Anton Aškerc

Mejnik

Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom tam par volóv. Zakasnil se je. V pozni, temni noči sam gre domov.	"Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo, mejnik le-ta, presadil ga skrivaj na last sem tvojo za sežnja dva!
"Hm, pravijo, da ni baš varno iti tod obsorej! Popotnike da včasi rado straši ob cesti tej."	Oh, in sedaj, odkar moj duh odplaval na oni svet, nazaj ga nosim, kamen ta prekleti, pač sto že let!
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam, na straži stal, ponoči čul tam uro bíti vsako - pa bi se bal?!	Oh, to teži!" ... Zabliska se: Po cesti pred njim sopeč pripognjen stopa sosed Vid, na rami mejnik noseč! ...
Še pri Custozzi bal se nisem smrti, zrl ji v oči - pa tukaj mar ko dete bi trepetal, če list šušti!"	Pa bil je Martin svoje dni vojak vam, in ni se bal ... Kako nocoj domov je prišel s sejma, pa le ni znal!
Dospe do svoje hoste ... Čuj iz teme: "Joj! kam bi del?" - "Kaj? - Kdo si božji? - Kam naj deneš, vprašaš? - I, kjer si vzel!"	A čudno prinesó mu vsi novico, ko sine svit: "Sinoči umrl je nagle smrti sosed, mejaš naš - Vid!"