pa se v odvisnosti od vremena. Svisli so postavili nekje na sredi, tako da je nekaj sena treba vleči gor, nekaj dol, malo se ga nosi, pa je. Gospodar Jakob je nekoč sklenil, da ne bo pešačil prespat tako daleč domov, precej sena so tudi že bili spravili pod streho, pa bo prenočil kar na senu v samotnih svislih. Tudi bolj zgodaj bo vstal, sklepal kose, da bodo lahko prej nadaljevali s košnjo. A glej ga šmenta! Sredi temne poletne noči ga prebudi nasilno odpiranje vrat v svisli. Jakob, čeprav sam, se prebudi, se vsiljivca seveda hudo prestraši in zakriči. Nepridiprav vpraša, koliko da jih spi na senu, Jakob odvrne, da dvanajst. Nato v podkrepitev pravkar izrečenega začne klicati vse po imenu, kot bi pel litanije vseh svetnikov. Nepovabljeni se prestraši in odide.
V Idriji smo imeli štelngo (nabor), ko so nam razdeljevali vojaške knjižice. Vsak je bil klican tudi z očetovim imenom: Tušar Franca Franc, Peternelj Janeza Matej itd. Takoj se je oglasil dovtipnež iz Cerkna in zavpil: "Čuk Čuka Čuk!"
Pa še nekaj manj krepostnih
Ime hiše Pr' Dristu pod osnovno šolo pride baje od njenega nekdanjega stanovalca, ki je pogosto vpil nad nadležnimi otroki: "Uatrac, a ste sitn kot drist!"
Možakar najboljših let pride v cerkljansko lekarno, počaka, da pride na vrsto, in vpraša: "A imate kakšen škrnicl al' pa škrtocl za gar na meš?" To nas utrjuje v prepričanju, da so bili v Cerknem že davno poučeni o nevarnostih AIDSa.
Na cerkljansko lekarno se tudi sam večkrat spomnim. Ko nas je Jože Štucin v sedmem razredu naučil že kar precej kemije, mi je nekaj šinilo v glavo. Stopil sem v trgovino Pri Balantaču in prodajalko vprašal, če imajo kaj natrijevega klorida (NaCl). "Tega pa nimamo, moraš iti vprašat v lekarno", se je glasil njen odgovor.
Opaltarjevega Žvana, ki je na stara leta živel v Kalaršah, smo nekoč vprašali, ali se res dreku tudi po nemško enako reče. Žvan je v svoji počasni govorici, prav po podgorsko, pojasnil: "Dej no, pa nimšku se reče dreku ja šajs." Obe besedi sta seveda nemški.
Pripovedovali so tudi, da je šel gospod dekan neko jesen po cesti skozi Zakriž. Pa mu zakliče neka gospa: "Paslušte gasput dekan, a boste jidl hrušče, sa mehče kot drist?" Mehčanje nekaterih soglasnikov (hruške=hrušče itd.) je značilno za nekatere cerkljanske vasi.
Neki možakar s Cerkljanskega je nekoč šel v mesto. Bil je rahlo prehlajen, kar pa še ni bilo zadosti. Sredi mesta mu začne teči iz nosu smrkelj in glej ga vraga, doma je pozabil žepni robec. Na srečo zagleda uniformirano osebo na nekem balkonu. Obrne se k prvemu mimoidočemu in reče: "Paglej anga palicaja tam gar, ka ima ana rdejče črta to dal uo'n!" Ko je izgovarjal ta stavek, je z iztegnjenim desnim kazalcem pokazal na uniformiranca, si mimogrede obrisal svečo izpod nosu, nato pa zadevo razmazal po vnanji strani svoje desne hlačnice. Besede so bile tako zelo usklajene z gibi, da nihče ni opazil, da se je popotnik s to zvijačo rešil iz težavne zadrege.
Znani so tudi primeri strastnih kvartopircev. Neki kmet, doma visoko v hribih, je prodal par volov na cerkljanskem živinskem placu (trgu), kjer so nekoč prirejali vsak torek živinske sejme. V Cerknem so bili včasih trije placi: pred cervijo sv. Ane, pred Andrjonom in živinski pred starim gasilskim domom. Omenjeni kmet je torej živino prodal, šel v gostilno (teh v Cerknem nikoli ni bilo premalo) in ves težko prigarani izkupiček zapil in zakvartal. Čez nekaj dni se je vrnil domov samo še z verigami, na katerih je gnal živali na semenj.
Matere in drugi na Cerkljanskem so včasih nepridnim otrokom grozile: "Če na boš pridn, boš morau jet u Guopalše past tista suine, ka ima tri najie."
Pred prvo svetovno vojno se je v Zakriž vrnila družina in Nemčije. Otroci so začeli hoditi v tamkajšnjo šolo. Precej dobro so seveda znali govoriti tudi po nemško. Učitelj je včasih spregovoril z najstarejšo hčerko Maričko tudi v tem jeziku. Nekoč pride neki fant v šolo in ji reče: "Zdej pa tut jest znam gauarit pa nimšku, ka me je nauču brat. Miza je tiš (Tisch), riba je fiš (Fisch), uina je uajn (Wein), stara baba pa lustik zajn (lustig sein)."
Marsikdo se še spominja gospe Ciske in njene matere, ki sta sredi Cerkna prodajali sladkarije. Prve, ki je vzdevek dobila na podlagi svojega osebnega imena Frančiška, je bilo kar precej skupaj. Nekoč, ko je bila Ciska še drobceno dekletce, ki se je pravkar vrnilo s starši iz Nemčije, sta se z materjo ustavili pred neko hišo, da bi si malo odpočili. "Setz dich, mein Schatz!", ji pravi mati. To v nemščini pomeni: "Usedi se, moja ljubica!" V dobesednem prevodu pa: "Usedi se, moj zaklad!" Po dolgih letih se je na ta dogodek spomnil gospodar omenjene hiše in zlobno pripomnil: "No, pa ima Ciskina mati doli v Cerknem res svoj zaklad!"
Po drugi svetovni vojni je marsikateri Cerkljan šel po svetu s trebuhom za kruhom. Neki fant take sorte se je čez nekaj let vrnil domov in domač način govorjenja mu nenadoma ni bil več všeč. Trdil je, na primer, da se ne reče, "opoldne je", ampak "ura je dvanajst". Ko je bil že poročen, mu nekoč reče žena: "Dragi, pojdi v trgovino in prinesi četrt kile masla, da bom spekla potico!" Mož gre po nakupu in prinese maslo. Žena ugotovi, da je masla le 15 dag. Seveda, možu se je zdelo reči "četrt kile masla" preveč po kmečko, hotel se je izraziti bolj prav, izraziti težo v dekagramih. Pa je od prodajalke zahteval 15 dag masla. Res ima četrt ure 15 minut, nima pa četrt kilograma 15, ampak 25 dag. Ves jezen je moral možakar še enkrat v trgovino, po preostalih 10 dag masla.
Učitelj matematike je nameraval izpraševati učence ravno na veliki petek. Prosili smo ga, da naj bi nam na ta dan prizanesel s preverjanjem našega znanja. On pa nam odvrne, češ da je ravno ta dan za to primeren, ker je dan pač velik. Ker pa je bil matematik usmiljenega srca, smo ga le pregovorili, da je izpraševal šele po veliki noči.
Dogajalo se je, da so se otroci v prvem razredu osnovne šole približno istočasno učili o Titu, pri verouku pa o Kristusu. Pri preverjanju znanja so bile potem, morda zaradi tako velike množice za otroke novih reči, med drugim izrečene tudi trditve, da je bil Tito rojen v Betlehemu, Kristus pa v Kumrovcu.
Takoj po drugi svetovni vojni v Cerknem ni bilo ulic. Vpeljali so jih nekako pred desetletjem. Tako je Cerkno dobilo tudi Trg prekomorskih brigad. Sem spadajo sedaj tudi hiše, ki se jim po domače reče: pr Črovu, pr Mušu, pr Kačanu, pr Zajcu, pr Vouku, pr Srnaku. Nekatera imena so zelo stara, druga pa so prinesli s seboj novi gospodarji. Zato nekateri menijo, da bi se Trg prekomorskih brigad v Cerknem pravzaprav moral imenovati Živalska ulica.
Kar je naruobe, pa sparačte pa elektruonskmu puštarju na naslou: Marko.Razpetafnaguest.arnes.si
M. R. 18. januarja 2001.
De boš prou uideu č, š mpa ž , se pamujej mpa uzom ISO-8859-2.