Dragi Franc!Toliko lepih želja sva si vsa leta na najin skupni god 4. oktobra zaželela kot dobra soseda. Zadnjič sem Vam prišel voščit in iskreno zaželet zdravja pred nekaj dnevi, vendar ste četrt ure za tem zatisnili svoje svetle oči in izdahnili svojo plemenito dušo. Vem, moral bi vam reči zbogom, vendar je človek bitje, ki mora upati tudi takrat, ko je že skoraj vse izgubljeno. Na svoj rojstni dan pa nam je vsem skupaj napisan življenski koledar, ki je sicer za posameznika različen, in s tem tudi dan slovesa, ki je neizbežen.
Pokojni Ene se je rodil poleti 1920. leta na mali, skromni domačiji očetu Francu in materi Franci, v zavedni slovenski družini. Kot vsi v tem našem prelepem kraju pod Poreznom, so tudi oni skrbno obdelovali svoj majhen kos zemlje in pridelali ravno toliko, da se je odgnala lakota, včasih pa še to ne. Bil je edini sin, zato je moral poprijeti za delo takoj, ko je lahko kaj pomagal. Takrat, po prvi svetovni vojni in še nekaj let kasneje, so se rojevale generacije, ki so se nato kalile v drugi svetovni vojni in kasneje pri obnovi domovine.
Osnovno šolo, ko je bil vsa leta pouk izključno v italijanskem jeziku, je obiskoval doma, v Cerknem. Zanimivo je, da so ta dekleta in fantje po vojni takoj znali pisati in brati v materinem jeziku, kajti slovenski jezik so govorili samo doma in pri verouku. Poprijel je za vsako delo, ki ga je bilo mogoče dobiti v takratni gospodarski krizi, da bi kaj zaslužil s trdim garanjem.
Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko, in sicer v Rim, od koder je bil kasneje premeščen v Bari. Odhod k vojakom je bil tvegan, saj je bila Italija že globoko v vojni. Kot italijanski vojak je obšel trnovo pot in zbolel za malarijo, vendar preživel. Bil je na frontah v Albaniji, Grčiji ter Rusiji in konec vojne je dočakal v Minsku, in sicer kot vojni ujetnik na prisilnem delu ob skromni hrani. Po petih letih se je jeseni leta 1945 iz Nemčije s tovarišem prek Vidma peš vrnil domov.
Vključil se je v obnovo porušenega domačega kraja in domače hiše. Obnova je potrebovala gradbenike in skupaj s prijatelji je postal kvalificiran zidar. Obnovili so domala vse hiše v Cerknem. Leta 1946 je bil med soustanovitelji Gasilskega društva, kateremu je ostal zvest do svoje smrti. Prav ti zidarji so prostovoljno popravili požgani gasilski dom v Cerknem in ga spomladi 1950 slovesno dokončali. Pomagali so graditi tudi gasilske domove v kasnejših gasilskih desetinah v Novakih in v Planini pri Cerknem. Iz obnovitvene zadruge v Cerknem so leta 1949 poslali vse zidarje gradit prvo slovensko mesto Nova Gorica. Pri skromni hrani so delali tudi po 10 ur na dan.
Leta 1950 se je poročil s soprogo Lucijo in si ustvaril družino, ki je v času njegove odsotnosti nosila glavno breme skromne domačije. V zakonu so se jima rodila sin Valentin in hčerka Lucija. Po smrti svojega očeta je prevzel domačijo in jo skrbno obdeloval s svojo družino, dokler so mu to dopuščale moči.
Leta 1959 se je kot vzdrževalec zaposlil v tovarni ETA, kjer se je pri padcu z odra hudo poškodoval. Leta 1980 je odšel v zaslužen pokoj. Pokojni Ene je znal zaigrati tudi na harmoniko. Nekoč mi je zaupal, da bi, ko je bil še mlad, rad študiral glasbo, vendar je to ostalo le v želji. Vseskozi je prepeval v domačem pevskem zboru, ki nosi ime po skladatelju, rojaku Petru Jerebu.
Cerkljanske Laufarije si brez Enita ne bi bilo mogoče zamisliti. Razen prvih mask je on izrezljal vse v sedanji družini laufarjeu. Marsikatero zasebno zbirko mask in drugih del krasijo njegovi izdelki. Za ta dela ni nikoli hotel plačila.
K njemu so prihajali ljudje od vsepovsod in ga fotografirali pri delu in zapisovali pogovore z njim. Ob pobratenju GD Žiri in GD Cerkno sem ga poprosil, da kot unikat izrezlja celotno bolnico Franjo, pa mi je skromno, kot je vedno govoril: "Težko bo, vendar bom poizkusil." Čez nekaj časa je bila podoba mojstrsko narejena in danes visi kod darilo v gasilskem domu v Žireh.
Pri gradnji novega gasilskega doma v Cerknem je aktivno deloval, kolikor je le bilo v njegovi moči. Prejel je več gasilskih odlikovanj za zasluge pri gradnji doma ter plaketo gasilskega veterana.
Povedati in poudariti je potrebno, da so njegove spretne roke znale delati vse in vsako stvar tudi dokončati. Kljub svoji absolutni skromnosti je znal odločno nastopiti ob važnih odločitvah v društvu rekoč: "To je bilo tako…" in povedal svoje mnenje. V družbi svojih prijateljev se je razživel ob nedeljah v gostilni Pri Lovcu, kjer so se dobivali vsa leta.
V jeseni svojega življenja je gojil male živali in bil ves predan svoji družini in družinam svojih vnukov ter pravnukov.
Počasi ga je zapuščalo zdravje, kljub močni volji za življenje.
Vaš odprti grob bomo gasilci zasuli s cvetjem in zemljo, med nami in bodočimi rodovi gasilcev pa bodo ostala vaša dela in plemenitost. Naj vam bo lahka slovenska zemlja.
V imenu gasilcev GD Cerkno in vseh prisotnih izrekam iskreno sožalje ženi Luciji, hčerki Luciji z družino, sinu Valentinu z družino ter ostalim domačim.
V službi ljudstva na pomoč!
Nekrolog je napisal sosedov Franci.
Pesem, posvečena vsem preminulim cerkljanskim gasilcem od 1910 leta naprej
SLAB(V)OSPEV GASILCU
Obstane mladi deček samosrajčnik,
ko glas zvona, sirene sliši, gasilce skupaj kliče,
bliže pride, fante v uniformi vidi - obstane,
se zamisli - tudi jaz bi rad postal nekoč gasilec.
Poraste fantič, v njem pa tudi vera v pomoč potrebnim,
ki plamen jim nesrečo je prinesel. Vestno vadi,
že v polni moči je, vseh veščin gasilskih je mladinec.
Spopade se gasilec z nesrečo hiše, ognjenim zubljem v ponjavi gozda,
valov vodovja, grozot potresov - tudi življenja reši -
nič pomislil nase ni gasilec.
Ne vprašuj gasilca, zakaj postal human je človek,
v duši mu ležalo je in se prebudilo, ljudstvu v pomoč se je naklonilo.
Ostari gasilec, postal je veteran, al' to le na zunaj,
svit gasilstva mu pričujoč ostane.
Sirena mu (nekoč) zapoje, zastave zavihrajo, zadnjo čast
četverka mu izkaže, v grob položi,
svet' Florjan mu dušo vzame,
mladen'ču vdihne "Tud' Florijan je bil gasilec."
Ta Zelen
[ Franc Kobal ]
Z malenkostnimi popravki za spletišče pripravil: dr. M. Razpet.
