DOGAJALNI PROSTOR IN ČAS

Ime otoka in njegova lega sta neznana. Le imena prebivalcev (Kate, Mare, Luce, Ante, Andra, Toni) nam dajo ves čas sklepati, da gre za otok nekje v Jadranskem morju, morda v Dalmaciji. Nedoločenost kraja in časa zato ponuja neko občnost, univerzalizacijo tistega, o čemer pripoveduje, možnost, da gre za dogajanje tukaj in sedaj.

Veliko bolj natančno je opisano življenje na otoku. Organizirano je po nerazumljivih in neživljenjskih pravilih oziroma zapovedih. Prebivalci otoka morajo upoštevati deset t.im. kozmičnih zapovedi (deset božjih zapovedi?), poleg tega pa imajo ženske v  Gornjem mestu še sedem posebnih zapovedi:

»Prvič, ne hodi po nepotrebnem iz hiše. Drugič, v Spodnje mesto ne smeš. Tretjič, ne hodi v druge hiše. Četrtič, ne zbiraj se z drugimi. Petič, ne išči stika z moškimi. Šestič, po otoku ne hodi. Sedmič, ponoči ne sme goreti luč, razen ob boleznih. (64)

Helena Brass o takem življenju meni:

»Pomislila sem za hip, (...) da ti ljudje sploh ne živijo, da samo preživljajo čas od rojstva do smrti, da so nekomu namenjeni s svojimi rokami, uslugami, delom in zagotovo ne sebi.« (65)

Najbolj nečloveško in neživljenjsko je ločeno življenje moških in žensk. Kate, ena od oblastnic v Gornjem mestu, ga utemeljuje tako:

»Že davno je bilo odločeno, da bodo živeli ločeno, da so bolj koristni, če živijo vsak zase, da po izračunih iz tabel pustimo rojevati bebast rod, ki dela in umre.« (77)

Zdi se, da Helena le postopoma odkriva strahote, ki jih preživljajo ljudje na otoku. Prijateljica Sena ji pojasni, kako je z rojstvi otrok:

»Izpraskajo otroke, tu in tam, pravzaprav pogosto, kakor da bi se bali preveč ljudi. Videla si moje otroke. Zdi se mi, da je eden po naključju zdrav in krepak. Redko vidiš zdravega otroka. Fantje so sicer močni in veliki, pameti pa imajo malo. Ne morem mimo misli in tesnobe, da nekdo načrtuje slab rod. Poglej po mestu. Polno je šepavih. Neumne obraze in  prazne oči vidiš na vsakem koraku. Strašna stiska je to in k sreči ljudje nanjo ne mislijo.« (88)

Nihče od prebivalcev otoka ni prav vedel, kdaj se je začelo takšno ločeno življenje. Nekateri so se spominjali, da so njihove stare starše nasilno ločili in jih s psi prignali v nova bivališča. (80)

Šele v tretjem delu knjige Uri počasi odkriva skrivni red, ki ga vzdržuje Poveljnik straže in njegovi podrejeni. V Veliki hiši, kjer je bila uprava otoka, je spoznal načrtovanje rojstev, razporede, knjige o poslovanju, sezname, menjavo stvari s celino. Poveljnik straže ga poduči:

»Z denarjem ne poslujemo, si že ugotovil? Vse pošiljajo s celine. Ljudje živijo od dela in zato vse dobijo v Dirani.« (190)

Za Urija je najhujše spoznanje o tem, kako se urejajo spolni odnosi:

»V naslednjih mesecih sem bil v sobi za načrtovanje nočnih obiskov pri ženskah. Presenetilo me je, koliko je s tem dela. Koliko popisanega papirja, da bi dosegel odtujenost? (...) Kmalu sem predlagal, da obesimo velike zlepljene pole papirja z razpredelnico obiskov na hodnik. Motili so me moški, ki so po ves dan vstopali in s prsti vlekli črto od svojega imena do ženske, ki jim je bila namenjena ta dan.« (191)

Podobno nenavadno, nečloveško kot odnosi delujejo tudi oblačila otočanov, predvsem noše, ki jih imajo ženske. V bistvu gre za uniforme, ki poudarjajo grde strani človeka, žensko lepoto pa prekrijejo:

»Nosila je kratko, hudo nabrano krilo, ozko bluzo z rokavi do lahti in ruto. Ruto, zvezano pod brado. Pravzaprav se mi je samo zdelo, da je zavezana, konci so ji viseli ob vratu, tako da se je v močni senci jasno odražal predolg vrat, ločen od dvignjenih prsi.« (12)

»S tankimi starimi nogami izpod kratkega nabranega krila, stisnjena v pasu, z dolgimi rokami in drobno, visoko dvignjeno glavo je bila grda in tudi ponosna, sem pomislila, ko sem se vzpenjala.« (13)

Helena začne šivati obleke po vzorcu domačink zase in za svojo hčer. Nenavadno je, da je sama s seboj zadovoljna, ko se ogleduje v ogledalu. Verjetno je edina od otočank, ki išče v obleki prednosti, pravzaprav lepoto. Nedvomno je to povezano z njenim notranjim občutjem, saj ji kot tujki, ki je komaj prišla na otok, željna novega življenja, tamkajšnji sistem še ni uničil iluzij o lepem življenju, hrepenenja po moškem, ki bi jo ljubil:

»Stala sem pred ogledalom in se ogledovala. Visok ovratnik in ozki rokavi, z drobno čipko ob robu so mi delali obraz lep in roke še bolj bele, mirne in stroge, odločene, da poprimejo vse, kar bodo določili, in še več. (...) Veliko si obetam, in ko sem se zjutraj videla v ogledalu, sem bila zadovoljna. Bila sem še čedna, sijajnega zdravja in čakala sem novo življenje. Lasje so se mi skozi svetlobo okna in ogledala svetili kot ogenj. V pasu sem bila vitka in zadosti visoka, da bom s svojo pokončno držo še našla nekoga, ki me bo objel.« (53)

Podobno kot obleka deluje nenavadno tudi obutev žensk: »Nosile so copate na gumb visoko ob gležnju, z obšitim robom, copate iz blaga, nežne, ki sem se jih domislila.« »Bojijo se za otok. S čevlji ga raniš, ker je ves mivkast.« (15)

Za razliko od žensk so moška oblačila drugačna, lepa. Opisana so z občudovanjem opazovalca, pravzaprav ženske, ki si skrivaj ogleduje skupino mladih fantov:

»Bili ste lepa vrsta. V rjavih suknjičih do pasu, z belimi ovratniki na njih, v kratkih hlačah za manjše in dolgih za večje in s pelerinami čez to, s klobukom širokih krajcev, zavezanih pod brado, z močnimi čevlji in debelimi nogavicami ste bili vojska lovcev na ptice.« (124)

»Zabavala sem se, ko sem jih ogledovala, kako se razveščajo, prerivajo in čakajo drug drugega. Bili so lepi v belih ovratnikih: kakor zapoznele ptice so se mi zdeli sami. Stopila bi k njim in jih objela.« (49)

Ni naključje, da v obeh opisih mladih fantov stopa v ospredje primerjava s pticami, saj je to eden od ključnih motivov romana.