Citati, ki se tičejo Cerkljanskega, iz dela Svetovni popotnik pripoveduje dr. Andreja Kobala
I. del
Stran 9
Za botra so pa naprosili spoštovanega Cerkljana, po domače Karenajsa.
Stran 10
Cerkno je takrat imelo štirirazredno ljudsko šolo.
Stran 11
Dasi le vas, je bilo Cerkno že tedaj dovolj razširjeno, z deli pod raznimi imeni, kot so Gasa, Blejk, Strana, Brce in drugo.
Stran 13
Sestra Marička se je omožila z Martinom Kacinom od stare Oglarjeve hiše v Cerknem. Njih dom so nemške bombe popolnoma razrušile.
Stran 21
Cerkno je takrat imelo štiri pismonoše, enega za vas in neposredno okolico, druge za skupine bližnjih gorskih naselij.
Stran 25
"Tud gaspa nism," je dejala skoro jezno po cerkljansko.
Stran 28
Na ozkem trgu pri mostu, pred gostilno mojega ujca Andreja Kobala, je stal odprt tovorni avto. Okoli vozila se je zbralo vse Cerkno, ženske objokane, starejši možje in otroci molčeči, kot da so pri pogrebu. Od žena je bilo slišati stok: "Ne bomo jih več videli!" kar se je pozneje do prevelike mere uresničilo. Tovornik je bil tako napolnjen, da so morali vsi stati, še predno je moj oče porinil nanj moj kovček. Jokal se je in potiho tožil: "Zakaj, oh zakaj! Prej Franc, zdaj pa še ti, sin. In vsi tako lepi, še skoraj otroci! Moj Bog, zakaj!"
Stran 48
Prve italijanske čete so vkorakale v Cerkno nekaj dni po mojem povratku domov. Ljudje niso mogli ali kar niso hoteli verjeti časopisom, ki so poročali, da bo Italija zasedla vso Primorsko in da je imela za to dogovor z zavezniki; to je bil njen pogoj za napoved vojne Avstriji. Tako smo res iz neverjetnosti strmeli, ko so se prikazale na cesti proti vasi dolge vrste brigade "Foggia". Kakšen opravek naj bi le imela ta vojaščina pri nas, ko je vojna končana, smo naivno govorili. Opažali smo, kako so se oddelki odcepili od Cerkna po vseh gorskih vaseh in preiskovali vsak grič in vsako goro. Končno so zasedli vrhove na razvodju med Kranjsko in Primorsko oziroma med Črnim in Jadranskim morjem. Poveljnik brigade je s svojim štabom ostal v Cerknem in tako tudi poveljniki polkov; eden od teh je bil začasno nastanjen v delu hiše moje sestre Maričke Oglarjeve, ki je morala vse izprazniti in hočeš nočeš dovoliti vstop.
Stran 50
Že predpoldne mi je mati zavila v culo velik kos presušenega govejega mesa, hleb kruha in suhega sadja. Priporočila mi je, naj grem v Kolenčevše, neposredno za prelazom na kranjski strani nove meje, kjer je živel dobri pa zelo siromašni par naših znancev. Po naporni skoro dobri dveurni hoji v goro čez Čeplez in Planino sta me stara sprejela kot svojega. Poznala sta me dobro, ker sta se o praznikih v Cerknem pogosto ustavljala pri nas. Le ustrašila sta se, ko sta me zagledala, kajti napad se je začel zaradi prevelikega napora vračati, predno sem stopil v hišo. Stara mi je takoj napravila ležišče na peči.
Stran 52
Tudi Podobnik s Cerkljanskega Vrha, precej pohabljen preprost kmet, je opazil spremembo. Govoril mi je o tem in mi prijateljsko velel, da moram na vsak način uteči, ker mi drugače ne bo dobro.
Stran 53
Res, v fantovski družbi v Cerknem, ki je bila zame sicer malenkostna, ni bilo nobenega, ki ne bi rade volje pomagal pognati Italijane iz doline; vendar sem vse zanikal. (V obtožnici očividno ni bilo ničesar o strojni puški in municiji, katere sem se polastil iz zaloge bežeče avstrijske armade in jo pozneje z bratom Francem varno zakopal nekje pod suho streho.)
Stran 59
Pri Šebreljskem Vrhu, kjer bi moral iti čez prelaz, sem bil v veliki nevarnosti, ker sem skoraj prišel naravnost v roke službujočemu karabinjerju. Rešila me je le predrzna zvijača.
Stran 59
V grapi Sevnici je ropotal mlin poleg velike domačije. Napotil sem se tja, prepričan, da tam ni vojaštva, in vendar sem se bal.
Stran 60
Rovtihar mi je rekel, da je mojo fotografijo videl v časopisu, katerega so mu pokazali v trgovini pri Kobalovih na Mostu v Cerknem; torej ve vsak karabinjer v okolici za moje ime in me pozna po sliki. Ves dan sem čakal, da bi kdo prišel od doma. Šele ob šestih se je prikazal sosed, po imenu Drešek (Štefan Rutar). Povedal je, da nobeden ne more priti, da bi prinesel obleko in kaj denarja. On sam se je s konjem in vozom ter furlanko (sekirico) za pasom odpeljal iz Cerkna, kot da gre na delo v Podjelenek.
Stran 61
Tolažba pa je bila v tem, da sem zdaj vedel točno, kje sem. Še enkrat sem se ozrl na Cerkno, ki je bilo v daljavi kot greda lučk; nato sem se usmeril proti vzhodu. Pri Slamovškem vrhu se naletel na kolovoz. Nič več nisem hotel iti skozi gozdovje; tekel sem kar po tej poti mimo Stotnika in Matora, kjer mi je bilo vse poznano. Kmalu sem bil v bližini mejne žice.
Stran 62
Tisto noč so pomožne straže nad Cerknem ulovile triindvajset ljudi, ki so skušali prekoračiti mejo. To sem izvedel pozneje. Moja mati je ves dan čakala pred hišo ob klancu, ki vodi mimo našega doma z meje, in vsako uro s strahom pričakovala, da bo med stražami ugledala tudi mene.
Stran 62
K prodaji kmetije in preselitvi ga je pregovoril neki Ljubljančan, ki je pred leti ustanovil majhno rudarsko podjetje za iskanje zlata in srebra z jamo v Kolenčevšu, skoro vrh prelaza, koder vodi cesta iz Cerkna proti Škofji Loki. Rude očividno niso našli, čeprav so kopali nekaj let, in podjetje je propadlo. Cenc je pri podjetju sodeloval; mislim, da je bil lastnik podjetja tisti, ki ga je pregovoril k selitvi in mu tudi pomagal do zaposlitve kot agent zavarovalnice.
Cenc je bil značaj posebne vrste. Kot zagrizen liberalec je povzročal mnogo skrbi dekanu Knausu, dasi je tudi po njegovem odhodu iz Cerkna dekan imenoval Strano svojo rano. Bil je navdušen narodnjak. Čeprav nešolan, so Cerkljani navadno rekali: "Cenc ve vse. Preveč bere za kmeta."
Stran 65
Razložil mi je, da mu onkraj meje ni bilo treba hoditi več kot pol ure do dveh kmetij; ena je bila pri Planini, druga v Gornjih Novakih, kamor je dostavljal svoj tovor in prejemal plačilo. Pri obeh kmetijah je imel dogovor s tihotapcem na italijanski strani glede noči in približne ure prihoda in tudi skrivališč v kakem kozolcu ali svislih v primeru nevarnosti na omenjenih kmetijah.
Stran 66
Pri skodelici kave me je izpraševal to in ono, a v glavnem, če mi je kaj znano o kaki novi gradnji cest, posebno iz Cerkna do Robidenskega Brda proti Blegašu ali na Črni vrh proti Davči.
Stran 76
Ustavila sva se v Bregu, kjer je moj oče imel njive, hlev, skedenj in kozolec. Tu sem pustil Venceljna, da bo v senu prespal do jutra, sam pa sem odhitel domov. Za kratko hojo v Strano na robu Cerkna sem hotel biti posebno previden, ker je pot šla mimo hiš, in zato nisem hotel nečaka poleg sebe, če bi se bilo treba hitro skriti.
Stran 77
V Ljubljani sem končno lahko kupil vozni listek za ladjo in vse po železnici čez Chicago v Montano. Na meji proti Trstu sta novi domovinski list pazno pregledovala dva karabinjerja. Eden njiju je pripomnil, da sem iz Julijske Benečije. Opazil je tudi ime rojstnega kraja in namesto Cerkno čital Circhina. S tovarišem me je izpraševal, pa sem rekel, da sem bil samo rojen v Circhina in da sem vse življenje prebil v Ljubljani. Z drugimi dokumenti sem ju prepričal, da ne lažem in pustila sta me brez nadaljnjih vprašanj, ko sem jima pokazal vozno karto za Ameriko. Drugih potnikov nista toliko izpraševala in to je name naredilo vtis, da mora biti Cerkno pri novih oblasteh res zaznamovano.
Stran 232
Iste dni, ko so Nemci za kazen požgali Cerkno, ali ko so se vršila revolucionarna grozodejstva, sem vedel iz poročil pridnega majorja, kaj in kako se je dogajalo. Major je govoril gladko slovenščino, a s tujo izgovorjavo. Navzel se je tudi cerkljanskega narečja, ki se mi je zdelo čudno in smešno iz njegovih ust. Za šalo mi je nalašč dejal: "Či s' bi pa ti med vojska? Zaki nis' bi u Cierknam?"
Stran 360
Vozniku so naročili, da me popelje v Cerkno, od tam k Sveti Luciji in, če ameriška straža na mostu dovoli, vse do Gorice, da bi mi ne bilo treba iskati drugega prevoza po Soški dolini. Ukazali so mu, da varno vozi "odličnega rojaka".
V Cerknem so bili preplašeni, ko sem jih prebudil. Ostal sem samo pol ure, da se pozdravimo in oddam darove.
Stran 378
V mesecu avgustu 1945 sem prosil generala za kratek dopust v Italiji, ne da bi komu povedal, da nameravam obiskati Cerkno.
II. del
Stran 64
Že blizu šestdeset let stara je z možem Stankom vodila gostilno v mestu Billings in v predmestju oskrbovala farmo z mlekarnico za maslo, obenem pa učila krožek Američank, kako se izdelujejo idrijske čipke. Ponosen sem bil na skoro nepismeno sestro, spoštovano in priljubljeno v tako tujem svetu, kot je Billings, kjer ni priseljenega prebivalstva. Sina in vnuke je učila gladko slovenščino, z nepokvarjenim cerkljanskim narečjem. Prestrašila se je, ko sem ji povedal, da smo na poti na Japonsko. Tako daleč! Nič bolj daleč, kot je Montana iz Cerkna, sem jo zagotavljal.
Stran 121
Sredi otoka, do kamor me je vodil na razgled kitajski polkovnik, me je presenetila najvišja gora v tistem delu. Neverjetno se mi je zdelo, da se imenuje Porezen, enako kot najvišja gora na Cerkljanskem, da je skoro enako visoka ter ima enak gol koničast vrh.
Stran 187
Izbral sem mogoče ne najbolj poučenega o Bombayu. Zanj sem se odločil zaradi imena. Pisal se je Kumar kot dva moja sošolca v Cerknem. V Indiji je ta priimek precej splošen, kot mi je mladi gospod povedal.
Stran 323
Ustavili smo se v Ankari, potem v Carigradu in Atenah. V Rimu sva z Nado prekinila polet za več dni, ker sem hotel z njo pred povratkom v Ameriko obiskati domače kraje. Iz Dake sem pred odhodom pismeno sporočil bratu Francu, da mi ni bilo mogoče pravočasno dobiti jugoslovanskega dovoljenja za kratek obisk v Cerknem. Zato sem mu naročil, naj pride čez mejo v Gorico, da se tam sestanemo. Iz Rima sem ga torej telefonsko poklical, da si izprosi dovoljenje. Napovedal sem mu dan prihoda v Gorico in hotel.
Stran 371
Glušič je bil vzoren Slovenec; ob vsaki priložnosti je govoril o svoji domovini. Pred svojo nenadno smrtjo mi je na platnu izdelal sliko Cerkna kot božični poklon.
Stran 375
Preko meje v Slovenijo pa se nisem podajal; rajši sem videl, da so me sorodniki obiskali v Gorici. Kaj bi hodil gledat grobove, sem odgovarjal na vabila. Brat Franc mi je pri sestanku v Gorici povedal, da so se tudi grobovi spremenili. Spomenik matere in očeta, je rekel, so zaradi novih odredb izkopali iz tal ob grobu in ga prepeljali, da stoji pri vhodu v Hramšarjevo hišo. Na tako novico nisem mogel odgovarjati brez gneva. V Ameriki bi se kaj takega po božjih in človeških zakonih smatralo za skrunjenje grobov, ker je nesramno in kaznivo. Taka novica mi je pregnala vsako željo videti še enkrat rodni dom.
Izbral: dr. Marko Razpet, septembra 2006.