Matjaž Potrè

matjaz.potrc@guest.arnes.si

DINAMIÈNA FILOZOFIJA

Najpomembnejše dogajanje v filozofiji v zadnjem obdobju še nima ustaljenega imena. Zato ga bom enostavno poimenoval dinamièna filozofija. To dogajanje še ni splošno znano, kar ni èudno, saj se njegov vzpone šele zaèenja. V Sloveniji imamo sreèo, da smo se z omenjeno usmeritvijo zaèeli spoznavati sorazmerno zgodaj. To je pomembno, saj smo na ta naèin zopet prišli v ospredje filozofskega dogajanja na enem od njegovih odsekov, ki bodo zaznamovali prihodnost.

TERRY HORGAN IN SLOVENIJA

Osrednja oseba tega, kar sem poimenoval z izrazom dinamièna filozofija, je Terry Horgan iz Univerze v Memphisu. Prviè sem ga sreèal na IUC v Dubrovniku, ko sem pred kakšnimi dvanajstimi leti organiziral simpozij na podroèju spoznavne teorije. Tedaj je predstavil svoj èlanek o predstavah brez pravil. Leta 1996 sem prebil pri njem v Memphisu. Leta 1997 sem v Ljubljani organiziral mednarodni simpozij o knjigi Konekcionizem in filozofija psihologije (MIT 1996) (materiali s tega simpozija bodo kmalu izšli v reviji Acta Analytica, ki sem jo ustanovil, Roell Verlag), katere avtorja Horgan in Tienson sta se simpozija tudi sama udeležila. Prof. Horgan je sodeloval še na simpoziju o nejasnosti na Bledu, ki sem ga soorganiziral (izdala bova materiale s tega sreèanja in okoli njega pri Oxford UP). Potem pa se je lani udeležil še blejskega simpozija o spoznavni teoriji. Leta 2000 se bo udeležil blejskega simpozija o filozofski analizi, poleg tega pa se bo 20. avgusta prièel v Celju simpozij o njegovem delu, ki ga organizira prof. Gombocz iz Avstrije. Horgan je že dvakrat za daljše obdobje obiskal Slovenijo ter je predaval ob razliènih priložnostih in na razliènih institucijah, najveè v okviru filozofskega seminarja na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tudi prihodnje leto naèrtuje podoben obisk. Podpisan je sporazum o sodelovanju med institucijama, na katerih sva zaposlena. Tienson, Horgan in jaz pripravljamo Spindelovo konferenco o zaèetkih analitiène filozofije.

Horganov uèitelj je redukcionistièni filozof Jaegwon Kim, ki tudi pride v Slovenijo na celjski Horganov simpozij. Podroèja Horganovega dela so metafizika, filozofija duha, filozofija psihologije, filozofija jezika, metaetika. Horganovi sodelavci so John Tienson (filozofija kognitinih znanosti, filozofija duha), David Henderson (spoznavna teorija), Mark Timmons (metaetika), Michael Tye (filozofija duha) in jaz (ontologija, filozofija psihologije). Horgan naèrtuje objavo veè svojih knjig.

Glavna znaèilnost filozofskega oddelka univerze v Memphisu je pluralizem, to je sobivanje razliènih usmeritev. To je pomembno za dinamièni stil filozofiranja. Horgan je postanalitièni filozof (glede filozofske pojmovne analize glej podpoglavje proti koncu tega èlanka), kar pomeni, da v glavnem pristaja na metodologijo analitiène filozofije (zgradba argumentov, temelji logike), vendar pa vpleta v svoje poglede tudi takozvane kontinentalne elemente, kot je denimo nietzschejansko prevrednotenje vseh vrednot ali pa zopet husserlijanska obmoèna ontologija. To mi je osebno precej pogodu zavoljo mojega doslejšnjega ukvarjanja s celo paleto razliènih filozofskih usmeritev (glej konèno podpoglavje tega èlanka o zgodovini moje filozofske poti). Tako je analitièna filozofija zaèinjena z dobrodošlo mero zdrave ironije, ki jo na vsak naèin naredi bolj èloveško. Smotrna analitièna podlaga in sprošèen pristop omogoèat dihanje iz vseh pljuè.

KOGNICIJA

Morda najbolj primeren uvod v dinamièno filozofijo je podroèje naših spoznavnih zmožnosti, ali kot mu pravimo s tujko: kognicija.

Dinamièni pristop tod izhaja od temeljnega vprašanja filozofije psihologije: Kako modelirati duševnost? Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo seveda upoštevati, kakšne narave duševnost v resnici je. Vsi se strinjajo, da je duševnost kompleksna in dinamièna. Vendar pa se veèina strokovnjakov prav zavoljo te kompleksnosti in sorazmerne nepreglednosti odloèi za pristop k temu vprašanju po preglednih odsekih. Metodološka napaka je potem, da sam postopek zamenjajo za pristno naravo spoznavnega sistema. Tako je mišljeno, da je spoznava zmožnost najprej pregledna in ji je mogoèe slediti z doloèenim postopkom, pa èetudi se ta konèno izkaže za precej zapletenega. Pomembno je torej, da priènemo s preglednimi elementi, tem dodamo pravila, nato pa sledimo možnim kombinacijam. Eden izmed modelov v tej smeri sloni na takozvani hipotezi jezika misli (Fodor).

Konekcionistièni modeli duha so pomenili izziv s pravili vodenemu preraèunavanju nad predstavami. Namenjeni so zlasti modeliranju vešèin, v razliko s hipotezo jezika misli, ki najprej velja višjemu spoznanju. Modeli duševnosti po vzoru konekcionizma praviloma zavrnejo strukturirane predstave. Nobeden izmed obeh omenjenih modelov pa ne poda ustrezne realistiène slike èloveškega spoznanja.

Model dinamiène kognicije se vzgleduje pri konekcionizmu, vendar ugotavlja, da predstavlja slednji niè drugega kot zgolj igraèkasto modeliranje. Èloveška duševnost je namreè prav zares dinamièna in nesledna. Neslednost pomeni, da naèeloma ni mogoèe zagotoviti postopka, ki bi sledil vsemu onemu, kar mora spoznavni sistem obdelati, da bi prišel do ustrezne informacije. Le poglejmo kompleksnost vidnega zaznavanja v položaju, v katerem se trenutno nahajamo. Spomnimo se zopet na košarkaše kot na izjemno kompleksne dinamiène sisteme, ki morajo predelovati informacijo na veèih ravneh, od pravil košarkaške igre, do razliènih ceteris paribus vednosti o obnašanju soigralcev in nasprotnega moštva, pa do uènikovitega gibanja in premikanja po igrišèu s ciljem doseèi èimveè košev. Ni težko razumeti, da gre tod za zelo bogato in konèno za nesledno dogajanje. Spomnimo se še na kompleksnost situacije našega obnašanja v nakupovalnem središèu. Neverjetno je, da v tisti zmedi vèasih celo uspemo kupiti kaj koristnega.

Kljub temu, da dinamièna kognicija poudarja kompleksnost, pa ne zanika strukture (kar zlasti rade volje poènejo konekcionistièno navdahnjeni pristopi k modeliranju duševnosti). Vendar struktura ni dana s slednim postopkom že vnaprej, ampak je pridobljena na podlagi mnogovrstnih pritiskov celotne dinamiène situacije. Struktura, ne-klasièni jezik misli je posledica èezmernega dinamiènega in kompleksnega pritiska vseh dejavnikov, in tako ne izvira iz njihovega osiromašenja.

MORFOLOŠKA VSEBINA

Pomembna sestavina modela dinamiène kognicije je morfološka vsebina. Vsak spoznavni sistem je namreè mogoèe opisati na treh ravneh (Marr): na višji spoznavni ravni (raèunalnik na svojem zaslonu izrecno prikazuje neko vsebino, èlovek ima doloèena intencionalna stanja), na srednji algoritmièni ravni (raèunalnikovo rokovanje s simboli doloèajo algoritmièna pravila, pojavljanje èlovekovih intencionalnih stanj pa prav tako omogoèa mehanizem pravil), ter na ravni udejanjenja (celoten spoznavni proces je pri raèunalniku oprt na ožièenje ali na hardware, pri èloveku pa konèno na možgane ali na wetware).

Pregled dejanskega stanja pokaže, da je ravnokar navedena slika bistveno napaèna. Že iz opazovanj splošnega pristopa dinamiène kognicije v prejšnjem odseku izhaja, da èloveško spoznanje ni sledno, in zato ne more biti algoritmièno. Dinamièna kognicija predlaga razširitev perspektive. Prviè, na višji spoznavni ali intencionalni ravni opisa spoznavnega sistema nimamo sledne funkcije za urejanje pojavljanja popolnih intencionalnih stanj ob doloèenem trenutku. Drugiè in še bolj pomembno, srednja raven algoritmiènega opisa je potrebna temeljnih popravkov. Razširiti jo je treba s pomoèjo matematiènega neslednega postopka. Ta se lahko vzgleduje pri konekcionistiènih veèrazsežnostnih dogajanjih, navezanih na število nevronov v doloèeni mreži. Za takšen nesleden postopek je ustrezen ravno matematièni opis.

Razširitev pogleda (algoritmi tvorijo zgolj podmnožico širšega matematiènega postopka) nas privede do dinamiènega ozadja, na katerem delujejo silnice, zavoljo katerih pride do doloèenih premikov v pojavljanju popolnih spoznavnih stanj na višji spoznavni ravni. To dinamièno ozadje lahko poimenujemo morfološka vsebina, pri èemer je mišljena vsebina, ki deluje v ozadju izrecnih spoznavnih vsebin. Z drugo besedo, dinamièno dogajanje na morfološki vsebini (morfološka zato, ker gre za obliko veèrazsežnostne pokrajine) doloèa pojavljanje doloèenih intencionalnih stanj, ki pa se na sami pokrajini morfološke vsebine pojavljajo kot toèke na veèrazsežnosti stalno spreminjajoèi se površini (ker je ta površina zares veèrazsežnostna, je izraz površina tod uporabljen zgolj metaforièno; ne moremo si namreè predstavljati veè kot štirih dimenzij). Morfološka vsebina nam naèeloma torej ni dostopna, doloèa pa tisto, kar se v naši duševnosti neposredno pojavlja. Spomnimo se na ozadno delovanje vsega tistega kar je subliminalno vtisnjeno v naš spomin, in kar doloèa, kako pridemo do nekih prav takih in takih naših sedanjih misli. Spomnimo se na moè nezavednega kot tistega kar strukturira našo zavest.

NEREDUKCIONIZEM IN SUPERVENIENCA

Dinamièna filozofija na podroèju filozofije psihologije ohranja relativno samostojnost duševnega, ki ga ni mogoèe zvesti na fizikalno podlago, s katero ga vèasih enaèimo. Zato je takšni filozofiji domaè neredukcionizem, nasproten od redukcionizma, torej zvedbe duševnega na njegovo fizikalno podlago, kot ga na primer zagovarja Kim. Še manj se neredukcionist strinja z eliminativisti (Churchland), ki menijo, da bo napredovanje znanosti psihološko plast enostavno odpravilo.

Kakšna pa je neredukcionistova pozitivna zgodba? Ena možna opora je pojem supervenience (priti nad), kakršnega je prvi uvedel Davidson. Temeljna zamisel je, da pride do vznika nekih lastnosti (denimo psiholoških na podlagi fizikalnih), ki jih ni mogoèe reducirati. V razliko z emergenco (enostavni vznik, brez razlage) se zastopnik supervenience sklicuje na konèno možnost razlage supervenience. Tod imamo paleto možnosti, od lokalne do globalne, pa èez tu-svetno supervenienco, in tisto, ki se razteza po vseh možnih svetovih. Sama supervenienca je standardno doloèena protidejstveno: èe ima tale fizikalna podlaga (poslikano platno) lastnost lepote (ker prikazuje Mono Liso), potem bo morala v protidejstveni situaciji tudi vsaka druga tej identièna fizikalna podlaga imeti lastnost lepote.

Neredukcionizem gotovo prispeva k dinamiki. Supervenienca skuša odgovoriti kako ohraniti ta vmesni krhki položaj, ko priznamo duševno, ga pa ne zvajamo in ga prav tako ne odpravimo.

SPOZNAVNA TEORIJA

Dinamièna spoznavna teorija se opira na zamisel morfološke vsebine. Osrednji pojem vednosti v spoznavni teoriji obièajno doloèimo kot upravièeno resnièno preprièanje. Pri njegovi analizi je zlasti pomemben pojem upravièenja. Ta pa je obièajno razumljen s pomoèjo nekakšne prototeorije, ki predpostavlja tako slednost kot izrecnost postopkov upravièenja in njihovega materiala, spoznavnih stanj, kot so denimo preprièanja.

Dinamièna spoznavna teorija se tod opre na zamisel morfološke vsebine, ki ponuja kompleksno ozadje, na katerem prihaja do upravièenja. Njena trditev je, da mora realistièna zgodba o spoznanju in upravièenju nujno upoštevati dinamiènost morfološke pokrajine.

ONTOLOGIJA-METAFIZIKA

Dinamièna ontologija, kot jo bom tukaj na kratko poimenoval, ima sicer tudi naziv gmotni materializem. Gmota tod pomeni fizikalno materialno snov, brez kakršnihkoli delov, zato pa izjemno kompleksno in dinamièno.

Kako je mogoè svet brez delov? Na to vprašanje dinamièna ontologija odgovarja, da je docela možna zgodba, po kateri so naši obièajni predmeti, pa tudi elektroni in drugi navidezni deli zgolj postavke, torej niso nièesar ontološko resniènega. Takšna zgodba je podprta tudi z interpretacijo fizike, ki pristaja na svet kot eno samo kompleksno polje, v katerem delujejo dinamiène silnice.

Zamisel o svetu brez delov je nenavadna, vendar pa pridobi na preprièljivosti, èe si pomagamo s prispodobo igralnega smrklja, ki je dinamièen, vendar pa nima delov. Strdke v tem smrklju lahko sedaj poimenujemo kar njegove dele, kar pa jih seveda ontološko še ne stori za prave dele.

Ena utemeljitev gmotnega materializma je takale: predmeti (èe jih je veè) so bodisi jasno omejeni, ali pa so nejasni. Obe predpostavki vodita v protislovja. Zato lahko sprejmemo le obstoj ene same gmote.

POSTAVKE NE OBSTAJAJO

Govorenje o predmetih je v filozofiji veèkrat dvomljivo in dvoumno. Quine omenja predmet kot vse tisto kar zajema doloèeno podroèje, vendar ni jasno, kako naj bi to bilo filozofsko utemeljeno. Ali naj predpostavimo, da v naši ontologiji obstajajo samostojna podroèja? Ali naj na drugi strani zopet predpostavimo dele kot vsebine teh podroèij? Oboje je dvomljivo.

Quine se giblje zgolj na podroèju obmoène ontologije. Zato lahko govori o predmetih kot postavkah. Vendar pa to še ne pomeni, da postavke ontološko tudi zares obstajajo. V svetu ni mnoštva in ni predmetov, ni delov.

RESNICA KOT POSREDNA KORESPONDENCA

Moèna cokla našemu dojemanju gmotnega materializma je vsakdanje dojemanje resnice. Obièajno je resniènost razumljena kot adequatio rei et intellectus, torej korespondenèno. Èe pa imamo eno samo gmoto, bo neposredna korespondenca veljala le v primeru, ko govorimo o njej. Ko govorimo o strdkih v gmoti (tako govorjenje ima seveda realno podlago, saj se strdki dogajajo v gmoti), pa je možna zgolj resniènost kot posredna korespondenca. To pomeni, da se z izrekanjem stavkov še ne obvezujemo resnièni ontologiji. Posredna korespondenca obstaja v jeziku in misli, ne gre pa za dejansko resniènost.

NEJASNOST

Dinamièna filozofija meni, da nejasnosti v svetu ni. Kje pa obstaja nejasnost? V jeziku in misli. Kaj je nejasnost? Èe si ogledamo niz Sorites (èlovek z 10.000 lasmi ni plešast, èlovek z 9.999 lasmi tudi ni plešast,..., èlovek z 1 lasom tudi ni plešast), naletimo na pojav brezmejnosti: ni mogoèe doloèiti meje, kjer plešci prehajajo v kuštravce. Dinamièna analiza nejasnosti prepozna dve ravni analize: individualistièno (prehajanje od enega lasu k drugemu) in kolektivistièno (ogledamo si cel niz kolektivno in reèemo: "Hej, tule so plešci - in tukaj razloèno vidim, da so kuštravci"). Problem nejasnosti prepozna kot nemožnost združitev individualistiène ter kolektivistiène ravni. Dinamièna analiza sama predlaga prevrednotenje vseh vrednosti, namreè resniènostnih vrednosti izrekanja o posamiènih situacijah na Soritesovemu odseku. Prevrednotenje je dinamièno glede tega, da kolektivistièni niz obvladuje individualistiènega, ne da bi si ga mogel podvreèi ali zanikati njegovo logièno neoporeènost (modus ponens).

METAETIKA IN IREALIZEM

Etika govori o normah. Metaetika govori o tem, kako zagotoviti etiko. Dinamièni pristop kritizira reificiranje ali postvarjevanje norm, in trdi, da niso niè realnega, podobno kot tudi univerze ne obstajajo kot dodatne realne bitnosti poleg študentov in stavb. Norme so zadeve dinamiènega prilagajanja, podobno kot je dinamièen postopek toèkovanja v zpleteni športni igri. Tukaj sodeluje ogromno dejavnikov, ki dinamièno doloèajo izhod in njegovo vrednost.

Irealizem pomeni, da moramo pristati na nerealnost doloèenih dejstev, ki jih predpostavljamo kot realno obstojeèe bitnosti zgolj zaradi navad v jeziku. Kje je knjiga - poleg primerkov knjig?

PROJEKT O MORFOLOŠKI ZAVESTI

Zanimiv projekt dinamiène filozofije navezuje na trenutno dosti razpravljano problematiko zavesti. Zlati gre tu za vlogo zavesti pri intencionalnosti. Glavna trditev je, da intencionalna usmerjenost ne more potekati brez zavestnega obèutka kako-je-biti (npr.: -usmerjen na zajca). Zamisel je, da je bistveno razlièno kako-je-biti usmerjen na zajca od tega kako-je-biti usmerjen na neodcepljen del zajca. Nadaljnje razmišljanje poveže zavest z morfološkim ozadjem.

Toliko na kratko (Vestnik ne honorira) o dinamièni filozofiji. Vabim vas, da si ogledate moje èlanke s tem v zvezi, ki sem jin napisal v zadnjem obdobju, ter da sledite nadaljnjemu razvoju filozofije.

FILOZOFSKA ANALIZA IN NJENO PREVREDNOTENJE

Dinamièna filozofija se v najširšem smislu uvršèa v analitièno filozofijo. Je pa v njenem okvirju analiza postanalitièno prevrednotena. Zato kot nekakšen dodatek ne bo odveè, èe se kratko ozrem na analitièno filozofijo ter na razloge za njeno prevrednotenje.

Analitièna filozofija je prièela, kot sledi že iz njenega imena, z analizo, in sicer z analizo pojmov. Njeno preprièanje je bilo, da pojmi, kot jih uporabljamo, pogosto niso jasni, in so dvoumni. To dvoumnost, ki nam povzroèa težave ne le v teoriji ampak tudi v praktiènem življenju, pa je mogoèe odpraviti z analizo. Morda najbolj znan predstavnik analitiène šole s takšnim nazorom je angleški filozof Bertrand Russell, ki je podal naslednji primer. Stavek "Sedanji francoski kralj je plešast" je dvoumen, analiza pa nam pokaže izvor dvoumnosti: predpostavko o obstoju sedanjega francoskega kralja. Filozofov posel je, da razloži vse takšne in podobne dvoumnosti in jih odpravi s pomoèjo analize. Obièajno analitièno filozofijo razumejo ravno na podlagi takšne vrste analize, ki bi morala podati nujne in zadostne pogoje pojmov. Vendar pa so se pojavili razlièni dvomi v pravilnost omenjene vrste analize. Prviè, psihologi so odkrili, da skoraj nobenega pojma ni mogoèe analizirati s pomoèjo nujnih in zadostnih pogojev. Nujni pogoj za doloèitev pojma ptièa je, da leti. Vendar ta njegova lastnost še ni zadostni pogoj, saj letijo tudi letala, pa ta niso ptièi. Torej je potrebno dodati še nekatere dodatne pogoje, kot na primer tega, da ptiè gnezdi. Empirièna spoznanja filozofov so bila takšnale. Lastnosti, za katere menimo, da so nujne, to pogosto niso. Tako imamo ptièe, ki ne letijo (kokoši, pingvini). Prav tako pa ni mogoèe podati zbira zadostnih pogojev za doloèitev pojmov. Izkaže se, da so praktièno vsi pojmi takšni, da imajo mehke, ne pa strogo doloèenih meja. Tukaj je možen ugovor, èeš da pojmi sami niso psihološki: psihologi povedo zgolj nekatere zadeve v zvezi z našim psihološkim dostopom do pojmov, niè pa ne povedo o naravi pojmov samih. Vendar pa ta ugovor predpostavlja, da obstajajo pojmi docela brez povezave z našimi duševnimi zmožnostmi, kar je dvomljivo. Poleg teh psiholoških pomislekov so se pojavili še drugi, bolj neposredno filozofski. Strawson je v petdesetih letih podvomil, ali je Russellova analiza pojmov res ustrezna. Slednja namreè obelodani vse predpostavke pojmov kot nekaj izrecnega. V omenjenem primeru sedanjega francoskega kralja pa vprašljiva predpostavka ni bila izrecna, ampak je bila zgolj namignjena. Tako - z delovanjem na podlagi neizrecnega - pa nasploh rokuje naš jezik, brez èesar komunikacija ne bi bila mogoèa. Torej pojmovna analiza ne ustreza naravi obièajne govorice. Podan pa je bil tudi paradoks, ki s pojmovnimi sredstvi dokaže nemožnost pojmovne analize. Paradoks analize trdi enostavno naslednje: bodisi, da je analiza pravilna, ali pa to zopet ni. Vkolikor je pravilna, je trivialna, saj nam ne pove niè novega, ne doda nikakršne informacije. Vkolikor pa je napaèna, pa to tudi ne more biti v redu.

Dosti razlogov torej obstaja zato, da pojmovna analiza ne more biti ustrezno sredstvo. Zato je prišlo do predloga, da je potrebno najti sestavine, ki skladno dopolnjujejo analizo. Kandidat, na katerega morda najprej pomislimo, je znanost. Ko analiziramo pojme, moramo poleg analitiène spretnosti upoštevati še materiale, ki nam jih nudi znanost. Èe denimo analiziramo vednost, moramo v proces razlage upravièenja vkljuèiti tisto, kar nam psihologija in celo družboslovne znanosti povedo o naravi upravièenja. Na podroèju spoznavne teorije je oporo na znanost, naturalizacijo, zagovarjal Quine. Podobna naturalizacija pa velja tudi za druga filozofska podroèja.

Naturalistièna filozofija v temelju ostaja pri pojmovni analizi, poleg tega pa se naslanja še na znanost. Ob tem je zanimiva moja ugotovitev: filozof ne more kot filozof neposredno prispevati k znanosti. Èe je fizik, ima lahko rezultate tudi v fiziki, ampak ne kot filozof, temveè kot fizik. Dobro pa je, da se filozof spozna tudi s temelji znanosti na tistem podroèju, s katerim se ukvarja (filozofija psihologije, filozofija fizike, etika /teorija odloèanja/ ponujajo le nekaj primerov).

V zadnjem èasu se je kot izziv naturalizaciji in kot nova vzpodbuda filozofski analizi pojavila usmeritev k a priorni vednosti (BonJour). S tem v zvezi se pojavljajo analize tudi na takšnih podroèjih kot je filozofija psihologije in zavesti (Chalmers).

Kakor koli, filozofska analiza je v okviru postanalitiène dinamiène filozofije prevrednotena. Vendar pa nasprotovanje pojmovni analizi še ne pomeni, da v filozofiji ni potrebna nikakršna metodologija. Opiranje na strukturo argumentov ter na elemente logike je še vedno potrebno. Pomembno pa je, da vse to dinamièno uporabimo s kancem dekonstrukcijske postanalitiène ironije.

ZGODOVINA MOJIH FILOZOFSKIH NAZOROV IN DINAMIÈNA FILOZOFIJA

O filozofiji nisem želel govoriti kot o neèem docela zasebnem, kar naj bi veljalo le za mene. Vendar pa menim, da je vselej èe ne že pomembna pa vsaj zanimiva tudi docela osebna izkušnja. Filozofijo sem skušal podati iz svojega in še posebej svojega današnjega zornega kota. Vendar pa ima vsako stališèe svojo zgodovino. Preseneèen sem, v kolikšni meri je mogoèe razliène elemente iz mojega osebnega filozofskega popotovanja vgraditi v dinamièno filozofijo.

Filozofija kot paè obstaja je danes zbirka najbolj nenavadnih stališè, kar nam nekaj pove o njeni naravi. Filozofija ni znanost. Tako imamo analitièno filozofijo, fenomenologijo, strukturalizem, marksizem, in še kaj bi se našlo. Vsak izmed teh naslovov obsega celo paleto razliènih stališè in šol. Na drugi strani pa menda vsakdo izmed tistih, ki ga od zunaj uvršèajo v ravnokar navedene rubrike, na tako poimenovanje sploh ne bi hotel pristati. V Sloveniji imamo vsega povedanega na pretek, in moram reèi, da je stroka v èasu, odkar se z njo ukvarjam, na vseh podroèjih zelo napredovala.

Najprej moram ponoviti, da sem sam veèkrat spremenil svoja filozofska preprièanja, vendar pa tudi zatrditi, da sem vsakiè, ko sem katerega prevzel, le-tega skušal zares zagovarjati.

Zato sem danes zagovarjal prevrednoteno postanalitièno filozofijo oziroma krajše dinamièno filozofijo. Ta filozofska smer je splošna v tem smislu, da zaobsega ontologijo oziroma metafiziko, etiko, metodologijo, spoznavno teorijo, in še bi se kaj našlo. Skušal sem zelo na kratko navesti njene glavne teze, kot jih sam razumem. Sedaj pa bom zadevo ilustriral še tako, da bom v podajanje vpletel svojo zgodovinsko izkušnjo. Žal bo ta morala izpustiti ogromno število podrobnosti, pa še tako bo morda preveè obsežna.

Ena od prvih filozofskih knjig, ki sem jo prebral (v izvirniku) je bil Nietzschejev Zarathustra. V dinamièni filozofiji sedaj sprejemam njegovo zamisel vesele znanosti in še posebej prevrednotenje vseh vrednot, specifièno na podroèju problematike nejasnosti. Nasploh menim, da je Nietzsche eden od bistvenih vzgibov dinamiène filozofije.

Ko sem se vpisal na oddelek v Ljubljani kot študent, je bil marksizem politièna obveza in uradna cenzura. Je pa takrat bila v zraku tudi študentska revolucija, kar je storilo privlaèno zlasti frankfurtsko šolo. Dinamièna filozofija iz te usmeritve lahko uporabi zlasti zamisel dejanja, seveda ob tem, da jo ustrezno prevrednoti.

Kot reakcijo na prejšnje sem (tudi pod vplivom Pirjevca, Hribarja, Žižka in Urbanèièa) zaèel brati vse kar je bilo tedaj na tržišèu dostopno od Heideggerja. Od tega velja prevzeti sozvoèje s pesniškim jezikom ter morda tudi zamisel o vrženost tu-biti v svet, seveda z ustreznimi izboljšavami.

Vprašanje je postalo: ali je zgodovinsko filozofsko napredovanje možno tudi še po Heideggru? Odgovor je tedaj, kot se je zdelo, podal Derrida, ki sem ga uspel obiskati (skupaj z Žižkom), poleg tega pa sem precej èasa poslušal njegova predavanja. Dinamièna filozofija lahko od Derridaja prevzame marsikakšno metaforo, med drugim tisto o razloki (differance: razlika je le v zapisu, ne v izgovoru). Tudi dekonstrukcija teksta je zanimiva, seveda cum grano salis.

Ko sem prejel štipendijo v Parizu (pri tem mi je med drugim pomagal Evgen Bavèar), sem se najprej vpisal pri Kristevi, katere vso literaturo sem seveda prebral. Kot dinamièni filozof sedaj lahko uporabim njen pojem sledi ali chore, ženske pisave ter razlikovanje med fenotekstom in genotekstom.

Kristeva me je lepo sprejela, in mi svetovala, naj se najprej ogledam v velikem mestu Parizu. To sem storil in sem prišel na Vincennes. Takrat je bil na tej alternativni univerzi ravnokar ustanovljen Oddelek za psihoanalizo Champ freudien. Tako sem tam ostal vse dni, poslušal, si zapisoval in študiral. Vpisal sem se na oddelek. Tedaj je v Sloveniji Žižek še okleval med alternativami: ali Kristeva, ali Derrida, ali Althusser. Ko pa je slišal, da sem jaz docela preklopil na Lacana, je tudi sam zaèel razmišljati v to smer, èeš: "Potrè sedaj pravi, da je Lacan najpomembnejši." Moram reèi, da sem v naslednjih letih bil ves èas po malem v Parizu in sem gotovo Slovenec, ki je poslušal najveè Lacanovih predavanj. Dinamièna filozofija mora od psihoanalize prevzeti logiko oznaèevalca, zamisel o ozadni vednosti, sozvoèje z literaturo in še marsikaj.

Po nekaj letih sem sprevidel, da kot filozof moram najti svoje mesto v stroki. Zato sem v Parizu na tretji stopnji Champ freudien vpisal kontroverzo o doloènih opisih. Pri študiju je formalno sodeloval Lacan, prve napotke o literaturi pa mi je dal J.-A. Miller. To delo sem pod mentorstvom profesorja Jermana dokonèal v Ljubljani ter ga zagovarjal kot doktorat. Dinamièna filozofija se še vedno lahko in se mora vzgledovati po Russellovi analizi. (Vendar glej zgornje pripombe o tem.) Bolj kot Russell pa me je tedaj pritegnil Strawson s svojo zamislijo o razliki med reèenim in izreèenim. To isto razliko sedaj dinamièna filozofija v širšem smislu uporablja pri ovrednotenju filozofske analize (glej Jacksonovo knjigo Od metafizike do etike).

Prvo delovno mesto na univerzi sem dobil v Zadru, kamor me je povabil Mišèeviè. Tedaj je Heda Festini povabila tja tudi Georges Reya, ki nas je vpeljal v jezik misli svojega prijatelja in vzornika Fodorja. Jezik misli mora sprejeti tudi dinamièna filozofija, vendar na neklasièni podlagi.

Menda sem bil eden od prvih v Sloveniji, ki so leta 1986 kupili takozvano biblijo konekcionizma. Filozofski vzgib pa je dala tedaj Patricia Churchland s svojo Nevrofilozofijo. Zaèetnik identitiene teorije in moj dolgoletni prijatelj U.T. Place je v dobro konekcionizma nastopil z behavioristiènih stališè. Dinamièna filozofija bo vsekakor nastopila proti redukcionizmu, vendar bo odkrila konekcionizem kot enega od svojih koristnih vzgibov.

Ko sem zaèel predavati v Ljubljani, sem se dosti opiral na materiale iz bielefeldskih predavanj Freda Dretskeja o intencionalni informacijski teoriji. Bral pa sem tudi Fodorjevo teorijo modularnosti, Chomskega in še marsikaj drugega. Vse to lahko dinamièni filozof ob primerni kritièni distanci tudi uporabi.

Moj prijatelj Wolfgang Gombocz iz Graza je poskrbel za to, da je v Slovenijo prišel marsikateri gost, med drugim v okviru Slovensko-Avstrijske filozofske zveze, ki sva jo ustanovila. Tako sem se imel priliko družiti s Chisholmom, Seppom Sajamo. V Sloveniji pa sva organizirala tudi dva mednarodna kongresa, katerih prvi je bil posveèen Davidsonu, z njegovo udeležbo. Wolfgang me je opozoril na pomen slovenskega filozofa Franceta Vebra. Dinamièni filozof bo moral upoštevati Davidsonovo zamisel supervenience v okviru njegovega anomalnega monizma.

Leta 1991 sem se udeležil pomembnega kongresa o konekcionizmu, in se dogovarjal za sodelovanje z Dreyfusom. Vojna za Slovenijo pa je bila zame usodna, saj sem se odloèil globlje posvetiti pri nas docela zapostavljeni naši lastni tradiciji. Tako sem preuèeval Franceta Vebra, in da bi ga razumel, sem navezal stike z inštitutom Franza Brentana v Wuerzburgu. Njegov predstojnik Baumgartner mi je potrdil bližino Vebra in Brentana. Najino sodelovanje se je okrepilo ob evropskem projektu TEMPUS Fenomenologija in kognitivna znanost, ki sem ga uspešno vodil. Menim, da Meinongovska in druga vprašanja dajo pomembno razsežnost dinamiènemu pristopu, èe ne drugaèe, tudi ob kritiènem poudarku. Tako naj omenim Brentanovo mereologijo ter mojo povezavo reizma in umešèene spoznavnosti v umetni inteligenci. Preuèeval sem tudi Husserlov dinamièni pristop k zaznavanju. V tej usmeritvi filozofije sem pridobil mnoge prijatelje, med drugim naj omenim Richarda Sylvana-Routleya in Dale Jacquetta. Meinongova teorija predmetov je gotovo izziv. Sam sem se posveèal graditvi od spodaj navzgor, zaèenši z obèutki.

To se je spremenilo ob mojem obisku Memphisa. Tam sem se med drugim nauèil, da mora dinamièna filozofija v svojem podvzemu uporabljati elemente vseh možnih pristopov vkolikor jih lahko vkljuèi v svojo pot. Zato sem tudi podal ta zgodovinski pregled svojega razvoja.

Povzetek in teza: Prava smer v filozofiji je danes dinamièno postanalitièno prevrednotenje.