E. Dežela, Risba iz Deujih bab.

Spoštovani dr. Marko Razpet!

Berem Vaše Deuje babe zvečer, ko se vse umiri in se z Vašo pomočjo vračam v davne dni svojega otroštva, ko sem živela pri stari mami v Gorjah pod Poreznom. Moja rojstna hiša je bila s slamo krita in je imela črno kuhinjo. Tu sem se rodila leta šestinštiridesetega prejšnega stoletja in tisočletja in v njej živela kot v devetnajstem stoletju. Stara mama je hodila plet in žet, jaz pa sem imela popolno svobodo, kar si današnji otrok le težko predstavlja. Za nič na svetu ne bi zamenjala izkušnje spanja v velikem špampetu pod slamanato streho, ko zunaj pere dež.

Moja mama se je morala naučiti dva tuja jezika, nikoli pa ni znala pravilne slovenščine, vedno je govorila cerkljanščino in to je materni jezik štirih njenih otrok, ki takoj preidemo na svoje narečje, ko smo skupaj. Ko sta bili moji hčerki majhni in sta me slišali govoriti z mamo po telefonu, sta vprašali: "Zakaj pa z nono poševno govoriš?" Ko sem začela brati Vaše Deuje babe, sem odkrila veliko pozabljenih besed, ki so me vrnile v otroški čas. Hvala Vam! Ta knjiga je res enkratno in pomembno delo, dragocena skrinja heksametrov, časovna kapsula, zaklad, ki se ga človek zave šele, ko ga izgublja.

Tudi sama sem napisala zbirko pesmi z naslovom Prah otroštva in jih mislila posvetiti ljudem pod Poreznom, a ko sem prebrala Vašo poemo, sem si premislila, saj gre samo za lirične utrinke. Moja cerkljanščina se razlikuje od te, ki jo zdaj govorijo sorodniki v Gorjah. Se je že spremenila v teh mnogih letih.

Še enkrat hvala za Vaše pesnitve, so mi v resnično veselje.

Lpu se imejte!

Anica