PREDSTAVITEV TEMATSKEGA SKLOPA ZA III. STOPNJO TEKMOVANJA ZA CANKARJEVO PRIZNANJE 2001/2002

VSAKA NOVA MAVRICA JE DRUGAČNA

»Vsaka omika, ki jo srečam, je kot nova tipka na klavirju. Vsaka tipka se mi zdi enako pomembna in enakovredna, pa čeprav gre nekomu lepše v uho ena, drugemu druga. Vsaka tipka torej, vsako ljudstvo, vsaka kultura na Zemlji ima zame svoje čare.« (Tomo Križnar: Nuba, čisti ljudje)

1. UVOD

Tematski sklop za III. stopnjo zajema:

a)    knjigo: NUBA,ČISTI LJUDJE

b)    videokaseti:

·     NUBA,ČISTI LJUDJE ali

·     NUBA,LJUDJE Z DRUGE STRANI

c)    časopisne članke:

·     Maja Megla: »Unicef sponzorira koncentracijska taborišča«, Tomo Križnar, popotnik, v: Ona, leto 2, št. 16 (18. 04. 2000), str. 10-14

·     Irena Štaudohar: Tomo Križnar – intervju, v: Mag, leto 6, št. 34 (23. 08. 2000), str. 44-47

·     Igor Pirkovič: »Če rešujemo Nube, rešujemo sebe«, pogovor s Tomom Križnarjem, v: Demokracija, leto 5, št. 45 (09. 11. 2000), str. 26-28

·     Silvo Babič: Nubam se zdi James Bond primitivec; načrtni genocid arabskih fundamentalistov nad Nubami še kar traja, v: Večer, leto 57, št. 5 (08. 01. 2001), str. 8

Skupni imenovalec vseh besedil je Tomo Križnar in njegovo odkritje ljudstva Nuba. Vse se dogaja na relaciji: Križnar – Nube.

2. TOMO KRIŽNAR IN NUBA, ČISTI LJUDJE

In kdo je ta svetovni popotnik in borec za pravice preganjanega ljudstva?

TOMO KRIŽNAR, ki je končal študij ekonomije in strojništva, je danes bolj kot kaj drugega znan kot svetovni popotnik.

»Vsak poklic omejuje in brani dojemati širše in bolj celostno. Tako kot tudi vsaka kultura, v kateri si rojen. Tudi iz zakladnic izkušenj ljudstev, ki jih imamo za bolj preprosta in jim rečemo primitivna, se je mogoče učiti in bogatiti.«

Že kot študent se je na avtoštop odpravil okoli sveta, potoval je z motorji po Afriki in Južni Ameriki, s kolesom je največ sveta videl med letoma 1985 in 1993. Živi v Naklem pri Kranju, s svojo življenjsko spremljevalko Barbaro ima sina Jana in enoletno hčerko Majo, v Avstraliji pa starejšo hčerko Melito.

Do sedaj je napisal pet knjig - potopisov:

Vedno znova se njegove poti vračajo k Nubam, ljudstvu v Sudanskih gorah, ki ga do nedavnega v Sloveniji ni poznal nihče. K njim se je prvič odpravil leta 1980 in takrat hudo zbolel, prebolel je številne malarije, tako da so mu napovedali največ leto dni življenja. A je v svoji trdoživosti preživel.

Drugič je odšel k Nubam leta 1999,  tam posnel dokumentarec (za katerega sta z režiserko Majo Weiss prejela več nagrad: v Gradcu (Zlata kamera), v Rotterdamu, v Krakovu, v Portorožu) ) in napisal knjigo Nuba, čisti ljudje. S knjigo, številnimi predavanji, intervjuji in drugim oglašanjem v medijih je Slovencem in ostalemu zahodnemu svetu odkril tragedijo nubskega ljudstva in organiziral zbiranje humanitarne pomoči zanje. Tako je tretjič k Nubam poletel z letalom poleti 2000 in jim odpeljal zbrano humanitarno pomoč.

In kdo so NUBE, najbolj »čisti ljudje« na tem planetu, ki so tako zelo zaznamovali Križnarjevo življenje?

»Nube so doma na granitnih otokih sredi morja savan zahodno od Nila v osrednji sudanski provinci Kordofan.«

»Nube niso pleme kot njihovi sosedje, (...) ampak skupna oznaka za vse domačine, ki žive na težko dostopnem področju gora z istim imenom.«

»S svojo nedolžnostjo, naivnostjo in čistostjo so mi delovali bolj ljudje kot moji ljudje v Evropi. Našel sem tisto, kar sem v Sloveniji najbolj pogrešal že od malega in ves čas verjel,da nekje vendarle mora biti. Med Nubami sem podvomil v mit svoje omike, da je mezopotamska, grška oziroma zahodna civilizacija edina krona stvarstva.«

»Nube so mi na nov način pokazali vodo in ogenj, zrak in zemljo. Uvidel sem, zakaj pesnikujejo kravam, brenkajo pticam in zakaj je opičji kruhovec moja žlahta. (...) Brez poživil ali mamil sem si dovolil zamaknjenosti, ki si jih nisem upal privoščiti že iz ranega otroštva.«

»Nube sem potem iskal pri različnih naravnih ljudstvih po vsem planetu, a povsem tako kot pri Mesakinih ni bilo nikjer in nikoli več.«

Nube so osrednja tema Križnarjevega zanimanja. Ko preberemo knjigo in pogovore s pisateljem, vidimo, da so predstavljeni z več različnih vidikov, od izrazito objektivih (npr. spoznavnih) pa do skrajno subjektivnih (npr. vrednotenjskih, presojevalnih in vplivanjskih).

a)    poimenovanje in odkritje Nub

POIMENOVANJE: Nuba pomeni v starem egipčanskem jeziku suženj. Izhaja iz besede Nb, kar je lahko tudi zlato. Egipčanom, Arabcem, Turkom, Angležem je Nuba sinonim za črno zlato, kajti celotno zgodovino so jih lovili za sužnje. Zanje ne ustrezata ne pojem pleme ne ljudstvo. V resnici gre za več kot petdeset rodov oziroma klanov, ki govorijo tako različne jezike, da se med seboj le težko razumejo. Tudi fizično so si zelo različni, kar kaže, da so se v granitne Nubske gore zatekli iz širšega prostora. Do začetka sudanske državljanske vojne leta 1983 so živeli zase, med seboj niso imeli dosti stikov.

ODKRITJE: Evropi jih je prva odkrila nemška kontraverzna umetnica in režiserka, znana po propagandnih filmih v pomoč nacizmu, Leni Riefenstahl, ki je izdala knjigo fotografij o Nubah, in britanski fotograf George Rodger.

b)    kulturno in duhovno življenje

Nube imajo zelo razvito kulturno življenje, ki se odraža tako v plesu, ki lahko pripelje do stanja  zamaknjenosti, transa, kot v odnosu do hrane, obleke in smeha.

Posebnost njihove kulture so rokoborbe, ki se jih udeležujejo mladi fantje. Zmagovalec je deležen posebne časti, ki se kaže med drugim tudi v pravici do izbire dekleta. Pri dekletih je s spolnim življenjem povezan ples, ki dobiva vzporedno z rokoborbo pri fantih erotične razsežnosti. Dekleta hočejo s svojo lepoto in gibčnostjo pridobiti najboljšega rokoborca. Tudi okraševanje telesa je del kulture. Fantje si telesa poslikavajo, dekleta pa brazgotinijo. Oboje je povezano tudi s spolnim dozorevanjem in sploh življenjem. 

Nube imajo zelo razvito duhovno življenje. V vsaki vasi imajo vaške modrijane, vrače, katerih vloga je predvsem skrbeti za ravnotežje, zdraviti in spodbujati življenje v vseh njegovih oblikah.  Danes je tretjina Nub kristjanov, tretjina muslimanov, preostali se držijo izročila vaških modrijanov. Prve je mogoče prepoznati po kosih evropske garderobe in križcih, druge po arabskih haljah in turbanih. Vendar med njimi vlada strpnost, ki je ne najdemo pogosto.

c)    družbena ureditev

Nube niso nikoli ustvarili diktatorja, pod katerim bi se združevali in postali močna politična in gospodarska sila, temveč so težili preživeti na stopnji vasi skupaj z rastlinami, skalami, vodami, sapami, živalmi, in to čim bolje.

Družino dojemajo širše kot Evropejci. Vsi vaški otroci so last vseh.Tudi do nezakonskih otrok imajo enak odnos in so nanje celo ponosni. Polovica nubskih plemen živi patriarhalno, polovica matriarhalno. V matriarhalnih družinah vlada žena, ki je najmočnejša. Kjer vladajo možje, so čuvaji reda in kopači na polju, za težka fizična dela.

d)    vojna v Sudanu, genocid

Po odhodu Angležev leta 1956 so se Nube naenkrat znašli na prvi frontni črti. Nubske gore danes razmejujejo severni arabski in južni afriški, črnski svet. Takoj po odhodu Angležev so južni, afriški Sudanci dvignili orožje, ker so se bali, da bodo po odhodu kolonialistov zavladali arabski severnjaki. In tako so severni Sudanci začeli vsiljevati afriškemu delu islamske zakone s šeriatskim pravom. Nube in druga afriška ljudstva na jugu Sudana: Dinke, Šiluki, Nueri, Azande tega niso prenesli. Tako so se znašli na fronti med dvema vojskama: na eni strani je arabska vladna vojska, na drugi pa osvobodilna vojska južnega Sudana (SPLA). Nekatera nubska plemena so se uporniški vojski priključila šele 1985. leta. Ko so nubski zavezniki, pleme Nuerov, prestopili na stran osvobodilne vojske, so Nube ostali odrezani od sveta. Vlada se je odzvala z najhujšimi sankcijami, z načrtom za popoln genocid. Dva milijona ljudi je poskušala zlepa ali zgrda iz gora preseliti v puščavo na severu in okoli glavnega mesta Kartuma v koncentracijska taborišča, kjer moške uporabljajo za delovno silo, mlajše prevzgajajo v janičarje, ki gredo nad lastne ljudi, ženske pa uporabljajo za svoje priležnice (večina žena je nosečih!), ki ustvarjajo nov arabski rod potomcev. T. im. »taborišča miru«, ki so v bistvu koncentracijska taborišča, so za tujce težko ali pa sploh nedostopna.

e)    humanitarne organizacije in njihova pomoč

Najbolj so v javnosti odmevale Križnarjeve izjave o neučinkovitosti humanitarnih organizacij, vključno z Unicefom in OZN, ki Nubam ne pomagajo, temveč jim celo škodujejo. Očita jim genocid, saj pomagajo  organizirati koncentracijska taborišča, v katera s hrano zvabljajo Nube s hribovja. Večkrat omenjena knjiga African Rights: Facing genocide The Nuba of Sudan govori o tem, kako arabska fundamentalistična sveta vojska napada, požiga, posiljuje in ubija ostanke nekoč milijonskega, danes na smrt izčrpanega in lačnega ljudstva. Z izgovori o humanitarni pomoči, ki jo prejemajo tudi od Unicefa, jih lovi v taborišča, kjer Nubam prisilno spreminja identiteto in jih standardizira v Arabce. To so v resnici vojaške baze, v katerih mlade fante na hitro vojaško izurijo in po strategiji ubij sužnja s sužnjem pošiljajo nazaj v prve bojne vrste nad lastne brate.

f)      odpiranje oči svetovni javnosti

Jasno je, da knjiga in videokaseti Toma Križnarja nimajo namena, ki ga običajno zasledimo pri ustvarjalcih filmov, ki želijo s svojimi izdelki predstaviti svoj svet sanj ali pokazati lepote sveta, ali pa s filmi tudi dobro zaslužiti. Ob prebiranju knjige in gledanju filma dobimo namreč občutek, da je bil osrednji motiv pri snemanju in ustvarjanju filma ter pisanju knjige želja pomagati nesrečnim ljudem in istočasno opozoriti širšo javnost, da se usoda Nub lahko zgodi vsakemu maloštevilnemu narodu. O tem nam pričajo tako številne nagrade, ki jih je prejel film, in številna povabila raznih televizijskih družb k sodelovanju. Nedvomno humanitarni aktivizem temelji najprej na osveščanju ljudi in šele na to zbiranju pomoči. Ali kot pravi Križnar: »Kamera, pisana beseda in mediji so orožje, s katerim se lahko borimo na njihovi strani.«

3. POTOPIS

»O potopis, ti stara nadloga! Nezakonsko dete jalove zadrege, sramotno dejanje obupanca, pesniška laž nepesniških pisačev, zgodovina mukotrpnih ur ob pisalniku, nazorni nauku o puščavi domišljije, pavovo perje, utrgano na tujem zeljniku in položeno v skledo ljudem, ki žejajo po izobrazbi, nestvor si, starec potopis!«

Izidor Cankar, S poti 1913

Med cilji letošnjega tekmovanja je tudi poznavanje potopisa.

SSKJ:

potopís -a m (î) popis potovanja z osebnimi vtisi, doživetji pisca

M. Kmecl, Mala literarna teorija

Potopis – najznačilnejše vrste besedil, ki so po snovi (poučna) poročila o potovanjih:

a)    praktični potopisi kot napotek potniku (stgrš. perigeze = opis pokrajine, umetniških spomenikov, starin; lat. itinerar = popis cest, postaj/gostilen na njih; danes različni turistični vodiči),

b)    leposlovni potopisi, v katerih praktični napotki niso toliko pomembni in je pomembnješe »nepraktično« literarno sporočilo, mimezis geografsko in časovno sicer določljivih ljudi, pokrajin, navad, dogajanja ipd: potopisni roman, potopisna pesnitev, potopisni esej itd.

Potopis spada med daljše POUČNE KNJIŽEVNE VRSTE, za katere je značilen preplet:

Prevladuje lahko literarni namen: potopis kot kompozicijsko sredstvo za literarno snovanje,

ali strokovni namen: potopis kot popis praktičnih, strokovnih in znanstvenih spoznanj s poti. Vsak potopis širi bralčevo znanje, védenje o rečeh.

Ena izmed možnih razčlemb potopisa je delitev na reportažne in esejistične elemente.

ELEMENTI POTOPISA

V kakšen smislu je Križnarjeva knjiga Nuba, čisti ljudje, potopisno besedilo?

1.    Naizmišljenost snovi, resnični kraji in prepoznavni ljudje (z imenom in priimkom)

Ob branju knjige lahko sledimo poti Toma Križnarja spomočjo zemljevida, natisnjenega na notranji strani platnice.

Značilno je povezovanje in vzporejanje dveh (oziroma treh) obiskov pri Nubah, 1980 in 1999 (dvakrat). To dejstvo otežuje jasno predstavo o smeri in časovnem poteku potovanja. Križnar je leta 1999 iz Vadi Halfe na severu do Karime potoval po isti poti kot leta 1980. Zapis krajev sledi v nadaljevanju (imena krajev so poslovenjena – kot so zapisana v knjigi in ne na priloženem zemljevidu):

Vadi Halfa (Travnata dolina) - Batn el-Hagar (Trebuh kamenja, Velika Nubijska puščava) – Semna – Delga – Kudaljinu – Karma – Argvij – Dongola – Karima (od tu se leta 1980 vrne domov, leta 1999 pa se spominja bolezen)

Drugi del potovanja se dogaja leta 1999 in se začne v Kartumu, kjer se spominja prvega obiska tega mesta leta 1983. Nato si kraji v osrednji sudanski provinci Kordofan proti jugu oziroma jugozahodu do Kaduglija sledijo tako:

Kartum – Kosti – Um Ruvaba – Abasija – Abu Gubeiha – Kauniaro – Fungor – Talodi – Gedir – Verni – Turodži – Buram – Kadugli (ne dobi dovoljenja za nadaljevanje poti)

Iz Kaduglija se vrne v Kartum, kamor v tistem času prispe Barbara, z njeno pomočjo dobita dovoljenje za obisk enega izmed taborišč v Nubskem gorovju:

Kartum – Kadugli – Um Sardiba – Um Dorein (taborišče) – vznožje gore Džebel Ačeron (sledi povratek domov, Križnar se v gorovje vrne z letalom čez mesec in pol)

Džebel Ačeron – Džebel Leb – Kauda – Tira Limon (odhod z moldavskim letalom v Lokičogio in Nairobi)

»Svoboden sem.

Pripravljen sem.

Naj stopim Onkraj, prosim, prosim.

Poj življenje, poj pesem z menoj!«

»Z vsem srcem, z vso svojo bitjo si želim Onkraj. Rad vas imam, divjaki. Tudi jaz sem divjak. Že od kar pomnim.«

2.    Resnični dogodki, avtobiografskost

Potovanje in dogodki na potovanju so resnični, dokumentarni in dokumentirani in kot taki avtobiografski v širšem smislu besede. O njih pričajo tako izjave v intervjujih kot videoposnetki. Naštejmo samo nekaj dejstev: obisk pri Nubah 1980, nato 1999, potovanje s kolesom, srečevanje z ljudmi, bolezen, potovanje z Barbaro, zbiranje in transport humanitarne pomoči, intervju za arabski časnik Dar, letalski napad v živo idr.

Tudi avtobiografskosti v ožjem smislu lahko sledimo, in sicer takrat, ko avtor navaja osebne, včasih tudi intimne podatke o sebi.

»Luna je zamujala pri moji hčerki v Avstraliji. Tiho je bilo. Niti list se ni premaknil. Tudi zvezde so že spale. Daleč proč od sina, Barbare, žlahte in prijateljev sem bival s suhimi bilkami in trnastimi drevesi in čutil vse mogoče.«

Besedilu dajejo dokumentarnost tudi uporabljene besede iz arabskega in nubskega jezika.

3.    Nepredvidljiv razvoj dogodkov

Večkrat se Križnar na poti s svojim kolesom znajde v težki, brezizhodni situaciji. Nato se najde rešitev kot deus ex machina. Npr. ko ima probleme z vojaškimi oblastmi in lahko nadaljuje pot le po Barbarinem prihodu in posredovanju ali pa ko oblasti sploh nočejo slišati, da bi se odpravil v t.im. taborišča dela. Po pustolovščini dišijo tudi tudi težave s kolesom, ki mu jih povzroča »frdamano seme, (...) ki je vedno obležalo tako, da je vsaj ena od bodic molela navzgor« in mu tako vedno znova spuščala zračnice na kolesu.

4.    Opisovanje in pripovedovanje

OPISI so tako objektivni kot subjektivni.

Prvi so sestavni del vsakega potopisa, ki želi predstaviti zgodovino in kulturo ljudi, verovanje, vedenjske vzorce, način prehranjevanja, odnos do drugih narodov, pot in kraje ob poti, geografske in druge značilnosti. Giblje se na območju od poljudnoznanstvenega do izrazito strokovnega jezika. Tak, zelo natančen je opis poslikovanja:

»Nube se niso poslikovali vsak zase in naskrivaj, ampak so sedli skupaj. Najprej so se skrbno umili in naoljili; v prah stolčeni pigmenti se brez olja ne bi prijeli. Barve so pridobivali iz krajevnih materialov. (...) Dokler niso prišla ogledalca, so Nube poslikavali drug drugega, podobno kot to počno še danes, ko se dekorirajo po hrbtih. Namesto s čopiči so si pomagali s paličicami. Da bi skrajšali uro do dve, potrebni za vsakodnevno toaleto, so si domiselno pomagali s štampiljkami iz usnja ali lesa. Lase so si brili ali v lasišča vrezovali fantastične vzorce, ki so šli dobro skupaj z onimi po telesu...«

Subjektivni opisi so pogostejši in literarno bolj privlačni. Taki so npr. erotično obarvani opisi pokrajine: »Tudi to jutro se je pomikala pod mano zala in mogočna. Njene trde kamnite joške so vabile v najbolj nenavadnih barvah: od vijoličaste do oranžne, okraste in čistorumene; malokatera je bila pusto rjava, čisto zlata ali dolgočasno bela.«

Ali pa izrazito lirično obarvani: »Pred majhnimi hlevčki spodaj so goreli ognji, črne Marije so drgnile, tolkle in mešale, mali Jezuščki so se jih oklepali, večji so v skupinah pazili drug drugega, Jožefi v dolgih ohlapnih tunikah so lagodno drobili z vseh strani na Salejevo domačijo in sedeli na pripravljene postelje.«

PRIPOVEDOVANJE je najbolj razvidno v retrospektivnih odlomkih. Tukaj posebej lahko sledimo različnim miselnim prehodom v preteklost. Tako naletimo na nenadne prehode, brez veznega člena, kakršen je v prvem poglavju in je kombinacija starnega in prenesenega pripovedovanja, ki temelji na avtobiografskih podatkih: »Bilo je januarja leta 1980, pred devetnajstimi leti, v vasi Reka sredi Nubskih gora, v osrednji sudanski provinci Kordofan. Prišel sem bil s severa. Pravzaprav sem pritaval. Glava mi je bila težka od steklenih zmed. Vsake toliko sem bruhal žolč in iztrebljal kri. (...) Kolega, ki se je že tedaj ukvarjal z alternativno medicino, je menil, da zato, ker sem zanemaril dušo in srce. (...)  Ravnokar sem bil opravil zadnje izpite na ekonomski fakulteti, čakal me je zagovor diplome, za prvi maj naj bi bil že pri vojakih. Ostali so mi štirje meseci. Še štirje meseci poslednje svobode – potem, potem si bo treba zavezati kravato in...«

Miselni prehod v preteklost pa je lahko uveden z veznim členom, katerega temelj je preneseni pomen: »Visoko gor na tovoru sem se udobno zavil v spalno vrečo, v spominu pobrskal za kaseto s posnetki izpred devetnajstih let in jo vložil v videorekorder.«

Tudi ko pride tretjič, z letalom, polnim humanitarne pomoči, med Nube, skozi pripoved presoja pravilnost svoje odločitve. »Prav sem imel, da nisem tvegal in stekel tistih pet kilometrov. Prav sem storil, da sem šel naokoli čez Kartum, Kairo, Amsterdam, Naklo, Pariz, Nairobi in Lokičongo.«

5. Osebna sodba in vrednotenje

Skozi celotno knjigo je izrazita obsodba islamizacije južnega dela Sudana oziroma iztrebljanja Nub. Brez kakršnekoli ženiranosti, dlake na jeziku zapiše: »Devetnajst let in dva milijona žrtev sudanske državljanske vojne, sudanske gore so zapečatene in odrezane od sveta.«

V čem pa vidi pozitivno vrednost nubskega ljudstva: »V Nubskih gorah se ni ohranilo samo avtohtono afriško dojemanje, ampak morda tudi prvobitna, prvinska človeška občutljivost, prvinska čutnost, prvotno čutenje, prvobitno človekovo sodelovanje in zdravje. (...) Mislim na nedolžnosti, neposrednost, čistost. Mislim na ono najbolj človeško. Mislim na to, kar nas dela ljudi. Mislim na tisto, kar moramo ohraniti za preživetje.«

Obsodba dogajanja v Sudanu se stopnjuje od začetka do konca knjige Najprej se kaže v izredni občutljivosti glede mnenja, ki ga izražajo njegovi arabski sogovorci o Nubah. Vedno se postavi za branitelja nesrečnega ljudstva. Npr. ko neki Arabec pove svoje mnenje: »Nuba ne more misliti. Nuba se sploh ne more skoncentrirati. Nuba samo pleše in poje in dela seks. Nagi hodijo in prašiče jedo in pivo pijejo in streljajo na nas,« Križnar ogorčen vstane, še prej pa odgovori »Ein Land, ein Volk, ein Fuehrer!«

Veliko bolj eksplicitno izrazi svoje mnenje o genocidu po pogovoru z vojaškim oblastnikom, ki mu v Kadugliju ne pusti nadaljevati poti proti nubskim taboriščem. »On osebno ali njegovi nadrejeni so po poročilu African Rights odgovorni za izginotje ali morda smrt ve čkot sto nubskih izobražencev, učiteljev, voditeljev in radikalnih mladincev.«

Ali po drugi negativni izkušnji z arabsko vojsko: »Torej je res, kar piše Alex de Vall v knjigi Genocid in Nuba Mountains: Nube iztrebljajo sami sebe. S politiko ubij sužnja uspeva Arabcem žrtvovati predvsem nubska življenja.«

Najbolj kritično pa je svoje mnenje o iztrebljanju Nub zapisal v zaključnem poglavju knjige: »Kljub široko zastavljeni akciji obveščanja svetovni mlini še naprej meljejo po starem. Gospod Kofi Anan, predsednik OZN, ki je maja 1998 dal besedo, da bo pri vladi v Kartumu dosegel dostop do gore, se na protest ne odziva. Slovenski odbor za Unicef je vsa sredstva, ki so jih prispevala občutljiva srca v zimski akciji zbiranja pomoči za Sudan pod imenom »Prisluhnite klicu«, poslal Unicefu New York. Odgovora, koliko bo res šlo v Sudan, tik do tiskanja teh strani, še ni. Sistem, tak kot je, očitno ne dovoljuje, da bi pomoč dosegla najbolj ogrožene in izpostavljene, ki sem jim bil priča.«

5.    Meditativnost, filozofskost

Meditativnost je povezana prav z vrednostno sodbo, saj so meditacije večinoma usmerjene v življenje in izginjanje nubskega ljudstva. Kot je ta, ki razlaga podnaslvo knjige: Čisti ljudje: »Bolj kot materialne zadeve in odnose so Nube razvijali sožitje in harmonijo z življenjem okrog sebe. Zato niso gradili tovarn in leteli na Luno, niso si skušali prilagoditi okolja svojim potrebam, ampak so se sami prilagajali potrebam okolja. Izvirna kultura, ki so ji Nube tako mojstrsko razvili, je služila sožitju in harmoniji z vsem okoli sebe. V njihove posebnem duhovnem ravnovesju se najbrž skriva vzrok, zakaj so Nube preživeli tako ekološko neoporečni, zdravi, radostni in srečni.«

Tudi čas za razmišljanje o sebi in svojem mestu v vesoljnem redu se najde na poti, predvsem v zvezdnatih nočeh: »Ko sem se sesedel nazaj na kroglo, so mi noge padle čez njen rob, glava pa čez drugi rob. V tistem trenutku sem začutil nenavadno moč, prisotnost nečesa široko razvejanega in celega in popolnega in nepopisljivo čudovitega.«

Tudi ko mu zdravniki predpišejo še pol leta življenja, se v njem prebuja nenavadno velika in zdravilna notranja moč: »Ena od luž, čisto navadna luža se mi je tisti dan pokazala tako čudovito lepa, da je nisem mogel spregledati.V sparjeni poznoavgustovski mokroti, blatu, namočenemu pasjemu dreku, mavričnih lisah olja ali bencina, sem, kot da bi se odgrnila tančica, vpogledal čisto Lepoto. Tam je tekla Amazonka, v kupčkih sem prepoznal Himalajo, vmes se je širila Sahara. Vse je bilo tam.«

6.    Večpomenskost jezikovnega izraza

Križnarju še daleč ni tuja metaforičnost in pesniškost jezikovnega izraza. Hladnost in odtujenost medčloveških odnosov je izrazil z metaforo: »Trije mladi moški v hlačah n srajcah so vstali in stopili bliže k pultu. Tudi na daleč in kljub pesku v zraku sem lahko čutil roževino okrog src.«

Tudi cilj potovanja je izražen metaforično: »Z vsem srcem, z vso svojo bitjo si želim Onkraj. Rad vas imam, divjaki. Tudi jaz sem divjak. Že od kar pomnim.«

Personifikacija najde mesto tudi v najbolj kritični situaciji, ko ga, na kolesu, ustavijo vojaki: »Zakaj? Od kod? Kam? Si sam? me je obkolila uniformirana panika.«

7.    Humor

Humor je tisti element, ki v kritičnih situacijah nevtralizira napetost. Humorističen je prizor, ko Križnar opisuje svoje »sopotnike« na poti proti Nubskim gorma leta 1980: osla – tovorno sredstvo za hrano in vodo, ki ga je, da bi ga vsaj malo kultiviral, krstil za Janeza, kozla in kozico za preživetje, tri kure in petelina za darila. Potem pa se z živalmi poistoveti in sebe skupaj z njimi imenuje: »nas osem«, tik za tem pa se ob golem kruhovcu sprašuje, zakaj drevo nima več listja in  prisluhne simpatičnemu mnenju osla: »Požrl ga je zadnji oblak kobilic, je vsevedno kimal Janez. Kure so še kar mižale. Kozji svet ni rekel nič.«(...) »Po kameljih iztrebkih sem skušal slediti glavno smer, ampak Janezu to ni bilo všeč. Tiščal je nekam levo.«

Ko mu je ena od arabsko-nubskih žena na poti dala meh z vodo, narejen iz kozje kože, ga je pritrdil na kolo in to opisal tako: »Ko smo kozo navezali na balanco, se je bicikel vznemiril, češ kaj da bo zdaj z ravnotežjem, a se je pomiril, ko sem mu zagrozi, da ga bom pri priči zamenjal za kamelo.«

NAZAJ