OZNANJENJE

Nebo se je kopalo v večerni zarji, ki je tonila za ognjeniškimi vrhovi Ruadov. Vroč veter je prenehal pihati in dekleta iz plemeniva plemena Izov so prignala k Dardi črede oavac in koza, da bi jih napojile. Med blejanjem in meketanjem so živali drobencljale k vodi in vzdigovale prah. Čredniški psi so lajali in pastirice so s klici priganjale živino, ki se je kot živa voda zlivala k obrežju reke. Nad pokrajino je krožila kanja, zapoznelo iščoč svoj večerni plen.

Jarima je hodila ob tropu ovac, vendar jih ni priganjala. Gledala je skozi oblak prahu, kako se prelivajo svetle barve neba na večerni strani v temnejše odtenke in v njenih modrih očeh, ki so bile nekaj posebnega med črnookimi Izi, se je zrcalil mir in zamaknjenost. Sončni vzhodi in zahodi so bili zanjo že od otroštva nekaj veličastnega, čeprav se je sprva bala prihoda vsake noči, misleč, da zjutraj sonce ne bo več vzšlo. Zdaj, ko je po večerih hodila poslušat besede velikega vidca Danilija, se ji njen otroški strah ni več zdel smešen: sveti mož iz Doline senc je namreč pripovedoval o božji jezi na človeško sprijenostjo in popačenostjo, zaradi česar je Stvarnik pred davnimi časi zavil v mrč, tako da je izumrlo vse živo, razen nekaj izbrancev, ki jih je sel iz nebes popeljal na vrhove Ruadov, ki so štrleli iz vsesplošnega čada.

Vsakokrat, kadar je gledala zahod sonca za ruadskimi vršaci, se je spomnila te pripovedi in občutila, kako majhen je človek pred bogom in njegovim stvarstvom.

Čreda se je zapodila h kalni vodi rečnega zatoka, kjer je bil privezan deblak Jariminega očeta Ahazeja. Sama je ostala na bregu in počakla mlajšo sestro Jesiko, ki je hodila na koncu tropa ovac.

»Ko se bodo napojile, jih pelji domov,« jo je prosila.

»Greš spet k vidcu na drugo stran Darde?« je vprašala mladenka, za katero nihče ne bi rekel, da je v sorodu z Jarimo, saj je imela vranje črne lase in oči.

»Imaš kaj proti, Jesika?« Jarima je pogledala sestro s prijaznim, a predirnim pogledom, ki se ga je ta vedno bala.

»Nič, Jarima, prav nič. Le vse tvoje v vrstnice hodijo na zmenke s fanti, ti pa si vedno več pri starem možu tam čez.«

»Ne skrbi zame,« ji je pomirjujoče rekla Jarima in skočila v čoln. »Do noči bom nazaj. Ali pa še prej. Pusti mi skodelo kislega mleka pred kočo, da te ne bom budila.«

Pomahala je sestri, pokleknila na eno koleno in zaveslala v počasni tok Darde. Rada je imela reko in na vodi je bila kot doma. Spretno sukajoč veslo je pri vsakem zavesljaju popravila smer, tako da je kljun čolna izkoriščal tok, ki jo je nesel k drugemu bregu. Na vodi je odsevalo zadnje žarenje večerne zarje in gladina reke je bila kot tekoče sončno zlato. Na površje so skakale ribe, brenčale so žuželke, iz stanišča Izov pa se je oglašal rog, ki je klical k večerni molitvi.

Jarima je nehala veslati, pokleknila na obe koleni, sklenila roke in zašepetala večernico:

»O, bog, ki nam prinašaš temo in luč, blagoslovi dan, ki se končuje, odpusti nam vse hudo, ki smo ga morda storili, varuj nas tudi to noč pred silami mraka in povrni nam zjutraj luč, tako kot se tudi ti povrneš med nas čakajoče.«

Potem je močneje zaveslala, da bi nadomestila zamudo in da je tok ne bi zanesel preveč navzdol. Kmalu je pristala na drugem bregu.

Po poti v Dolino sen so med nizkim grmičjem rožmarina že hiteli ljudje z vseh strani: bili so iz plemena Izov, pa tudi Aziti, Bomuri in hribovski Čuži. Pastirje, poljedelce, selce in bojnike, vse je sem gnala ista želja: slišati besedo velikega vidca Danilija.

Pod vidčevo votlino, nedaleč od slapa gorskega potoka, so ljudje posedli in mrmrajoč molitve čakali, da se bo na skalni polici prikazal prerok. Jarima se je prerinila v ospredje in sedla na sam rob skalovja, da ne bi preslišala nobene njegove besede.

Molitev množice se je zlivala s šumenjem vode. Slišati je bilo kot pomirjujoča pesem in Jarimi se je zdelo, da vsa Dolina senc zveni v uglašenem napevu.

Nenadoma je mrmež utihnil. Iz votline se je prikazal videc in stopil do roba kamnite preklade; bil je velik in močan mož, ogrnjen v haljo iz kozje dlake, z dolgimi, v štrene spletenimi lasmi, gosto brado in očmi, ki so izžarevale nenavadno duhovno moč. Ljudje so strmeli vanj kot začarani. V rokah je držal grčasto pastirsko palico, s katero je udarjal ob tla, kadar je hotel kakšno besedo izpostaviti.

»Mir z vami!« je pozdravil poslušalstvo z jasnim, daleč slišnim glasom.

»Mir!« je zadonelo v dolini.

»Vedno več ves prihaja, bratje in sestre,« je začel nagovor. »Vem, da vas je večina prišla z dobro mislijo in namenom, so pa med vami tudi prisluškovalci in ovaduhi, ki nosijo moje besede na uho plemenovodcem, lažnivim prerokom, mnogobožcem, kramarjem in vojvodam, zoper katere dvigam svoj glas, kakor mi naročajo sli edinega Boga neba in zemlje. Gorje vam, sleduhi in ovaduhi, izmečki človeškega rodu, ki ste že nekoč v davnini izdali Sina božjega, ko je prišel odrešit svet!« Danilij je na vso moč udarjal s palico ob tla. »Pojdite proč, vam pravim, spokorite se in prenehajte s svojo umazano raboto, da ne boste vnovič izzvali jeze Njega, ki bi rad človeka spet dvignil k sebi in mu odprl oči v srčiko stvarstva.« Zdaj je nadaljeval z mirnejšim glasom: »Glejte, bratje in sestre, oznanjeno mi je bilo, da se bo Bog še enkrat povrnil med nas in se spet počlovečil po svojem Sinu, da bi se približal nam, ki smo ga enkrat že zavrgli, na križ obesili in pripeljali svet v pogubo. Povem vam, ne več daleč čas, ko bo zasijala luč božje vrnitve med nas. Zato vam govorim besede, ki so njegova oznanitev; povejte jih naprej, da bi se vsi skupaj pripravili na to, da ne bi spet neuki zavrgli svojega Stvarnika.«

Videc je pomolčal in samo šumenje slapa je bilo slišati, saj je poslušalcem zastal dih po tem nagovoru. Jarima je zamaknjeno gledala preroku v oči in požirala besedo za besedo.

»Zaradi tega sem zadnjič govoril zoper plemenovodce, ki delajo razkol med plemeni, zoper lažne preroke, krivo pričujoče, zoper mnogobožce, v več bogov verujoče, zoper kramarje, katerih duša je zapisana grabežljivosti in zoper vojvode, ki bojne trume ne vojevanje pripravljajo. Vsi ne zaslužijo milosti božje, saj nas pehajo nazaj v izvirni greh, nazaj v blodni čas, ko je umrljivi človek hotel postati Stvarniku enak.«

Danilij je zajel sapo in z njim je zadihala tudi množica, saj ga je poslušala skoraj brez daha. Naredil je še korak bližje k skalni prekladi in nadaljeval:

»Bratje in sestre, nocoj povzdigujem svoj glas, po božji obznani, zoper drugo vrsto pregrešnikov, ki niso vredni, da teptajo tla, dihajo zrak in da jih sonce greje. V mislih imam izumljevalce koles, popotovalce in zvezdoglede.«

Jarimi je planila kri v glavo in pri srcu jo je stisnilo. Njen oče se je ukvarjal z izdelovanjem koles, odkar je pomnila.

Danilij je vzdignil palico in naredil z njo znak kroga. Potem je vzkliknil:

»In kaj hočejo ti kolesniki, ti pametniki pametni? Izumiti že izumljeno! Preden se je svet potopil va mrak, so ljudje kolesili celo v nebo in kam jih je to pripeljalo? Nikamor. V nič. Kolo ni večnost vrtenja. Kolo je ničla, ničla, nič drugega. In kam bi radi prišli popotovalci? Prepotovati hočejo svet, odkriti kje ga je konec, pa odkrivajo že zdavnaj odkrito. Pred ujmo je bil ta svet prehojen čez in počez in hoteli so še dlje, do zvezd. In kam so prišli? Na začetek. Končno, kaj bi radi videli zvezdogledi? Ogledujejo si že zdavnaj videno. Pred njimi so že drugi pregledali vse zvezdovje, njih pogled je segel do roba vidnega, in kaj so videli? Nič. Slepino.«

Veliki videc si je vzel premolk, da je potem z udarcem palice zaključil svoj nagovor:

»Zatorej bratje in sestre, ne nasedajte izumiteljem koles, da vas bo kolo pripeljalo k sreči, ne zaupajte popotovalcem, ki vam pripovedujejo o o bogatih daljnih deželah in ne bajanju zvezdogledov. Pripravite se s čistim srcem na prihod božjega Sina, ki vam bo prinesl luč spoznanja. Pridite zdaj k slapu in se operite z vodo, ki izvira izpod Gore božje milosti.«

Ljudje so zopet začeli mrmrati molitve in se počasi pomikati ka slapu, kamor se je odpravil tudi Danilij z votlo bučo v rokah. Pri slapu je zajemal vodo in vsakomur oblil glavo, roke in stopala in pri tem izgovarjal skrivnosten zarek. Očiščeni so odhajali zamaknjeni, z veselo pesmijo na ustih.

Med zadnjimi se je vidcu približala Jarima, ki je še vedno sklanjala glavo in ni mogla doumeti, da je njen oče Ahazej med prekletniki. Že kot otrok se je igrala z ovalnimi kamni, ki jih je zbiral, s koleščki, zgnetenimi iz gline in obodi, spletenimi iz vrbja. Gledala je očeta, kako poskuša to kolesje vrteti in nekaj doumeti, in nikoli ji ni prišlo na misel da bi bilo v tem početju kaj pregrešnega.

Hladna voda, ki ji jo je zlil na razgreto glavo Danilij jo je prijetno osvežila in nenadoma se je počutila res očiščeno.

»Zlatolaska,« jo je nagovoril videc, »ostani. Vidim, da si dozorela za zbor pričakovalcev.«

Presenetilo jo je, saj ni bilo veliko izbrancev, ki jih je doletela ta čast. Počutila pa se je tudi sokrivo zaradi očetovega kolesništva. S tresočim glasom je spregovorila:

»Nisem vredna, veliki videc. Moj oče izumlja kolesa…«

»In kaj potem, zlatolaska?« jo je pomiril Danilij. »Otroci niso krivi za grehe staršev. Sicer pa sem govoril o izumiteljih koles na splošno in v prispodobi, ne o tvojem očetu, ki je časti vreden mož. Torej si sprejeta med pričakovalce, zlatolaska… kako ti je že ime?«

»Jarima,« je šepnila.

»Jarima,« je zalogoval in kimal z glavo. »Lepo ime, pomenljive zloge ima. Počakaj me, potem se bova pogovorila.«

K očiščenju pod slap je prišlo še nekaj zapoznelcev, s katerimi je videc hitro opravil in potem se je skupaj z Jarimo odpravil nazaj k svoji votlini.

»Jarima, Jarima,« je ponavljal, kakor da si hoče zapomniti njeno ime. »Zdaj boš torej ena izmed nas, ki smo pričakovanju sina Stvarnika zapisani.«

»Pouči me o mojih dolžnostih,« je vdano rekla.

»Hodila boš na Goro božje milosti, kjer v izmenah dan in noč eden pričakovalcev čaka božjega sla, ki bo oznanil prihod Odrešenika. Zapomniti si boš morala oznanjenje in nam ga prinesti, če bo sel prispel v času tvojega čakanja. Nič drugega.«

»In kdaj se bo to zgodilo?« je razburjeno vprašala Jarima.

»Nihče ne ve ne kdaj, ne kako se bo zgodilo. Ampak zgodilo se bo. Samo verovati moramo.« Preden je zavil na stezo k votlini, je Danilij postal. »Poslal ti bom glas, ko bo prvič prišla vrsta nate. Prvič te bom spremljal, da ti pokažem pot in kraj čakanja. Mir s tabo, Jarima!«

Nočilo se je že in Jarima je pohitela k reki, da bi bila do trde teme doma v stanišču.

Naslednje dni je preživljala kot v lepih sanjah, saj še vedno ni mogla verjeti, da je sprejeta med izbrance, ki so smeli na Goro božje milosti, najsvetejšemu mestu plemen od blizu in daleč. V svojih molitvah se je goreče zahvaljevala Bogu za to naklonjenost. Pasla je ovce v dolini Darde in čakala, da jo bo poklical veliki videc.

Nekega jutra, ko sonce še ni vzšlo, se je pred glineno kočo, v kateri je spala s sestro, oglasila mrmrajoča pesem in rožljanje s kamni. Jarima se je zbudila in srce ji je začelo razbijati ob slutnji, da je poklicana. Naglo se je oblekla v obleko iz ovčje preje in odstranila zagrado iz pletenega vrbja z vhoda. Hladen zrak ji je zavel naproti, v bledi svetlobi prvega svita pa je pred kočo ugledala plemenskega črednika. Prijazno ji je kimal, nehal prelagati rečne kamne iz dlani v dlan in spregovoril:

»Pripravi si popotnico, zlatolaska, veliki videc Danilij te kliče. Tvojo čredo pa jaz prevzamem v pašo.«

»Hvala ti, Ganej,« je rekla in se vrnila v kočo, kjer je na hitro spravila v popotno culo ovčji sir, nekaj koščkov pogače iz suhih fig, v votlo bučo pa nalila posneto mleko. Zdramila je Jesiko in ji povedala, da odhaja k velikemu vidcu v Dolino senc in da je ves dan in morda tudi vso noč ne bo. Sestra je samo nekaj zamrmrala, nato pa spala naprej.

Jarima si je oprtala culo in se tiho izmuznila mimo domače koče, kjer so v ogradi bila nagrmadena očetova kolesa. Na poti skozi pastirsko stanišče ni srečala žive duše, vse je še spalo, samo mačke so se vračale z nočnih potepov in ptiči so žvrgoleli svojo jutranjico.

Hitela je k Dardi in srce ji je igralo, jutro, ki se je porajalo, je doživljala kot svoje lastno zadanjenje, svetloba jo je vse bolj napolnjevala in navdajala s srečo; tedaj, ko je bila s čolnom sredi reke, in se je po vodi in reki razlila zora, je z globokim vzdihom očaranja občutila, da se je njena notrina zlila s stvarstvom in prešinilo jo je, da se je je dotaknil Bog.

»Nisem vredna,« je zašepetala, svetloba v njej pa je še kar naprej rastla.

Veliki videc Danilij je sedel pred votlino in ji je že od daleč pomahal. Potem je vstal in ji prišel naproti. Tudi on je imel oprtano culo s popotnico, na glavi pa veliko pokrivalo, spleteno iz mladega trstičja. Priklonila se mu je in mu hotela poljubiti roko, on pa jo je odločno zavrnil:

»Povedal sem ti, da si zdaj ena izmed nas, mi pa smo si vsi enaki. Ne misli, da si izbrana po moji volji ali milosti; nad tvojo glavo sem ugledal sij, s katerim Bog zaznamuje izbrance.« Jarimo je spreletel mrzel srh, ko je to slišala. Še vedno ji ni šlo v glavo, s čem si je to zaslužila. »Globoka mora biti tvoja vera, zlatolaska,« je nadaljeval Danilij, kakor da bi bral misli. »Zdaj pa kreniva, pot je dolga in dobro bi bilo, da bi bila na kraju pričakovanja še pred opoldansko pripeko.«

Pri slapu sta si umila obraz in roke, se napila vode in vzela pot pod noge. Vzpenjala sta se ozki stezi v skalovje in Danilij ji je spotoma odkrival živo rumene kamne, s katerimi je bila na vseh razpotjih zaznamovana prava smer. Postavljeni so bili tako, da jih nepoklicani ni mogel odkriti in bi se kmalu izgubil v gorskih razpotjih.

Šla sta skozi macesnov gozd, pa mimo osamelcev, ki so štrleli nad prepadnimi stenami in prišla na goličavo poraslo z brinjem. Kmalu se je Jarimi odprl razgled na dolino spodaj, na Dardo, ki se je kot srebrna kača vila med zelenimi pašniki, videla stanišča Izov, iz katerih se je dvigal dim. Nikoli še ni bila tako visoko in nikoli si ni predstavljala, da je svet tako velik. Na jutranji strani obzorja je uzrla nov venec gora, ki niso bile tako strme kot Ruadi in jih spodaj ni nikoli opazila.

»Glej pot,« jo je opozoril veliki videc. »Razgledovala se boš, ko ti bodo razkrižja znana. Zdaj sva pri pasti z nepoklicane.«

Zakoračila sta v dolino med strmimi stenami, ki so se vedno bolj ožile. Jarima se je nehote ustrašila živalskih okostij ob poti. Še bolj jo je pretreslo, ko sta z vidcem prispela do konca tesni in je pred odprtino v navpično steno zagledala človeško lobanjo.

»Ne boj se, tu je zato, da se vsiljivec obrne in ne gre naprej,« jo je pomiril Danilij. »Midva bova nadaljevala pot.«

Sklonil se je, prestopil lobanjo in se podal v temačen rov, v katerem je vel prijeten hlad. Jarima mu je sledila in kmalu sta bila skozi. Sončna svetloba jo je oslepila, potem pa je spregledala in jeknila od presenečenja: pred njenimi očmi se je namreč pokazala Gora božje milosti v vsej svoji veličastnosti. Bila je kot velikanski stožec, z ravno odrezanim vrhom, njeno skalovje se je belilo v sončni luči, brazde, ki so se zajedle v pobočja, pa so bile zalite z zamolklo rdeč lavo, tu in tam prekrito z žarivo rumenimi lisami. Zdaj je vedela, od kod so kamni, s katerimi je bila zaznamovana pot na goro.

Veliki videc jo je pustil, da se je načudila prizoru, potem pa s prstom pokazal skupino samotnjakov na planoti, ki se je razprostirala pod vrhom.

»Tja greva, Jarima,«je rekel. »Tam je naše čakališče.«

»Častitljivi Danilij,« se je ojunačila in ga nagovorila. »Se ti je na tistem kraju oglasil božji sel?«

Sveti mož je vzel pot pod noge in nekaj časa molčal, kakor da tuhta, ali je Jarima že godna za tako zaupanje. Končno je le odgovoril:

»Natanko na tistem.«

»Oprosti moji radovednosti in mi povej, kako se je to zgodilo, kajti bojim se, če bi me slučajno doletela čast prihoda sla, da bi se preveč ustrašila, ostala brez besed in se morda onesvestila.«

Danilij je postal, pokazal palico na jutranjo stran neba in začel pripovedovati:

»Tam se je prikazala na nebu slepeča luč, ki se je počasi spuščala k tlom in pri tem spreminjala barve. Bil sem oslepljen in sam ne vem, kaj se je godilo, ko je luč ugašala, le nenadoma je bil pred mano božji sel: majhna postavica s krili in srebrno kožo. Spregovoril je, ne da bi usteca odprl, z glasom, ki sem ga slišal v glavi in ni bil ne deški ne dekliški. Napovedal je vrnitev božjega Sina in vse drugo, kar oznanjam ljudem. Potem je izginil v luč, ki je spet zasvetila v vsej svečavi in šinila v nebo odkoder je prišla. Na tleh pa so ostali postavljeni kamni, ki jih je neznana moč razporedila tako, kot še zdaj stoje. Pojdiva tja, nisva več daleč in pot je položna.«

Nadaljeval je s hojo po poti in Jarima mu je sledila. Steza se je vila po visoki planoti in nista se več vzpenjala. Še pred poldnevom sta prišla do čakališča, kjer ju je kalanjaje se sprejel postaven mladenič.

»Pozdravljen, veliki videc,« je rekel. »Nič nisem dočakal. Le ponoči se je utrnila velika zvezda s tako svetlobo, da sem pomislil na prihod božjega sla. Potem sem razočaran spoznal, da je bil samo utrinek.«

»Prav, Divij,« ga je tolažil videc. »Ne smemo biti nestrpni. Rečeno je bilo: kdor bo čakal, bo dočakal. Z mano je Jarima, naša nova pričakovalka. Zamenjala te bo. Pokaži ji zavetišče.«

Mladenič ni mogel skriti zadrege, ko je stisnil Jarimi roko. Rdečica mu je šinila v lica, saj ga je očarala njena lepota in zlati lasje, ki so se bleščali v soncu. Peljal jo je do preprostega bivaka, sezidanega iz kamnov. V notranjosti je bila nastlana rečna trska, na katero si lahko legel. Tu je bilo še pregrinjalo iz kozje dlake in nič drugega.

»Sem notri se lahko skriješ pred vročim soncem in nevihto,« jo je poučil. »Naj te ne bo strah. Tu okrog so samo skalne kanje, ki predirno vreščijo. In ponoči včasih priletijo skovirji, ki se oglašajo tako, kot da ihti človek.«

»Hvala, da si mi povedal,« se mu je zahvalila in čutila, da tudi njo obliva rdečica, saj ni bila navajena fantovske druščine.

»Želim ti, da bi bila obiskana,« je rekel, ko sta se napotila iz zavetišča k vidcu, ki je počival v senci velike skale.

»Ne vem, ali si to zaslužim,« je zašepetala in pogledala v tla.

Starec je požvečil suhe fige in nagnil votlo bučo z medico. Potem je vstal, položil dlan na Jarimino rame in rekel:

»Midva se bova zdaj vrnila v dolino. Ti pa dobro odpri oči in srce in čakaj. Jutri, ob tem času bo prišla zamena. Boš znala sama pot nazaj ali ti pošljem spremljevalca?«

»Ni treba, dobro sem si zapomnila razkrižja in znamenja,« je odgovorila.

»Potem se poslavljava. Naj te ne bo strah samote, v samoti si bližje Bogu.«

»Ničesar se ne bojim,« je rekla in pomahala odhajajočima.

Takrat, ko sta se postavi vidca in Dividija izgubili v daljavi, je vendarle občutila tesnobo v srcu. Zastrmela se je v veličastno in skrivnostno Goro bože milosti in prešinilo jo je strašljivo spoznanje majhnosti in nebogljenosti pred Stvarnikom.

Nad vrhom gore je nenadoma vzbuhnil bel oblak in se začel vzpenjati v nebo, nenehoma spreminjajoč obliko in velikost. Jarimi se je zdel kot omen, zato je pokleknila in začela glasno moliti:

»O, Bog, ki premikaš sonce in zvezdovje, obrni se k meni, prašku v tvojem stvarstvu; odvzemi mi tesnobo in dopusti, da se ti približam brez strahu.«

In takoj je iz njenih prsi izpuhtel bojazen, v mislih pa se ji je začel oglašati nek glas, ki pa ga še ni mogla razumeti, saj je prihajal preveč od daleč.

»Če je to tvoja govorica, oprosti, ker je še ne dojamem,« je šepetala. »Velika je tvoja dobrota, da si pomiril moje srce, ki pričakuje tvojega Sina…«

Nenadoma je njeno molitev pretrgala ostra misel iz globoke notranjosti, ki jo je izrekla na glas: »Čemu, o, dobri Bog, nam spet pošiljaš Sina, ko smo ga enkrat že križali?«

Jarima je strmela v oblak, ki se je že razpredel v bele kopaste grmade nad vrhovi Ruadov in iz oči so ji potekle solze neme žalosti.

Tako se je začelo Jarimino čakalstvo pod Goro božje milosti. Nič se ni zgodilo in drugi dan jo je zamenjal naslednji čakalec.

Potem je preteklo precej časa, da je prišla vrsta nanjo in ji je črednik spet prinesel poziv svetega moža Danilija. Sama se je odpravila do čakališča in opravila svojo dolžnost.

Od čakanja do čakanja pa je v njeni glavi vrtala pomisel, kaj bo, če božji Sin spet vrne med ljudi: kako ga bodo sprejeli plemenovodci, vojvode in mnogobožci? Kako ga bo priznalo bojevito hribovsko pleme Čužov, katerih bog je le sila in nasilje? Se mu bodo poklonili azitski kramarji, ki častijo samo dobiček pri menjavi blaga in živine?

Nekega dne je zaupala svoje dvome velikemu vidcu, ki pa jo je okaral, da nima dovolj vere; božja milost da je nedoumljiva in njegova volja se bo zgodila tako, kot je bila napovedana: njegov Sin se bo spet počlovečil, da bi ljudi obvaroval pred zmotami, ki so jih zagrešili njihovi davni predniki.

Vendar Jarima ni bila potolažena. Še kar naprej je tuhtala med tem, ko je pasla ovce ali lovila ribe. V samoti se je posvečala molitvi, a ni več čutila, da bi se njena duša približala Bogu tako, kot ob začetku prvega čakanja. Takrat je samo malo manjkalo, pa bi razumela božji glas, in ta bi ji lahko odgovoril na vse njene dvome.

Večkrat je tudi opazovala očeta, ki se je še vedno ukvarjal s svojimi kolesi. Nekega jutra je pod veliko, iz protja spleteno košaro, podstavil okrogla debla, napolnil košaro z rečnim prodom in jo začel premikati tako, da je vedno znova pred njo podlagal ostajajoče hlode. Bil je presrečen, da težak tovor premika brez veliko truda in je na ves glas zavriskal.

Nehote je Jarimo popadel smeh.

»Zakaj se mi smeješ, hčerka moja?« jo je vprašal.

»Ker izumljaš že izumljeno,« mu je odvrnila.

»Nihče še ni izumil valjanja tovora na kotalečih se hlodih,« je užaljeno dejal. »Tako lahko brez muke z obrežja Darde pritovorim veliko kamenja in peska. Slišal sem, kaj govori sveti mož z Doline senc o izumiteljih koles. Ampak on še nikoli ni nosil kamenja v košarah in ne ve, kako je to težko. Nič ne rečem, poslušaj njegova prerokovanja, vendar verjemi kaj tudi svojemu očetu.«

»Oprosti, oče, nisem te hotela žaliti,« se je opravičila. »Odkar je umrla mati, si nama z Jesiko bil oče in mama. Rada te imam.«

Ahazej je stopil k njej in jo pobožal po laseh.

»Tudi ve dve sta dobri hčeri, tako da sinov sploh ne pogrešam,« je ganjeno rekel. »Polna luna je in na večer bi bilo treba do izliva Aze pogledati ali se je začel drst podusti. Boš šla ti ali naj rečem Jesiki?«

»Seveda grem,« se je razveselila. »Še nikoli nisem zamudila ribje ženitve.«

»Pripravil bom lovilne sake, če jih bo treba nastaviti.«

Še enkrat je očetova hrapava roka zdrsela po njenih laseh, potem pa je nadaljeval s preizkušanjem svojega izuma.

Ribje drstenje je vsakič očaralo Jarimo. Kadar so nepregledne jate podusti priplavale po Dardi navzgor in se trumoma zagnale k drstiščem v plitvinah rečice Aze, jih je spremljala in opazovala njihov drstitveni ples.

Ves dan se je veselila večera, ko ji je oče pomagal natovoriti na čoln lovilne sake in je odrinila na reko. Oče ji je mahal z brega.

»Ne skrbi zame, morda se bom vrnila šele proti jutru,« mu je zaklicala. »Šla bom do drstišč, če so podusti res že prišle.«

Na sredi Darde se je prepustila toku, ki jo je počasi nesel navzdol. Sonce je zahajalo na eni, luna pa na drugi strani, nekaj zlato rožnatih oblakov se je kodralo na zahodnem nebu in se ogledovalo v gladini reke. Vsa prevzeta se je zahvaljevala božji milosti, da lahko gleda in občuti to lepoto stvarstva.

Ko je čoln prineslo do izliva Aze, se je že delal mrak. Zaveslala je proti toku rečice do prve plitvine, povlekla čoln na prodišče in razložila sake. Potem je sedla na kamen ob nizkem jezu in čakala.

Nič se ni zganilo v vodi, ki je živahno žuborela čez okroglo kamenje. Podusti še ni bilo. Vendar je sklenila počakati. Oče je tako dobro poznal ribje navade, da se skoraj nikoli ni zmotil pri napovedi drsta.

Nepremično je strmela v rečico, njene misli pa so se spet razpredale okrog napovedi vrnitve Sina božjega. Mračilo se je in mesečina je vse bolj srebrila vodo, ki je enakomerno in uspavajoče šumljala. Čas je mineval in se stekal v brezčasje.

Ščip je bil že visoko, ko je jez preskočila velika riba in se zableščala v mesečini. Jarima se je zdrznila in srce ji je začelo hitreje utripati. Kmalu za prvo podustjo se je pognalo še nekaj rib, za njimi pa se je sprožil pravi plaz. Voda je zašumela od udarcev plavuti debelih samic ikrnic, med njimi so švigali vitki samci in se drgnili obnje, telesa rib so se lesketala in to srebrno mrgolenje je preplavilo rečico od enega do drugega brega. Bilo je videti, kakor da se je po toku navzgor razlil nasprotni vodni val, ki mu ni bilo videti konca.

Kaj takega Jarima še ni doživela, čeprav je bila že pri mnogih drstih. Do kod je nesel pogled, je plitvino preplavilo iskrenje ribjih teles, ki so se zvijala v ploditvenem plesu.

Nekaj časa je zamaknjeno opazovala nove in nove jate, ki so pljuskale čez jez, nato pa je kot začarana zabrodila v vodo med ribe. Drugače plašne podusti so bile od drstitvenega nagona kot omamljene: švigale so med njenimi nogami in čutila je dotikanje njihovih gladkih teles. Sklonila se je in božala njihove hrbte, brez težave je prijela veliko samico, ki se je le malo upirala, začela pa je spuščati ikre.

»Pojdi, plodi se,« je šepetala Jarima in izpustila ribo, da se je spet pomešala med samce, ki so se takoj začeli drgniti ob njo, izpuščajoč belikavo semensko sluz, od katere je voda postajala motna.

Kakor da bi se navzela drstitvene omame, je začela Jarima broditi po rečici navzgor, skupaj z ribjimi jatami. Nenehni lesket migotavih hrbtov podusti v mesečini jo je začaral, da ni videla ničesar več, le brodila je po vodi, brodila, zabredla včasih do kolen v tolmune, se opotekala po gladkih sluzastih kamnih na plitvinah, spodrsovalo ji je in je padala, vendar se je vsakič pobrala in nadaljevala hojo za ribami, kakor da je tudi njo prevzel ploditveni gon.

Nenadoma je opazila, da se je luna povesila k zatonu in da obrežja sploh ne pozna več. Sama ni vedela, kako je tako hitro minil čas in je prišla do neznanih krajev.

Zlezla je iz vode, da bi se razgledala, kje sploh je. Še vedno je bila nekoliko omotična od ribjega iskrenja, žuborenja rečice in pljuskanja podusti. Ozirala se je po pokrajini, ki se je kopala v mesečini in iskala kakšno znano točko. Naposled je na obzorju zaslutila vrhove Ruadov in celo ploski vrh Gore božje milosti. Oddahnila se je, saj je imela pred tem občutek, da jo je nekaj prestavilo na drug konec sveta.

Premišljala je, da se bo morala vrniti do ustja Aze, če hoče pravočasno nastaviti sake, v katere se bodo ujele ribe, vračajoče se z drsta.

Tedaj je nad Ruadi nenadoma zablestela svetla krogla, ki se je začela naglo spuščati z neba. Jarimi je zastalo srce. Svetloba je kmalu presvetlila mesečino in začela spreminjati barve. Spomnila se je pripovedovanja velikega vidca in spoznala, da se na bližnjo loko spušča božji sel.

»O, Bog,« je mrzlično šepetala in se začela vsa tresti. »Nisem vredna, da me obiščeš, naj gre ta luč mimo mene…k nekomu drugemu…«

Luč pa je bila še vedno tam, nekoliko je sicer pogasnila, še vedno pa je razsvetljevala vso okolico. In iz te luči se je prikazala čudna stvar, ki se ji je začela približevati. Osupla je razločila, da se tisto premika na kolesih, ki so bila pritrjena na štrlinah in so poskakovala čez vsako jamo. Nenadoma ji je postalo jasno, kaj namerava njen oče izumiti in je tu že izumljeno; kljub prepadenosti se je trudila, da bi si natanko zapomnila, kako ta reč deluje.

Ko je bil ta kolesnik že čisto blizu, je hotela pobegniti, a jo je neznana sila držala prikovano na mestu. Kolesnik pa se je ustavi. Zažunjal je s čmrljevim brenčanjem, odprla se je loputa na njem in pred Jarimo je pristopicala postavica v srebrnkasti opravi; na njenem obrazu ni bilo ust, samo neka zamrežena odprtina, tudi nosu ni imela, samo velike izbuljene oči so strmele vanjo. Na ramenih so se ji nenadoma razprla nekakšna presojna, netopirjevim podobna krila.

Jeknila je od strahu in zaslišala v glavi enakomeren, otroški glasek:

»Ne boj se, devica Jarima, od Njih si izbrana, k tebi me pošiljajo. Pozdravljena bodi, kraljica tega sveta, čaščen bo sad tvojega telesa.«

Oblivala jo je mrzlina pa vročina. Spoznala je, da stoji pred njo božji sel.

»Ne morem razumeti, da je meni naklonjena ta milost,« je šepetala s tresočim se glasom. »Ne vem, kaj naj naredim…«

»Prisedi v voz, odpeljem te do nebesne ladje, kjer ti bo brezmadežno vsajen sad Njega, ki bo učitelj ljudi in bo končno odrešil ta nesrečni svet.«

Zdaj je Jarima v hipu spoznala, kaj ji je namenjeno in kakšno breme bo nosila, če sprejme božje seme, ki ga prinaša sel. Vse v njej se je temu uprlo, uprlo s tako močjo, da je škrtnila z zobmi. Videla je sina Njegovega, ki bi ga rodila, spet od ljudi zasmehovanega, spet obešenega na križ.

»O, Bog, odpusti mi,« je odločno zašepetala in se ozrla v zvezdnato nebo. »Tvoja dekla sem, a ne morem sprejeti tega bremena.«

»Premisli, devica Jarima,« je slišala glasnikov glasek v glavi. »Odšli bomo in sto eonov se ne bomo mogli vrniti, sto eonov bo ta svet brez nauka božjega, kako naj se človeški duh ob koncu snovnega vrne k Njemu. Premisli, kaj delaš.«

»Premislila sem, nočem, da ga še enkrat križajo!« je odločno rekla. »Tudi če mi na silo vsadite plod, bom skočila v Dardo in se utopila z njim vred. Moj Bog, samo ti veš, da vem, kaj delam.«

»Potem, Bog s tabo, ženska, mi odhajamo,« ji je odvrnil sel, zložil svoja krila in zlezel v kolesnik. Jarima se je zastrmela v kolesa, ki so se začela obračati nazaj in še enkrat si je zapomnila, kako vse to dela, čeprav jo je imelo, da bi čimprej zbežala stran.

Kolesnik se je izgubil bledo luč na drugi strani loke. Čez čas je svetloba zažarela tako močno, da jo je oslepila in ko je spet spregledala, je videla samo še bleščečo kroglo, ki je kot zvezdni utrinek šinila v nebes. Gledala je za njo tako dolgo, da je se je kot drobna lučka zgubila med zvezdovjem.

Tedaj jo je prevzel občutek, kakor da se je pretrgala vez, s katero je bila prikovana; obrnila se je in začela brezglavo bežati k rečici, kjer so se še vedno drstile ribe. Vendar jo njih drstitveni rej ni več zanimal. Tekla je ob bregu, se prebijala skozi grmičje in trstičje, v glavi pa so ji bežale misli. Je naredila prav, da se je uprla brezmadežnemu spočetju? Bo kaznovana zaradi neposlušnosti milosti božji, ki jo je izbrala za posodo telesa Rešenika človeštva?

Pot nazaj k izlivu Aze v Dardo se je vlekla in vlekla; prej je bila najbrž omamljena, božja luč jo je vlekla k sebi in hodila je za ribami kot v sanjah.

Hlastno se je oprijela tega domisleka: kaj, če se ji je vse skupaj nasanjalo? Bilo privid, ker je tako vroče pričakovala prihod božjega sla in njegovo oznanilo?

Obstala je in padla na kolena.

»O, moj Bog, prosim, naj bodo sanje,« je na ves glas prosila. »Naj bodo sanje, ki jih bom z jutranjo zarjo pozabila. Močan in vsemogočen si, resničnost lahko spremeniš v sanje in sanje v resničnost. Usmili se in dopusti neposlušni dekli…«

Med gorečo molitvijo je nenadoma zaslišala mogočen in doneč notranji glas:

»Naj bodo sanje, otrok moj.«

S tem je bila v hipu odrešena. Vsa peza, ki jo je pritiskala k tlom, je prešla. Z lahkoto je vstala in se s solznimi očmi zastrmela v nebo, ki ji je dalo odvezo. In ni več mislila na oznanjenje.

Daniti se je začelo, ko je končno prišla do ustja rečice, kjer je pustila čoln. Nastavila je sake za vračajoče se podusti. Potem je skočila v čoln in na vso moč zaveslala proti lenemu toku Darde, da bi bila čimprej v stanišču.

Prišla je do doma s prvimi sončnimi žarki. Tiho se je splazila v kočo, legla na svoje ležišče zraven sestre in zaspala kot ubita.

Zbudil jo je oče, ko bilo sonce že visoko.

»Jarima,« jo je vprašal, »so prišle podusti?«

»Prišle so, nisi se zmotil, oče,« je odgovorila. »Toliko jih še nikoli ni bilo. Saki so nastavljeni in bodo tako težki, da jih boš težko pritovoril domov.« Nenadoma se je spomnila na kolesa in kolesnik. »Saj res, nekaj ti moram pokazati,« je rekla in skočila iz ležišča.

Peljala je očeta h kolesarnici, hitro zgnetla iz gline dva para koles, odlomila dve ravni in enako dolgi vrbovi šibi, na katerih konce je nataknila kolesa, potem pa je osi pred prepadenim očetom povezala s podolžnimi šibami in potisnila kolesnik naprej in nazaj.

»Kako…kako si to izumila?« je s tresočim se glasom šepnil Ahazej.

»Nasanjalo se mi je,« je z nasmehom odgovorila in premikala vozilo.

»Jarima, vedno si bila nekaj posebnega,« je še vedno razburjen govoril oče. »Mislim, da sploh nisi moja hči in da te je tvoja pokojna roditeljica dobila od kakšnega rečnega duha ob drstu rib. Za to, kar si izumila, moraš imeti navdih bogov…«

»Saj ni nič posebnega,« je dejala Jarima Ahazeju. »Vse se obrača v krogu, oče moj: povežeš kolesa z vezjem, izumiš voz in nekoč bodo ljudje z njim spet odkolesili do nebes.«