naslov

Avtor: Mitja Iskrić

Vzroki za prvo svetovno vojno

Prvo svetovno vojno so najbolj željno pričakovali Nemci. Zahtevali so novo delitev kolonij in hoteli svoje ozemlje razširiti. Ko je prišlo do nasprotij med Francijo in Veliko Britanijo, je Nemčija računala, da bo na svojo stran pridobila Britance. Toda ko je povečala mornarico, je to tako prestrašilo Britanijo, da je sklenila s Francijo sporazum "entente cordiale". Tudi Rusija se je iz strahu pred Nemčijo in njeno zaveznico Avstro-Ogrsko začela povezovati z njima in tako se je Evropa razdelila na dva tabora, na antanto in centralne sile. Leta 1882 je k centralnim silam s sporazumom pristopila še kraljevina Italija. Nemški vojaški načrt je bil, najprej premagati Francoze in Britance, nato pa še Rusijo.

Povod

Povod za I. svetovno vojno je prišel z Balkana. Tu se je Avstro-Ogrska zapletla v spor s kraljevino Srbijo. Ta je bila Ruska zaveznica in je nasprotovala priključitvi Bosne in Hercegovine Avstro-Ogrski in ustanovitvi samostojne države Albanije, ki bi ji preprečila dostop do morja. 28. junija 1914 v Sarajevu devetnajstletni Gavrilo Princip s strelom iz pištole ubije Avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo. Avstro-Ogrska je postavila Srbiji tak ultimat, da ga ni mogla sprejeti in ji napovedala vojno.

Potek vojskovanja in prestop Italije k antanti

Takoj ko je Avstro-Ogrska napovedala Srbiji vojno ji je Rusija priskočila na pomoč in je napovedala vojno Avstro-Ogrski. Nato je Nemčija napovedala vojno Rusiji in hkrati napadla Francijo prek Belgije. Tej pa je priskočila na pomoč Velika Britanija. Nato pa je še Avstro-Ogrska napovedala vojno Rusiji in krog je bil sklenjen. Oktobra 1914 se je centralnim silam pridružila Turčija in napadla Rusijo.

Italija je takoj po vojnih napovedih Avstro-Ogrske in Nemčije ostala nevtralna. Nato pa je navezala stike z antanto in ji predstavila zahteve po katerih bo prestopila na njihovo stran. Začela so se pogajanja o ceni. Avstro-Ogrska ji je pod hudimi pritiski iz Nemčije ponudila južno Tirolsko, toda Italija se s tem ni zadovoljila. Hotela je več ozemlja, Trst in še kaj in to takoj. V teh pogojih je antanta lažje ponujala tuje ozemlje kot Avstro-Ogrska svoja. Tako je Italija 26. aprila v največji tajnosti podpisal Londonski sporazum z antanto. Tam se je obvezala, da bo v mesecu dni začela z vojno na strani antante, v protiuslugo pa so ji obljubili Trentino, južno Tirolsko do Brennerja, Trst, Istro, Dalmacijo v tedanjih mejah, luko Valono (Vlöre), otok Saseno (Saza) v Albaniji in popolno suverenost nad Dodekanezom v Egejskem morju. Obljubljen ji je bil tudi delež pri nemških kolonijah in delež pri morebitnem razkosanju Turčije. 3. maja je Italija odpovedala trojno zvezo. 23. maja 1915 je italijanski veleposlanik na Dunaju Avstro-Ogrskemu zunanjemu ministru izročil napoved vojne. Tako so se končala dolgotrajna pogajanja, v kateri je Italija uspešno iztržila vstop v svetovno vojno, Avstro-Ogrski pa se je na jugovzhodu odprlo še tretje bojišče.

Prvi boji ob Soči

Prvi boji ob Soči so se začeli že zvečer 23.maja 1915. Italijani so imeli tam dve armadi. Ena je bila postavljena od Kanina do Ločnika in je bila sestavljena iz 122 bataljonov pehote, 33 eskadronov konjenice in 147 baterij topov 2. armade. Druga pa je bila postavljena od Ločnika do Jadranskega morja in je vsebovala 51 bataljonov pehote, 77 eskadronov konjenice in 35 baterij topov 3. armade. Avstro-ogrska vojska pa je takrat tam imela le 45 bataljonov, 5 eskadrilj konjenice in samo 35 baterij topov. Ostale čete so šele prihajale. Avstro-ogrska vojska se je brez boja umaknila na črto Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Devin. Tam je pričakala Italijane in čakala na okrepitve. Italijani so prodirali skrajno počasi in previdno.

Prvi boji so potekali v Zgornjem Posočju. Šele četrti dan vojne sta se vojski spopadli. Na grebenu Mrzli vrh-Sleme so Italijani napadli a so jih Avstro-Ogrski vojaki odbili. Na obeh straneh je bilo mnogo žrtev. 31. maja so Italijani napadli Mrzli vrh. V treh dneh bojev je na tem grebenu padlo 1600 Italijanov in 400 Avstro-Ogrskih vojakov. Italijani so se zaradi poraza znesli nad civilnim prebivalstvom. 6 kmetov je bilo po desetkanju ubitih 4. junija. Italijani so se istočasno približevali tudi Krnu. Na grebenu Vršič-Krn so zasedli najprej Vršič (1897 m) in greben do Lopatnika (2013 m). Zasedli so tudi pomembno koto 2102, ki so jo Avstro-Ogrci potem še dvakrat neuspešno hoteli pridobiti nazaj. 5. junija so Italijanski bersaljeri zasedli Skutnik. 16. junija pa so Italijani sočasno napadli Krn iz dveh smeri: po grebenu Lopatnik-Krnčica in po grebenu Pleča-Kožljak. Italijani so se s pomočjo topov prebili na Krn in zajeli 330 Avstro-Ogrskih vojakov. Nato pa so z znano Italijansko obotavljivostjo zamudili priložnost, da bi zavzeli sosednjo Batognico.

Ko so Krn zavzeli Italijani, je to povzročilo nemalo težav Avstrijcem. Iz Krna so Italijani imeli pregled nad široko okolico. Razen tega pa niso zavzeli nobenih pomembnejših položajev in imeli hude izgube: skoraj 11.000 mož. Temu je pomagalo pomanjkanje topništva na Italijanski strani in njegova nepravilna uporaba. Italijanski general Cadorna se je zato odločil počakati z večjo ofenzivo, dokler niso pripeljali dvajset težkih topov.

Dvanajst Soških bitk

Prva soška bitka

23. junij - 7. julij 1915

V prvem mesecu so Italijani prešli Sočo le na treh mestih: severno do Tolmina, pri Plaveh in med Zagrajem (Sagrado) in Jadranskim morjem. Zato so začeli z ofenzivo še preden so imeli na voljo vse enote. 23. junija so Italijani začeli z strahovitim obstreljevanjem Avstro-Ogrskih položajev. Odlagali so pehotni napad. Poizkusili so z nekaj manjšimi napadi, ampak ko so videli, da topništvo ni naredilo veliko škode, so se odločili nadaljevati z obstreljevanjem. Italijanski topničarji so bili še neizkušeni in niso usmerjali izstrelke na eno določeno mesto, ampak so streljali po celi frontni črti. To pa ni imelo velikega učinka. Tako je topniško obstreljevanje potekalo kar neprestano sedem dni. Eden večjih napadov je bil usmerjen na Doberdobsko planoto. 3. julija so prodrli preko Avstro-Ogrskih položajev, vendar so jih v protinapadu odbili. Naslednji dan so Italijani usmerili napade na Šmihel (275 m) . Tudi tam niso imeli uspehov. 5. julija se je začel zelo obsežen napad na Doberdobsko planoto. Avstro-Ogrci so imeli hude izgube in samo prihod armadnih rezerv in konec ofenzive so jih rešili. Italijani so napadli tudi Tolminsko in Goriško mostišče. Po dolgotrajnem obstreljevanju Italijanov pa so Avstro-Ogrci odbili vse napade.

Izid prve ofenzive je bil kar premajhen. Italijani niso zavzeli nobenega ofenzivnega cilja in so imeli hude izgube: 1916 mrtvih, 11.495 ranjenih in 1536 izginulih. Avstro-ogrska vojska pa je imela 8800 mrtvih in ranjenih, ter 1150 izginulih. Z Italijanskim neuspehom so se Avstro-Ogrci pomirili. Videli so, da lahko zaustavijo Italijane že na Soči in so nehali izvajati načrt, da bi imeli še eno obrambno črto ob Savi. Italijani pa so čez deset dni že začeli z naslednjo ofenzivo.

Druga soška bitka

17. julij - 10. avgust 1915

V tej novi ofenzivi so se Italijani odločili napasti Šmihel in Doberdobsko planoto, ter na severu Batognico. 18. julija zjutraj so začeli močno obstreljevati Doberdobsko planoto. Opoldne pa so Italijani nenadoma napadli s pehoto. Prodirali so le počasi in le zaradi hudih izgub na Avstro-Ogrski strani. Tretji dan pa so po naključju Italijani in Avstro-Ogrci istočasno začeli napadati. Avstro-Ogrci so imeli ogromne izgube in niso mogli obdržati niti začetnih položajev. Za kratek čas so Italijani dobili vrh Šmihela, Avstrijci pa so z protinapadom dobili vrh nazaj. Avstro-Ogrci so potem odbijali vse napade tudi na goriškem mostišču.

Italijani so začeli napadati tudi pri Krnu. Cilj je bila sosednja Batognica (2164 m). Že 3. julija sta jo dva bataljona poizkušala zavzeti, vendar so jih odbili. Tri dni kasneje so zavzeli zahodna pobočja. 21. julija so ponovno napadli. Tokrat z tremi četami in dvema bataljonoma. Avstro-ogrska vojska se je morala umakniti na vzhodni rob Batognice.

Tudi v drugi bitki Italijani niso dosegli cilja. Izgube na obeh straneh pa so znašale kar grozljivih 41.866 mrtvih, izginulih in ranjenih.

Zaradi neuspeha v prvi in drugi bitki so Italijani začeli v drugi polovici avgusta napad na bovško kotlino in tolminsko mostišče. Toda Avstro-Ogrci so odbijali napade z močnim topovskim obstreljevanjem z Lomske planote. 23. avgusta so Italijani z dvema polkoma in brigado zasedli že prej izpraznjeni Bovec. Hkrati s tem napadom se je vršil še eden na Rombon (2208 m). Najprej so obkolili sosednjo Čukljo (1767 m) in jo zavzeli, nato pa so se na Rombon odpravile štiri patrulje. Na vrhu se je vnela strašna bitka v kateri so se branilci zagrizeno bojevali v bitki mož na moža. Avstro-ogrska vojska je odbila napad, Italijani pa so se utrdili na severnem pobočju Rombona. Tudi v sredini septembra so tam potekali hudi boji z velikimi izgubami na obeh straneh, vendar se položaj ni spremenil.

Tretja soška bitka

18.oktober - 5. november 1915

Britanci in Francozi so zahtevali začetek tretje ofenzive, da bi pomagali zaveznici Srbiji. Že avgusta in septembra so Italijani pripeljali več velikih topov na fronto. Cilj te ofenzive je bil zasedba Gorice. Z milijon topovskimi granatami so Italijani začeli bitko. Italijani so takrat prvič uporabili tudi letala-bombnike. Zahodni rob Šmihela je prihajal iz rok v roke in na koncu ostal v Italijanskih, niso pa zasedli njegov severni del. Podobno se je dogajalo tudi na Javorščku, ki pa je ostal cel v rokah Avstrijcev. 2.novembra so Italijani zasedli vas Oslavje, ampak so se tudi tam morali umakniti zaradi silovitega protinapada Avstrijcev.

Tudi tretja soška bitka se je izkazala za ponovni neuspeh Italijanov. Izgube so bile hude na obeh straneh v Zgornjem Posočju, pri Plaveh, na goriškem mostišču in na Krasu, vendar Italijani sploh niso prebili Avstro-ogrske obrambe, kaj šele Gorico. Napadalci so izgubili 67.998 vojakov, branilci pa 41.847 vojakov.

Četrta soška bitka

10. november - 11. december 1915

Neuspeh prvih ofenziv je močno odmeval po Italiji. General Cadorna je moral hitro začeti z novo, da bi tako pomiril zaveznike in s tem tudi presenetil branilce. Granate so padale ves čas med bitkama. Napadli so Sabotin, vendar so po neuspehu opustili njegovo zavzetje. Napadli so tudi pri Plaveh. Tam so streljali iz topov vseh kalibrov neprestano dva dni. S tem pa niso pripomogli k premaknitvi frontne črte. Na Krasu so tudi začeli z obsežnimi akcijami, ki pa tudi niso spremenile ničesar. Napadli so tudi Gorico. 18. novembra so začeli z načrtnim obstreljevanjem. S tem so hoteli sistematično uničiti mesto. V štirih urah je na Gorico padlo kar 3000 granat. Toda pehotni napad jim je preprečil natančni zaporni ogenj braniteljev. V tej bitki je padlo 48.967 Italijanov in 25.381 Avstro-ogrcev.

Boji v Zgornjem Posočju med 4. in 5. bitko

Četrta bitka je izmučila obe strani. Prihajajoča zima je pomenila otežkočeno oskrbovanje še posebej v gorah, kjer so pretili zdaj še plazovi.

Tokrat so hoteli Avstro-Ogrci pridobiti nazaj Čukljo. 12. februarja ponoči so v maskirnih oblekah napadli in zajeli vrh. Toda Italijani so z neprestanim topovskim obstreljevanjem 10. maja osvojili Čukljo nazaj.

Italijansko topništvo je začelo napad tudi na Rombonu. Streljali so celo z največjimi 305 mm granatami. Toda Bosanci, ki so bili na vrhu so se hrabro branili in odbili napad. Italijani so imeli strašne izgube.

Na Batognici pa je potekala zanimiva minska vojna. Zahodni del so zasedli Italijani, vzhodnega pa Avstro-Ogrci. Med njimi je bilo le 85 m razdalje. Avstro-Ogrci so s prisluškovanjem izvedeli, da Italijani kopljejo rov pod njimi, da bi jih vrgli v zrak. Takoj so začeli kopati svoj rov. Med kopanjem pa so naleteli na italijanski rov, poln razstreliva. Znosili so eksploziv v svoj rov. Italijani pa so jih videli in začeli so se streljati v rovih. Nato so Avstro-Ogrci našli še en italijanski rov in so še iz njega znosili razstrelivo. Potem so razstrelivo na koncu svojih rovov sprožili in cel vrh Batognice je posejalo s kraterji, ki so vidni še danes.

Peta soška bitka

11. marec - 16. marec 1916

Zaradi Verdunske ofenzive Nemcev je moral Cadorna razbremeniti Francoze. 2. Italijanska armada je napadla na Mrzlem vrhu, 3. armada pa med Šmihelom in Martinščico. Izgube so bile sorazmerno majhne, potek frontne črte pa se ni spremenil.

Avstro-ogrska vojska pa je zaradi Nemškega uspeha s plinom izvedla plinski napad med Majnicami in Martinščico. Zasedli so veliko ozemlja, ki pa so ga zaradi Italijanskega obstreljevanja komaj zadržali. Avstro-Ogrci torej s presenečenjem niso dosegli ciljev, ki bi jih lahko.

Šesta soška bitka

4. avgust - 16. avgust 1916

Peta bitka je bila sprožena le zaradi politike in je bila le priprava na bolj obsežno šesto. Načrt je bil, da bi Italijani končno zavzeli Gorico. Štiri divizije naj bi napadle Sabotin, tri pa Šmihel na jugu Gorice. Za napad so Italijani pripravili še posebej močno topništvo.

Ob 10. uri so Italijani začeli z obstreljevanjem doberdobske planote, da bi zavedli Avstrijce. Takoj nato je napadla pehota. Avstro-ogrska vojska je ostala v kavernah in ni opazila napada pehote. Italijani so zajeli kar tri Avstro-ogrske stotnije. Ker je padel Sabotin v roke napadalcem so izpraznili Gorico, ki jo ni bilo več mogoče braniti.

Italijani so po obsežnem topovskem obstreljevanjem, ki je dobesedno razrilo strelske jarke, napadli še Šmihel. Osvojili so ga 7. avgusta. Ponoči 9. avgusta so se zaradi velikih izgub Avstro-Ogrci neopazno umaknili iz doberdobske planote. Tako so bile vse poti v Gorico odprte. Avstro-ogrska vojska se je umaknila na levi breg Soče. Gorica je padla v roke Italijanom 9. avgusta 1916.

Zaradi tega res nenadejanega uspeha so Italijani nadaljevali z napadom. Toda Avstro-Ogrska vojska se je utrdila na črti Solkan-Gorica-Šempeter-Vrtojba. Napadi in protinapadi pa so se vrstili do 17. avgusta, ko je general Cadorna ustavil napade.

Italijani so v tej bitki končno dosegli vsaj en vojaški uspeh. Ta pa je pomenil tudi politično izboljšanje položaja Italije, ki so jo priganjali Francozi in Britanci. Avstro-Ogrci so poraz opravičevali z izdajstvom štirih hrvaških vojakov, vendar to ni bil glavni razlog poraza. Glavni razlog je bil presenečenje.

Sedma soška bitka

14. september - 17 september 1916

Tudi tokrat so imeli Italijani izrazito premoč na bojišču. 186 Italijanskih bataljonov proti le 59 Avstro-Ogrskim. Italijani so imeli premoč tudi v topništvu: 954 topovom in 586 minometom je stalo nasproti le 284 topov in 255 minometov.

Popoldne se je začelo topovsko obstreljevanje Avstro-Ogrskih položajev. Italijani so marsikje prebili in zasedli prve obrambne linije, vendar so jih povsod s protinapadi odbili. Napadi in protinapadi so se vrstili vse štiri dneve. Italijani so zavzeli le nekaj kot med Novo vasjo in Gorjupo kupo. Odločitev o koncu ofenzive je presenetila obe strani. Avstro-ogrska vojska je bila tik pred zlomom in si je lahko opomogla, Italijani pa so morali nehati z napadi, čeprav so bili prepričani o zmagi.

7. bitka je trajala le štiri dni, vendar so bile izgube na obeh straneh strašne. Italijani so izgubili 17.570 vojakov, Avstro-Ogrska vojska pa je izgubila 15.000 ljudi, od katerih jih je bilo veliko zajetih.

Osma soška bitka

9. oktober - 12. oktober 1916

Osma ofenziva se je usmerila bolj proti severu. Avstro-ogrska vojska je imela velike probleme z neutrjenimi obrambnimi linijami na Krasu. Zato so se odločili utrditi obrambno črto, vendar bolj v zaledju, na črti Veliki vrh (463 m), Fatji hrib (433 m), Kostanjevica, Govec (289 m), Sela na Krasu, Grmada (323 m), Devin.

Italijani so najprej napadli na odseku med Šempetrom in Vipavo. Tam so se napadi in protinapadi izmenjevali, vendar je frontna črta ostala na starem mestu. Prodrli pa so na doberdobskem polju proti Jamljam. Avstro-Ogrci pa so jim prišli za hrbet in jih tako zmedli, da so se morali umakniti na izhodiščne položaje. Napadli so tudi pri Opatjem selu in nevarno prodrli do Hudega loga, napadali pa so tudi v smeri proti Kostanjevici na Krasu. Tam pa niso uspeli zaradi natančnega zapornega ognja Avstrijcev.

Tokrat so Italijani izgubili 20.100 vojakov, izgube Avstro-ogrske vojske pa so bile 20.000 ljudi.

Deveta soška bitka

31. oktober - 4. november 1916

Napad je bil sprva načrtovan za 23. oktober, vendar so ga zaradi slabega vremena prestavili. Italijani so imeli tokrat drugačno taktiko. S topovi niso obstreljevali več dni, temveč so po kratkem a silnem napadu pognali v napad vojake.

Napadli so med Šempetrom in Vipavo, vendar niso uspeli. Avstro-Ogrski protinapad je bil uspešen. Na Krasu pa je Italijanom uspelo prebiti prve frontne linije in so prodirali še naprej po Vipavski dolini. Zasedli so zaselek Trstelj, tam pa so se začeli utrjevati. Avstro-ogrska vojska pa je takoj začela protinapad. Toda ta je bil sprva odbit z bojnimi plini. Potem je Italijanom pomagalo še topništvo in zavzeli so Fatji hrib (433 m). Na severnem robu so prodrli do Figovca (122 m) in Kostanjevice na Krasu.

Italijani so spet skoraj uničili obrambo, potem pa so se začeli utrjevati na osvojenih prostorih in tako omogočili Avstro-Ogrski vojski, da se je opomogla. Italijani so izgubili 28.900 vojakov, Avstro-ogrska vojska pa tudi okoli 28.000

Deseta soška bitka

12. maj - 5. junij 1917

Italijani so se po polletnem zatišju odločili za ponoven napad. Zavezniki pa so mu zaradi prejšnjih neuspehov in zaradi dejstva, da Soške fronte še niso prebili, odrekli pomoč. Do maja 1917 pa je Italijanska vojska dobila sveže, novovpoklicane vojake in se tako zelo okrepila.

Napad je bil zamišljen v treh fazah. Najprej bi s topovi obstreljevali celotno fronto, potem bi napadli pri Gorici in nato z vso silo na Krasu. Toda tudi Avstro-ogrska vojska je bila sedaj močna. Iz vzhoda so po umiritvi vojne z Rusijo prišle številne čete.

Italijani so napadli s silovitim topovskim obstreljevanjem, ki je trajalo kar tri dni. Drugega dne so ponoči, skrivoma, napadli Sveto goro. Toda zasedli so jo z enim samim bataljonom. Tako so jih Avstro-Ogrci s protinapadom pregnali. 15. maja so zasedli položaje pri Zagomili in Zagori. Avstro-Ogrci so se umaknili na greben Kuka. 16. maja so Italijani zasedli tudi Kuk. In tudi od tam so jih pregnali Avstro-Ogrci s protinapadom. Šele 17. maja so ga trdno zasedli. Napadli so tudi Vodice a jih po večih zavzetjih in Avstro-Ogrskih protinapadih niso osvojili. Napadli so tudi med Vodicami in Sveto goro in pri Gorici. Na Vodicah so se obe strani vkopale vsaka na svoji strani hriba. Druga faza se je začela 23. maja, ko so napadli na Krasu. Za trenutek so osvojili Kostanjevico. Zasedli pa so Kremenjak (236 m), Trnič (247 m), Srnjak (240 m) in Županov vrh (237 m). 25. maja je Italijanski general Cadorna ukazal prekiniti ofenzivo. Toda 4. junija se je sprožil Avstro-Ogrski protinapad. Po kratkem in silovitem topovskem obstreljevanju je napadla pehota. Vsega naveličani in izmučeni Italijanski vojaki so se kar predajali. 5. junija se je končal protinapad, v katerem je Avstro-ogrska vojska zajela več kot 10.000 Italijanskih vojakov in zasedla prej izgubljene položaje. Te predaje brez boja so pokazale naveličanost vojakov , ki so dojeli nesmisel bojevanja generalov, ki sploh niso bili na bojnem polju. V Italijanski vojski so še povečali kazni za upor. Večkrat so izvajali decimiranje in ustrelili vsakega desetega vojaka. To pa je samo še bolj prepričalo vojake, da vojna nima smisla. Italijani so imeli tokrat ogromno izgub. Izgubili so kar 132.000 vojakov, 27.000 pa jih je bilo zajetih. Branilci pa so izgubili 52.000 vojakov, 23.400 pa jih je bilo zajetih.

Enajsta soška bitka

19. avgust - 15. september 1917

Tokrat so imeli Italijani pripravljeno še večjo vojsko. Skupaj so imeli 567 bataljonov. Imeli so tudi 3430 topov in 1752 minometov. Avstro-ogrska vojska pa je razpolagala le z 249 bataljoni in 1544 topovi.

Italijani so začeli z obstreljevanjem, 19. avgusta pa je v napad krenila pehota. Avstro-Ogrski vojaki so pri Avčah uspešno zadrževali Italijane. Toda drugje tega sploh niso vedeli, zaradi silovitega topovskega obstreljevanja, ki je pretrgalo vse telefonske vezi. Severno in južno od Avč so Italijani prodrli in popolnoma uničili Avstro-ogrske položaje. Pri Kanalu so zaradi pretrganih zvez in ker Avstro-ogrska vojska ni imela pregleda nad bojiščem prišli Italijani branilcem za hrbet. Napadali so tudi Škabrijel (646 m), vendar so jih tam odbili. V napad so krenile Italijanske čete tudi južno od Vipave. Tam so prodrli skozi Avstro-ogrske položaje. Ustavili so jih šele pri Stari Loki (275 m).

Ko so Avstro-Ogrci videli, da je težišče napada na Banjšicah, so se oddahnili, saj so se tam počutili najmočnejše. Toda silovito Italijansko obstreljevanje je onemogočilo protinapad. Tako so se Avstro-Ogrski vojaki pri Avčah znašli skoraj obkoljeni in so se čez tri dni, 22. avgusta morali umakniti. Za to zadrževanje sovražnika v nemogočih razmerah, je moj praded Johann Iskrić, ki je bil takrat tam stotnik, dobil najvišje Avstro-ogrsko vojno odlikovanje - red Marije Terezije. Istega dne so Italijani osvojili tudi Jelenk (787 m) in Golek (821 m). Vsi napadi na tolminskem mostišču pa niso uspeli.

Avstro-ogrsko poveljstvo, se je odločilo po treh katastrofalnih dnevih umakniti frontno črto daleč v zaledje, v Čepovansk dol, torej kar za več kot sedem kilometrov! Ko pa so izvedeli, da zadržujejo Italijane pri Avčah, so se odločili za črto Log, Mešnjak, Hoje, Kal, Podlaka, Madoni, Zagorje, Škabrijel. S tem so dosegli, da so morali Italijani prepeljati topove čez Sočo in tudi za morebitne naslednje protiofenzive so imeli boljši položaj.

Italijansko topništvo je tako ure in ure streljalo na prazne, bivše Avstro-ogrske položaje. Ko pa so šli 24. avgusta v napad so se zmedeno ustavili. Bili so navdušeni ob tej nepričakovani zmagi. Takrat pa jih je zasulo Avstro-ogrsko topništvo. Toda vseeno so počasi zasedli vse zapuščeno ozemlje. Po večih napadih so zasedli tudi Sveto Goro.

Nato pa so začeli napadati še Škabrijel. Tam so uporabili granate ogromnega kalibra - 420 mm! 4. septembra so ga za kratek čas osvojili, potem pa so jih Avstro-Ogrci s silovitim protinapadom pregnali. Ta protinapad je obsegal celotno ozemlje Krasa in tam so osvojili prej izgubljene položaje. Napadi Italijanov na Škabrijel so trajali kar do 13. septembra toda položaj se ni spremenil.

Teh sedemindvajset dni je trajal najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Padlo je 40.000 Italijanov, 108.000 jih je bilo ranjenih. V Avstro-Ogrski vojski pa je bilo 10.000 mrtvih in 95.000 ranjenih, obolelih ali pogrešanih.

Dvanajsta soška bitka

24. oktober - november 1917

Uspehi Italijanov so bili v enajstih ofenzivah kar premajhni. Zasedli so samo Gorico, zahodni rob Banjščic in 12 km dolg prodor na Krasu. Ti rezultati in hude izgube Italijanov (kar 200.000 mrtvih od začetka vojne) je hudo načelo moralo in razpoloženje vojakov.

Hude izgube v Avstro-Ogrski vojski pa so kazale na to, da obramba še ene Italijanske ofenzive ne bi zdržala. Zato so se v poveljstvu odločili začeti s pripravami na protiofenzivo. Ker pa je vse kazalo na to, da je ne bodo mogli izpeljati sami so poklicali na pomoč še Nemce. Izrednega pomena je bilo to, da Italijani ne odkrijejo priprav na ofenzivo. Enote so poslali na bojišče šele tik pred napadom. Zaprli so mejo s sosednjo Švico. Bali so se tudi da bi dezerterji izdali datum napada, zato so navodila zadrževali do zadnjega trenutka. Zaradi premoči Italijanov so se odločili tudi za bojne pline, ki bi na ključnih mestih (predvsem na prvih bojnih črtah) onemogočile odpor. Zaradi obsežnih priprav pa so morali prestaviti začetek ofenzive. Cilji ofenzive so bili: prebitje fronte pri Tolminu in Bovcu in prodor vsaj do črte Gumin (Gemona) - Čedad (Cividale).

Italijanski generali so ukazali obrambo. Toda niso vedeli kako, saj so prej samo napadali. Kljub dvema uspešnima Avstro-Ogrskima protiofenzivama pa sploh niso imeli organizirane prave obrambne strategije. Na koncu so izvedeli celo dan napada toda, ker so ga medtem spremenili, sploh niso bili zaskrbljeni. Najbolj čudna pa je bila postavitev čet. Prva bojna črta je bila utrjena in aktivno branjena z veliko četami, ni pa bila prilagojena novozasedenemu terenu. Druga pa je bila na odličnih terenskih ovirah vendar ni bila popolnoma zasedena. Ponekod je sploh ni bilo! V obrambnem položaju bi se tako morali umakniti na drugo črto, vendar general Cadorna to ni dovolil. In tudi kljub podatkom o plinskem napadu, čete niso bile ustrezno zaščitene. Italijanska plinska maska je bila preveč preprosta in je varovala samo pred klorom in tudi teh vojaki marsikje sploh niso imeli.

Dan pred napadom sta si tako stali nasproti Italijanska vojska, ki je obsegala 41 divizij in 3626 topov in združena Avstro-ogrsko - nemška, ki je obsegala 37 divizij in 3302 topova.

24. oktobra so ob 2.00 zjutraj v oblačnem in deževnem vremenu zagrmeli vsi Avstro-Ogrski in nemški plinometi. To je trajalo pol ure. Nato se je začelo silovito rušilno obstreljevanje Italijanskih topniških položajev in utrdb. Ob 9.00 se je začel napad pehote. Toda napad na Rombonu in na Nevejskem prevalu je bil odbit. Zavzeli pa so Italijanske položaje pri Bovcu. Italijani pa so se začeli umikati. Najprej iz Bovca, Čuklje, s planine Jama, Polovnika, Krasjega vrha in Planine Predolina, kjer so omogočili prost prehod proti Kobaridu. Ko so Italijani izvedeli za padec Kobarida, so se umaknili na tretjo obrambno črto in tako omogočili, da so se Avstro-Ogrci prosto premikali proti Učji. Zaradi zavzetja doline ni bilo več smiselno braniti Krn in so se tako Italijani umaknili tudi od tam. Avstro-ogrska 12. divizija je ob 22.30 zasedla Robič. Pri Tolminu pa so napadale nemške čete. Prodrle so do Hlevnika, ki sploh ni bil branjen. Nato so napadli tudi Matajur, na katerem so se Italijani po dveh napadih vdali. Na Banjšicah pa jim ni uspelo zadržati že osvojenih Italijanskih jarkov.

Avstro-ogrska vojska je potem, ko je osvojila dolino proti Učji in pobočja Skutnika in Kala, zavzela vas Učjo. Zasedli so še Kobariški stol, ključno točko Italijanske obrambe.

Sedaj je bil rezultat bitke več kot ugoden za Avstro-ogrske in nemške enote. V Italijanski obrambi je bila 32 km dolga vrzel. Cadorna je zato umaknil čete na zahodni rob Banjšic. Kot zadnjo obrambno črto je označil Tilment (Tagliamento).

27. oktobra se je začel splošen italijanski umik. Ogromna vojska se je premikala proti zahodu. Ta umik pa se je vse bolj spreminjal v panični beg. Italijani so za seboj puščali vse, kar jim je oteževalo umik. Na sedlu Prevala so Italijani sicer še zadrževali Avstrijce, toda tudi ti so morali popustiti. 28. oktobra je Avstro-ogrska vojska zasedla Prevalo. Dve nemški diviziji sta zasedli Čedad (Cividale). 29. oktobra so zasedli tudi Gorico.Malo potem so bili že v Vidmu (Udine). 1. novembra so Tagliamento prečkale zadnje Italijanske čete. Toda Avstro-Ogrci in Nemci se niso ustavili. Nadaljevali so z ofenzivo in 9. novembra prišli do Piave. Tam pa so jih ustavile združene italijansko - francosko - britanske čete.

Slovenski vojaki pod Avstro-Ogrsko

Slovenske dežele so bile leta 1914 del velike Avstro-Ogrske monarhije. Avstro-Ogrska vojska je bila sestavljena iz večih narodov. Bila je prava mešanica Nemcev, Madžarov, Čehov, Slovakov, Hrvatov Bosancev in Slovencev. Tako ni bilo nobenega popolnoma slovenskega polka. Ko se je začela vojna so bili Slovenci v zelo težkem položaju. Niso je ne želeli, ne začeli in niso mogli z njo nič pridobiti. Toda zmaga antante je grozila z razkosanjem Slovenskega narodnostnega ozemlja in ga tako naredil še bolj nemočnega.

Največji del Slovenije je bil v tretjem korpusu Avstro-Ogrske armade, ki je imel sedež v Gradcu. V tem korpusu je bil delež Slovencev največji kar 3/5 vojakov. Vzhodni del Slovenije - Prekmurje pa je bil pod poveljstvom petega Madžarskega korpusa.

Na začetku vojne so bili vsi Slovenski polki nameščeni na Rusko fronto. Pomladi 1915 so bili ti polki premeščeni na Soško fronto, kjer so se potem še naslednji dve leti vojskovali z močnejšo Italijansko vojsko. Na Soški fronti so Slovenski vojaki veljali za boljše, saj so se borili za svoj dom.

Avstro-Ogrski Slovenski polki so igrali pomembno vlogo v zgodovini Slovenskega naroda. Iz teh polkov so novembra 1918 nastali elementi nove slovenske vojske, ki se je borila proti Avstrijcem za slovensko severno mejo. V letu 1920 so bili ti polki sprejeti v vojsko kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Zaključek

Prikazal sem vzroke, potek in posledice najbolj krvavega spopada na Slovenskih tleh. Čeprav so se ob Soči v prvi svetovni vojni uradno borile Avstro-ogrska in italijanska vojska, so se tam borili tudi Slovenci. Bojevali so se na obeh straneh, tako pod Avstro-ogrsko monarhijo kot pod kraljevino Italijo. Celoten opis dogajanj najlepše prikaže tale citat: "Takšne vojne ljudje do tedaj še niso poznali. Začela se je na Balkanu, toda kmalu se je razširila na Evropo, Azijo in Afriko - skupaj na 28 držav ali tri četrtine človeštva. Vojaški spopadi so zajeli kake štiri milijone kvadratnih kilometrov kopenskih prostranstev, vse oceane in skoraj vsa morja. Ko se je poleti 1914 vojna začela, so napovedovali, da jo bo do božiča istega leta že konec. Razvlekla se je na štiri leta, prinesla pomanjkanje in lakoto, zanetila je socialne nemire in revolucijo v Rusiji. Vojna je terjala veliko žrtev, 20 milijonov - neprimerno več kot katerakoli vojna poprej. Najnovejši izsledki znanosti in tehnike so k tej moriji izdatno pripomogli. Letalo ni bilo več samo stroj za letenje, marveč stroj za ubijanje. Ena sama strojnica je v eni uri lahko izstrelila več tisoč nabojev. Plin je moril povsod, tudi tam, kjer krogle niso mogle. Vojna, ki se je začela z bliščem in hrupnimi koračnicami, se je končala v blatu kilometrov strelskih jarkov, ki so prehajali iz rok v roke. In vsakokrat za srh vzbujajočo ceno v krvi. Navdušenje in srboritost je kmalu zamenjalo razočaranje in občutek nemoči. Ta je bil tolikšen, da so kmalu začeli govoriti o izgubljeni generaciji. Svet, ki so ga poznali razumeli in razlagali, je v vojni izginjal. Novi se je šele rojeval." (Nešovič, B., Prunk, J.:20. STOLETJE. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1993). Soška fronta je bila le ena izmed front med prvo svetovno vojno. Toda ravnotako strašna, kot vse ostale.

Seznam virov in literature

1. Klavora, V.: Plavi križ. Koper, Lipa, 1991

2. Klavora, V.: Koraki skozi meglo. Dunaj, Mohorjeva družba, 1994

3. Messnel, J.: Soška fronta. Ljubljana, Prešernova družba, 1987

4. Nešovič, B., Prunk, J.: 20. STOLETJE, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1993

5. Simić, M.: Po sledeh Soške fronte. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1996

6. Svoljšak, P.: Soška fronta. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1994

7. Švajncer, J. J.: Svetovna vojna 1914 - 1918. Maribor, Pokrajinski muzej Maribor, 1988