V sobotni prilogi Dela (28. dec. 2002) je Marko Stabej pisal o jezikoslovcu Davidu Crystalu (slika levo), ki je po rodu Valižan. Napoveduje, da bo angleščina postala globalni jezik, in tudi, kaj se bo z njo zgodilo potem. Preberite in presodite sami! Kar pa se knjižnega jezika in narečja tiče, je morda zanimivo tole, kar piše v nadaljevanju:

Toda knjižni jezik ne živi na račun vseh drugih dialektov in zvrsti. Tukaj je v zadnjih 20 ali 30 letih prišlo do spremenjenega odnosa. Ko sem še hodil v šolo, in tudi kasneje, ko sem bil v srednjih letih, so bili v Britaniji dialekti in pokrajinski govori obsojeni. V šoli so ti rekli, svoje narečje pusti pred vrati, ko vstopiš, govori pravo angleščino. In prava angleščina je bila seveda knjižna angleščina. Otroke so včasih kaznovali, če so v razredu uporabljali narečne besede. Kaj šele, če so govorili tuji jezik... valižanščino... če so te slišali, da govoriš valižansko, si moral najmanj v kot, pa tudi hujše kazni so te lahko doletele. Zdaj je drugače. V Britaniji je bila z novim učnim redom, sprejetim šele l. 1992, vpeljana popolnoma drugačna inkluzivna filozofija glede dialektov in govorov. Nihče ne pravi, da je knjižni jezik preživet, ravno nasprotno, knjižni jezik je pomemben. Toda spoštovati je treba vse dialekte in govore, gre za resnično politično korektnost. To se v razredih že dogaja, tudi na lastne oči sem se že prepričal, otroci prihajajo iz najrazličnejših okolij in uporabljajo izraze iz svojih narečij ali celo drugih jezikov, učitelj pa pri tem ne zmajuje z glavo, temveč spodbuja, češ, poglejte, kako zanimiva beseda. Kaj pa pomeni, od kod prihaja? Ali tako rečete doma? Otroci se tako zaradi svoje jezikovne različnosti počutijo močnejše, dobijo občutek, da skupnosti na ta način nekaj prispevajo, začnejo jih zanimati tudi vsi drugi dialekti in jeziki, iz drugačnosti se ne norčujejo.

Imel sem izredno srečo, da me med šolanjem nihče ni zaradi narečja pošiljal v kot ali mi nalagal še hujših kazni. Hvala pametnim učiteljem in profesorjem! Pravijo, da je pri nas dandanes marsikje čisto drugače. Najdejo se osorni, ošabni, zadrti učitelji, ki menijo, da je treba narečje pustiti pred šolskimi vrati.

Stanje duha pred desetimi leti v zvezi z narečji lahko razberete iz prispevka Od prezira k priznavanju, od preganjanja k zbiranju slovenskega narečnega besedišča (Glosa) Silva Torkarja v reviji Traditiones, letnik 23 (1994), str. 365-366. Ali je danes kaj bolje? M. R.