VOJAŠKI RED MARIJE TEREZIJE

ODLIKOVANJA V SVETOVNI VOJNI 1914 - 1918

Stotnik Johann Iskrić

Rodil se je 3. marca 1884 v Karlsdorfu na Madžarskem. S štirinajstimi leti je vstopil v pehotno kadetsko šolo v Liebenau pri Grazu, iz katere je bil 18. avgusta 1902 kot kadetski oficir namestnik (praporščak) dodeljen madžarskemu IR. 86. Z njo se je kot nadporočnik in komandant čete odpravil v svetovno vojno. Od januarja 1915 je bil stotnik in v enajsti soški bitki je poveljeval madžarskemu LstB. V/4 s toliko junaškega poguma, da so mu v priznanje uspeha nasproti ogromni premoči dodelili viteški križ - vojaško odlikovanje reda Marije Terezije. Po razpustitvi Avstro-Ogrske vojske je Iskrić pripadel jugoslovanski vojski, nato pa je leta 1941 postal polkovnik hrvaške vojske.

OBRAMBA NA SOČI PRI AVČAH

V začetku enajste bitke na Soči je segalo južno krilo XV. korpusa do ruševin Loga na Soči, 3 km severno od Kanala. Samo kratek kos - komaj kak kilometer - je potekalo med Logom in Avčami vzdolž reke, potem pa je zavilo v pravem kotu na zadnji visoki planoti Loma nazaj. Za obalnim položajem "U", zasedenim s tremi četami LstB V/4 je bila postavljena druga, tako imenovana zapora "R", ki se je raztezala s kote Fratta ¤ 555 do severnega roba Avč in se tu združila z obalnim položajem. Izpostavljeni spodnji odsek ob obali Soče je tvoril pomemben vogalni steber obrambe in je bil zato eden glavnih ciljev napada Italijanov, ko se je 17. avgusta 1917 razplamtela bitka.
Poveljnik obalnega položaja, in od drugega dne bitke tudi zapornega položaja, je stotnik Iskrić, ki je poveljeval svojemu bataljonu, kateremu so bile odslej taktično podrejeni tudi oddelki SchR. 37 in LstB. IX/19, razporejeni okrog Avč šele dva tedna, razpolagal skupno s sedmimi četami in polovico pionirske čete. Ti, ki so bili delno sestavljeni iz delov prejšnjih čet in iz starejših mož, glede borbenosti in oborožitve niso bili nikakor enakovredni italijanskim. Samo pod vodstvom mladostnega stotnika z močno voljo, čigar nežna postava je komaj dala slutiti notranjo moč in nepopustljivost, so uspele prej omenjene čete vztrajati v tridnevnem hudem boju, dokler ni uspelo s pripeljanimi svežimi močmi na visoki planoti Loma vzpostaviti strnjeno obrambno fronto.
V noči na četrti dan bitke, 20. avgusta, je uspelo Italijanom izsiliti prehod čez Sočo nedaleč Loga. Zato je moral Iskrić levo krilo obalnega položaja umakniti na zaporni položaj. Od tod ga ni moglo pregnati niti neposredno topovsko obstreljevanje, niti ponavljajoči viharni napadi, kljub temu, da sta bila obkoljena že oba krila njegovega položaja. Ko je nato sovražnik dobil okrepitve, na Iskrićevi strani pa jih ni bilo pričakovati, in ko je število izgub začelo nevarno naraščati, je postal položaj junaških braniteljev brezupen. Poveljstvo brigade je zato Iskriću dovolilo, da se iz utrdbe, ki je ni bilo mogoče več obdržati, umakne. "Tega še ne storim" je odgovoril Iskrić po žici, ki se je takoj zatem ponovno pretrgala.

skica_m.jpg (44032 bytes)

Toda v teku dneva so Italijani pridobili na prostoru v sosednjem severnem odseku. Tedaj je postalo ponovno zavzetje spodnjega odseka Avč, čigar posadka se je zmanjšala na tretjino prvotne moči, resnično nemogoča.
Zato je poveljstvo brigade ukazalo njegovo izpraznitev v naslednji noči. Dalo pa je priznanje za trdno vztrajnost vseh čet podrejenih stotniku Iskriću v štirih težkih borbenih dnevih.

Dunaj 1943

VERLAG "MILITÄRWISSENSCAFTLICHE MITTEILUNGEN"
VII/62, Mariahilfer Straße 24