Št.522

Iskrić Johann

Stotnik-poveljnik d.Rp.u.Lstm.bataljona V/4

Datum prošnje

Grafenhof 14. 2. 1918

Dogodek

17. - 20. Avgust 1917: borbe pri Avčah v 11. soški bitki
kot bataljonski poveljnik odseka
   

Opis dogodka

3. 8. 1917 je prosilec odlikovanja prevzel poveljstvo odseka II zapornega položaja pri Avčah.
Razpored moči in situacijo 17. 8. kaže skica 1. (skica 1 - JPEG, 68 kB)
17. 8. dopoldan je postajal sovražni artilerijski ogenj vse močnejši in je trajal vse do noči. Ob svitu 18. 8. se je nadaljeval in do večera narasel do bobnečega ognja (Trommelfeuer), ki je v večji meri položaje zravnal z zemljo in povzročil precejšnje izgube.
Ker je vse kazalo na sovražnikov napad, je prosilec odlikovanja ukrepal tako, da bi v primeru sovražnikovega vdora v sosednji odsek, pomagal tudi tam.
Ko so opolnoči z 18. na 19. 8. na sovražnikovi strani obale pri ¤ 104 jugovzhodno od Ročinja (Ronzina) opazili premike, je prosilec odlikovanja ukazal odpreti artilerijski in pehotni ogenj v smeri premikov.
Patrulja, ki je bila odposlana v levi sosednji odsek proti Bodrežu je sporočila, da tam ni več njihovih čet in da sovražnik začenja priprave na prehod preko Soče pri Ajbi. S takojšnjo vzpostavitvijo zveze s poveljstvom brigade je uspelo usmeriti artilerijski ogenj proti območju Ajbe. Toda zjutraj se je pokazalo, da je sovražnik že vdrl v levi sosednji odsek (Bodrež) in je napredoval ne samo proti zapornemu položaju Fratta (¤ 555), ampak je napadel tudi njegovo levo krilo.
Zaporni položaj je bil medtem okrepljen z dvema četama in je lahko zadržal napredovanje sovražnika čez ¤ 255. Napad proti levemu krilu je bil v neposredni borbi odbit. Zaradi ugodnejše možnosti obrambe se je levo krilo moralo premakniti malo nazaj.
Ker je bila zveza s poveljstvom brigade prekinjena, okoli ležeče višine pa občasno popolnoma zavite v dim, so se 20. 8. razširile govorice, da je sovražnik baje vdrl tudi v sosednji odsek. Kmalu za tem, ko se je vidljivost malo izboljšala se je ugotovilo, da sovražnik napreduje proti zapornemu položaju ¤ 511 - ¤ 574. Tako je položaj postajal vedno bolj kritičen, še posebno ker proti severovzhodu ni bil pripravljen zaporni položaj. Da pa bi kljub temu lahko vztrajal v ogroženem položaju, oviral sovražnikovo napredovanje in dal višjemu vodstvu časa da ukrepa - se je stotnik Iskrić odločil, da svojo zadnjo rezervo, polovico pionirske čete, uporabi za borbo na svojo odgovornost.
To je razporedil med Avčami (Auzza) in ¤ 366, pozneje pa jo je še ojačil z dvema četama in dvema strojnicama. K tej novi fronti je priključil še levo krilo desnega sosednjega odseka, tako da je stotnik Iskrić razpolagal z več kot sedmimi četami, ki so bile razvrščene tako kot je razvidno iz skice 2. (skica 2 - JPEG, 86 kB)
Sovražni artilerijski ogenj je trajal neprekinjeno, proti večeru pa je sovražnik poskusil s tremi močnimi napadi proti zapornemu položaju Fratta, ki pa so bili vsi po vrsti odbiti. Toda sovražniku je v levem sosednjem odseku uspelo prodreti do ¤ 675, od koder je lahko odprl ogenj s hrbta. Da bi lahko vztrajali je bil tudi zaporni položaj proti jugu zaprt. Ko je prosilec odlikovanja dopoldan izvedel da višje poveljstvo načrtuje protinapad, je samoiniciativno začel priprave za sodelovanje pri tem.
Toda severovzhodno kakor tudi jugozahodno od skupine, ki jo je vodil stotnik Iskrić, so bili zastavljeni protinapadi brezuspešni. Skupina prosilca odlikovanja je bila tako še naprej brez stika z našimi enotami na obeh bokih. Ker ni imel nobenih rezerv več, je stotnik Iskrić ukazal premestiti 2 četi in 5 strojnic z manj ogroženih delov zapornega položaja na višino Fratta, ker je bilo nadaljnje vztrajanje odvisno od njene obrambe.
Naslednje dni je bilo dvakrat opaženo, da je sovražnik tako pri Ajbi kot pri Doblarju prekoračil Sočo. Vsakokrat je bil po navodilih stotnika Iskrića proti mestom prehoda odprt artilerijski ogenj. Hudi napadi sovražnika proti levemu krilu obalnega položaja kakor tudi proti zapornemu položaju so bili odbiti. Prav tako je bil poskus prehoda pri ¤ 104 preprečen z lastnimi strojnicami.
Medtem je sovražnik napredoval v obeh sosednjih odsekih. Z obeh smeri ni bilo zaznati nobenega odpora, kar je pomenilo da je bila njihova postavitev resno ogrožena z obeh strani in s hrbta. Prosilec odlikovanja je vedel, da se lahko samo z njegovega položaja opazujejo dogodki v dolini Soče in da bi sovražnik pri umiku čet stotnika Iskrića takoj prekoračil Sočo pri ¤ 104 in bi pod za sovražnika ugodnimi pogoji prenesel na južno obalo večje število čet in bi bilo zato zelo oteženo kasnejše zadrževanje njegovega napredovanja.
Na osnovi teh ugotovitev se je prosilec odlikovanja samostojno, kljub brezizhodnemu položaju odločil brezpogojno in požrtvovalno vztrajati na položaju.
Popoldanski viharni napadi sovražnika so bili v neposredni borbi ponovno odbiti in pri tem so celo zajeli 60 ujetnikov in 5 strojnic. Ko je bila zvečer spet vzpostavljena telefonska zveza s poveljstvom brigade so stotniku Iskriću prepustili da se umakne na osnovi lastne presoje, čeprav bi bilo z ozirom na splošni položaj zelo zaželeno njegovo vztrajanje.
Prosilec odlikovanja se je odločil, da brezpogojno vztraja naprej.
Medtem se je situacija zelo poslabšala, saj je sovražnik v desnem sosednjem odseku napredoval in se je razdalja do zaledja močno povečala.V pomanjkanju kakršnekoli rezerve je bil stotnik Iskrić prisiljen del obalnega položaja skrajšati in je tako, da bi nekoliko zapolnil nastalo vrzel, pridobljene čete uporabil za nadaljnje podaljšanje jugovzhodne zapore.
Medtem ko so izvrševali te ukaze se je stotnik Iskrić nezavesten zgrudil zaradi tri dni in tri noči trajajočega nepretrganega izredno napornega delovanja. Že zjutraj 20. 8. je bil stotnik Iskrić tako zelo izčrpan, da mu je zdravnik svetoval, da naj nujno odneha toda glede na kritičen položaj je vztrajal do večera, ko se je onesvestil in so ga odpeljali.
Prosilec odlikovanja je tako do skrajnosti branil svoj položaj, vse ukrepe je izvajal samostojno, na lastno pobudo in je prepričan, da je bilo zaradi njegovega samoiniciativnega vodenja artilerijskega ognja proti prehodnim mestom sovražnikovo napredovanje upočasnjeno. Prav tako je zaradi vztrajanja in z obrambo na položaju, ki je bil z obeh strani obkoljen onemogočil, da bi sovražnik napredoval hitreje. Zaradi tako nastale utesnjenosti sovražnikovega vdora je bilo omogočeno višjemu vodstvu, da do prihoda okrepitev z manjšimi močmi zadrži sovražnikovo napredovanje med Avčami in zapornim položajem na Logu ¤ 549 (južno od tolminskega mostišča). (skica 3 - JPEG, 323 kB!)
S tem prosilec odlikovanja meni, da je pripomogel k temu, da se je naša fronta v glavnem obdržala in je bilo s tem rešeno tudi mostišče Most na Soči (St. Lucia) - Tolmin.
Prosilec odlikovanja je prejel pohvale in priznanja predpostavljenih do vključno poveljnika armade.

Dokazi dejanskega stanja

Podpolkovnik Navratil, takrat pribočnik odseka Log - Auzza (Avče) in podpolkovnik Sisz, takrat 2. pribočnik in častnik za zveze pri stotniku Iskriću, kot očividci potrjujejo pravilnost opisa.
Polkovnik v. Reisenauer kot generalštabni oficir 22. gorske brigade je imel z opazovalnega položaja Na Grad pregled nad bojnim poljem in se je lahko neposredno prepričal o položaju skupine Iskrić. Potrjuje, da v poročilu opisani dogodek popolnoma ustreza dejanskemu stanju.
Generalmajor Colerus v. Geldern, takrat poveljnik 22. gorske brigade potrjuje, da je stotnik Iskrić v 11. soški bitki od 17. - 20. 8. kot poveljnik odseka Avče s svojim junaštvom, neustrašno osebno hrabrostjo kakor tudi z neprestano aktivnostjo v taki meri vzpodbudno deloval na svoje vojake, da so ti vztrajali na položaju kljub temu, da so bili obkoljeni z obeh bokov in je bil zelo ogrožen tudi položaj s hrbta.
Poleg tega je preprečil sovražne poskuse prehoda čez Sočo pri Ročinju, kakor tudi več sovražnih napadov in s tem preprečil prodiranje sovražnika.

Mnenja

Poljska pošta 521 dne 4. 2. 1918. Nadporočnik Zimmer generalštabni oficir 1. pehotne divizije opisuje okoliščine v bojnem odseku 1. JD in dodaja, da je bilo zaradi junaškega vztrajanja skupine stotnika Iskrića v tem izjemno kritičnem in težkem položaju 1. JD in 21. Sch. D. omogočeno ponovno pridobiti izgubljene položaje.
Sestava sovražnikovih moči (8 samostojnih bataljonov in 4 pehotne brigade) dokazuje, da je šlo za veliko sovražnikovo akcijo. Po pridobljenih informacijah je bila glavna tarča sovražnikovih napadov mostišče St. Luzia (Most na Soči). Ker ga niso mogli zavzeti s fronte, so ga hoteli zavzeti z juga. To bi najverjetneje sovražniku tudi uspelo, če ne bi prosilec odlikovanja od vsega začetka bitke odbil vse poskuse sovražnika, da bi pri Ronzinu (Ročinj) prekoračil reko Sočo in zadržal svoje položaje tudi takrat, ko ga je premočni sovražnik napadel z obeh bokov in celo s hrbta.
S tem je bil prehod doline potoka Avček (Avšček) zaprt, tako da je bilo sovražnikovo napredovanje ustavljeno in zelo oteženo vzpostavljanje položaja sovražnikove artilerije na vzhodnem bregu Soče. Situacija v kateri je bila 1. pehotna divizija po preboju pri Doblarju, je bila odvisna predvsem od tega, da se pridobi čas za prihod lastnih rezerv.
Zaradi junaškega vztrajanja je stotnik Iskrić ne samo utesnil sovražnikova prebojna mesta, temveč tudi zadržal sovražnikovo napredovanje s tem, da ga je indirektno prisilil, da je moral napredovati v neprehodnem področju severno od doline potoka Avšček in s tem dal poveljstvu 1. pehotne divizije čas, da pripelje rezerve. Samo temu vztrajanju zahvaljujoč je uspelo zadržati sovražnika s pripeljanimi rezervami in parirati že uspešnemu sunku v hrbet mostišča.
Junaški boj Iskrićeve skupine je bil z občudovanjem opazovan s položaja poveljstva 1. pehotne divizije (¤ 981 juž. od Korena). Prosilec odlikovanja je storil dosti več kot je bil dolžan in je močno vplival na potek dogodkov na severnem krilu 1. pehotne divizije, tako da je vreden posebnega odlikovanja.

Przemysl, dne 2. 6. 1918. Generalmajor v. Colerus takrat brigadir, potrjuje resničnost opisanega poteka bojev in dodaja, da je prosilec odlikovanja kljub temu, da je bil na obeh krilih obkoljen in močno ogrožen s hrbta navkljub najtežjemu artilerijskemu in minometnemu ognju, od 17. 8. do 20. 8. trdno in junaško vztrajal in odbil več močnih sovražnikovih napadov ter preprečil poskuse prehoda preko reke pri ¤ 104.
Ko je poveljstvo brigade stotniku Iskriću sporočilo, da ne more računati na nobeno podporo več, mu je dalo v prosto presojo tudi možnost umika in bi se lahko brez odgovornosti resnično umaknil. Toda on je kljub temu prostovoljno branil svoj položaj in s tem zadrževal sovražnikove močne napade. S to pridobitvijo časa je bilo moč prerazporediti rezerve in v kratkem času popolnoma ustaviti sovražnikov napad.
Da sovražnik ni zavzel mostišča St. Lucija (Most na Soči) z juga je nesporno v največji meri preprečil prav prosilec odlikovanja.
Stotnik Iskrić je bil v tistih dneh polno občudovani junak in je zato njegova prošnja za dodelitev vojaškega odlikovanja Marije Terezije na osnovi trdnega prepričanja smatrana kot popolnoma utemeljena in upravičena.

Vojna pošta 521, dne 5. 2.1918. Feldmaršal-poročnik Metzger, kot takratni divizionar dodaja, da je prosilec odlikovanja popolnoma upravičil dano zaupanje in je v tridnevnih najhujših bojih, v resnično obupnem položaju, ostal trden in šel tako daleč čez ukazano dolžnost, kot to zmore samo junak.
Fmlt. Metzger je bil, na poveljstvu 1. pehotne divizije na visoki planoti Loma, očividec borb in potrjuje pravilnost v prošnji opisanega poteka bitke. Z obeh strani obkoljen je od 18. 8. - 20. 8. odbil vse sovražnikove napade in poskuse prehoda preko reke v svojem odseku.
Do 20. 8. zjutraj je lahko še upal na protinapade lastnih čet, ker je vedel, da bi bili le ti pomembni za ohranitev področja pri Auzzi (Avče).
Položaj pa se je močno spremenil, ko je stotnik Iskrić 20. 8. zjutraj ugotovil, da z obeh strani njegove skupine ni bil dosežen noben rezultat s protinapadi. Kljub brezizhodnemu položaju in kljub dovoljenju poveljstva brigade za umik je stotnik Iskrić še ves 20. avgust vztrajal z zadnjimi močmi. Priznati je treba, da je samo to dolgo vezanje močnih sovražnih sil na odseku Avče zelo zavleklo njihovo napredovanje in poveljstvu 1. pehotne brigade omogočilo, da je s pripeljanimi svežimi močmi na visoki planoti Loma vzpostavilo novo strnjeno frontno črto.
Neupogljivi odločnosti stotnika Iskrića se je v največji meri potrebno zahvaliti, da je sovražnikov napad na visoko planoto Loma ostal ozko omejen, namesto da bi Italijani prišli v hrbet mostišča pri Tolminu kot so nameravali po njihovih pridobljenih ukazih.
Prošnja za odlikovanje je torej iz globokega prepričanja označena kot popolnoma utemeljena in upravičena.

Poljska pošta 375, dne 20. junija 1918. GdJ. Scotti kot takratni poveljnik XV. korpusa dodaja, da je vztrajanje skupine Iskrića, ki je bila sestavljena iz različnih čet, predvsem starejših vojakov (črnovojnikov) čez meje verjetnosti ustavilo napredovanje močnega sovražnika, ki je prodrl do obeh bokov.
S tem je bil sovražnikov uspeh potlačen, nevarnost, ki je grozila zaradi pomanjkanja rezerv na mostišču, odpravljena in je višje vodstvo dobilo možnost, da s pripeljanimi oddaljenimi rezervami na visoki planoti Loma oblikuje novo fronto, ki se je obdržala.
Sijajno bojno dejanje prosilca odlikovanja in njegovih junakov je bilo resnično mnogo preko njihovih dolžnosti in zelo pomembno za ves XV. korpus. Je pa tudi omogočilo pridobiti nazaj izgubljeno ozemlje. Zato je zgleden primer, kaj je možno narediti s trdnim junaškim vztrajanjem in modrim vodenjem v malodane brezupnem položaju, tudi če odpovedo sosedje na obeh straneh. Da je stotnik Iskrić vztrajal tudi po jutru 20. 8., ko mu je bil odobren umik, z ozirom na pri dnevni svetlobi pričakovane izgube, je prav tako modro kot pogumno. Dejansko se je umik skupine, ki ji je bil popoldne ukazan od vojnega poveljstva, izpeljal tako, da je ostala uporabna tudi v novem položaju.
Odlično, pogumno, modro in samostojno delovanje prosilca odlikovanja v težkih bojih 19. in 20. 8. 1917 bo po mojem mnenju v polni meri vreden odlikovanja.

Vojna pošta 515, dne 29. junija 1918. Feldmaršal v. Boroević, kot takratni poveljnik soške armade, se v polni meri pridružuje mnenjem poveljstva korpusa.