Paziti je treba na cerkljansko izgovorjavo črke "g". Ta glas je v bistvu zveneči "h". Izgovori se nekako tako kot "h" v "ahba, ehba, ihba, ohba, uhba". Komur to ne gre, naj prisluhne naslednjemu besedilu.

Primer stavka z besedami "gasput", "pamagajte" in "naga".

Ker za pisanje spletnih strani ni primernejšega grafičnega znaka za cerkljanski "g", uporabljamo kar navadnega. Prav tako ne uporabljamo tu znaka "w" za dvoustični "u". Črka "w" ni slovenska. Cerkljanščina glasu "v" pravzaprav nima, zato na veliko uporabljamo črko "u", tako za navadni "u" kot za dvoustični "u". Pa saj so tudi Rimljani na začetku delali podobno: uporabljali so "v" za "u" in za "v"! Praviloma se v cerkljanščini na pričujočih spletiščih izgovarja jo "ua", "ue", "ui", "uu" kot "wa", "we", "wi", "wu". Slednje bolj redko nastopa, na primer: ntu arhiuu, šla je na randeuu. Če pa je "u" pred "dvoustičnim "u", pišemo "u'u", na primer:

Tíl sa u'uest diktatura. U'uazil sa boke za pleme.

V "uo" je večinoma "u" pravi dolgi "u", na primer:

Tuone, buona, kruota, uoska, maluon, uotla, kuos, žuot, uole, ruop, puopk, uogu, Škuofje, tuok.

Redko je "uo" tisto, kar naj bi pisali kot "wo", na primer:

pauo's, uo'n, uo's, uo'rh, zuo'rnt. Tu opuščaj ' označuje kratki poudarjeni "o". S kalíesam se uos dal pa uo's.

Ker bi črka "w" nastopala v zapisu cerkljanskih besed nekoliko tuje, ošabno, naduto in oholo, smo se odločili za poenostavitev.

Nekateri uporabljajo za dolgi "i" pred "e" črko "j", na primer: Cjerkna. Nihče še ni argumentirano pojasnil, zakaj. Mi pa raje uporabljamo "í": Cíerkna. Zakaj? Če bi pisali po njihovo, na primer garje, bi to bilo lahko: Garje (ime vasi), gárje ali garíe (gorje). Edini ugovor bi morda bil: Garje se ja piše z welika, se j imje wasi. To ni edini primer. Če bi zapisali: Spjet ga sjerje n mjer dal pa trawnku, bi to znal prebrati samo avtor. Zakaj raje ne takole: Spíet ga síerje n míer dal pa traunku. Kako bi brali besede kazje, račje, rezbarje, wasje? Kazje ali kazíe, ráčje ali račíe, rezbárje ali rezbaríe, uasje ali uasíe?

Sicer pa je z zapisom tako, kot pravi Lidija Kleindienst v knjigi

kjer piše (navajamo kopijo nekaj vrstic iz njene knjige):

Če pa bi pisali z znaki fonetične abecede, bi bilo narečno besedilo videti tako, kot na primer v knjigi Tineta Logarja, Slovenska narečja (navajamo kopijo nekaj vrstic iz njegove knjige):

Zato se je bilo treba za pisanje spletnih strani odločiti za neko poenostavljeno možnost, ki, vsaj upamo tako, vseeno pričara bogastvo cerkljanskega narečja. Najbrž je to še kljub vsemu boljše od besedil v sicer knjižni slovenščini na nekaterih spletnih straneh, toda brez pravih zapisov šumnikov. Nepoučeni tujec si bo lahko mislil, da se slovenščino da pisati samo s črkami angleške abecede in da so strešice samo nekakšna nepotrebna znamenja.

Kmalu bo minilo 50 let, od kar so v Cerknem na pobudo Petra Breliha, Guštinajga Petra, obnovili pustne običaje. Za primer si lahko preberete začetek iz pustne sodbe.

To je pojav, o katerem naj laik raje ničesar ne napiše. Težave je s tem imel sam veliki Jan Ignacy Niecisław Baudouin de Courtenay (1845-1929), ki je okrog leta 1870 proučeval cerkljansko narečje in je vse, kar je videl, slišal in zapisal, objavil v petih delih (Archiv für slavische Philologie, 1884, 1885, Berlin) pod naslovi Der Dialekt von Cirkno (Kirchheim) in Sprachproben des Dialektes von Cirkno (Kirchheim).

Primeri:

• žrd -> žrou, brv -> brou, drva -> droua, vrv -> urou, rž -> roš, rja -> reje;
• pri maši - > po'r maš, so se uprli -> sa se upo'rl, grem na vrt -> grem na uo'rt, obrniti -> uabo'rnt.